Oder kot svet in svet kot oder: terapevtski dejavniki gledališča

Gledališče ima terapevtsko vlogo že vse od svojih začetkov. Prazgodovinski obredi in starogrško gledališče so omogočali kolektivno očiščenje oz. katarzo. V 20. stol. sta se razvili dve terapevtski smeri, ki za namene pomoči posameznikom in skupinam uporabljata gledališka sredstva. To sta dramska terapija in psihodrama, ki sta se izkazali kot učinkoviti pri različno starih klientih z različnimi težavami v različnih settingih in ustanovah. Kot pri ostalih terapevtskih smereh, sta tudi pri omenjenih pomembna terapevtska dejavnika vzpostavljanje dobre terapevtske alianse in spodbujanje samorazumevanja. Specifični terapevtski dejavniki psihodrame in dramske terapije so utelešanje, možnost (ne)besednega izražanja, igrivost, distanca in skupinski procesi. Kljub napredkom na področju raziskovanja učinkovitosti teh terapij in dejavnikov, ki prispevajo k terapevtskim spremembam, bo potrebno v prihodnosti izboljšati predvsem doslednost študij in natančnost poročanja.

Uvod: zakaj gledališče?

Vse bolj se priznava vlogo, ki jo imajo različne oblike umetnosti na izboljšanje zdravja in blagostanja posameznika (Fancourt in Finn, 2019). Gre za umetnost kot del vsakdanjega življenja (primarni namen torej ni zdravljenje, a obstaja sekundarna korist za zdravje), v okviru umetniških programov, namenjenih spodbujanju zdravja, ali znotraj posebnih terapevtskih intervencij, ki jih izvajajo kvalificirani umetnostni terapevti v različnih ustanovah (De Witte idr., 2021). Ena od umetniških zvrsti, katere terapevtska vrednost je čedalje bolj prepoznana, je tudi gledališče.

Vendar zakaj gledališče v terapiji? Gledališče je najbolj integrativna od vseh umetniških zvrsti – vključuje igro, gib in govor, ples in petje, zvok in glasbo, poezijo, arhitekturo in oblikovanje, likovno umetnost in kiparstvo, kostum in masko, lutke – in tako umetnost, ki se najbolj približa življenju, je njegova imitacija (Snow idr., 2003). Namen gledališča je že od nekdaj ta, »da drži tako rekoč življenju zrcalo« (Shakespeare, 2016, str. 112). Kedem-Tahar in Felix-Kellermann (1996) navajata, da ima gledališka umetnost že po svoji naravi terapevtsko vlogo. Dokazi za to segajo vse do začetkov kulture: gledališče se je v obliki šamanskih ritualov pojavljalo že v prazgodovinskih družbah (Snow, 1996), morda nam najbolj znana pa je katarzična vloga, ki jo je imelo gledališče v stari Grčiji (Jones, 2007). Prazgodovinski obredi in grško gledališče so zagotavljali prostor za predelovanje temeljnih bivanjskih vprašanj; nalezljivost smeha in joka ter ponavljanje določene izkušnje v skupinskem settingu sta omogočila kolektivno očiščenje oz. katarzo (Scheff, 1981).

Gledališče je torej sredstvo izražanja že vse od pradavnine. V njegovem središču je igra, ki je del človeške narave (McLean, 2019). V zgodnjih obdobjih življenja igri človek posveti največ časa (Fekonja, 2009) in je ključni vidik razvoja (Roopnarine in Johnson, 1994). Je nemara prav zato indicirana kot oblika terapije? V pričujočem članku bom raziskovala terapevtski potencial igre oz. gledališča. Ukvarjala se bom z dvema terapevtskima modalitetama, ki za namene pomoči uporabljata gledališka sredstva: to sta dramska terapija in psihodrama. Uvodnim definicijam teh terapevtskih smeri bo sledilo poglavje o njuni učinkovitosti, nato pa bom opisala terapevtske dejavnike dramske terapije in psihodrame. V zaključku se bom posvetila omejitvam področja in osvetlila priporočila za njegov razvoj v prihodnosti.   

Dramska terapija in psihodrama – dve veji istega drevesa?  

Kot navajajo M. de Witte in sodelavci (2021), dramska terapija in psihodrama (skupaj z likovno, plesno, glasbeno terapijo in biblioterapijo) spadata med umetnostne terapije (angl. creative arts therapies, UT). Njihova značilnost je uporaba umetnosti v terapevtskem odnosu. V središču so izkustvene in akcijske intervencije. UT torej bolj kot besedno komunikacijo ali razpravo poudarjajo delovanje in ukrepanje (APA Dictionary of Psychology, b. d.). Njihov namen je izboljšanje psihološkega in socialnega blagostanja posameznikov vseh starosti, zdravstvenih stanj in v različnih settingih – individualnem, diadnem, družinskem in skupinskem –, prav tako pa v različnih institucijah, tako v zdravstvenih in izobraževalnih ustanovah, zaporih, hospicih kot tudi zasebnih praksah (De Witte idr., 2021; Orkibi, b. d.; Shafir idr., 2020).

Dramska terapija (angl. drama therapy, DT) je psihoterapevtska modalnost, ki za doseganje terapevtskih ciljev uporablja dramske oz. gledališke metode in tehnike (What is dramatherapy?, b. d.). Njen razvoj sega v 60. leta prejšnjega stoletja, ko so igralci in gledališčniki začeli gledališče uvajati v klinična okolja in pri pacientih ugotavljali včasih subtilne, a dramatične spremembe (Feniger-Schaal in Orkibi, 2020; Kedem-Tahar in Felix-Kellermann, 1996). Cilj DT je klientu pomagati, da preko dela z dramsko realnostjo bolje razume vsakdanjo realnost (Landy, 1983), razvija spretnosti improvizacije in ustvarjalnosti, razširja nabor vlog ipd. (Kedem-Tahar in Felix-Kellermann, 1996). V ta namen se uporabljajo številne tehnike: improvizacija, delo z gledališkimi besedili, pripovedovanje, gibanje, uporaba lutk, mask in kostumov (Kedem-Tahar in Felix-Kellermann, 1996). Ponekod se uporablja tudi uprizarjanje gledališke predstave pred publiko, kar Snow in sodelavci (2003) imenujejo terapevtsko gledališče. DT je interdisciplinarna modalnost, ki si koncepte izposoja v gledališču, sociologiji, psihologiji, psihoterapiji in psihodrami (Landy, 1983). Bogastvo tehnik in pristopov v DT pa je tudi eden njenih glavnih problemov. Raznolikost dramskoterapevtske prakse in pogosta antiteoretska usmerjenost terapevtov, ki poudarjajo spontano akcijo, igro in izražanje čustev pred kritičnim preizpraševanjem in gradnjo teorije, namreč vodita v pomanjkanje enoznačnega jezika za opredeljevanje te psihoterapevtske modalnosti. Slednje onemogoča njeno razlikovanje od drugih terapij in zavira sistematično empirično raziskovanje (Feniger-Schall in Orkibi, 2020; Kedem-Tahar in Felix-Kellermann, 1996).

Tako kot DT je tudi psihodrama (angl. psychodrama; PD) akcijska psihoterapevtska metoda, ki kot osnovno terapevtsko sredstvo uporablja dramsko igro oz. scenske tehnike (Milošević, 2018). V 20. letih prejšnjega stoletja jo je ustanovil J. L. Moreno. Iz gledališkega eksperimenta, temelječega na spontanih improvizacijah, se je razvila v klinično in strukturirano obliko skupinske terapije (Kedem-Tahar in Felix-Kellermann, 1996). Sestavljajo jo tri faze: (1) ogrevanje, ki kliente pripravi na akcijo in vodi v izbor protagonista, (2) akcija, med katero protagonist na sceni predstavi in odigra medosebni ali notranji konflikt, in (3) deljenje občutkov, med katerim člani skupine podelijo svoje občutke, ki so jih doživljali ob opazovanju psihodramske akcije ali sodelovanju v njej (Milošević, 2018). Dve izmed najpogostejših tehnik, ki jih uporablja PD, sta zamenjava vlog in dubliranje (angl. doubling). Pri zamenjavi vlog protagonist vstopi v vlogo druge osebe in začasno prevzame njeno telesno držo, njene misli, čustva, stališča in vedenje. Pri dubliranju pa se terapevt ali član skupine, ki prepozna, da protagonistu na sceni nečesa ne uspe ubesediti, pridruži na sceni in kot protagonistov dvojnik ozvoči njegov intrapsihični proces, spremljajoč svojo intuicijo in empatijo (Milošević, 2018). Cilj psihodramskih tehnik je pri klientih razvijati ustvarjalnost in spontanost – osrednja teoretska koncepta, ki jih je Moreno opredelil kot ključna v procesu terapevtske spremembe (Milošević, 2018; Orkibi in Feniger-Schaal, 2019). To je skladno s sodobnim razumevanjem ustvarjalnosti kot pomembnega dejavnika prilagajanja (Orkibi in Ram-Vlasov, 2019). Prav prilagajanje vsakodnevnih vlog zahtevam okolja pa je za Morena (1987) merilo psihološkega zdravja. Psihodrama tako klientu pomaga spremeniti vloge, ki so se izkazale kot nezadostne oz. mu povzročajo trpljenje (Milošević, 2018).   

Pomembno je poudariti, da se DT in PD razlikujeta, čeprav obe temeljita na gledališču in sta nemalokdaj videni kot dve veji istega drevesa (Kedem-Tahar in Felix-Kellermann, 1996). Klienti v PD uprizarjajo realne situacije iz svojega življenja, DT pa se bolj osredotoča na fantazijsko resničnost, klienti odigravajo fiktivne ali simbolične vloge, uporabljajo pripovedovanje, lutke in maske. Delajo torej bolj indirektno, z večjo distanco do svojih tem (Orkibi in Feniger-Schaal, 2019). Poleg tega je v DT poudarek predvsem na čustvenem izkustvu, v PD pa je pomembna tudi refleksija in kognitivna integracija izkušnje (Kedem-Tahar in Felix-Kellermann, 1996). Lahko bi povzeli, da je v PD cilj »duša«, sredstvo pa je gledališče. V DT je ravno obratno: v središču je gledališče kot umetnost, sredstvo izraza pa je duševnost (Kedem-Tahar in Felix-Kellermann, 1996).

Ali dramska terapija in psihodrama delujeta?

V primerjavi z drugimi psihoterapevtskimi modalnostmi so raziskave na področju dramskoterapevtskih in psihodramskih intervencij redke (Feniger-Schaal in Orkibi, 2020; Orkibi in Feniger-Schaal, 2019). Razlogi za to so različni. DT je razmeroma mlada metoda, tako dramski kot psihodramski praktiki pa so pretežno klinično orientirani. Izobraževanja iz DT in PD potekajo predvsem na zasebnih in ne v raziskovalnih ustanovah ter so posledično bolj klinično kot raziskovalno orientirana (Feniger-Schaal in Orkibi, 2020; Orkibi in Feniger-Schaal, 2019). Kljub temu pa se DT in PD pomikata od kliničnih poročil, študij primera in anekdotskih zapisov k na dokazih temelječi praksi, podprti z empiričnimi raziskavami (Feniger-Schaal in Orkibi, 2020; Orkibi in Feniger-Schaal, 2019). Kipper in Ritchie (2003) sta v svoji metaanalizi, v kateri sta raziskovala učinkovitost psihodramskih tehnik, ugotovila srednje velik do velik učinek psihodramske psihoterapije na pozitivno psihoterapevtsko spremembo pri klientu, pri čemer je učinek večji kot učinek skupinske terapije na splošno. Zamenjava vlog in dubliranje sta se izkazali kot najučinkovitejši intervenci. Tudi dva integrativna sistematična pregleda literature, v katera so bile vključene empirične študije dramskoterapevtskih oz. psihodramskih intervencij, ugotavljata, da sta DT in PD učinkoviti pri različno starih posameznikih z različnimi težavami (čustvene in vedenjske težave, motnje avtističnega spektra, razvojne motnje, učne težave, agresivnost, duševne težave, psihiatrične motnje, demenca, izgorelost, telesne bolezni, odvisnost itd.) v različnih ustanovah (bolnišnice in psihiatrične ustanove, zasebne prakse, domovi starejših občanov, šole in univerze, domovi krajanov, zapori, gledališki studii itd.) (Feniger-Schaal in Orkibi, 2020; Orkibi in Feniger-Schaal, 2019). Pri tem so v 46 % študij DT udeleženci posamezniki z razvojnimi in/ali kognitivnimi motnjami (Feniger-Schaal in Orkibi, 2020). DT je pri teh posameznikih indicirana, saj jo je razmeroma enostavno prilagajati raznolikim stopnjam komunikacijskih in reflektivnih sposobnosti klientov. Besedno izražanje na primer lahko nadomestijo gibanje ali drugi načini nebesednega izražanja (Kedem-Tahar in Felix-Kellermann, 1996). Snow in sodelavci (2003) npr. ugotavljajo, da so imeli posamezniki z razvojnimi motnjami, ki so bili vključeni v projekt terapevtskega gledališča, po gledališki predstavi pred publiko višjo samopodobo in samozavest, občutek zadovoljstva, veselja in ponosa, da lahko dosežejo več, kot so mislili sprva. Obenem so poročali o manjšem občutku stigmatizacije, izboljšali so svoje socialne spretnosti in se vedli bolj zrelo in odgovorno. Kljub dokazom o učinkovitosti in napredku na področju raziskovanja DT in PD pa je potrebno še marsikaj izboljšati, saj sta metodološka kakovost in kakovost poročanja v raziskavah, vključenih v omenjena pregleda literature, pomanjkljivi. V prihodnje bo treba oblikovati bolj dosledne študije, ki bodo natančno poročale o postopku pridobivanja udeležencev, osipu, izčrpno opisale uporabljene tehnike, navedle velikost učinka, terapevtove kvalifikacije ipd. Prav tako bo potrebno nadgraditi tudi teorijo delovanja opisanih terapevtskih modalnosti. Med drugim bo potrebno raziskati , kateri specifični dejavniki DT in PD privedejo do spremembe (Feniger-Schaal in Orkibi, 2020; Orkibi in Feniger-Schaal, 2019).

Kaj deluje v dramski terapiji in psihodrami in zakaj?

Kot omenjeno, število empiričnih študij DT in PD ter drugih UT v zadnjem desetletju narašča. Množijo se dokazi o njihovem pozitivnem vplivu na širok razpon psiholoških težav. Vprašanje pa ostaja, kako in zakaj UT pozitivno vplivajo oz. kateri terapevtski dejavniki privedejo do spremembe (De Witte idr., 2021).

Skupni dejavniki psihoterapije v dramski terapiji in psihodrami  

Skupni dejavniki psihoterapije so skupni vsem terapevtskim modalnostim (De Witte idr., 2021). Obstajajo sicer različni modeli oz. taksonomije skupnih faktorjev, med najpogosteje navedenimi pa so naslednji: terapevtska aliansa, klientova vključenost oz. angažiranost, njegova pričakovanja o izidu terapije in doživljanje terapije kot verodostojne, prav tako pa klientovo samorazumevanje in sposobnost uvida (De Witte idr., 2021). V DT in PD so bili med drugim ugotovljeni naslednji skupni dejavniki psihoterapije: pomembnost vzpostavljanja varnega okolja (Cassidy idr., 2014) in pozitivne terapevtske alianse (Orkibi idr., 2017), spodbujanje reflektivnosti (Cassidy idr., 2017) in zavedanja z uporabo izkustvenih tehnik (Armstrong idr., 2016), uvida (Bucuţă idr., 2018) ter samozavedanja (Testoni idr., 2018). DT in PD klientom poleg tega posredujeta občutek opolnomočenosti, upanja in optimizma ter omogočata sproščanje čustev in posledično olajšanje (Bucuţă idr., 2018).

Skupni dejavniki umetnostnih terapij v dramski terapiji in psihodrami    

Raziskovalci so v DT in PD med drugim identificirali naslednje skupne dejavnike UT: aktivna vključenost v utelešenem umetniškem procesu (Cassidy idr., 2014), v katerem je možno tako besedno kot nebesedno izražanje (Cassidy idr., 2017). DT in PD sta terapevtski modalnosti, pri katerih je utelešanje središčno. Vodi do boljšega stika s telesom, zavedanja telesa in posledično njegovega polnejšega doživljanja (De Witte idr., 2021). Prav fizičnost uprizarjanja oz. fizični akt umetniškega ustvarjanja je pomemben terapevtski dejavnik UT (Koch, 2017). To bi lahko povezali s konkretizacijo, ki je prav tako terapevtski dejavnik UT. Konkretizacija se nanaša na spreminjanje abstraktne vsebine v oprijemljivo obliko, ki jo je mogoče telesno zaznati in izkusiti (De Witte idr., 2021), kar nadalje spodbuja zavzemanje perspektive in uvid (Cassidy idr., 2017). V zvezi s tem Johnson (1998) predlaga psihodinamični model terapevtske spremembe v UT: nezaželeni ali nepoznani deli sebe so eksternalizirani in projicirani v umetniški medij oz. proces (npr. igro). Nato se zgodi transformacija: posameznik ta notranja stanja (zdaj v obliki umetniškega izraza) s pomočjo terapevta spremeni, preoblikuje in preuredi v bolj zdrava stanja. Nazadnje klient preoblikovane dele sebe znova ponotranji. Kot pomemben terapevtski dejavnik se je izkazala tudi značilnost UT, da uporablja nebesedne načine izražanja, simbole in metafore (De Witte idr., 2021). Simboli klientom omogočajo raziskovanje občutljivih in obremenilnih tem (De Witte idr., 2021) ter nemara prav tistim s težavami pri verbalizaciji ponujajo možnost izražanja na drugačen način. Milošević (2018, str. 46) navaja: »Terapevtski potencial psihodramske akcije je v tem, da narave določenega intrapsihičnega konflikta ne raziskujemo le prek zaporedja kognitivnih asociacij, temveč so v procesu vključeni vsi vidiki človekovega vedenja, kognicija, čustva kot tudi samo ravnanje. Ustvari se kontekst oziroma okolje, v katerem se neko vedenje odvija, kar omogoča popolnejši stik z avtentično naravo samega dogodka in lastnega doživljanja, in sicer na sceni tu in zdaj. Raziskuje se posledice vloge, tako tiste realne, življenjske, kot tudi psihične.« Psihodramska akcija predstavlja »poligon, kjer oseba odigrava situacijo« (Miloševič, 2018, str. 32), preizkuša in vadi novo vedenje. Ker je bilo to že enkrat preizkušeno in izvedeno na različnih ravneh doživljanja, ne zgolj besedno obravnavano, je transfer v vsakdanjo situacijo nemara enostavnejši.  

Kot druge UT tudi DT in PD ponujata prijetne in igrive aktivnosti (Orkibi idr., 2014), ki spodbudijo občutek upanja in optimizma (Orkibi, 2019), prav tako pa možnost ustvarjalnega eksperimentiranja, v katerem klienti preizkušajo nove vloge (Cassidy idr., 2017). Pomemben dejavnik UT je tudi preusmerjanje pozornosti stran od preokupacije z boleznijo (Porter idr., 2017). V primeru DT in UT torej preusmerjanje pozornosti na gledališko dejavnost, na zgodbe fiktivnih likov ipd. Dramske dejavnosti imajo tako lahko tudi stabilizacijsko vlogo za kasnejše poglobljeno terapevtsko delo. S. Nowak (2002) v svojem članku na primer zapiše, da se pri delu s travmatiziranimi klienti zgolj analitsko delo ne obnese. Ta skupina klientov potrebuje predhodno pripravo, ki kliente psihično oz. čustveno stabilizira (in tudi telesno okrepi), da se lahko v kasnejših fazah terapije soočijo s svojo travmo. V tej stabilizirajoči fazi se pri delu uporabljajo umetniške, ustvarjalne metode. Avtorica opaža, da se takšno delo obrestuje, saj klienti skozenj odkrivajo svoje potenciale, kar vodi k večjemu samozaupanju in sprejemanju samega sebe. Oder, »kot da« situacija v DT in PD, občutek, da je dogajanje »zgolj igra«, pričarajo varnost (Kedem-Tahar in Felix-Kellermann, 1996), zaradi katere si klienti upajo spremeniti svoje vedenje, ubrati drugačne načine odzivanja na dano situacijo in na ta način razširjajo svoj repertoar vlog ter krepijo svojo fleksibilnost. Oder poleg tega razširja dovoljeno: klienti lahko v varni »kot da« situaciji izživljajo dele sebe oz. vloge, ki jih v lastnem socialnem okolju oz. v družbi ne morejo oz. ne smejo. To deluje osvobajajoče in zmanjšuje notranjo napetost. Kot povzema Landy (1994), je bilo gledališče od nekdaj institucija za sproščanje družbeno nesprejemljivih čustev.

Specifični dejavniki v dramski terapiji in psihodrami

Med najpomembnejšimi specifičnimi terapevtskimi dejavniki v DT in PD je distanca. Delo znotraj dramske realnosti klientom omogoča varno distanco do lastnih obremenilnih tem, kar spodbuja čustveno regulacijo in refleksijo (Cassidy idr., 2017). Gre torej za intrapsihično distanco – klient se distancira od določenih občutkov in čustev, misli, podob o samem sebi in vlog (Furman, 1988; Landy, 1983). V DT in PD se distanca dosega s sočasnim igranjem vloge udeleženca in vloge opazovalca. Ko čustvo postane preveč nevzdržno in grozi, da bo klienta posrkalo ter povzročilo ponovno doživljanje travme, lahko klient izstopi iz igrane vloge v vlogo opazovalca (Scheff, 1981). Tehnike distanciranja so tudi uporaba pripovedovanja, lutk, mask in kostumov, zamenjave vlog in dubliranja, sociodramskih, torej skupinskih, namesto individualnih iger vlog ipd. (Landy, 1983). Nenazadnje je tudi humor, ki se v situacijah igranja pogosto pojavlja, sredstvo distanciranja. Gledališke dejavnosti poleg tega krepijo prisotnost »tukaj in zdaj« (Cassidy idr., 2014) ­– igranje, morda predvsem improvizacija, od igralca zahteva stalno pozornost in zaznavanje sprememb v okolici, kar krepi njegovo prisotnost v sedanjem trenutku in omogoča fleksibilno ter avtentično odzivanje na impulze soigralcev. Terapija tako lahko deluje kot vaja za avtentično in fleksibilno odzivanje v resnični situaciji.

Kot pomemben terapevtski dejavnik so bili prepoznani tudi skupinski procesi (De Witte idr., 2021). Milošević (2018) zapiše, da je psihodramska skupina hkrati klient (oz. skupina klientov) in terapevtsko sredstvo. Skupina posreduje občutek skupnosti.  Klienti s svojimi bremeni niso sami, zavejo se, da niso edini, ki imajo težave. Poleg tega klienti predvsem v DT skozi soočanje z zgodbami (klasičnih) dramskih likov spoznavajo univerzalne, arhetipske teme trpljenja, kar prav tako zmanjšuje njihov občutek osamljenosti. Člani skupine in terapevt so ogledala, ki lahko posredujejo drugačno perspektivo na individualni problem klienta – njegov pogled se na ta način razširja, kar povečuje tudi nabor alternativnih ravnanj v prihodnosti. V skupini so prisotni recipročni procesi dajanja in prejemanja pomoči (Testoni idr., 2018). Klienti se učijo drug od drugega, razvijajo socialne veščine in krepijo občutek odgovornosti za skupen cilj (npr. gledališko predstavo ali psihodramo protagonista). Ustvarjanje gledališke predstave, uprizarjanje svoje zgodbe ali igranje v psihodrami protagonista, torej takšno ali drugačno umetniško udejstvovanje, klientom pogosto posreduje občutek kompetentnosti in dosežka oz. uspeha (De Witte idr., 2021). 

Zaključek in pogled v nadaljnje raziskovanje

Uporaba gledaliških sredstev v terapiji se je izkazala kot učinkovita, kar dokazuje naraščajoče število raziskav na tem področju (npr. Feniger-Schaal in Orkibi, 2020; Kipper in Ritchie, 2003; Orkibi in Feniger-Schaal, 2019; Snow idr., 2003). Študije terapevtskih dejavnikov v DT in PD (npr. De Witte idr., 2021) razkrivajo tudi mehanizme, ki privedejo do spremembe. To sta – kot pri ostalih terapevtskih smereh ­– vzpostavljanje dobre terapevtske alianse in spodbujanje samorazumevanja. Pomembni specifični terapevtski dejavniki DT in PD pa so utelešanje, možnost (ne)besednega izražanja, igrivost, distanca in skupinski procesi. Kljub napredku je potrebno na področju raziskovanja še marsikaj izboljšati. Prihodnje raziskave naj jasno poročajo o ciljih dramskoterapevtskih oz. psihodramskih seans, njihovi vsebini in protokolu zdravljenja. Kontrolne skupine naj bodo bolj pazljivo izbrane. To bo izboljšalo transparentnost, ponovljivost in kakovost raziskav o učinkovitosti DT in PD ter omogočilo razumevanje, ali so terapevtske spremembe posledica skupnih dejavnikov psihoterapije ali specifičnih, unikatnih značilnosti DT in PD (Feniger-Schaal in Orkibi, 2020; Orkibi in Feniger-Schaal, 2019). V prihodnosti bo potrebno nasloviti tudi mediacijo, ki lahko osvetli, zakaj in kako terapija privede do spremembe, ter moderacijo, ki lahko razloži, kdaj in za koga je terapija učinkovita (Orkibi in Feniger-Schaal, 2019). V UT na splošno obstaja potreba po bolj enotni, natančni, sistematični in dosledni terminologiji, kar bi zmanjšalo zmedo in protislovja (De Witte idr., 2021). Prav tako bo v prihodnje potreben večji poudarek na uporabi teorije kot vodila za razlago, kako točno zdravljenje privede do spremembe (Kazdin, 2009) oz. kako terapevtski dejavniki delujejo preko različnih UT in v specifični disciplini (De Witte idr., 2021).

Sama menim, da je predvsem na področju DT velik problem njena slaba definiranost. Oblike DT in s tem tudi opredelitve te terapevtske modalnosti segajo vse od oblike psihoterapije, ki za pomoč klientom uporablja dramska sredstva, do skoraj običajnega gledališča, kjer se poudarja, da je umetnost že sama po sebi terapevtska. Zadržana sem tudi do eksperimentirajočega pristopa, ki je ponekod prisoten v DT. Menim namreč, da smo klientom dolžni ponuditi terapijo, katere učinkovitost je preverjena. Zgolj preizkušati in videti, kaj bo, brez teoretske osnove, je v nasprotju z odgovornostjo, ki jo nosimo kot terapevti.

Tudi lastne izkušnje s temi vrstami terapije mi kažejo, da imajo gledališka sredstva močan terapevtski potencial. Omogočajo eksternalizacijo in konkretizacijo notranjih stanj, poudarjajo utelešanje, ki zelo direktno vzpostavi stik s čustvi, omogočajo varnost in distanco, ki nudita prostor za preizkušanje vlog, ki si jih v resničnem življenju morda ne bi upali odigravati. V DT in PD se na terapevtskem odru odvijajo notranji svetovi, oder postane svet. Pridobljene izkušnje iz terapije prenašamo v vsakdanji svet in jih preizkušamo na njegovem odru, svet postane oder. Oder kot svet in svet kot oder – mislim, da ju je vsekakor vredno naprej raziskovati.   

Literatura

American Psychological Association. (b. d.). APA Dictionary of Psychology. https://dictionary.apa.org/action-oriented-therapy

Armstrong, C. R., Rozenberg, M., Powell, M. A., Honce, J., Bronstein, L., Gingras, G. in Han, E. (2016). A step toward empirical evidence: Operationalizing and uncovering drama therapy change processes. The Arts in Psychotherapy, 49, 27–33. https://doi.org/10.1016/j.aip.2016.05.007  

Bucuţă, M. D., Dima, G. in Testoni, I. (2018). »When you thought that there is no one and nothing«: The value of psychodrama in working with abused women. Frontiers in Psychology, 9. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2018.01518

Cassidy, S., Gumley, A. in Turnbull, S. (2017). Safety, play, enablement, and active involvement: Themes from a grounded theory study of practitioner and client experiences of change processes in dramatherapy. The Arts in Psychotherapy, 55, 174–185. https://doi.org/10.1016/j.aip.2017.05.007

Cassidy, S., Turnbull, S. in Gumley, A. (2014). Exploring core processes facilitating therapeutic change in Dramatherapy: A grounded theory analysis of published case studies. The Arts in Psychotherapy, 41(4), 353–365. https://doi.org/10.1016/j.aip.2014.07.003

de Witte, M., Orkibi, H., Zarate, R., Karkou, V., Sajnani, N., Malhotra, B., Ho, R. T. H., Kaimal, G., Baker, F. A. in Koch, S. C. (2021). From therapeutic factors to mechanisms of change in the creative arts therapies: A scoping review. Frontiers in Psychology, 12. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2021.678397

Fancourt, D. in Finn, S. (2019). What is the evidence on the role of the arts in improving health and well-being?: A scoping review. World Health Organization, Regional Office for Europe. https://apps.who.int/iris/bitstream/handle/10665/329834/9789289054553-eng.pdf

Fekonja, U. (2009). Razvoj otroške igre. V L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (str. 382–393). Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.

Feniger-Schaal, R. in Orkibi, H. (2020). Integrative systematic review of drama therapy intervention research. Psychology of Aesthetics, Creativity, and the Arts, 14(1), 68–80. https://doi.org/10.1037/aca0000257

Furman, L. (1988). Theatre as therapy: The distancing effect applied to audience. The Arts in Psychotherapy, 5(3), 245–249. https://doi.org/10.1016/0197-4556(88)90009-3

Johnson, D. R. (1998). On the therapeutic action of the creative arts therapies: The psychodynamic model. The Arts in Psychotherapy, 25, 85–99. https://doi.org/10.1016/S0197-4556(97)00099-3

Jones, P. (2007). Drama as therapy: Theory, practice, and research (2. izd.). Routledge.

Kazdin, A. E. (2009). Understanding how and why psychotherapy leads to change. Psychotherapy Research, 19(4–5), 418–428. https://doi.org/10.1080/10503300802448899

Kedem-Tahar, E. in Felix-Kellermann, P. (1996). Psychodrama and drama therapy: A comparison. The Arts in Psychotherapy, 23(1), 27–36.  https://doi.org/10.1016/0197-4556(95)00059-3

Kipper, D. A. in Ritchie, T. D. (2003). The effectiveness of psychodramatic techniques: A meta-analysis. Group Dynamics: Theory, Research, and Practice, 7(1), 13–25. https://doi.org/10.1037/1089-2699.7.1.13

Koch, S. C. (2017). Arts and health: Active factors and a theory framework of embodied aesthetics. The Arts in Psychotherapy, 54, 85–91. http://dx.doi.org/10.1016/j.aip.2017.02.002

Landy, R. J. (1983). The use of distancing in drama therapy. The Arts in Psychotherapy, 10(3), 175–185. https://doi.org/10.1016/0197-4556(83)90006-0

Landy, R. J. (1994). Drama therapy: Concepts, theories and practices. Charles C Thomas Publisher.

McLean, C. (Režiserka). (2019). The Power of Play [Film]. Canadian Broadcasting Corporation (CBC).

Milošević, V. (2018). Psihodrama: sprememba skozi akcijo. Primus.

Moreno. J. L. (1987). The essential Moreno: Writings on psychodrama, group method, and spontaneity. Springer Publishing Company.

North American Drama Therapy Association. (b. d.). What is Drama Therapy? https://www.nadta.org/what-is-dramatherapy- 

Nowak, S. (2002). Theatertherapie als Mittel zur Stabilisierung nach traumatischen Erlebnissen. V D. Müller-Weith, L. Neumann in B- Stoltenhoff-Erdmann (ur.), Theater Therapie: Ein Handbuch (str. 151–160). Junfermann Verlag.

Orkibi, H. (2019). Positive psychodrama: A framework for practice and research. The Arts in Psychotherapy, 66. https://doi.org/10.1016/j.aip.2019.101603

Orkibi, H. (b. d.). Creative Arts Therapies. The Society for the Psychology of Aesthetics, Creativity, and the Arts – Division 10 of the American Psychological Association. http://www.div10.org/creative-arts-therapies

Orkibi, H. in Feniger-Schaal, R. (2019). Integrative systematic review of psychodrama psychotherapy research: Trends and methodological implications. PLOS ONE, 14(2). https://doi.org/10.1371/journal.pone.0212575

Orkibi, H. in Ram-Vlasov, N. (2019). Linking trauma to posttraumatic growth and mental health through emotional and cognitive creativity. Psychology of Aesthetics, Creativity, and the Arts, 13(4), 416–430. https://doi.org/10.1037/aca0000193

Orkibi, H., Azoulay, B., Regev, D. in Snir, S. (2017). Adolescents’ dramatic engagement predicts their in-session productive behaviors: A psychodrama change process study. The Arts in Psychotherapy, 55, 46–53. https://doi.org/10.1016/j.aip.2017.04.001

Orkibi, H., Bar, N. in Eliakim, I. (2014). The effect of drama-based group therapy on aspects of mental illness stigma. The Arts in Psychotherapy, 41(5), 458–466. doi:10.1016/j.aip.2014.08.006

Porter, S., McConnell, T., Clarke, M., Kirkwood, J., Hughes, N., Graham-Wisener, L., Regan, J., McKeown, M., McGrillen, K. in Reid, J. (2017). A critical realist evaluation of a music therapy intervention in palliative care. BMC Palliative Care, 16(1), 1–12. https://doi.org/10.1186/s12904-017-0253-5

Roopnarine, J. L. in Johnson, J. E. (1994). The need to look at play in diverse cultural settings. V J. L. Roopnarine, J. E. Johnson in F. H. Hooper (ur.), Children’s play in diverse cultures (str. 1–8). SUNNY Press.

Scheff, T. J. (1981). The distancing of emotion in psychotherapy. Psychotherapy: Theory, Research and Practice, 18(1), 46–53. https://doi.org/10.1037/h0085960

Shafir, T., Orkibi, H., Baker, F. A., Gussak, D. in Kaimal, G. (2020). Editorial: The state of the art in creative arts therapies. Frontiers in Psychology, 11. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2020.00068

Shakespeare, W. (2016). Hamlet (O. Župančič, prev.). Mladinska knjiga. 

Snow, S. (1996). Fruit of the same tree: A response to Kedem-Tahar and Kellermann’s comparison of psychodrama and drama therapy. The Arts in Psychotherapy, 23(3), 199–205.  https://doi.org/10.1016/0197-4556(96)00029-9

Snow, S., D’Amico, M. in Tanguay, D. (2003). Therapeutic theatre and well-being. The Arts in Psychotherapy, 30(2), 73–82. https://doi.org/10.1016/S0197-4556(03)00026-1

Testoni, I., Cecchini, C., Zulian, M., Guglielmin, M. S., Ronconi, L., Kirk, K., Berto, F., Guardigli, C. in Cruz, A. (2018). Psychodrama in therapeutic communities for drug addiction: A study of four cases investigated using idiographic change process analysis. The Arts in Psychotherapy, 61, 10–20. https://doi.org/10.1016/j.aip.2017.12.007