Tihi klic na pomoč
Živimo v težkem in nepredvidljivem času, polnem nenehnih sprememb in pretresov. Posledično smo že leta priča silovitemu porastu najrazličnejših duševnih stisk med otroci in mladostniki, ki se lahko ob nepravočasnem ukrepanju končajo tragično. Članek se osredotoča na prepoznavanje tistih oblik vedenja, v katerih se pogosto odražata mladostnikova stiska in trpljenje. V obdobju odraščanja si namreč mladostniki zastavljajo najrazličnejša vprašanja povezana z ljubeznijo, spolnostjo, šolo, telesnim razvojem in odnosi. Po Eriksonu sta ključni razvojni nalogi tega obdobja iskanje identitete in doseganje avtonomije. Zgodnje mladostništvo prinaša tudi prvo zavestno soočanje s pojmom smrti, ki lahko vodi do pojava bivanjskih vprašanj. Članek se podrobno dotakne fenomena avtoagresije, ki se nanaša na agresijo usmerjeno proti sebi. V besedilu je navedena razvrstitev avtoagresivnega vedenja od njegove najblažje pojavne oblike (posredno samouničevalno vedenje) do najtežje oblike avtoagresivnosti (samomor). Prav tako so predstavljene tudi faze samomorilnega procesa, ki se začne s pasivnimi mislimi na smrt in se ob neukrepanju lahko konča s samomorilnim dejanjem. Delo poudarja, kako pomembno je, da do osebe v stiski ustrezno in pravočasno pristopimo. Ogromno lahko naredimo že s tem, da stisko opazimo in se, v primeru, da situacija ne presega naših zmogljivosti, z mladostnikom pogovorimo. Vsekakor pa je bistveno, da si posameznik v stiski poišče ustrezno strokovno pomoč, oz. da to namesto njega storimo mi.
Uvod
Obdobje mladostništva je obdobje raziskovanja in spoznavanja sebe, hkrati pa tudi obdobje številnih stisk in tegob, katerih znaki pogosto ostanejo spregledani ali celo podcenjevani (Maver, 2020).
Najnovejši podatki raziskave Z zdravjem povezana vedenja v šolskem obdobju, ki je bila izvedena pod okriljem NIJZ (2023), nakazujejo na zaskrbljujoč trend slabšanja duševnega zdravja mladostnikov. Med drugim je bilo ugotovljeno, da ima 7 % sodelujočih visoko stopnjo izraženosti simptomov anksioznosti, pri tretjini mladostnikov pa je bilo moč zaznati povišano verjetnost za depresijo. Na podlagi ugotovitev številnih raziskav v tujini je razvidno, da je prisotnost duševnih motenj (zlasti depresije) pri mladostnikih močno povezana z večjim tveganjem za poskus samomora. V 40-letni longitudinalni ameriški študiji, v katero je bilo vključenih 406 posameznikov z motnjami razpoloženja, se je izkazalo, da je kar 45 bolnikov (11,1% vseh sodelujočih) umrlo zaradi posledic samomora (Angst idr., 2005).
Članek obravnava problematiko avtoagresivnosti, ki odraža najrazličnejše stiske mladostnikov. Namen članka je poudariti pomembnost hitrega prepoznavanja tistih vedenjskih znakov, ki nakazujejo na morebitne stiske. Ob neustreznem ukrepanju se namreč takšne stiske lahko končajo tragično. Cilj članka je opisati in razvrstiti znake avtoagresivnosti s poudarkom na samomoru ter navesti možne rešitve.
Pojav bivanjskih vprašanj v obdobju mladostništva
V času odraščanja se mladostniki vsakodnevno srečujejo z najrazličnejšimi vprašanji, dilemami in stiskami. Za obdobje odraščanja so značilna vprašanja povezana z ljubeznijo, spolnostjo, težavami v šoli, telesnim razvojem in medvrstniškimi odnosi (Lekić idr., 2014). Erik Erikson je v svoji teoriji psihosocialnega razvoja za poglavitni nalogi tega razvojnega obdobja označil doseganje avtonomije in iskanje identitete. Mladostnik se v procesu iskanja lastne identitete z aktivnim udejstvovanjem npr. s preizkušanjem različnih vlog, nauči razlikovati med tem, kdo v resnici je in kdo si želi postati (Muss, 1996, v: Gaete, 2015). Mladostniki tako npr. pogosto menjajo interesne dejavnosti in partnerje, eksperimentirajo s svojim videzom. Ob tem je pomembno, da imajo na voljo veliko možnost izbire, saj bodo le tako našli najustreznejšo vlogo zase (Vičič, 2002). Ob prehodu v zgodnje mladostništvo se mladostnik prav tako tudi prvič zavestno sreča s pojmom smrti kot prenehanjem obstoja. Temu sledi pojav bivanjskih vprašanj, povezanih s samomorom in lastno smrtjo. Ob njihovem pojavu je mladostniku potrebno omogočiti, da s pogovorom te odgovore razjasni. Pojav takšnih vprašanj je povsem normativen del razvoja v obdobju adolescence. Bivanjska vprašanja postanejo problematična, ko se pojavljajo prepogosto in preintenzivno ali ko njihova vsebina ni namenjena zgolj osmišljanju lastnega bivanjskega položaja, temveč lahko iz nje razberemo tudi samomorilne vzgibe, ki se kažejo kot razmišljanje o izvedbi samomora (Mrevlje, 1984).
Avtoagresivno vedenje
Z besedo agresija označujemo fizično ali verbalno vedenje, katerega cilj je povzročiti fizično ali psihično škodo drugemu (Kompare idr., 2002). Pojma avtoagresije in avtoagresivnosti pa se nanašata na agresijo, ki je usmerjena proti sebi. Lahko bi jo definirali tudi kot zavračanje oz. odrivanje dela sebe oz. samega sebe (Štajner, 2013).
Mrevlje (1995) avtoagresivno vedenje deli na posredno samouničevalno vedenje, samomorilno razmišljanje, samomorilne težnje, parasuicidalno pavzo, samomorilne grožnje, namerno samopoškodovanje, parasuicidalno gesto, poskus samomora (parasuicid) in samomor.
- Posredno samouničevalno vedenje
O posrednem samouničevalnem vedenju govorimo ob pojavu najbolj prikritih oblik avtoagresije, ki se jih posameznik ne zaveda dovolj dobro ali jih celo zanika, okolica pa njegovo ravnanje in življenjski slog vrednoti kot potencialno nevarno in samodestruktivno. Najpogosteje so to posamezniki, za katere sta značilna izzivanje nevarnosti in preveč tvegano samodokazovanje. Ob tem je neupravičeno generalizirati, da so samomorilno ogroženi vsi, ki jim je blizu tvegan način življenja. Pomembno je, da se posameznik s takšnim načinom življenja, zaveda posledic in tveganj, ki jih takšen življenjski slog prinaša. Med zgoraj našteto vedenje uvrščamo opuščanje zdravljenja pri težjih boleznih (npr. srčno-žilne bolezni, diabetes), zlorabe alkohola, igre na srečo, tvegane adrenalinske športe (npr. padalstvo, vrhunski alpinizem, avtomobilske dirke, globinsko potapljanje), kajenje itd. (Mrevlje, 1995).
- Samomorilno razmišljanje
Pri samomorilnem razmišljanju se posameznik ukvarja z mislijo o možnosti samomora. Takšno razmišljanje je lahko povsem splošno ali pa že usmerjeno v konkreten načrt. Posameznik ob tem razmišlja tudi o odzivu okolice na njegovo dejanje (Mrevlje, 1995).
- Samomorilne težnje
Pri samomorilnih težnjah gre za dejanja usmerjena proti samemu sebi, ki jih posameznikova okolica prepoznava kot avtoagresivna, kljub temu da se vedenje še ni realiziralo s samomorilnim dejanjem, npr. zloraba alkohola (Mrevlje, 1995).
- Parasuicidalna pavza
Parasuicidalna pavza se nanaša na dejanja, s katerimi poskuša posameznik pobegniti iz zanj obremenjujoče realnosti oz. prekiniti izredno neugodne dogodke, s katerimi se sooča, pri čemer zanika razmišljanje o smrti. Najpogosteje pri tem zlorabi zdravila (uspavala)
(Mrevlje, 1995).
- Samomorilne grožnje
Z uporabo samomorilnih groženj posameznik seznanja okolico s svojimi avtoagresivnimi ali celo samomorilnimi nameni. Pri tem pogosto naleti, da okolica podcenjuje njegove namere, kar je lahko izredno problematično, saj osem od desetih posameznikov, ki grozijo s samomorom, dejanje poskusi izvesti ali pa ga tudi izvede (Mrevlje, 1995).
- Namerno samopoškodovanje
Pri namernem samopoškodovanju gre pogosto za impulzivno in nenadno dejanje posameznika, ki se znajde v zanj subjektivno nevzdržni situaciji. Posameznik se samopoškoduje z namenom, da bi zmanjšal psihološko stisko, ob tem pa nima zavestnega samomorilnega namena. Nekateri ljudje, pri katerih je prišlo do samopoškodb, pravijo, da o takšnem dejanju nikoli prej niso razmišljali in so nad njim presenečeni ter začudeni (Mrevlje, 1995). Samopoškodbe so pogostejše na delih telesa, ki jih mladostniki lahko prekrijejo, da bi se izognili morebitnim obsodbam družbe (Capek, 2014).
- Parasuicidalna gesta
Parasuicidalna gesta pomeni grožnjo demonstrativnega značaja, ki je združena z manj ogrožajočim dejanjem proti sebi. Ob tem se posameznik običajno zaveda posledic lastnih dejanj, ki pa niso življenjsko ogrožajoča.
Te so na primer lažje oblike samopoškodb, kot so praske, ureznine in ugrizi (Fangež Žigon, 1997).
- Poskus samomora (parasuicid)
Pri poskusu samomora gre za avtoagresivno vedenje, med katerega uvrščamo samozastrupitve, samopoškodbe, zaužitje večje količine kemičnih snovi itd. Posameznikova namera je smrt. Pogosto ga lahko razumemo tudi kot opozorilo nase in klic na pomoč. Razmerje med željo po smrti in življenju se od posameznika do posameznika razlikuje, kljub temu pa parasuicid vedno vsebuje obe komponenti (Mrevlje, 1995).
- Samomor
Samomor označuje dejanje, katerega posledica je smrt in ga oseba sproži ter sama izvede do konca, ob tem pa se zaveda izida dejanja. Pri tem je lahko njen namen za okolico dvoumen ali nejasen (Roškar in Paska, 2021).
Znaki avtoagresivnega vedenja
Na nevarnost avtoagresivnega vedenja, ki zahteva posebno pozornost in skrbno opazovanje, moramo biti posebno pozorni predvsem pri tistih mladostnikih, kjer so se spodaj našteti vedenjski vzorci in načini odzivanja na realnost pojavili na novo, torej ne izhajajo iz mladostnikovega predhodnega življenjskega sloga (Mrevlje, 1995).
Med omenjene vedenjske spremembe uvrščamo (NIJZ, 2022; Mrevlje, 1995) :
- prehod od preizkušanja alkohola in drog do njihove zlorabe (med te snovi sodijo tudi zdravila kot so uspavala, protibolečinska sredstva in pomirjevala v odmerkih, ki so višji od predpisanih),
- grožnje s samomorom,
- opazne spremembe razpoloženja,
- grožnje, da si bo mladostnik nekaj naredil,
- govorjenje ali pisanje o smrti,
- izguba zanimanja za stvari, ki so posameznika nekdaj osrečevale in zabavale,
- umikanje v samoto ter prekinitev stikov z vrstniki,
- pogosta blažja obolenja (glavoboli, slabosti),
- občutki izčrpanosti in utrujenosti,
- mladostnik se namerno izpostavlja tveganjem in nevarnostim,
- neprimerno spolno vedenje v odnosu do istega ali nasprotnega spola, kar lahko nakazuje na zavračanje in agresiven odnos do lastnega telesa,
- motnje spanja,
- poslavljanje, podarjanje svojih predmetov in pisanje oporoke.
Pri prepoznavanju vedenjskih sprememb se je potrebno zavedati tudi razlik v izražanju avtoagresije med spoloma. Medtem ko je za fante značilna eksternalizacija oz. pozunanjanje problemov, ki je povezano z večjimi športnimi tveganji, zlorabami alkohola ali drog, z grobimi poškodbami ter z vedenjem, ki je na videz provokativno in delinkventno, pa pri dekletih pogosteje naletimo na internalizacijo oz. ponotranjanje problemov. Pri dekletih se tako pojavijo bolj posredne oblike avtoagresije, kot so umik v bolezen (npr. slabost, glavobol), pojav različnih telesnih težav (npr. izčrpanost, nespečnost), socialna izolacija, zloraba zdravil in alkohola (Tomori, 1995; Renner in Boel-Studt, 2017).
Družba posameznikovo stisko pri tovrstnih dejanjih ponavadi prepozna, vendar jo pogosto podcenjuje in dojema kot izsiljevanje ali manipulacijo. Samomorilni poskus mladostnika je lahko impulzivno in nenadno dejanje, ki nastopi, ko se v mladostnikovem življenju pojavi prehuda in na videz nepremostljiva ovira, ki jo spremljajo pritiski in pričakovanja okolice. Tako lahko poskus samomora predstavlja nekakšen odgovor na zahteve okolice ali pa poskus izboljšanja razmer (Mrevlje, 1995).
Faze samomorilnega procesa
Potek samomorilnega procesa, ki se prične z mislimi na samomor in se zaključi s samomorilnim vedenjem, se med posamezniki razlikuje. Pojavi se kot posledica dlje časa trajajoče hude stiske, s katero se posameznik neuspešno sooča (Tančič, 2009). Njegove začetke pogosto označujejo občutki nemoči, obupa, ujetosti, ki jih spremlja pasivna želja po smrti. Posameznik se najprej sooča s pasivnimi samomorilnimi mislimi, kot sta npr. “Najbolje bi bilo, da se jutri zjutraj ne bi več prebudil” in “Če bi se ubil, bi bil odrešen.” (Živ? Živ!, b. d.). V pasivnih samomorilnih mislih se odraža posameznikova želja po smrti, ne pa tudi vzgibi po končanju lastnega življenja, ki so značilni za aktivne samomorilne misli, npr. “ Odločil sem se, da bom storil samomor.” Slednje se pojavijo ob stopnjevanju posameznikove stiske (Ayalon in Sharon, 2011). Misli in nameni so iz posameznikovega vedenja težko prepoznavni, zato je pomembno, da do osebe, pri kateri so se pojavile prej omenjene vedenjske spremembe, pristopimo in z njo odkrito spregovorimo o najtežjih življenjskih vprašanjih. Nameni se ob nadaljnjem poglabljanju stiske stopnjujejo do samomorilnega načrta. V tej fazi je oseba sama pri sebi že sklenila kje, kako in kdaj bo končala svoje življenje. Ker se posameznik na dogodek pripravlja, lahko zbira dodatne informacije in metode, s pomočjo katerih lahko spreten opazovalec prepozna samomorilne načrte in tako dobi podroben vpogled v njegovo počutje in razmišljanje. Nekateri posamezniki tako pred izvedbo samomora napišejo poslovilno pismo, oporoko, darujejo svoje predmete ali se poslavljajo. Samomorilni proces se lahko z nudenjem ustrezne pomoči posamezniku ustavi kadarkoli. V nasprotnem primeru se samomorilni načrt prevesi v poskus samomora, ki se lahko konča s smrtjo (Poštuvan, 2020).
Prekinite tišino
Kadar sumimo, da se je oseba znašla v stiski oz. težkem življenjskem položaju, v katerem bi potrebovala pomoč, ji lahko najučinkoviteje pomagamo tako, da do nje pristopimo in z njo poskušamo vzpostaviti iskren, pristen ter zaupanja vreden odnos. V odnosu moramo biti razumevajoči in sočutni, saj bomo s tem posamezniku pokazali, da nam je zanj mar. Pogovor o težkih življenjskih vprašanjih, ki se nanašajo na samomor, je lahko zahteven in neprijeten, zato se je nanj najbolje pripraviti. To storimo tako, da izberemo ustrezen kraj in čas, hkrati pa moramo biti pozorni tudi na besede, ki jih bomo uporabili. Prav tako je že vnaprej dobro predvideti, kakšna čustva bomo doživljali. Običajno ob takšnih pogovorih ljudje doživljajo intenzivna čustva, kot so jeza, strah, krivda, nemoč in žalost. Pred pogovorom si je med drugim priporočljivo poiskati tudi nekaj idej, s katerimi bi lahko ogroženemu pomagali (Poštuvan, 2020). Ko osebi postavljamo vprašanja, naj ta ne bodo obsojajoča, temveč jih uporabimo za usmerjanje in motivacijo, da odkrito in neposredno spregovori o svojih težavah. Pogovor je lahko za osebo, ki se je znašla v stiski težek in obremenjujoč, zato se lahko zgodi, da se mu bo hotela izogniti. Ob tem je ključnega pomena, da smo kot sogovornik vztrajni. Vprašanja o samomorilnih namenih lahko izrazimo neposredno (npr. “Izgledaš popolnoma obupan. Ali razmišljaš, da bi storil samomor?”) ali posredno (npr. “Ali se ti zdi, da bi bilo najbolje, da bi zaspal in se ne bi več zbudil?”) (NIJZ, 2022). Tančič in Groleger (2009) izpostavljata zmotno prepričanje uporabe besede “samomor”, in sicer da njena uporaba še dodatno spodbudi k dejanju. Z uporabo besede “samomor” v pogovoru, pomoči potrebni osebi v stiski sporočamo, da smo prepoznali njen klic na pomoč. V primeru, da nam oseba zaupa, da želi končati svoje življenje, jo je dobro povprašati tudi o pogostosti samomorilnih mislih, razlogih za takšno razmišljanje in o potencialnem izdelanem načrtu za samomor. Na tej točki je pomembno, da posameznika zgolj poslušamo in ga poskušamo razumeti ter mu s tem nudimo občutek sprejemanja. Robinson (1989) pravi, da samomorilnemu ogroženemu posamezniku veliko pomeni že, če mu nekdo prisluhne in njegove namere obravnava z resnostjo. Položaj osebe se nam morda kot zunanjim opazovalcem ne zdi brezupen, kot ga sama opisuje, vendar se je potrebno zavedati, da je pogled posameznika, ki je v stiski, popolnoma drugačen. Samomor takšnemu posamezniku pogosto predstavlja edini možni izhod iz življenjske stiske. Posameznik lahko med pogovorom spozna, da obstajajo drugi načini reševanja stiske. Ob koncu pogovora je osebo priporočljivo povprašati, kako se počuti, saj jo lahko takšen pogovor vsaj malo razbremeni. Na posameznika se je priporočljivo obrniti tudi s prošnjo, naj nam obljubi, da si do naslednjega pogovora ne bo storil ničesar žalega (tehnika obljuba za življenje). Čas med pogovoroma mora biti kratek, saj nam v nasprotnem primeru oseba ne bo mogla z gotovostjo obljubiti, da si ne bo škodovala. Ključnega pomena je tudi, da si oseba, ki se sooča s samomorilnimi mislimi, čimprej poišče ustrezno strokovno pomoč ali da to storimo mi (Poštuvan, 2020).
Pogosto se nam lahko zgodi, da sami ne bomo dovolj kompetentni za izvedbo tovrstnega pogovora, ki pa je ključen za reševanje stiske. Če torej s pomočjo zgoraj napisanega prepoznate, da se je nekdo v vaši okolici znašel v težkem življenjskem položaju, je nujno, da do njega pristopite, vendar se ob tem zavedajte meja svojih sposobnosti za pomoč. Osebo lahko napotite do usposobljenega strokovnjaka ali pa ji ga priskrbite sami (NIJZ, 2022).
Sklep
Članek se dotika aktualne in pomembne problematike, ki ji kljub vse bolj zaskrbljujočim podatkom o slabšanju duševnega zdravja mladih kot družba ne posvečamo dovolj pozornosti. Vse več je namreč mladih, katerih stiske ostajajo spregledane ali prepozno odkrite. Takšna situacija se lahko ob stopnjevanju in poglabljanju stiske v skrajnem primeru konča usodno. Ob tem je posameznikova okolica začudena in pretresena, saj dejanja ni pričakovala. Da bi bilo takšnih neprijetnih presenečenj čim manj, se članek posveča predvsem prepoznavanju tistih oblik vedenja, v katerih se že odraža mladostnikov tihi klic na pomoč.
Ob tem se je potrebno zavedati, da lahko po svojih zmožnostih prizadetemu pomaga prav vsak izmed nas. Če se nam dozdeva, da se je nekdo v naši okolici znašel v stiski, je pomembno, da z njim navežemo stik. V primeru, ko se čutimo dovolj kompetentne, to najlažje storimo s sočutnim pogovorom, v katerem se osebi predstavimo kot zaupanja vreden zaveznik. Vsekakor pa je za odpravljanje stiske ključnega pomena, da je osebi zagotovljena ustrezna strokovna pomoč. Le ustrezno usposobljen strokovnjak bo namreč v krizni situaciji znal kar najprimerneje postopati.
V primeru, da se v stiski znajdete sami, se lahko po pomoč obrnete tudi na katero izmed telefonskih linij za pomoč v stiski (TOM telefon – 116 111, Zaupni telefon Samarijan – 116 123, Tvoj telefon – 05 720 1720…) ali pa obiščete spletne strani kot so (“To sem jaz” -www.tosemjaz.net, “Živ? Živ!” – www.zivziv.si, “Tom” – www.e-tom.si). V stanju akutne ogroženosti se po pomoč lahko obrnete na nujno medicinsko pomoč oz. psihiatrično pomoč (npr. Center za mentalno zdravje) (NIJZ, 2020).
Viri in literatura
Angst J., Angst F., Gerber-Werder R. in Gamma A. (2005). Suicide in 406 mood-disorder patients with and without long-term medication: a 40 to 44 years’ follow-up. Archives of Suicide Research. 9(3), 279–300. https://doi.org/10.1080/13811110590929488
Ayalon, L., Sharon, S. E. (2011). The relationship between loneliness and passive death wishes in the second half of life. Internationa Psychogeriatrics, 23, 1677–1685.
Capek, M. (2014). Samopoškodbeno vedenje. Kako ga lahko razumemo in kako lahko pomagamo? Utrip.
Fangež Žigon, V. (1997). Mentalno zdravje. Univerza v Mariboru, Visoka zdravstvena šola.
Gaete, V. (2015). Desarrollo psicosocial del adolescente. Revista Chilena del Pediatria, 86(5),
436–443.
Kompare, A., Stražišar, M., Vec, T., Dogša, I., Jaušovec, N. in Curk, J. (2022). Psihologija, spoznanja in dileme. DZS.
Lekić, K., Tratnjek, P., Konec Juričič, N. in Cugmas, M. (2014). Srečanja na spletu -Potrebe slovenske mladine in spletno svetovanje. Nacionalni inštitut za javno zdravje. https://www.tosemjaz.net/assets/Prirocniki/Srecanja_na_spletu.pdf
Maver, M. (2020). Mladostniki. https://www.mojcamaver.com/mladostniki
Mrevlje, G. (1984). Samomor in avtoagresivno vedenje mladostnikov. Obzornik zdravstvene nege, 18(6), 371–378. https://obzornik.zbornica-zveza.si/index.php/ObzorZdravNeg/article/view/1646
Mrevlje, G. (1995). Oblike, vzročnost in dinamika samomorilnega vedenja pri otrocih in mladoletnikih. Ciklus seminarjev Namesto koga roža cveti. O problemih uničevalnosti in samouničevalnosti pri mladih na Slovenskem: prepoznavanje, reševanje, rehabilitacija, preventiva: priročnik 1. cikla seminarjev Namesto koga roža cveti (str. 4–26).
Meridiana.
NIJZ. (2020). Spoprijemanje s težavami in stiskami. Program MIRA – Nacionalni program duševnega zdravja. https://www.zadusevnozdravje.si/pomagam-sebi/spoprijemanje-s-tezavami-in-stiskami/samomorilne-misli/
NIJZ. (2022). Samomorilne misli in vedenje. Smernice za psihološko prvo pomoč. https://nijz.si/wp-content/uploads/2022/07/samomorilne_misli_smernice_ppp_koncno.pdf
NIJZ (2023). Podatki raziskave HBSC opozarjajo na poslabšanje duševnega zdravja mladostnikov v Sloveniji. https://nijz.si/zivljenjski-slog/podatki-raziskave-hbsc-opozarjajo-na-poslabsanje-dusevnega-zdravja-mladostnikov-v-sloveniji/
Poštuvan, V. (2020). Pogovor o samomoru: praktični priročnik za pogovor o najtežjih
življenskih vprašanjih. Založba Univerze na Primorskem. https://doi.org/10.26493/978-961-7055-90-0
Renner, L. M. in Boel-Studt, S. (2017). Physical family violence and externalizing and internalizing begaviors among children and adolescents. American Journal of Orthopsychiatry, 87(4),
474–486.
Robinson, R. (1989). Survivors of Suicide. Newcastle Publishing Company Inc.
Roškar, S. in Paska, A. (2021). Samomor v Sloveniji in svetu: opredelitev, raziskovanje,
preprečevanje in obravnava. Nacionalni inštitut za javno zdravje Program MIRA – Nacionalni program duševnega zdravja. https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-C7IPD3BA/252676d0-7d6a-4531-bb53-d946d387afa9/PDF
Štajner, E. (2013). Samopoškodovanje. http://psihoterapija.cc/tag/avtoagresija/
Tančič, A. (2009). Tako mlad pa že samomorilen. Spregovorimo o samomoru med mladimi (str. 35–51). Narodna in univerzitetna knjižnica.
Tančič, A. in Groleger, U. (2009). Preventiva samomorilnega vedenja pri mladih – kaj lahko storimo v šolah? Spregovorimo o samomoru med mladimi (str. 99–100). Narodna in univerzitetna knjižnica.
Tomori, M. (1995). Mladostnik − priča, žrtev in izvajalec. Ciklus seminarjev Namesto koga roža cveti: O problemih uničevalnosti in samouničevalnosti pri mladih na Slovenskem: prepoznavanje, reševanje, rehabilitacija, preventiva: priročnik 1. cikla seminarjev Namesto koga roža cveti (str. 75–103). Merdiana
Vičič, A. (2002). Psihološke karakteristike mladostnikov. Trener, 2(3), 79–86.
Živ? Živ!. (b. d.). Kako prepoznati samomorilno vedenje?. https://zivziv.si/kako-prepoznati-samomorilno-vedenje/