Embodiment: Telo kot objekt in subjekt ter motnje v izkušanju utelešenosti – fenomenološka perspektiva

Smo telo ali imamo telo? Kakšno vlogo igra telo v človekovi duševnosti in kako se motenost v doživljanju svojega telesa kaže v nekaterih duševnih motnjah? Koncept embodimenta predstavlja novo paradigmo za raziskovanje v humanističnih in psiholoških znanostih in razlaga vlogo telesa – (njegove sestave, zaznavnih in motoričnih zmožnosti) v duševnih procesih. Telo se od drugih objektov v naši realnosti razlikuje po tem, da ga lahko izkusimo iz dveh vidikov: kot objekt, podobnega drugim v našem okolju, ki ga posameznik poseduje, in kot subjekt, pri čemer telo doživljamo kot nas same. Nihanje med tema dvema vidikoma predstavlja integrirano izkušnjo utelešenosti in je temelj samoidentitete, medtem ko lahko motenost v zaznavanju ene ali druge perspektive vodi v razvoj duševnih motenj, kot so na primer shizofrenija, depresija in anoreksija nervosa. Razumevanje subjektivnih sprememb v izkušanju utelešenosti predstavlja pomemben doprinos tudi za nevrobiološko raziskovanje duševnih bolezni znotraj nevropsihiatrije. 

Uvod

Človeška izkušnja je neločljivo povezana s telesom, ki to izkušnjo omogoča. Razumevanje, da telo z vidika celostnega pogleda na delovanje človekove narave predstavlja prostor ali osrednji oder, kjer se začnejo in tudi odvijajo vsi psihološki procesi, odpira pogled na nov pristop k raziskovanju človekove izkušnje in psihičnega delovanja – preko razumevanja koncepta embodimenta oz. utelešenega izkušanja v psihološki znanosti. Tekom zadnjih dveh desetletij je koncept zasedel mesto osrednje paradigme interdisciplinarnih pristopov s področij filozofije, psihologije, nevroznanosti in psihiatrije ter tako temelji na stičišču pojavov fenomenologije (filozofske discipline, ki se ukvarja z raziskovanjem subjektivnih zavestnih izkušenj), kognitivnih znanosti in dinamskih sistemskih teorij (Fuchs in Schlimme, 2009). Namen članka je predstaviti fenomenologijo embodimenta kot novo perspektivo za razumevanje človekovega psihičnega delovanja, pojasniti razliko med dvema vidikoma prvoosebne izkušnje bivanja v telesu (imeti telo ali biti telo) in predstaviti njuno sintezo, opisati vlogo embodimenta v psihopatologiji na primerih shizofrenije, melanholične depresije in anoreksije ter nazadnje osvetliti povezanost embodimenta z nevropsihiatrijo. 

Kaj je embodiment?

Embodiment kot teoretični koncept se nanaša na izkušnje, povezane z bivanjem v telesu, natančneje na posameznikovo lastno izkušnjo bivanja v telesu ali identificiranja z njim. S pojmom na splošno označujemo celoten nabor telesnih predpogojev kognicije, vedenja in čustvovanja (Lux idr., 2021) oz. vlogo telesa – njegovih zaznavno-motoričnih zmožnosti, sestave in mentalnih reprezentacij – v procesiranju informacij (Körner idr., 2015). Koncept embodimenta postavlja telo v vlogo aktivnega agenta pri izkušanju in procesiranju svoje okolice (Mori, 2022), ki interpretira izkušnje na smiseln način, vedno v povezavi s specifično lokacijo telesa v svetu (Crossley 1995 in Merleau-Ponty, 1962 v Piran idr., 2020). Vloga možganov je vodenje interakcije posameznika z njegovim okoljem, kar vključuje tudi medosebne interakcije, zato je telo nemogoče ločiti od pojmovanja sebe in socialno-psiholoških procesov (The body: A phenomenological psychological perspective, 2017).

Paradigma embodimenta postaja vedno bolj uveljavljena tudi kot teorija utelešene kognicije (Embodied Cognition Theory) na področju kognitivne znanosti, ki um naslavlja kot biološki sistem, “ukoreninjen” v telesno izkušnjo in prepleten s telesno akcijo ter interakcijo z drugimi (Glenberg, 2010). V skladu s to teorijo telesne zaznavno-motorične sposobnosti predstavljajo način za uspešno interakcijo posameznika z okoljem, vzajemne povezave med umom, telesom in svetom pa tako posamezniku pomagajo na poti do uspešnega prilagajanja okolici (Cowart, b. d.). Glenberg (2010) pri tem poudarja, da so psihološki procesi analize situacije in izbrani odzivi nanjo omejeni na sposobnosti individualnega telesa posameznika, iz česar je možno tudi izpeljati, da kognicija ni izolirana duševna aktivnost, temveč je povezana z zaznavnimi in motoričnim izkušnjami, ki so vezane na telo. Tako se na primer kognicija in čustvovanje razvijata preko prevzemanja nadzora nad različnimi načini gibanja, kar se začne že v prvem letu življenja. S tem telesni razvoj omogoča oblikovanje in razvoj kognitivnih funkcij in čustvovanja že pri dojenčkih (Glenberg, 2010).

Premik od razumevanja telesnega in duševnega kot dveh ločenih entitet k  prepletenosti in sovplivanja telesnih in duševnih procesov drug na drugega podpirajo sodobna odkritja kognitivne znanosti, na primer avtorjev Damasia, Edelmana in Pankseppa. Ti poudarjajo tesno povezanost možganskih struktur z vidiki uma, kot so na primer zavest, kognicija, emocije in samozavedanje (Fuchs in Schlimme, 2009). Ta odkritja nakazujejo na to, da naše telesne izkušnje sodelujejo v oblikovanju naših misli, čustev in naše celotne zavesti, pri čemer so povezave tudi povratne. Izraz »utelešeni« duševni procesi izhaja iz predpostavljenih multimodalnih povezav med mišljenjem in telesom (Stangl, 2024). Vsekakor pa je pri razumevanju embodimenta potrebno biti previden, da opisovanje in raziskovanje medsebojnega prepleta oz. integracije uma in telesa ne postane redukcionistično ali mehanicistično in posledično dualistično (npr. Fuchs, 2005). Pri preučevanju embodimenta na osnovi določenih komponent, kot so zaznavanje, motorika ali fiziološki procesi, obstaja nevarnost, da pri povezovanju vidikov duševnosti s telesnimi vidiki um in telo obravnavamo kot dva ločena sistema ter s tem celostno človeško izkušnjo delimo na vrsto nepovezanih delov. Človekova subjektivnost je kompleksen fenomen, ki ga je nemogoče razumeti z delitvijo na ločene komponente, kot zapisuje tudi Fuchs (2009), da je človekovo zavest nemogoče povezati le s specifičnimi možganskimi stanji. Tako lahko na primer pri usmerjanju pozornosti zgolj na živčne korelate zaznavanja, zanemarimo, kako so te zaznavne izkušnje prepletene z emocijami in spomini, da lahko skupaj tvorijo koherentno subjektivno izkušnjo.

Embodiment poudarja prepletenost delovanja mentalnega in telesnega in njuno soodvisnost, ter s tem namesto ločevanja mentalnega od fizičnega razlaga dvojnost vidikov znotraj posameznika oz. živega bitja (Fuchs, 2008 v Fuchs, 2009). S tem koncept embodimenta naslavlja novo vprašanje, ki se navezuje na povezanost med posameznikovim telesom kot subjektivno doživetim in posameznikovim telesom kot organizmom v svetu (Fuchs, 2009). Človekova subjektivnost se nanaša na zaznavanje ali izkušnjo realnosti iz lastne perspektive, ki je lahko zavedna ali nezavedna ter je omejena na meje lastnega svetovnega nazora (Cooper-White, 2004), z drugimi besedami pa pojem subjektivnosti opisuje sposobnost interpretiranja sveta na osnovi naših osebnih izkušenj, prepričanj in raznolikih občutkov (Sam M. S. N., 2013). V kontekstu embodimenta predstavljajo subjektivni vidiki človekove izkušnje pomembno vlogo, saj le te pogosto izkušamo skozi telesne zaznave (npr. Price idr., 2012). Telo predstavlja medij za naše zaznavanje sebstva in interakcije z drugimi, s tem pa embodiment nudi celosten vidik za razumevanje človekove izkušnje, vključujoč kognitivno, čustveno in tudi druge subjektivne dimenzije. 

Smo telo ali imamo telo?

Koncept embodimenta ima svoje korenine v fenomenoloških filozofskih delih avtorjev, kot so  Husserl, Sartre in Merleau-Ponty, ki se dotikajo predvsem izkušnje lastnega telesa z vidika posameznika. V nadaljevanju je embodiment predstavljen kot sinteza dveh vidikov doživljanja telesa s strani posameznika – telesa kot objekta in telesa kot subjekta, kot jo na osnovi izvornih del predstavljata Lundh in Foster (2024). Razlaga temelji na dvojnosti embodimenta – na izkušanju telesa kot objekta, ki ga posameznik “poseduje” in izkušanju telesa “kot nas samih”. Avtorja poudarjata, da sinteza teh dveh vidikov obstaja na ravni prvoosebne izkušnje, torej vključuje dve vrsti doživljanja lastnega telesa s perspektive posameznika in neposredno ne vključuje perspektive zunanjih opazovalcev, o kateri sicer razpravljajo številni viri (npr. Stanghellini idr., 2019; Castellini idr., 2022). Embodiment kot sinteza teh dveh vidikov je pomemben temelj samoidentitete, raven usklajenosti teh dveh vidikov pa igra vlogo v pojavnosti duševnih motenj, ki so vezane na telo. 

Moje telo kot objekt

Čeprav lahko svoje telo opazujemo s pomočjo ogledala, slik in videoposnetkov, je podoba našega telesa navadno bolj dostopna drugim opazovalcem kot nam samim. Kljub temu da svoje telo lahko vidimo in opazujemo na različne načine, se to opazovanje razlikuje od opazovanja drugih objektov v okolici, saj je nemogoče izstopiti iz telesa in prevzeti zunanje gledišče nase. Lundh in Foster (2024) na tej točki izpostavita enačenje s telesom (biti telo) kot oviro na poti do popolnega opazovanja telesa kot objekta (imeti telo). Svet, vključno z lastnim telesom, zaznavamo iz pozicije svojega telesa. Kljub tej omejenosti pa ravno izkušanje telesa kot objekta igra ključno vlogo v našem obstoju – težko si predstavljamo, kako bi življenje izgledalo, če svojega telesa ne bi bili zmožni videti ali se ga dotakniti, saj nam bi to onemogočilo kakršnokoli izkušnjo “svojega telesa” (Merleau-Ponty, 1964 v Lundh in Foster, 2024). Ta vidik namreč nudi podlago za osredotočanje pozornosti na določene dele telesa, ki potrebujejo dodatno pozornost. Takrat se začnemo telesa zavedati kot omejenega, materialnega oz. fizičnega objekta (The body: A phenomenological psychological perspective, 2017). Posredno je prvoosebno doživljanje telesa kot objekta povezano tudi s perspektivo tretjeosebnega opazovalca, saj naša prvoosebna predstava o svojem telesu vključuje tudi naše zavedanje in razmišljanje o tem, kako drugi vidijo naše telo. Na slednjem temelji tudi razvoj naše telesne samozavesti (Lundh in Foster, 2024), prvoosebni pogled na telo kot objekt pa se tesno povezuje s telesno podobo in tudi motnjami, ki so vezane nanjo (npr. Piran, 2016; Burychka idr., 2021).

Moje telo kot subjekt

Pomembna vloga telesa je oblikovanje perspektiv, skozi katere doživljamo svet in raziskujemo pojave ter objekte okoli nas. Telo po Husserlu (1912/1989 v Lundh in Foster, 2024) predstavlja t. i. ničelno točko orientacije za izkušanje prostora in časa, gibanja in orientacije nasploh. Z drugimi besedami, pozicija našega telesa določa perspektive doživljanja našega okolja, na primer s premiki oči in glave ter gibanjem po prostoru, s tem pa omogoča akcijo in vključevanje v okolje ter njegovo razumevanje. Ne da bi zahtevalo zavestno pozornost, telo spremlja naše interakcije z drugimi. Ta vidik zaznavanja našega telesa kot subjekta, torej nas samih kot utelešenih bitij, nam omogoča izvajanje dejanj, ki jih v vsakodnevnem življenju izvedemo brez eksplicitne pozornosti, še preden jih začnemo reflektirati (Fuchs in Schlimme, 2009). Merleau-Ponty (1945 v Stanghellini, 2009) poveže vlogo telesa kot subjekta s pojmom intersubjektivnosti in le-tega razvije v t. i. interkorporealnost. Intersubjektivnost se nanaša na sposobnost razumevanja pomena vedenja in izražanja drugih (Stanghellini idr., 2017 v Messas idr., 2018) oz. z drugimi besedami pomeni izmenjavo zavednih in nezavednih misli in občutkov, med dvema osebama oz. subjektoma, pri čemer v tej izmenjavi sodeluje empatija (Cooper-White, 2014). Messas in sodelavci (2018) pojasnjujejo, da so miselna stanja drugih, vključno s čustvi, prepričanji in željami, izražena skozi njihova dejanja in da smo ljudje v vsakodnevnih odnosih pri neposrednem srečanju usmerjeni drug k drugemu, da ta stanja razumemo na prerefleksivni ravni in jih dojemamo kot smiselna glede na okoliščine. Interkorporealnost se nadalje nanaša na zaznano povezavo med svojim telesom in telesom drugega, ki obstaja na prereflektivni ravni in sodeluje v prepoznavanju telesa druge osebe kot našega drugega jaza (alter ega), kar nam omogoča razumevanje dejanj drugih (Merleau-Ponty, 1945 v Stanghellini, 2009). Stanghellini (2009) opisuje interkorporealnost kot prenos telesne sheme in s tem zaznavno vez z drugo osebo, ki temelji na identifikaciji s telesom druge osebe, to pa nam pomaga razumeti druge kot nam podobne (za več glej tudi Tschacher idr., 2017). 

Pomemben vidik izkušnje “biti telo” je občutenje le-tega od znotraj, po čemer se telo razlikuje od vseh preostalih stvari, ki so del naše realnosti. Nekateri občutki se razširjajo po celotnem telesu in jih tako niti ni mogoče povsem lokalizirati, na primer določene vrste bolečine ali čustva, kot so strah, jeza ali veselje (Slaby, 2008). Izkušanje telesa od znotraj postane center naše pozornosti v primeru različnih pogojev – intenzivnih neugodnih izkušenj bolečine, lakote, utrujenosti ali stresa; ob intenzivnih pozitivnih izkušnjah kot je spolno vzburjenje ali ugodje; pa tudi med prakticiranjem nekaterih vrst fenomenoloških praks, ki se osredotočajo na telo, npr. prakse zavedanja telesa, s katerimi je mogoče uriti sposobnost na telo osredotočene pozornosti (Lundh in Foster, 2024). Tudi eksistencialni občutki, kot so občutek zaznavanja realnosti, odtujenosti, navezanosti na druge in depersonalizacija, so vezani na telo ter niso usmerjeni na specifične objekte ali situacije v okolju, temveč so ukoreninjeni v fizično telo in predstavljajo strukturo posameznikove izkušnje kot celote (Fuchs in Schlimme, 2009).

Sinteza vidikov telesne izkušnje kot osnova za prepoznavanje samoidentitete

Neprestano nihanje med tema dvema stanjema doživljanja telesa predstavlja težko opazno spremenljivo osnovo naše izkušnje (Fuchs in Schlimme, 2009). Dvojna senzacija, ki jo občutimo, ko se ena roka dotakne druge, nam omogoča izkušanje dotika iz različnih perspektiv in nam nudi uvid v to, kako se je dotakniti druge roke (kot objekta) in hkrati, kako se ta dotik občuti od znotraj (telo kot subjekt). Ta dvojna senzacija nam omogoča hkratno izkušanje telesa kot objekta in subjekta na ravni prvoosebne izkušnje (Husserl, 1912/1989 v Lundh in Foster, 2024). V prejšnjih odstavkih opisana vidika telesne izkušnje sta med seboj prepletena na način, da tvorita sintezo, ki predstavlja temelj naše samoidentitete, torej stabilne in koherentne zaznave samih sebe (Lundh in Foster, 2024). Medtem ko se senzacije prvoosebne izkušnje telesa kot subjekta spreminjajo, naj bi izkušnja telesa kot objekta bolj verjetno ostala relativno stalna tekom časa. Izkušnja telesa kot objekta prispeva k poznavanju svojega telesa, komponenta izkušnje telesa kot subjekta pa na drugi strani prispeva k občutenju sebe kot živega. Brez prve ne bi bilo mogoče doživeti prepoznavanja svojega telesa tekom časa, medtem ko druge sploh ne bi bilo mogoče zaznavati samega sebe (Lundh in Foster, 2024). Stanghellini (2009, str. 2) je uporabil pojem cenestezija za opis “globalna izkušnja, v kateri se združijo vse samostojne telesne senzacije”. Preplet vseh občutij predstavlja podlago za razvoj občutka samozavedanja, ki vključuje zmožnost občutenja lastnega obstoja in ločenost od zunanjega sveta. 

Motnje v izkušanju utelešenosti

Širok nabor bivanja in izkušanja skozi telo vodi tako do pozitivnih kot tudi do negativnih izkušenj utelešenosti (Piran idr., 2020). Glede na to, ali je prizadeta perspektiva telesa kot subjekta oz. prereflektivni utelešeni občutek sebe, ali telesa kot objekta zavestne pozornosti, v grobem ločimo dve vrsti duševnih motenj, povezanih s konceptom embodimenta. V prvem primeru gre za motnje, pri katerih je pozornost usmerjena na to, kako se telo občuti od znotraj in gre za izgubo občutka sebe kot živega bitja. Ti pacienti izgubijo občutek živosti, kar prizadene njihovo samoidentiteto. Primera takšnih duševnih motenj sta depresija in shizofrenija (Fuchs in Schlimme, 2009). Ekstremni primer je depersonalizirana depresija, pri kateri pacienti zanikajo svoje telesne občutke ali zase celo trdijo, da so mrtvi oz. da sploh ne obstajajo (t. i. Cotardov sindrom; Piran idr., 2020; Gallagher in Væver, 2004). Na drugi strani pa lahko prevladuje prvoosebno osredotočanje na to, kako drugi ljudje naše telo doživljajo od zunaj. Te motnje zadevajo predvsem našo telesno podobo in so zato povezane z zaznavanjem telesa kot objekta. Primeri tovrstnih motenj so telesna dismorfija, hipohondrija, somatoformne motnje in motnje hranjenja (Fuchs in Schlimme, 2009). Motnje utelešenosti spremljajo raznolike subjektivne izkušnje, ki vključujejo tako fizične kot tudi kognitivne in čustvene izkušnje, zato je pri obravnavanju občutkov, ki se z določeno motnjo pojavljajo, potrebno upoštevati medsebojno odvisnost njihovih raznolikih dimenzij. 

Shizofrenija kot primer iztelešenosti

Medtem ko nevropsihološke teorije osrednjo težavo pri bolnikih s shizofrenijo pripisujejo motenosti višjih kognitivnih zmožnosti, kot sta teorija uma in metareprezentacije (za več glej npr. Frith, 2004), novejši fenomenološki pristopi predpostavljajo oviranost na nižji ravni (Fuchs in Schlimme, 2009). Ključni problem naj bi ležal v motenosti zaznavanja utelešenega sebstva oz. v t.i. iztelešenosti (disembodiment). Ta vključuje šibkejše zaznavanje sebe,  moteno implicitno telesno delovanje ter motnje v usklajenosti z drugimi ljudmi in situacijami. Shizofrenija prizadene dva vidika telesnega zavedanja – občutek lastništva svojega telesa in občutek telesnega samoupravljanja oz. samostojnega odločanja o motorični kontroli telesnih dejanj. Oba vidika izhajata iz integracije zaznavnih informacij iz različnih zaznavnih kanalov, ki so povezane s telesom (Lenggenhager idr. 2015 v Rossetti idr., 2022). Odklon v zaznavanju lastništva svojega telesa je povezan s pojavom halucinacij, blodenj, anhedonije in občutka pasivnosti nad lastnimi mislimi, dejanji, občutji ali telesnimi zaznavami (glej pregled v Rossetti idr., 2022). Pasivnost se v tem primeru nanaša na občutek ponarejenosti telesnih senzacij, kot da bi bile pod vplivom zunanjih sil ali agentov. Osebe s shizofrenijo pogosto poročajo o ločenosti uma in telesa (Fuchs in Schlimme, 2009) ter ločenosti samih sebe od svojih dejanj in izkušenj (Stanghellini, 2009). Tako na primer pogosto zanikajo, da so sami sprejeli odločitve za izvedbo določenih dejanj, tudi če so jih  v resnici izvedli. To nakazuje na nezmožnost tvorbe povezave med izvedeno akcijo in pripadajočo reprezentacijo oz. namero za izvedbo dejanja, z drugimi besedami pa gre za neustrezno pripisovanje dejanj in misli izvajalcu (Franck idr., 2001). Bolniki sebe razumejo kot opazovalce lastnih misli, doživetij ali dejanj, kar izražajo skozi trditve kot npr. “Svet je iluzija, ker ga vidimo skozi možgane,“ (Stanghellini, 2009, str. 3). Na področju zaznavanja se shizofrenija kaže kot prizadeta sposobnost prepoznavanja sicer poznanih vzorcev zaznanih objektov. Pacienti lahko občutijo prenasičenost podrobnosti, ki so ločene od situacijskega konteksta, pri čemer imajo lahko težave z razumevanjem njihovega pomena (Fuchs, 2005; Stanghellini, 2008 v Fuchs in Schlimme, 2009). Lahko pride do težav pri avtomatičnem izvajanju povsem običajnih vsakodnevnih opravil in aktivnosti, kot sta oblačenje ali hoja, pri čemer zavestna in namerna izvedba zahteva več truda. Ker pa subjektivno telo nosi tudi praktično znanje interakcije z drugimi in podlago za razumevanje dejanj drugih, se pri shizofreniji pojavi tudi motenost vključenosti v širši svet, katerega del so tudi drugi ljudje (Fuchs in Schlimme, 2009). Če se navežemo na vlogo interkorporealnosti pri razumevanju dejanj drugih (glej npr. Tschacher idr., 2017), je možno izpeljati predpostavko, da se motenost v zaznavanju svojega telesa kot subjekta povezuje tudi z motnjo v razlaganju dejanj drugih, kar igra ključno vlogo v procesu medosebnih interakcij. Pacienti poročajo o občutkih ločenosti in nezmožnosti razumevanja družbenega vsakdana. To vodi tudi do stalne potrebe po rekonstruiranju medosebnih odnosov, doživljanja stresa v kompleksnih socialnih interakcijah, v določenih primerih pa tudi do t.i. avtističnega umika iz družbe (Fuchs in Schlimme, 2009; Blankenburg, 2001; Sass in Parnas, 2003).  

Melanholična depresija kot primer hiperutelešenosti

Melanholična depresija je težja oblika depresije z nejasnim izvorom ali vzrokom bolezni, motenostjo v duševnem delovanju in ovirani zmožnosti gibanja, ter z znatno spremembo v subjektivnem zaznavanju in razumevanju časa (Brencio in Bizzari, 2021). Ta vrsta depresije predstavlja drugačno motnjo utelešenosti, pri kateri telo izgubi svojo fluidnost in postane zelo izstopajoče, občuteno je kot zelo težko in masivno, kar povzroča odpor do spontanih vzgibov. Teža telesa, ki v vsakdanu zdravih posameznikov ni v ospredju zaznavanja, postane opazna in vodi v potrtost ter rigidnost tako v gibanju oz. kretnjah kot tudi v posameznikovem pogledu in mimiki (Fuchs, 2005). Telo postane ovira v doživljanju sveta, namesto da bi omogočalo dostop do izkušanja okolice, ter tako postane tudi ločeno od okolja (Fuchs in Schlimme, 2009). Z naraščajočo inhibicijo gibov, ki je posledica obolelosti, je zaznavno-motoričen prostor obolelega omejen na zelo ozko okolje, v določenih primerih pa vodi do depresivnega stuporja (Fuchs, 2005). Pacienti postanejo popolnoma identificirani s svojim telesom, nezmožni preseči raven izkušanja iz telesa, pri tem pa se počutijo nezmožni ločiti se od telesnih nepravilnosti. To spremljajo občutki nevrednosti, krivde in lastnega propadanja. Vrhunec te hiperutelešenosti paradoksalno pomeni ločitev sebstva od fizičnega telesa in izgubo osnovnega občutka živosti (Fuchs in Schlimme, 2009). 

Podobno kot pri shizofreniji sta tudi pri obolelih z melanholično depresijo za izvajanje preprostih vzgibov potrebna dodatna volja in trud. Prizadeto je konativno področje telesa – področje iskanja in sledenja zadovoljevanju potreb in želja, kar prizadene lastne pobude, apetit in libido, posameznik pa je prikrajšan za izrabljanje potencialnih virov ugodja in zadovoljstva. Posledica je občutek ujetosti v telesno omejenost in nezmožnost ustvarjanja ciljev ali načrtov na predstavni ravni (Fuchs, 2005). Simptomi se kažejo tudi na socialnem področju, kjer gre za izstop iz družbe, ki ga spremlja občutek žalosti oz. bridkosti, eksistencialni občutek osamljenosti in izolacije od drugih ter pomanjkanje sposobnosti vključevanja v svet (Brencio in Bizzari, 2021). 

Anoreksija nervoza kot motnja telesne podobe

Bolezensko stanje anoreksije nervose, kompleksne motnje hranjenja, se ponavadi začne z nezadovoljstvom s svojo telesno podobo, kar vodi v dieto, ki je stalno stopnjevana na osnovi preteklih dosežkov zmanjševanja telesne teže ter pozornosti, ki jo oboleli prejme zaradi izgube telesne teže (Fuchs, 2021). Sčasoma začetno hrepenenje po zmanjšanju telesne teže preraste v kompulzijo, ki obolelega vodi do obsedenosti s hrano in težo, medtem ko drugi interesi povsem poniknejo (Charland idr., 2013 v Fuchs, 2021). V nasprotju s samovrednotenjem pri zdravih posameznikih za obolele z anoreksijo nervoso velja, da njihova ocena lastne vrednosti temelji na njihovi teži, obliki telesa in zmožnosti ohranjanja nadzora nad njima (Fairburn in Harrison, 2003). Pridruženi so simptomi depresije in anksioznosti, razdražljivosti, motene koncentracije, nihanja razpoloženja ter določenih obsesij (Fairburn in Harrison, 2003), podobno kot pri melanholični depresiji pa gre tudi za izgubo libida in apetita. S časom pacienti svojo identiteto oblikujejo na osnovi razvitih vzorcev vedenj, kot so zmožnost stradanja in nadzorovanja prehranskega vnosa, kar postane temelj procesa samo-določanja (Rossi idr., 2021). Fuchs (2021) opisuje proces samo-objektivizacije, ki pomeni večjo odtujenost pacienta z anoreksijo od svojega telesa, tako da to postane uokvirjeno v fizične dimenzije velikosti, teže, kaloričnega vnosa in je stalno podvrženo merjenju oz. preiskovanju. Oboleli poročajo o čedalje intenzivnejšem izkušanju telesa kot motenega objekta, kar opisujejo s pridevniki kot npr. »debel«, »neroden«, »pretežek« (Fuchs, 2021). Podobno tudi Fredrickson in Roberts (1997 v Burychka idr., 2021) opisujeta proces samo-objektivizacije kot dojemanje sebe iz tretjeosebne perspektive, torej kot objekta, ki ga drugi ocenjujejo na podlagi fizičnega videza, namesto na podlagi psiholoških lastnosti ali telesne funkcionalnosti. V povezavi s tem Stanghellini in sodelavci (2019) poudarjajo, da »pogled drugega« bolniku ne predstavlja le vira zastrašujočega in sramotnega zanikanja sposobnosti, da presežejo svojo zgolj objektivno telesnost, temveč hkrati tudi zaželen pripomoček, ki jim omogoča končno opredelitev tega, kdo so. Sartre (1978 v Englebert idr., 2017) opisuje izkušnjo »biti viden s strani drugih« kot temeljno izkušnjo procesa oblikovanja identitete. Povezanost z drugimi ljudmi igra ključno vlogo v umeščanju našega telesa v svet in v naši sposobnosti življenja znotraj telesa. Srečanje z drugimi lahko vodi do spoznanja praznine v našem obstoju kot telesa izven perspektive drugih. Prizadetost na socialnem področju posameznike z anoreksijo v skrajnem primeru vodi do izolacije in izločenosti iz družbe (Fairburn in Harrison, 2003). Englebert in sodelavci (2017) težave v odnosu z drugimi pri obolelih z anoreksijo nervoso povezujejo s polarnostjo med dvema vidikoma intersubjektivnosti. Na eni strani pacienti svojo identiteto in občutek legitimnosti gradijo na pogledu nanje s strani drugih, medtem ko bi anoreksično vedenje na drugi strani lahko predstavljajo neke vrste zapuščino nezavednega ali nenamenskega altruističnega vedenja, ki je bilo prisotno pri nekaterih vrstah socialnih živali v preteklosti (npr. mlade samice se stradajo, medtem ko aktivno iščejo hrano za druge člane skupine, predvsem najmlajše; za več glej Demaret idr., 2014). Medtem ko gre za izkazovanje altruističnega nagnjenja na eni strani, gre za hkratno naravnanost k samoohranjanju na osnovi tretjeosebne perspektive.  

Fenomenološki pogled na anoreksijo preusmerja pozornost stran od očitne zavrnitve procesa hranjenja v smeri neuravnoteženega odnosa z drugimi (pretirano vedenje na način, kot da so drugi odvisni od nas). Postavitev tega odnosa v širši kontekst družbe predstavlja tudi odmik od gledišča, ki je osredotočeno na anoreksično osebo, ter s tem hkrati odmik od posledic takšnega gledišča, kot sta stigmatizacija in sramotenje (Englebert idr., 2017).

Embodiment v nevropsihiatriji

Nevropsihiatrija predstavlja most med nevrologijo – znanostjo o živčnem sistemu –  in psihiatrijo – znanostjo o duševnih motnjah – ter se osredotoča na razumevanje sprememb v možganski strukturi in funkciji ter na njihovo povezanost s psihiatričnimi simptomi. Fenomenološki koncept embodimenta sodeluje pri razlaganju pojavnosti duševnih motenj in predstavlja pomembno paradigmo tudi v sodobni nevropsihiatriji. Način razumevanja človeškega obstoja določa, kako razumemo psihopatološke izkušnje ter predvsem kako se do takšnih pacientov vedemo. Fenomenologija ponuja način prakticiranja psihiatrije, ki zajema eksistencialnost ter hkrati vse njene determinante in edinstvenosti (Messas idr., 2018). 

Telesna izkušnja na nevrobiološki ravni vključuje integracijo številnih zaznavnih sistemov. Nekatere nevrološke motnje so definirane kot odklon v telesni izkušnji, kar vključuje tudi raztelešenost telesnih predelov, podobno pa so utelešeni koncepti duševnih bolezni povezani z nepravilnostmi v nevrofiziološkem delovanju organizma (Fuchs in Schlimme, 2009). 

Fuchs (2009) piše o neprestani interakciji subjektivnih, živčnih, socialnih ter okoljskih faktorjev, ki rezultirajo v končni duševni motnji, ta pa postane prepletena s posameznikovimi subjektivnimi reakcijami nanjo. Tako subjektivna izkušnja kot tudi možganski procesi so neločljivo povezani z okoljem, v katerem posameznik deluje, saj se nevronska vezja oblikujejo skozi interakcije z drugimi in svetom. Koncept embodimenta združuje subjektivno izkušnjo in možganske procese s procesi okolja (Fuchs in Schlimme, 2009). Tako duševne motnje, povezane s konceptom embodimenta, ne zadevajo le motenj v posameznikovem dojemanju prisotnosti v svetu, temveč so vezane na ekološke interakcije posameznika z okoljem, pri čemer možgani nosijo vlogo mediatorja te povezave. Hkrati pa je subjektivna izkušnja duševnih motenj v določenih primerih tudi tista, ki lahko vpliva na spremembe disfunkcionalnih vzorcev zaznavanja in vedenja, ki nato vplivajo na razvoj duševnih motenj (Fuchs, 2009). Z drugimi besedami, dokazano je, da tudi subjektivna izkušnja bolezni in načrtni mentalni procesi v določeni meri lahko vplivajo na možgansko delovanje na različnih ravneh (molekularni, celični in na ravni nevronskih vezij) ter na možgansko plastičnost (Beauregard, 2009). V poskusu razumevanja nevronskih osnov vedenja pri ljudeh je torej pomembno upoštevanje subjektivne izkušnje, vključno z doživljanjem lastnega telesa in doživljanjem bivanja skozi telo. 

Zaradi tesne povezanosti med duševnimi procesi in možgani ter med organizmom in njegovim okoljem, se duševne motnje – ne glede na to, na kateri točki nastanejo –  nanašajo na celoten cikel interakcij med možgani, duševnimi procesi (umom), organizmom in njegovim okoljem (Fuchs in Schlimme, 2009). Kyzar in sodelavca (2022) pojasnjujejo, kako fenomenološko orientirana klinična raziskava psihopatoloških bolezni sodeluje pri preoblikovanju kliničnih hipotez o bolezni, ki jih je nato mogoče preverjati s pomočjo uporabe metod moderne nevroznanosti. Poglobljeno raziskovanje subjektivnih izkušenj nudi podlago za produktivne in preverljive hipoteze o bioloških osnovah bolezni, ki nato predstavljajo osnovo za raziskovanje na nivoju moderne nevroznanosti, rezultati teh raziskav pa nudijo povratne informacije za področje fenomenologije in razumevanje psihiatrije (Varela, 1996 v Kyzar idr., 2022). Fenomenologija v nevropsihiatriji sodeluje pri razvoju konceptov sprememb izkušanja utelešenosti pri duševnih boleznih. S tem doprinaša k nevrobiološkemu raziskovanju subjektivne izkušnje bolezni in hkrati k razumevanju pacientovega stanja glede na njegove socialne interakcije in tako nudi osnovo za ekološke pristope k socialni psihiatriji in psihoterapiji (za več glej Fuchs, 2007).

Zaključek

Različnim humanističnim in psihološkim znanostim je skupno pojmovanje embodimenta kot vsote vseh telesnih predpogojev kognicije, čustvovanja in vedenja (Lux idr. 2021). V članku je predstavljen koncept embodimenta kot nova, izvorno fenomenološka paradigma za interdisciplinarni pristop k raziskovanju v psihopatologiji in nevroznanosti. Nihanje med doživljanjem svojega telesa iz dveh prvoosebnih vidikov – telesa kot objekta in subjekta predstavlja integrirano izkušnjo utelešenosti in s tem osnovo naše izkušnje bivanja. Motenost v občutku utelešenosti vodi do doživljanja duševnih motenj, pri katerih gre lahko za različne motenosti v zaznavanju sebe kot živega bitja ali motenosti zaznavanja svoje telesne podobe. Ker so duševni procesi, možgani, organizem in njegovo okolje v neprestani interakciji, so tudi duševne motnje neločljivo povezane z vsemi naštetimi komponentami človeške izkušnje. Fenomenologija telesa predstavlja pomembno gledišče znotraj psiholoških znanosti in omogoča razumevanje duševnih motenj na socialnem in ekološkem nivoju. Kot poudarjata Englander in Morley (2023), si fenomenološki psihologi prizadevajo za preusmerjanje psihologije v smeri bolj fenomenološko osnovane psihološke znanosti, ki bi vključevala več kvalitativnih metod in bila s tem zmožna zaobjeti celoten spekter človekovih izkušenj, tudi tiste, ki presegajo zaznavni vidik in niso preučevane v toku klasičnega empirizma. Z uporabo fenomenoloških kvalitativnih metod v psihološki znanosti se lahko psihologija kot znanstvena veda o človeku razvije tudi preko okvirov naturalistične mainstream psihologije. 

Številni viri s področja fenomenologije in nevroznanstvenih ugotovitev utelešene kognicije se lahko zdijo bralcu sicer kompleksni, vendar je po mojem mnenju obravnavanje koncepta embodimenta pomembno za bolj poglobljeno in širše razumevanje človekovega življenja. V zadnjih desetletjih prisotno intenzivno ukvarjanje s prepoznavanjem in odpravljanjem simptomov raznolikih duševnih motenj lahko zakrije celostno sliko človeka kot živega bitja. Fenomenološki pogled na človekovo utelešeno izkušnjo v kontekstu duševnega zdravja pripomore k raziskovanju posameznikove subjektivne izkušnje bolezni in odpira vprašanja, kot je na primer, kako izgleda notranji svet obolelega za shizofrenijo? Razumevanje psiholoških pojavov skozi perspektivo embodimenta nas morda vrača v okvir najbolj naravnega in izvornega – jedra naše izkušnje, ki je utelešena. V okviru preventivnih ukrepov za ohranjanje duševnega zdravja ta vidik deluje kot spodbuda za reflektiranje svojega notranjega sveta in s tem promovira v današnjem času pogosto zapostavljen stik s seboj. To lahko vodi v bolj celostno obravnavanje posameznikovega življenja, vključno z njegovim doživljanjem sebe in svojega telesa, ki deluje kot posrednik naše izkušnje in omogoča zaznavanje sveta, vključevanje v interakcije z drugimi in v procesu tega tudi spoznavanje samih sebe.

Literatura

Beauregard, M. (2009). Effect of mind on brain activity: Evidence from neuroimaging studies of psychotherapy and placebo effect. Nordic Journal of Psychiatry, 63(1), 5–16. https://doi.org/10.1080/08039480802421182

Blankenburg W. (2001). First steps toward a ‘psychopathology of common sense’. Philosophy, Psychiatry, & Psychology, 8(4), 303–315.

Brencio, F. in Bizzari, V. (2022). Melancholic depression. A hermeneutic phenomenological account. DOAJ (DOAJ: Directory of Open Access Journals). https://doi.org/10.4453/rifp.2022.0010

Burychka, D., Miragall, M., in Baños, R. M. (2021). Towards a Comprehensive Understanding of Body Image: Integrating Positive Body Image, Embodiment and Self-Compassion. Psychologica Belgica, 61(1), 248–261. https://doi.org/10.5334/ pb.1057

Castellini, G., Cassioli, E., Rossi, E., Mancini, M., Ricca, V. in Stanghellini, G. (2022). Bridging cognitive, phenomenological and psychodynamic approaches to eating disorders. Eating and Weight Disorders – Studies on Anorexia, Bulimia and Obesity, 27, 2273–2289. https://doi.org/10.1007/s40519-022-01379-6

Cooper-White, P. (2014). Intersubjectivity. V D. A. Leeming (ur.), Encyclopedia of Psychology and Religion. Springer, Boston, MA. https://doi.org/10.1007/978-1-4614-6086-2_9182

Cowart, M. (b. d.). Embodied Cognition. https://iep.utm.edu/embodied-cognition/

Demaret, A., Englebert, J. in Follet, V. (2014). Éthologie et psychiatrie: Suivi d’Essai de psychopathologie éthologique. Mardaga. https://doi.org/10.3917/mard.folle.2014.01

Englebert, J., Follet, V. in Valentiny, C. (2017). Anorexia nervosa and First-Person Perspective: altruism, family system, and body experience. Psychopathology, 51(1), 24–30. https://doi.org/10.1159/000485629

Englander, M. in Morley, J. (2023). Phenomenological psychology and qualitative research. Phenomenology and the Cognitive Sciences, 22, 25–53. https://doi.org/10.1007/s11097-021-09781-8

Fairburn, C. G. in Harrison, P. J. (2003). Eating disorders. Lancet, 361(9355), 407–416. https://doi.org/10.1016/s0140-6736(03)12378-1

Franck, N., Farrer, C., Georgieff, N., Marie-cardine, M., Daléry, J., D’amato, T. in Jeannerod, M. (2001). Defective recognition of one’s own actions in patients with schizophrenia. The American journal of psychiatry, 158(3), 454-9 .

Frith, C. D. (2004). Schizophrenia and theory of mind. Psychological Medicine, 34, 385–389. 

Fuchs, T. (2005). Corporealized and disembodied minds: A phenomenological view of the body in melancholia and schizophrenia. Philosophy, Psychiatry, & Psychology, 12(2), 95–107.

Fuchs, T. (2007). Psychotherapy of the lived Space: a phenomenological and ecological concept. American Journal of Psychotherapy, 61(4), 423–439. https://doi.org/10.1176/appi.psychotherapy.2007.61.4.423

Fuchs, T. (2009). Embodied cognitive neuroscience and its consequences for psychiatry. Poiesis & Praxis, 6(3–4), 219–233. https://doi.org/10.1007/s10202-008-0068-9

Fuchs, T. (2021). The disappearing body: anorexia as a conflict of embodiment. Eating and Weight Disorders – Studies on Anorexia Bulimia and Obesity, 27(1), 109–117. https://doi.org/10.1007/s40519-021-01122-7

Fuchs, T. in Schlimme, J. E. (2009). Embodiment and psychopathology: a phenomenological perspective. Current Opinion in Psychiatry, 22(6), 570–575. https://doi.org/10.1097/yco.0b013e3283318e5c

Gallagher, S. in Væver, M. (2004). Disorders of embodiment. V J. Radden (ur.), The Oxford reader in philosophy of psychiatry (str. 118-132). Oxford University Press. (Preprint version)

Glenberg, A. M. (2010). Embodiment as a unifying perspective for psychology. Wiley Interdisciplinary Reviews. Cognitive Science, 1(4), 586–596. https://doi.org/10.1002/wcs.55

Körner, A., Topolinski, S., in Strack, F. (2015). Routes to embodiment. Frontiers in Psychology, 6. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2015.00940

Kyzar, E. J. in Denfield, G. H. Taking subjectivity seriously: towards a unification of phenomenology, psychiatry, and neuroscience. Mol Psychiatry 28, 10–16 (2023). https://doi.org/10.1038/s41380-022-01891-2

Lundh, L. in Foster, L. M. (2024). Embodiment as a synthesis of having a body and being a body, and its role in self-identity and mental health. New Ideas in Psychology, 74, 101083. https://doi.org/10.1016/j.newideapsych.2024.101083

Lux, V., Non, A. L., Pexman, P. M., Stadler, W., Weber, L. in Krüger, M. (2021). A Developmental Framework for Embodiment Research: the next step toward integrating concepts and methods. Frontiers in Systems Neuroscience, 15. https://doi.org/10.3389/fnsys.2021.672740

Mende, M. A. in Schmidt, H. (2021). Psychotherapy in the framework of Embodied Cognition—Does interpersonal synchrony influence therapy success? Frontiers in Psychiatry, 12. https://doi.org/10.3389/fpsyt.2021.562490

Messas, G., Tamelini, M., Mancini, M. in Stanghellini, G. (2018). New Perspectives in Phenomenological Psychopathology: Its use in Psychiatric Treatment. Frontiers in Psychiatry, 9. https://doi.org/10.3389/fpsyt.2018.00466

Mori, C. (2022). (Dis)embodiment in Psychology and Psychotherapy: A Critical Historical Analysis and Clinical Implications. Graduate Student Journal of Psychology, 18. https://doi.org/10.52214/gsjp.v18i.10928

N., Sam M. S. (2013). Subjectivity. V PsychologyDictionary.org.  https://psychologydictionary.org/subjectivity/ (dostopano 1. 8. 2024).

Piran, N. (2016). Embodied possibilities and disruptions: The emergence of the Experience of Embodiment construct from qualitative studies with girls and women. Body Image, 18, 43–60. https://doi.org/10.1016/j.bodyim.2016.04.007

Piran, N., Teall, T. L. in Counsell, A. (2020). The experience of embodiment scale: Development and psychometric evaluation. Body Image, 34, 117–134. https://doi.org/10.1016/j.bodyim.2020.05.007

Price, T., Peterson, C., in Harmon-Jones, E. (2012). The emotive neuroscience of embodiment. Motivation and Emotion, 36, 27–37.

Rossi, E., Castellini, G., Cassioli, E., Sensi, C., Mancini, M., Stanghellini, G. in Ricca, V. (2021). The role of embodiment in the treatment of patients with anorexia and bulimia nervosa: a 2-year follow-up study proposing an integration between enhanced cognitive behavioural therapy and a phenomenological model of eating disorders. Eating and Weight Disorders, 26(8), 2513–2522. https://doi.org/10.1007/s40519-021-01118-3

Rossetti, I., Repossi, M., Florio, V., Demartini, B., Conca, A., Gambini, O. in Maravita, A. (2022). Sense of body ownership and body agency in schizophrenia. Scientific Reports, 12(1). https://doi.org/10.1038/s41598-022-23988-y

Sass, L. A., in Parnas, J. (2003). Schizophrenia, consciousness, and the self. Schizophrenia Bulletin, 29(3), 427–444. https://doi.org/10.1093/oxfordjournals.schbul.a007017

Slaby, J. (2008). Affective intentionality and the feeling body. Phenomenology and the Cognitive Sciences, 7(4), 429–444. https://doi.org/10.1007/s11097-007-9083-x

Stanghellini, G. (2009). Embodiment and schizophrenia. World Psychiatry/World Psychiatry, 8(1), 56–59. https://doi.org/10.1002/j.2051-5545.2009.tb00212.x

Stanghellini, G., Ballerini, M., in Mancini, M. (2019). The Optical-Coenaesthetic Disproportion hypothesis of feeding and eating disorders in the light of Neuroscience. Frontiers in Psychiatry, 10. https://doi.org/10.3389/fpsyt.2019.00630

Stangl, W. (2024). Embodied Cognition. Online Lexikon für Psychologie & Pädagogik. https://lexikon.stangl.eu/14550

Tschacher, W., Giersch, A. in Friston, K. (2017). Embodiment and Schizophrenia: A review of Implications and applications. Schizophrenia Bulletin, 43(4), 745–753. https://doi.org/10.1093/schbul/sbw220

The body: A phenomenological psychological perspective: OpenLearn. (8. 6. 2017). https://www.open.edu/openlearn/society-politics-law/sociology/the-body-phenomenological-psychological-perspective/content-section-3.1/?printable=1