Protislovje usklajevanja dela in družinskega življenja: reproduktivno delo kot nevidni steber ekonomije

V prispevku obravnavamo koncept konflikta med delom in družino, ki je v zadnjih desetletjih v porastu v menedžmentski literaturi. Pri tem izhajamo iz procesov, ki so z vzponom industrijskega kapitalizma vzpostavili umetno ločnico med delovnimi (produktivnimi) in družinskimi (reproduktivnimi) obveznostmi. Kot enega ključnih dejavnikov, ki povzročajo težave pri usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja, identificiramo gospodinjsko in skrbstveno delo oziroma reproduktivno delo. Reproduktivno delo, ki ga zgodovinsko gledano opravljajo predvsem ženske, je nujno za obstoj delovne družbe in za reprodukcijo delovne sile, a je družbeno nevidno, podcenjeno in nepriznano kot delo. Preobremenjenost s tem delom ženskam onemogoča doseganje enakopravnosti na trgu dela in vzdržuje spolne neenakosti na vseh drugih področjih življenja. Namen prispevka je tudi kritično ovrednotiti politike, namenjene blaženju tega konflikta, in povzeti argumente v prid rešitvi, ki bi reproduktivno delo podružbila in ga kolektivizirala.

Konflikt med delom in družino je v strokovni psihološki literaturi v porastu od 80. let prejšnjega stoletja, še posebej na področju t.i. upravljanja s človeškimi viri (HR) in študij organizacijskega vedenja (ang. organizational behavior) (Kossek in Ozeki, 1998; Powell idr., 2019). Vse pogostejše pojavljanje koncepta v literaturi časovno sovpada s spremembami v vključenosti žensk v plačano delo. V drugi polovici dvajsetega stoletja se je namreč močno povečalo število gospodinjstev, v katerih se v plačano delo vključujeta oba partnerja. V kapitalističnih zahodnih industrijskih državah so ženske z vstopom na trg dela postale dvojno obremenjene, saj so se ob tem ohranili tradicionalni vzorci delitve spolnih vlog v družini. Poleg opravljanja produktivnega plačanega dela v javni sferi so v zasebni sferi ostale odgovorne za neplačano in necenjeno delo, vezano na njihovo vlogo matere in gospodinje (Hrženjak, 2007). 

V zadnjem času so težave, ki nastajajo pri usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja, pogosteje predmet razprav zaradi porasta virtualnega dela in vsakršnega dela od doma. Ta porast je mogoče razumeti v kontekstu fleksibilizacije delovnega časa in kraja, ki rahlja pravila o fizični prisotnosti ter delovni čas iz jasno in fiksno opredeljenega preobraža v razparceliran in nikoli končan delovnik (Berger, 2021). Delovni čas se po eni strani širi, torej se podaljšuje čas, v katerem je delavec dostopen za delodajalca, hkrati pa se intenzificira, saj se zahteve na delovnem mestu povečujejo. Fleksibilnost delovnika je delavcu navidezno podala svobodo, da se sam odloča, kdaj bo delal in kako bo delo prilagajal drugim aktivnostim in preferencam. V resnici pa je omogočila, da je delo prodrlo globlje v »prosti čas« delavca. Tako se meja med prostim časom in delom vse bolj zabrisuje, hkrati pa se potreba po koristno oziroma produktivno zapravljenem času iz ekonomske sfere vse bolj pomika tudi v prosti čas posameznika (Tuckman, 2004), kar lahko povzroča nenehen občutek pomanjkanja časa. Vredno je omeniti, da se s premeščanjem vse več dela na dom privatizirajo tudi zdravstvena in psihična tveganja dela. Medtem ko negativne posledice dela na domu občutita predvsem delavec in delavka, imajo podjetja od njega koristi, saj denimo prihranijo stroške vzdrževanja delovnega okolja in elektronskih naprav (Berger, 2021). Poleg tega se v zadnjih desetletjih povečuje negotovost na trgu dela, zaradi katere prihaja do pogostejših menjav zaposlitve, porasta dela za določeni ali skrajšani delovni čas in vse več prekarnih, atipičnih, nestandardnih in fleksibilnih oblik dela. Destandardizacijo poklicnih poti v psihologiji najpogosteje razlagamo kot spremembe v kariernih poteh, ki postajajo vse manj predvidljive in kot take predstavljajo večji izziv za usklajevanje dela in družinskega življenja (Powell idr., 2019).

Navedenim spremembam je skupno, da so se pojavile v kapitalističnem produkcijskem sistemu, ki si s fleksibilizacijo in prekarizacijo delovnih mest zagotavlja čim bolj razpoložljivo in poceni delovno silo. To pa je mogoče doseči tudi s privatizacijo stroškov in energije, ki so potrebni za vzdrževanje oziroma preživetje delavcev. Konflikt med delom in družino namreč nastane, ker se delo po zaključenem plačanem delovniku za delavko ne konča. Doma jo čaka skrb za družino in gospodinjstvo, pogosto mistificirano opredeljena v okvirih zasebnega ali družinskega življenja. Gre za delo vse od nege in skrbi za družinske člane do kuhanja, čiščenja, pospravljanja, pranja in likanja. Zadovoljevanje bioloških in drugih človeških potreb se v zgodovinskem kontekstu kapitalistične družbene formacije prevede v družbeno reproduktivno delo, ki je potrebno za reprodukcijo delovne sile in ki zagotavlja, da lahko ta na trgu dela nastopa z nižjo ceno (Komlosy, 2021; Souza in Ferraz, 2023). 

Umetna ločitev dela in doma

S prehodom v industrijski kapitalizem, ki sta ga spremljali ločitev ljudi od podeželja in od sredstev za preživljanje, se je vzpostavila ločnica med delom in domom. Utrdilo se je prepričanje, da je delo, ki ustvarja vrednost, samo tista dejavnost, ki proizvaja produkte za prodajo na trgu (Hrženjak, 2007; Komlosy, 2021). Pred tem so v samooskrbnih fevdalnih in kmečkih gospodarstvih ter v rokodelstvu dejavnosti, povezane s skrbjo za dom in družinske člane, vsi družinski člani opravljali pod »isto streho« kot delo, ki je prinašalo zaslužek. V 18. stoletju pa se je produktivno delo, za katerega je delavec po novem prejemal mezdo, ločilo od neplačanega reproduktivnega dela. Samooskrbno reproduktivno delo se namreč ni ujemalo s kapitalistično usmeritvijo k prodaji in rasti, zato ga je bilo potrebno prenesti z javne  (mezdno delo) na področje zasebne sfere (družina). Reproduktivnemu delu je bil odvzet status dela, kljub temu da je predstavljalo vir za vzdrževanje in oskrbo delovne sile. Na osnovi spola je bilo to delo dodeljeno ženskam kot njihova »naravna« sposobnost oziroma  lastnost (Komlosy, 2021). 

Dejavnosti družbene reprodukcije, kot sta vzgoja otrok in skrb za gospodinjstvo, omogočajo oziroma podpirajo produktivno dejavnost v kapitalistični ekonomiji. Ta temelji na črpanju presežne vrednosti, ki nastane, ko delavec ustvari produkt s pomočjo strojev in naprav oziroma produkcijskih sredstev nekoga drugega. Lastnik produkcijskih sredstev za opravljeno delo delavcu izplača mezdo, vendar ne v višini celotne vrednosti produkta. Izplača mu denar, ki zadostujejo za njegovo preživetje – pokrivanje stroškov reprodukcije delovne sile. Preostalemu delu ustvarjene vrednosti, ki ga lastnik kapitala zadrži zase, pa pravimo presežna vrednost¹. S tem, ko je bilo reproduktivno delo izvzeto iz plačanega produktivnega delovnika, so se za lastnike kapitala znižali stroški dela, s čimer se je povečala produktivnost dela in maksimiziralo črpanje presežne vrednosti, kar pa je namen in končni cilj kapitalistične proizvodnje (Tuckman, 2004; Komlosy, 2021; Marx, 2012).

Reproduktivno delo ne proizvaja presežne vrednosti, a prav tako predstavlja vir kapitalističnega izkoriščanja (Tuckman, 2004). Neplačano reproduktivno delo, ki vzdržuje obstoječo delovno silo in proizvaja nove generacije delavcev, je v kapitalističnem produkcijskem načinu nujen predpogoj za plačano delo. S prikazom gospodinjskega in skrbstvenega dela kot zasebnega in nevidnega družba dobi velike količine brezplačno opravljenega dela, ki je potrebno za njeno reprodukcijo (Hrženjak, 2007). Zgodovinsko gledano je to delo, ki ga večinoma opravljajo ženske. Spolna delitev dela se utrjuje na ideološki ravni, saj so preko vpeljave konstruktov femininosti in maskulinosti vloge moškega kot hranitelja družine ter ženske kot skrbnice in gospodinje zaznane kot naravne ter samoumevne. Ker je dober oče razumljen predvsem kot finančni hranitelj, ga to odvezuje od vključenosti v vsakodnevno reproduktivno delo, ker naj bi bile ženske po svoji naravi bolj skrbne in ljubeče v odnosu do drugih ter naj bi skorajda intuitivno znale bolje skrbeti za otroke, pa nase prevzemajo več tega dela (Hrženjak idr., 2016). 

Vstop žensk na trg dela

Zaradi industrializacije, ki je z ločitvijo družine in ekonomije spremenila razporeditev vlog v družini, je v meščanskih družinah obveljal ideal gospodinjstva, v katerem je ženska nezaposlena, ekonomsko odvisna gospodinja, moški pa s svojo plačo vzdržuje družino. Čeprav je bil prikazan kot univerzalen, pa ideal delitve vlog po spolu seveda ni bil prenosljiv na delavska gospodinjstva, v katerih sta se morala v plačano pridobitno delo vključevati oba partnerja (Hrženjak, 2007). Davis (1981) v zvezi z ideološkim redefiniranjem žensk kot gospodinj izpostavlja, da je bilo to povsem v nasprotju z realnostjo položaja žensk v ZDA 19. stoletja. Veliko priseljenskih žensk na severovzhodu države je za mizerne mezde opravljalo plačano tovarniško delo, še bolj očitno pa se ta ideal ni skladal z milijoni črnskih žensk, ki so v 19. stoletju v ZDA delale pod prisilo suženjstva. Biti zgolj gospodinja je bil v resnici simbol ekonomske blaginje, ki so jo uživali nastajajoči srednji razredi (Davis, 1981). 

V 20. stoletju, predvsem po drugi svetovni vojni, se je zaradi povečane potrebe po delovni sili začelo množično spodbujanje zaposlovanja žensk. Ob vrnitvi v sfero produktivnega plačanega dela so si ženske uspele izboriti nekatere delavske pravice, ki so jih pravnoformalno ščitile pred diskriminacijo pri zaposlovanju in izobraževanju. Kljub zakonodaji enakih možnosti pa je delovni trg v praksi segmentiran po spolu, pri čemer ženske (z izjemo visoko kvalificiranih strokovnjakinj na dobro plačanih delovnih mestih) predstavljajo cenejšo in pomožno delovno silo (Hrženjak, 2007). Njihov položaj je bolj negotov, kot delavke pa so zamenljive. Zlasti po gospodarski krizi s pričetkom leta 2008 so delodajalci začeli redkeje zaposlovati mlajše ženske, ki bi predvidoma izrabile porodniški in starševski dopust, pozneje pa pogosto tudi bolniški stalež ob otrokovi bolezni. Ženske so v večji meri zastopane v tradicionalno podplačanih poklicih, kot so skrbstveno delo, čiščenje, maloprodaja in administracija (Eurostat, 2023). Neenakosti se kažejo tudi v obstoju plačne in pokojninske vrzeli, razširjenosti spolnega nasilja nad ženskami na delovnem mestu in feminizaciji revščine (Hrženjak, 2007; Burcar, 2015). Ženske prevladujejo v zaposlitvah za polovični delovni čas in na fleksibilnih delovnih mestih, saj so doma še vedno odgovorne za večino neplačanega reproduktivnega dela (Hrženjak, 2007).

Razširitev ženskega domačega dela je tudi skrbstveno delo, ki pomeni skrb zase in za druge družinske člane (Hrženjak, 2007). Skrbstveno delo vključuje negovalne in vzgojne dejavnosti, v zvezi z njim pa se pogosto omenja tudi čustveno delo oziroma delo, povezano z uravnavanjem čustev. Mednarodna organizacija dela (ILO) je leta 2018 izdala obsežno publikacijo o skrbstvenem delu. V njej poročajo, da je z neplačanim skrbstvenim delom v zasebni sferi pokrita velika večina »globalnih potreb po oskrbi«.

Vstop žensk na trg dela je zanje pomenil dvojno obremenjenost. V 90. letih se je pričela množična privatizacija in komercializacija gospodinjskih ter skrbstvenih storitev (Komlosy, 2021). Ženske, ki so si to lahko privoščile, so plačale za profesionalne storitve, s čimer so delo, potrebno za lastno reprodukcijo, premestile na zunanje izvajalke. Tako je prišlo do porasta zasebnih institucij, ki so domače delo ekonomsko bolje situiranih žensk prenesle na plačane čistilke, pralke, varuške in negovalke starejših. V primeru najemanja gospodinjskih delavk s strani lastnika kapitala reproduktivno delo postane produktivno delo in s tem vir za črpanje presežne vrednosti (Souza in Ferraz, 2023). Poklici v skrbstvenem sektorju so visoko feminizirani, saj se skrbstveno delo povezuje s predpostavko o »naravnih« ženskih nagnjenjih in sposobnostih, pri čemer ostaja prikrito, da je za njegovo opravljanje potrebno pridobiti določene veščine skozi formalno izobraževanje ali usposabljanje (ILO, 2018). Mednarodna organizacija dela (2018) navaja, da ženske predstavljajo dve tretjini delovne sile v skrbstvenih poklicih, v teh poklicih pa dela petina vseh ženskih delavk. Gre tudi za poklice negovalk, učiteljic, vzgojiteljic, socialnih delavk, medicinskih sester, babic in poklicnih gospodinj. Delo, ki ga opravljajo plačane gospodinjske delavke, ima v družbi nizek status in nizko tržno vrednost, kljub temu da se povpraševanje zanj veča in čeprav gre za pogosto fizično naporno delo. Vrednost temu delu namreč odvzema ravno dejstvo, da je žensko reproduktivno delo podcenjeno in v družbi ni prepoznano kot delo. Medtem ko zanj plačane delavke prejemajo plačilo, za isto delo družba pričakuje, da ga ženska kot žena in mati opravlja zastonj ali celo »iz ljubezni« (Hrženjak, 2007). V navezavi na »delo iz ljubezni« ostaja neproblematizirana tudi ideološkost koncepta (meščanske) družine, ki hierarhične družbene odnose in spolno delitev dela znotraj gospodinjstva naturalizira in jih prikazuje kot samoumevne (Weeks, 2011; za premislek o vlogi družine v kapitalizmu glej Maglaque, 2022).

Neuspeh politik enakih možnosti spolov

Ženske zaradi zahtev družinskega življenja pogosteje kot moški sprejmejo delo, ki je manj zahtevno in slabše plačano, se odrečejo vodstvenim položajem, napredovanju na delovnem mestu, delu za poln delovnik ali pa celo prekinejo delovno razmerje (Hrženjak, 2007; Hrženjak idr., 2016). Povedano drugače: pogosteje so postavljene pred izziv, ki ga psihološka in menedžmentska literatura ter iz nje izhajajoče institucionalne politike imenujejo konflikt med delom in družino. Iskanje »kompromisa« med družinskimi obveznostmi in zaposlitvijo je za ženske – vse prej kot posledica lastne odločitve – rezultat družbenega pritiska in prisile k prevzemanju tradicionalnih spolnih vlog, ki ohranjajo delitev dela na zasebno in javno sfero. Ravno asimetrična razdelitev reproduktivnega dela med spoloma in njegova družbena nevidnost zavirata doseganje enakosti spolov, čeprav zakonskih ali drugih institucionalnih ovir ni več. To prepoznavajo tudi snovalci evropskih in nacionalnih strateških dokumentov (Hrženjak, 2007). Pomen koncepta usklajevanja poklicnega in družinskega življenja pa se je v ciljih teh dokumentov postopoma spremenil iz sporočila o enakovredni delitvi domačega dela v tržno in produktivno usmerjene ideje »spodbujanja fleksibilnih oblik dela za ženske« (Stratigaki, 2004 v Hrženjak, 2007). To so denimo »družinam prijazni« skrajšani delovniki za ženske, individualizacija delovnega časa, delo od doma, gibljivi delovni čas in podobno. Težavnost usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja ni obravnavana kot problem sam po sebi, ampak kot ovira za večjo vključenost žensk na trg dela. Ukrepi so namenjeni predvsem ustvarjanju možnosti, da bi lahko ženske nase še vedno prevzemale čim več domačega dela, hkrati pa ostajale aktivno udeležene na trgu dela (Hrženjak, 2007). Takšne politike omogočajo, da reproduktivno delo ostaja pozasebljeno in nepriznano kot delo, s čimer si delodajalci oziroma lastniki kapitala nižajo stroške, ki bi bili sicer potrebni za vzdrževanje obstoječe in proizvajanje nove delovne sile. Od neplačanega dela v zasebni sferi se okoriščajo, namesto da bi prevzeli družbeno odgovornost za delo, ki je temeljnega pomena za sistem blaginje in produkcije (Hrženjak idr., 2016).

Ukrepi te vrste hkrati ne ustvarjajo pogojev, ki bi spodbujali enakovredno vključitev obeh partnerjev v gospodinjska in skrbstvena opravila. Kot navaja Hrženjak (2007), vključevanje moških v reproduktivno delo poteka veliko počasneje od procesov vključevanja žensk v javno sfero in na trg dela. Moški se v domače delo vključujejo postopno in selekcionirano v tiste dejavnosti, ki so bolj zaželene in bolj prijetne (npr. igra z otroki, sprehodi, izleti, pomoč pri učenju), medtem ko denimo skrb za bolnega otroka ali repetitivna gospodinjska opravila ostajajo delo žensk. V zadnjih desetletjih države z nekaterimi politikami (npr. na partnerko neprenosljiv starševski dopust, ki je bil v Sloveniji uzakonjen leta 2023 kot ukrep zaradi izredno nizke izrabe starševskega dopusta s strani očetov) skušajo spodbujati, da bi partnerji opravljali več skrbstvenega dela. Novejše raziskave kažejo, da so moški v stališčih, vrednotah in praktičnem delovanju že naredili premik od modela hranitelja do večjega vključevanja v skrb za otroke in gospodinjstvo (za raziskavo v slovenskem prostoru glej Hrženjak idr., 2016). Vendar pa se praktično udejanjanje zaplete v razmerju do trga dela, ki z intenzifikacijo, fleksibilizacijo, prekarizacijo in krčenjem delavskih pravic povzroča negotovost in neavtonomnost delavcev. Čas in skrb za otroke sta povsem podrejena diktatu trga dela, prikazana pa sta kot zasebna odgovornost (Hrženjak idr., 2016).

Rešitev je kolektivizacija in podružbljanje

Dvojna obremenjenost žensk z delom na trgu in neplačanim delom doma je ključna ovira za doseganje njihove enakopravnosti na trgu dela. Neenaka porazdelitev reproduktivnega dela pa ustvarja in krepi neenakosti tudi na vseh drugih področjih življenja (Hrženjak idr., 2016). Nekatere feministke so se v svojih prizadevanjih sprijaznile z neprepoznavnostjo domačega dela kot dela in se osredotočile na povečanje dostopnosti plačanega dela v prepričanju, da bi to ženskam samo po sebi omogočilo večjo ekonomsko neodvisnost. Druge pa so opozarjale, da bi moralo biti domače delo zaradi njegovega pomena za reprodukcijo delovne sile ovrednoteno na podoben način kot pridobitno delo in izhajajoč iz tega tudi plačano (Weeks, 2011). Na problem reproduktivnega dela so opozarjale predvsem marksistične feministke (npr. Federici, 1975; Davis, 1981; Mies, 1986), medtem ko je to v večinskem diskurzu, tudi diskurzu liberalnega feminizma, ostalo prezrto, saj predstavlja osnovo za kapitalistično izkoriščanje delovne sile. Zahteva po plačilu za gospodinjsko delo seveda ne bi odpravila njegove umeščenosti v zasebnost doma in ne bi razbremenila žensk, ki opravljajo večino tega dela. Vendar pa se je v 70. letih prejšnjega stoletja v nekaterih zahodnoevropskih državah deloma uveljavila v obliki plačanega porodniškega dopusta, javne podpore za vzgojo otrok in druge negovalne storitve ali s priznanjem let, namenjenih vzgoji otrok, kot podlage za pokojnino (Komlosy, 2021).

Za zmanjšanje spolnih neenakosti bi bilo potrebno večje vključevanje moških v reproduktivno delo, vendar ta rešitev sama po sebi še ne bi spremenila njegove zatiralske narave, hkrati pa ni zadostna v prepoznavanju pomena tega dela za družbeno reprodukcijo in s tem tudi za ekonomsko produkcijo (Davis, 1981). Ženske bi nevidnega in neplačanega dela razbremenili s tem, da bi reproduktivno delo v čim večji meri podružbili in kolektivizirali z vlaganjem v izgradnjo javnih vrtcev in domov za ostarele, javnih pralnic in menz za cenovno dostopno prehranjevanje ter skupnostnih prostorov. Z vlaganjem v kakovostne javne varstvene, skrbstvene in vzgojne storitve, ki jih izvaja strokovno usposobljen kader, bi družba prevzela del odgovornosti za družbeno reprodukcijo. To pa se znotraj sistema, ki ženske izkorišča za velike količine brezplačnega reproduktivnega dela, zdi nepredstavljivo. Iz tega izhaja, da ekonomske neodvisnosti in emancipacije vseh žensk ni mogoče doseči znotraj kapitalistične patriarhalne družbe, zato je rešitve potrebno iskati v družbenih ureditvah, ki temeljijo na drugačnih produkcijskih načinih (Souza in Ferraz, 2023).

Pozitiven primer, ki je varstvo otrok vzpostavil kot skupno družbeno problematiko namesto kot posebno in ločeno žensko problematiko, je intenzivna gradnja javnih vrtcev v jugoslovanskem socializmu. Gradnja javne vzgojno-varstvene mreže se je v Jugoslaviji pričela že takoj po 2. svetovni vojni. V obdobju med letoma 1971 in 1985 je bilo zgrajenih kar 70 % varstvenih enot in drugih objektov, ki so nam ostali po letu 1991. Istega leta je bilo zaposlenih kar 93 % vseh mater (Burcar, 2015). Za primerjavo je zanimiv podatek, da je bilo v Sloveniji leta 2021 zaposlenih le 77 % mater z enim otrokom, 83 % mater z dvema otrokoma in 81 % mater s tremi ali več otroki (SURS, 2021). Vredno je omeniti tudi, da je bila v jugoslovanski ustavi že mnogo let pred drugimi zahodnoevropskimi in skandinavskimi državami uzakonjena pravica do plačanega porodniškega dopusta z nadomestilom v višini celotne plače² (Burcar, 2015). Ta primer kaže, da je vlaganje v javne storitve resnično feministična politika, ki omogoča polno zaposlenost in družbenoekonomsko emancipacijo žensk. Kakovostna mreža javnih vrtcev, ki so cenovno dostopni za vse, lahko ženske razbremeni deleža vzgoje in varstva otrok ter jim zagotavlja večjo ekonomsko neodvisnost in enakopravnost. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da je poleg vlaganja v infrastrukturo potrebno tudi vlaganje v kadre – tako v njihovo strokovno usposabljanje in izobraževanje, kot v primerno višino plačila za njihovo delo, s katero bi prepoznali pomen in vrednost vzgojnega in varstvenega dela za družbo.

Tegobe dela za 99 % žensk³

Težave pri usklajevanju dela in družinskega življenja so vse bolj prisotne zaradi feminizacije trga dela, porasta fleksibilnih, a negotovih in pogosto prekarnih oblik zaposlitve ter pojava fleksibilizacije delovnega časa. Trenutno uveljavljene politike, ki naslavljajo konflikt med delom in družino, so usmerjene v prilagajanje družinskega življenja potrebam trga dela, medtem ko v nasprotni smeri ni dialoga (Hrženjak, 2007). Ponujajo nam kontradiktorne rešitve, ki znotraj obstoječega sistema ljudi preobražajo v še bolj razpoložljivo in izkoriščano delovno silo. Pri tem ohranjajo in poustvarjajo spolno delitev dela, saj žensk ne razbremenijo gospodinjskih opravil in skrbstvenega dela, ki jih morajo opravljati doma. Družbeni organizaciji produkcije, ki je značilna za kapitalizem, namreč ustreza, da se čim več reproduktivnega dela opravi v zasebni sferi, saj se s tem nižajo stroški vzdrževanja delovne sile, posledično pa se zvišuje produktivnost.

Zaključujemo s tezo, da so reproduktivno delo ter njegov pomen in ospoljenost v večini psihološke in menedžmentske literature spregledani, čeravno je za večino delovne populacije, ki to delo opravlja, reproduktivno delo pomemben vir nadobremenjenosti in izkoriščenosti. Zdi se, da strokovna literatura s področja delovanja organizacij in menedžmenta več pozornosti namenja težavam, kot sta prebijanje steklenega stropa⁴ in nizka zastopanost žensk v elitnih profesionalnih krogih ter na odločevalskih pozicijah. Vendar pa so to težave, s katerimi se ubada le peščica delovnih žensk, ki ima na trgu dela ugodnejši položaj ter številne privilegije, npr. večji dostop do ekonomskih virov, več zaposlitvenih priložnosti in več finančne stabilnosti (Arruzza idr., 2019). V dominantnih diskurzih zahodnega liberalnega feminizma se tako najbolj izpostavlja težave, ki za veliko večino delovnih žensk sploh niso relevantne. Pri tem ni upoštevano, da so položaj, marginalizacija in diskriminacija žensk na trgu dela sistemsko določeni ter da so sestavni del družbenoekonomske ureditve kapitalistične družbe. Iz razumevanja učinkov, ki jih ima kapitalistično izkoriščanje reproduktivnega dela, sledi, da je resnična enakopravnost spolov mogoča samo z odpravo te družbenoekonomske ureditve in z izgradnjo družbe, ki bo prepoznala vrednost reproduktivnega dela ter ga prenesla na skupnost (Delovni odbor za feminizem Društva Iskra, 2024).

OPOMBE.

Spremljevalna slika: Veronika Tržan, feministični protest ob mednarodnem dnevu žensk 8. 3. 2024 v organizaciji Delovnega odbora za feminizem Društva Iskra pod geslom Če naše delo ni nič vredno, protestiramo

[1] Poleg neposrednega izplačila mezde delavcu se del ustvarjene vrednosti prek davkov porazdeli v brezplačne javne storitve in individualne denarne prejemke. S tem se določeni  del celotne ustvarjene vrednosti vrne delavcem, presežno vrednost pa si prisvojijo lastniki produkcijskih sredstev. 

[2] Zgolj delno plačan ali celo neplačan porodniški in starševski dopust vzpostavlja ekonomsko odvisni in podrejeni položaj žensk v družini. Le s strani partnerke izrabljen starševski dopust pa pomeni, da mora ta nase prevzemati več skrbstvenega in drugega domačega dela kot partner. Če je dolžina porodniškega dopusta prekratka, so družine v odsotnosti mreže javnega otroškega varstva prisiljene v to, da plačajo za zasebno varstvo ali se poslužujejo varstva v širšem sorodstvenem krogu. Medtem ko je prva možnost dostopna le ekonomsko privilegiranim družinam, druga varstvo otrok še vedno ohranja v povsem zasebni sferi. Izrazito dolgotrajen porodniški in starševski dopust pa otežuje vrnitev mater na delo in prav tako utrjuje v zasebnost potisnjeno varstvo otrok (Burcar, 2015).

[3] Izraz je sposojen iz poimenovanja sodobnega feminističnega gibanja Feminizem za 99 odstotkov (ang. Feminism of the 99 %), ki izhaja iz ZDA. Gibanje kritizira neoliberalni feminizem, ki služi le privilegiranemu 1 % žensk, in poudarja, da diskriminacija žensk izhaja iz medsebojne strukturne zraščenosti kapitalizma, imperializma, rasizma, nacionalizma in patriarhata. Samo tak feminizem lahko naslavlja podrejenost in diskriminacijo vseh žensk (Arruzza idr., 2019).

[4] Stekleni strop pomeni neformalno organizacijsko, socialno ali psihološko oviro, ki ženskam preprečuje, da dosežejo najvišje oziroma vodstvene položaje v mnogih organizacijah (APA, b. d.).

Literatura

American Psychological Association (APA) (b. d.). Glass ceiling. V APA Dictionary of psychology. Pridobljeno 4. 8. 2024 s strani: https://dictionary.apa.org/glass-ceiling 

Arruzza, C., Bhattacharya, T. in Fraser, N. (2019). Feminism for the 99 percent: a manifesto. Verso.

Berger, N. (2021, 7. marec). Kiber-prekariatske potomke šahovskega turka. [radijska oddaja] Dostopno na: https://radiostudent.si/kultura/teorema/kiber-prekariatske-potomke-sahovskega-turka 

Burcar, L. (2015). Restavracija kapitalizma: repatriarhalizacija družbe. Založba Sophia.

Davis, A. (1981). Prihajajoča zastarelost gospodinjskega dela: perspektiva delavskega razreda. Prevod dostopen na: https://cedra.si/prispevki/komentarji/angela-davis

Delovni odbor za feminizem Društva Iskra (2024, 28. februar). Protestiramo, ker naše delo v kapitalističnem patriarhatu ni nič vredno. Dostopno na: https://studentska-iskra.org/protestiramo-ker-nase-delo-v-kapitalisticnem-patriarhatu-ni-nic-vredno/ 

Eurostat (2023, 8. marec). International Women’s Day 2023: share of women among ICT specialists remains low. Dostopno na: https://ec.europa.eu/eurostat/web/products-eurostat-news/w/EDN-20230308-1

Federici, S. (1975). Gospodinjsko delo proti plačilu. Prevod dostopen na: https://www.disenz.net/gospodinjsko-delo-proti-placilu/ 

Hrženjak, M. (2007). Nevidno delo. Mirovni inštitut.

Hrženjak, M. idr. (2016). Spremembe očetovstva: moški med delom in starševstvom. Mirovni inštitut.

Komlosy, A. (2021). Delo: globalnohistorična perspektiva od 13. do 21. stoletja.         Založba /*cf.

Kossek, E. E. in Ozeki, C. (1998). Work-family conflict, policies, and the job-life satisfaction relationship: a review and directions for organizational behavior-human resources research. Journal of Applied Psychology, 83(2), 139–149. https://doi.org/10.1037/0021-9010.83.2.139 

Maglaque, E. (2022). Ukinimo družino: rdeča ljubezen za vse. Prevod dostopen na: https://www.disenz.net/ukinimo-druzino-rdeca-ljubezen-za-vse/ 

Marx, K. (2012). Kapital: kritika politične ekonomije, zvezek 1, knjiga 1: produkcijski proces kapitala. Založba Sophia. (Izvirno delo prvič izdano 1867)

Mednarodna organizacija dela (ILO). (2018). Care work and care jobs for the future of decent work. International Labour Office. 

Mies, M. (1986). Patriarchy and accumulation on a world scale: women in the international division of labour. New Internationalist.

Powell, G. N., Greenhaus, J. H., Allen, T. D. in Johnson, R. E. (2019). Introduction to special topic forum: advancing and expanding work-life theory from multiple perspectives. The Academy of Management Review, 44(1), 54–71. https://doi.org/10.5465/amr.2018.0310 

Souza, M. D. in Ferraz, D. L. (2023). The (un)productivity of reproductive work and the woman’s exhaustion in contemporary times. Journal of Contemporary Administration, 27(5), e220342. https://doi.org/10.1590/1982-7849rac2023220342.en 

Statistični urad Republike Slovenije (SURS) (2021, 3. marec). 8. marec, mednarodni dan žensk. Dostopno na: https://www.stat.si/StatWeb/News/Index/10969 

Tuckman, A. (2005). Employment struggles and the commodification of time: Marx and the analysis of working time flexibility. Philosophy of Management, 5(2), 47–56. https://doi.org/10.5840/pom20055221 

Weeks, K. (2011). The problem with work: feminism, Marxism, antiwork politics, and postwork imaginaries. Duke University Press.