Čas je, da prekinemo cikel prenosa travme

Travma se navadno pojmuje v smislu diagnosticirane posttravmatske stresne motnje – PTSM, vendar še zdaleč ne gre samo za to. Obstajajo tudi medgeneracijske travme, pri katerih ne doživimo travmatskega dogodka neposredno, vseeno pa čutimo njegove posledice in doživljamo travmatske reakcije. V zvezi s tem poznamo družinsko in kolektivno travmo, slednjo pa dalje delimo na zgodovinsko in socialno. Travma se v teh primerih prenaša na naslednje generacije preko različnih mehanizmov, na primer preko dedovanja ali identifikacije s starši. Očitna je tudi povezava med prenosom travme med generacijami in stili navezanosti na pomembne osebe med odraščanjem, pri čemer lahko varna navezanost deluje kot varovalni dejavnik. Če ne moremo preprečiti prenosa travme, pa lahko kasneje pomaga predvsem kognitivno rekonstruiranje, posebej preko duhovnosti, in druge oblike obravnav ter pomoči. Posameznik si na novo postavi življenje in poišče smisel. Razumevanje načinov spoprijemanja s travmami je posebej pomembno, saj lahko tako pomagamo končati cikle prenosa travm in pripomoremo k srečnejšim življenjem posameznikov, družin in skupnosti.

Ob besedi »travma« navadno pomislimo na hudo prometno nesrečo, bolezen, napad, lahko tudi nenadno selitev. Hudo bi nas prizadelo, šokiralo, prestrašilo, želeli bi si pobegniti. Čez čas, ko od dogodka mine že precej časa, se lahko utrinki tega spet pojavljajo pred našimi očmi in podoživljamo vse grozne občutke, ki smo jih doživljali ob samem dogodku. Ko smo priča takšnim stresnim in čustveno napornim dogodkom, nimamo pa kapacitet in strategij, da bi jih predelali na zdrav način, to v določenih primerih imenujemo travma. Lahko se pojavlja v različnih oblikah in v različni meri. Prav tako se z istim dogodkom vsak posameznik spoprijema drugače. Nekoliko manj znano je, da imamo lahko travmatski odziv tudi, če travmatičnega dogodka ne izkusimo na lastni koži. V tem primeru lahko govorimo o medgeneracijski travmi, ki se na nas prenese preko drugih, na primer preko staršev ali kulture. Prenosi travme, na primer holokavsta ali genocidov, pa niso več izolirani pojavi, zato je smiselno pojav bolje poznati in razumeti, da lahko pomagamo ljudem, ki se s temi travmami soočajo, in končamo cikel prenosa travme.

Kaj je travma?

Travma navadno opisuje učinke neznosnih in neobičajnih izkušenj, ki pustijo človeku občutek nemoči, spodkopljejo predstavo o lastni učinkovitosti, odnosnih sposobnostih in zmožnostih prilagajanja na preobrate v življenju. V našem telesu sproži alarm, občutke strahu in nelagodja, traja pa lahko še dolgo po travmatskem dogodku (Hermann, 1992; Weingarten, 2003). Med patološke simptome štejemo čustveno otopelost, žalost, sram, jezo, agresivnost, brezup, depresijo, paniko in akutne simptome anksioznosti (Hermann, 1992; Van der Kolk, 2003), nekateri navajajo tudi disociacijo, psihotično motnjo in zlorabo substanc (Gold, 2004). Na telesni ravni se travma odraža v visokih ravneh fiziološkega vzburjenja, ki lahko vodijo do odziva beg-boj-zamrznitev, ki onemogoča učenje iz izkušenj (Van der Kolk, 2003; Weingarten, 2003).

V psihologiji takšen odziv, ko dogodek preseže sposobnosti obvladovanja, klasificiramo kot PTSM oziroma posttravmatsko stresno motnjo (Doucet in Rovers, 2010). Simptomi se najpogosteje pojavijo v prvih treh mesecih po travmatičnem dogodku, trajati pa morajo dlje od enega meseca in pomembno poslabšati delovanje osebe na socialnih, poklicnih in drugih področjih, da lahko postavimo diagnozo. V kolikor se simptomi pojavljajo v roku treh dni do enega meseca od travmatičnega dogodka, se to opredeli kot akutna stresna motnja (American Psychiatric Association, 2013). Oseba, ki je diagnosticirana s PTSM, pogosto podoživlja travmatičen dogodek skozi vsiljive misli, sanje in občutke. Ob tem doživlja vztrajne simptome fiziološkega vzburjenja, zaradi česar ima lahko težave s spanjem in zvišan ter zelo prestrašen odziv na nenadne dražljaje. Kot posledica se začne izogibati krajem in dogodkom v okolju, ki so povezani z osebno travmo, to pa jo v nekaterih primerih čustveno otopi, povzroči čustveno nestabilnost ali vztrajna negativna emocionalna stanja, kot so strah, jeza in sram (Doucet in Rovers, 2010).

Ni pa nujno, da smo sami priča travmatičnim dogodkom, da bi nam ti povzročili travmo (Doucet in Rovers, 2010). Travma se lahko na nas prenese tudi preko drugih, ki so travmatične dogodke doživeli v preteklosti, pri čemer že lahko govorimo o generacijski oziroma medgeneracijski travmi. Gre za drugotno travmo, preneseno na naslednje generacije preko različnih možnosti psihološkega prenosa, ki jih predstavimo v nadaljevanju. Generacijska travma se širše uvršča med travme, ustvarjene s strani družbe, ki se prenašajo v več korakih (Kira, 2001). Dalje generacijsko travmo delimo na to, ki se pojavlja pri generacijah znotraj družine, in kolektivno, ki jo doživi večji del družbe. Za razliko od PTSM pa pri tej travmi ni konsenzualno sprejetega diagnostičnega kriterija, tudi ne validirane diagnostične kategorije, zaradi česar se včasih napačno ali posplošeno diagnosticira kar kot PTSM ali depresija. Neuradno se diagnoza vseeno uporablja, kar nekoliko zmanjša problem napačnega diagnosticiranja (Antze in Lambek, 2016; Gone, 2009). Evans-Campbell (2008) je na primer koncept zgodovinske travme (opisan v nadaljevanju) ločil od splošne diagnoze za PTSM, saj ta ne naslavlja večgeneracijskih travm. Zanjo je predlagal kriterij, ki bi moral vsebovati tri pomembne vidike: 1) to travmo doživi več ljudi v skupnosti, 2) dogodki so privedli do visokih ravni kolektivnega nelagodja in stresa in 3) dogodke so povzročili drugi z destruktivnim namenom, npr. genocid.

Pod kolektivno generacijsko travmo štejemo zgodovinsko, kot sta genocid in suženjstvo, ter socialno travmo (Kira, 2001). Zgodovinska travma je kolektivna kompleksna travma skupine ljudi, ki jih druži specifična skupinska identiteta ali pripadnost določeni etnični, rasni, religiozni skupini, navadno pa je vezana na specifičen pomemben zgodovinski dogodek. Najbolj prepoznavni primeri so vojne in genocidi, na primer holokavst. Zgodovinska travma temelji na premisi, da se učinki travme občutijo skozi več generacij, tako pa lahko potomci občutijo posledice travmatičnih dogodkov in izkazujejo simptome PTSM, čeprav so se dogodki zgodili še pred njihovim rojstvom. Posamezni osebi lahko da predispozicijo, da se slabo odzove na kasnejše življenjske travme (Kira, 2001). Po drugi strani je pri socialni travmi  večji poudarek na medgeneracijskem prenosu strukturnega nasilja kot posledice zahtevnih socioekonomskih razmer. Zaradi ekstremnih socialnih neskladij so ustvarjeni depriviligirani socialni razredi, ki jih pestijo revščina, lakota, neprimerno in natlačeno bivalno okolje, brezposelnost in tako dalje, omenjene razmere in z njimi povezan odnos do depriviranih ljudi pa se lahko nadaljuje skozi čas. Vse to privede do negotovosti staršev, garanja na delu, razdraženosti, grožnje varnosti in dobrobiti, učinek pa je potem opazen pri otrocih. V primeru revščine je predvsem okrnjen intelektualni razvoj, posledice pa so dolgotrajne. Ljudje iz depriviranih socialnih razredov se na svoj položaj navadijo in ga zaznavajo kot naraven družbeni red. Problem sistemskega strukturnega nasilja bi zato morali bolj naslavljati in delovati proti njemu (Schwebel, 1998, v Kira, 2001).

Generacijski prenos travme znotraj ene družine lahko poteka preko ciklov nasilja, fizične zlorabe, incesta in podobno. Družinski vzorci se pogosto izrazijo pri otrocih, ki so potem nasilni in škodoželjni ter vzorec ponavljajo dalje pri svojih potomcih, lahko pa na otroke vplivajo tudi v drugi smeri, pri čemer otroci postanejo bolj zaprti vase, prestrašeni in dezorganizirani ( Davidson in Mellor, 2001; Kira, 2001). Fast in Collin-Vezina (2019) menita, da sta lahko družinska in zgodovinska travma najbolje razumljeni skozi tri ravni: individualno, družinsko in skupnostno. Pri tem se individualna raven nanaša na duševne in fizične zdravstvene težave, kot so PTSM, krivda, anksioznost in depresija. Na družinski ravni lahko opazimo poslabšano komunikacijo in stres glede starševstva. Na ravni skupnosti se travma zrcali skozi porušeno tradicijo in vrednote, izgubo tradicionalnih obredov, višje ravni alkoholizma, fizične bolezni in ponotranjen rasizem (Duran in Duran, 1995).

Načini prenosa generacijske travme

Raziskovalci so dolgo časa preučevali, na kakšen način sploh poteka prenos travme skozi generacije. Adelman (1995) in Bar-On s sodelavci (1998) so izpostavili štiri glavne psihološke poti prenosa: 1) posredna identifikacija otrok s trpljenjem staršev, 2) intuitivna odgovornost, ki jo predvidevajo otroci, da kompenzirajo za trpljenje staršev, 3) vzorci vzgoje in 4) stil komunikacije med otrokom in staršem o njegovi travmi. Prvi dve poti naj bi predstavljali direktni način prenosa preko nezavednih intrapsihičnih vplivov in stilov družinske komunikacije. Otrok se s starši poistoveti in se na nek način čuti dolžnega pomagati (Fonagy, 1999; Weiss in Weiss, 2000). Pri drugih dveh je prenos posreden preko stilov vzgoje ali neoptimalnega vzorca družinskih interakcij (Daud idr., 2005). Kira (2001) je izpostavil predvsem projekcijsko identifikacijo, ki se ujema s prvo potjo prenosa prejšnjih avtorjev. Pri tem starš pričakuje, da bo otrok igral določeno vlogo pri starševem pozunanjenem nezavednem spopadanju s svojimi travmami. Otroku preko tega zmanjša možnost, da izkusi lasten subjektiven pogled in ruši njegovo avtonomijo (Skowron, 1998, v Kira, 2001). Prenos pri tem pa naj ne bi bil avtomatski, ampak je odvisen od faktorjev odpornosti in razlik v družinah, torej kako dobro se spopadajo s pritiski (Fonagy idr., 1994).

Omenjeni načini prenosa se lahko nanašajo tako na generacijsko travmo znotraj družine kot na kolektivno travmo. Maxwell (2014) se je bolj osredotočil na slednjo in pri tem mehanizme za prenos povzel po Wesley-Esquimauxu in Smolewskem (2004, v Maxwell, 2014). Po biološkem mehanizmu prenosa se travma prenese preko dednih predispozicij za PTSM, ki jih dobimo od staršev, saj pride do sprememb v nevrokemičnih odzivih na stres in vkodiranju travmatičnih spominov pri starših, kar se lahko delno deduje (Maxwell, 2014). Po kulturnem mehanizmu do tega prenosa pride preko pripovedovanja zgodb o travmatičnih dogodkih in kulturno pogojenega obnašanja zaradi strogega kaznovanja določenih neodobravanih vedenj. Socialni mehanizem zajema neustrezne stile vzgajanja, nasilje, izpade in zlorabo zaradi rušenja socialnega delovanja določene skupine ljudi, na primer Aboriginov. Zadnji izpostavljen je psihološki mehanizem, torej način procesiranja spomina na travmatične dogodke oziroma poznanih informacij o njem.

Generacijska travma in teorija navezanosti

Izoblikovalo se je torej precej razlag prenosa travme na naslednje rodove, vendar do devetdesetih let še niso uspeli priti do dovolj natančne razlage, kar je kritiziral Bar-On s sodelavci (1998). Predlagal je, naj se razvije natančnejša teorija, predvsem za kolektivno travmo, ki bo lahko pojasnjevala razlike med potomci preživelih v Holokavstu in drugimi, ki niso povezani s podobnimi travmatičnimi dogodki. Za podlago pri raziskavah v Kanadi, Izraelu in na Nizozemskem je tako uporabil teorijo navezanosti. Preko navezanosti na primarno pomembno osebo se notranja predstava sebe in drugih namreč razvije v dobro organiziran intrapsihični konstrukt (Bowlby, 1988). Najugodnejša je varna navezanost, ki otroku nudi oporo za varen razvoj in samozaupanje. Ob nepričakovanih in ponavljajočih se ločitvah od oseb, na katere je otrok navezan, pa lahko v varnem razvoju pride do motenj, kot so anksioznost, občutek osebne izgube, trpljenje in neke vrste žalovanje. Razvijejo se drugi tipi navezanosti, in sicer izogibajoči, ambivalentni ali dezorganizirani.

Bar-On je s sodelavci (1998) ugotovil, da je več faktorjev, povezanih z nezmožnostjo žalovanja, privedlo do tega, da so nekateri otroci odrasli z motenim vzorcem navezanosti. Ambivalentni odrasli naj bi bili nezmožni koherentno organizirati odnose in predelati žalovanje, kar lahko ovira zdravo, varno navezanost z otrokom (Doucet in Rovers, 2010). Dezorganizirani odrasli so zbegani glede svojih travmatskih izgub, to pa lahko privede do strah vzbujajočih odzivov do otrok. Preko tega so mogoče nezavedno predali travmo dalje, ko so svoje otroke tretirali kot odrasle, od katerih lahko dobijo čustveno podporo, medtem ko bi otroci to sami potrebovali (Bowlby, 1951, v Fast in Collin-Vezina, 2019). Na povezavo med stilom navezanosti starša in varnostjo v navezanosti otroka se je skliceval tudi Skowron (1998, v Kira, 2001), ki je  nasilje in travmo v družini povezal s kasneje prestrašenim in dezorganiziranim otrokom. Tako so otroci žrtev Holokavsta na Nizozemskem poročali, da so se počutili dolžne skrbeti za svoje starše (Bar-On idr., 1998). V Kanadi so se preveč osredotočali na žalost staršev in jih v zameno skušali razveseliti z dobrim uspehom v šoli in izogibanjem spraševanju o njihovih travmatičnih izkušnjah. Prav tako so čutili, da si ne zaslužijo biti srečni, ker tudi njihovi starši niso bili.

Raziskovalci so podobno razlagali tudi prenos travme pri ameriških staroselcih (Fast in Collins, 2019). Ti so bili pogosto odstranjeni iz svoje skupnosti in dalj časa ločeni od staršev. Precej verjetno je, da so pri tem dobili občutek, da so jih starši zapustili, kasneje pa so bili preveč osredotočeni na te travmatične dogodke. Pri svojih otrocih so posledično iskali toplino in varnost, ki je sami niso bili deležni v otroštvu, tak vzorec starševstva pa se je potem prenašal na naslednje generacije. Starši so preko iskanja manjkajoče topline lahko postali odvisni od otrok, s tem pa niso bili zmožni skrbeti za njihove čustvene potrebe. Otroci na tak način tudi izven primera staroselcev dobijo občutek pritiska in odgovornosti preko mej lastnih razvojnih zmožnosti ter postopoma razvijejo ambivalentno ali dezorganizirano navezanost. Dokler otroci nimajo skrbnikov, ki predstavljajo model varne in skrbne vzgoje, je tak začaran krog težko prekiniti. Ko priče travmatičnih dogodkov te travme ne predelajo, se travma prenaša tudi na tretjo generacijo. Po drugi svetovni vojni ljudje, ki jih je vojna posebej prizadela, na primer niso imeli časa razrešiti travme in žalovati, ker so bili vrženi v novo socialno realnost, nezavedno pa so travmo prenesli na otroke kot edini način spoprijemanja (Keilson, 1992, v Doucet in Rovers, 2010).

Če se travmatičen dogodek pripeti otroku, ki je na predoperativni stopnji mišljenja (Piaget, 1928, v Fast in Collin-Vezina, 2019), bo za slabe dogodke krivil sebe, saj jih bo dojel kot direktno posledico svojih dejanj. Občutke nevrednosti ljubezni in zdravih razmerij bo nato ponotranjil in prenesel v svoje odraslo življenje. Podobno se lahko zgodi na ravni širše skupnosti, ko se na naslednje generacije prenaša nezdravi vzorec mišljenja. Ko cela skupnost doživi določeno travmo, se lahko poruši njen mehanizem spoprijemanja z vsakdanjimi dogodki, prevzame pa posttravmatski vzorec mišljenja, ki jo nekako zamrzne v času. Razmere se lahko spremenijo na bolje, mišljenje ljudi pa je še vedno pod vplivom travmatskih dogodkov. Primer tega so tudi mišljenja v skupnostih določenih veroizpovedi, kot sta judovstvo in krščanstvo, ki se primerjata z ostalimi kot boljši ali slabši od njih. V krščanski veroizpovedi se je tako lahko pojavljalo, da so na druge gledali kot manjvredne zaradi pretekle kolonizacije in širjenja krščanstva kot »prave vere«. Sami navadno tega niso dojeli kot travmatskih dogodkov, pri judovstvu pa lahko zasledimo občutke manjvrednosti zaradi preteklega zatiranja in vztrajanje teh občutkov, saj vzorci mišljenja pri ljudeh krščanske veroizpovedi to ohranjajo (Abadian, 2006).

Spoprijemanje z generacijsko travmo

Empirične študije o povojnih učinkih travme so pokazale negativni vpliv na družinsko blagostanje preko motenih vzorcev družinske interakcije zaradi simptomov travme (Doucet in Rovers, 2010). Potomci žrtev holokavsta so prav tako imeli večje možnosti za pojav PTSM in drugih psihiatričnih motenj v primerjavi s splošno populacijo (Yehuda idr., 1998). Bili so manj zmožni pozunanjiti agresivnost in so jo zadržali v sebi. Williams-Keeler je s sodelavci (1998) prav tako predložil dokaze za obstoj prenosa PTSM na naslednje generacije preživelih holokavsta, pri čemer je kot glavni način izpostavil komunikacijo staršev o svoji travmatični preteklosti. Po drugi strani pa je pripovedovanje vnukom o izkušnjah v vojni lahko tudi pomagalo (Fossion idr., 2003). Vnuki so lažje razumeli tiho zapuščino travme holokavsta in dobili globlji občutek družinske zgodovine. Posredno izkusiti spomine tistih, ki so preživeli travmatične dogodke, in vzpostaviti medsebojni dialog o tem je ponekod izpostavljeno kot nujno za to,  da se potomci spoprimejo s težko preteklostjo in prekinejo krog prenosa na naslednje generacije (Gobodo-Madikizela, 2016). Danieli (1985) je predhodno že izpostavil, da se lahko različne osebe različno prilagodijo na travme. Nekatere lahko otopijo, so boječe in emocionalno zadržane, nekatere se trmasto borijo proti travmi, nekaterim pa uspe travmo  predelati in socialnoekonomsko napredovati. Glavna terapevtska naloga pri tretji generaciji bi tako bila vzpostaviti ustrezno komunikacijo s starimi starši, da izoblikujejo občutek, kaj se je z družino dogajalo v preteklosti in to ustrezno predelajo. Zavedanje identitete starih staršev pred vojno in identificiranje s srečnejšimi časi bi pomagalo prelomiti cikel prenosa travme, vseeno pa je potrebno upoštevati še ostale okoliščine posameznika (Bar-On idr., 1998). Vidimo torej, da obstajajo načini učinkovitega soočanja s travmo, ne glede na to, ali je naša lastna ali smo jo dobili skozi generacije.

Klein (1973, v Doucet in Rovers, 2010) in Redekop (2008) sta izpostavila proces predelave travme staršev preko intelektualizacije ali kognitivne rekonstrukcije. Žrtve si morajo ustvariti novo realnost in ponovno vzpostaviti življenje na pomenljiv način, še posebej z uporabo duhovne discipline in obnove, kot so rutinske molitve in meditacije, povezane z njihovimi običaji, ki jim povečajo odpornost na travmo.  Posameznikova odpornost bo pri tem v veliki meri odvisna tudi od sposobnosti zbiranja in uporabe osebnih, socialnih ter skupnostnih virov, ki mu lahko pomagajo pri transformaciji travmatskih izkušenj za povrnitev smisla. Pri otrocih se je pokazalo, da lahko spiritualnost minimizira progresivne simptome in potencialno tudi transformira posledice travm, ta pa je lahko globlje in učinkoviteje razrešena. Otrocih z izogibajočim stilom navezanosti  so kasneje bolj religiozni, saj neko višjo silo, na primer Boga, vzamejo kot nadomestno osebo navezanosti (Kirkpatrick in Shaver, 1990, v Doucet in Rovers, 2010). Pomaga jim nadomestiti emocionalno izgubo in distres, zagotovi pa občutek varnosti (Granqvist in Hagekull, 2001). Z religioznostjo je možno preoblikovati  neorganizirane, nerazrešene vzorce navezanosti v varne in koherentne, s tem pa razrešiti krivde in žalovanja ter omogočiti osebno rast (Doucet in Rovers, 2010). Če povzamemo, je religioznost ena od učinkovitih strategij spoprijemanja z generacijsko travmo, saj promovira pozitivni pogled na svet, pomaga pri iskanju smisla v težkih situacijah, odvrne od slabih načinov spoprijemanja, spodbuja socialno podporo, zmanjša potrebo po nadzoru, daje in promovira odpuščanje in hvaležnost ter daje upanje za prihodnost.

Kot učinkovite strategije spoprijemanja z zgodovinsko in socialno travmo sta se izkazali samo-upravljanje in kulturna ter spiritualna prenova, ki je precej blizu duhovni disciplini (Fast in Collin-Vezina, 2019). Samoupravljanje kot učinkovit način je posebej opazno pri domorodcih koloniziranih dežel, kjer so se odločno dvignili izpod zatiranja in dobili nazaj nekaj svojega ozemlja ter z njim ponovno začeli sami upravljati. Različni primeri tega so opazni pri domorodcih Avstralije, Nove Zelandije, Kanade in Združenih držav Amerike, kjer jim je samoupravljanje pomagalo v različnih merah (Cornell in Kalt, 2007, v Fast in Collin-Vezina, 2019). S ponovnim nadzorom nad svojo kulturno dediščino, upravljanjem lastnih financ in izgradnjo svojega samozadostnega sistema – vključno z bankami, sodišči in podobno – so uspeli občutno zmanjšati posledice generacijskih travm. Med drugim se je zmanjšala tudi brezposelnost. Na drugi strani se je pokazalo, da je ponovna vzpostavitev kulture domorodcev prav tako privedla do večjega fizičnega in psihičnega blagostanja. Verovanje v svojo kulturo, vrednote in udeleževanje kulturnih obredov je pri njih učinkovalo kot nekakšen blažilec stiske, v kateri so se znašli (Fast in Collin-Vezina, 2019). V kontekstu socialne prenove se ponovno omenja pomembnost dialoga kot načina prekinitve prenosa travme. Preko komunikacije med ljudmi na eni in drugi strani zgodovine, torej med tistimi, ki so izvajali travmatične dogodke in tistimi, ki so jih bili deležni, se lahko žrtve in njihovi potomci varno spopadejo s travmo. Pri tem pomembno vlogo igrajo občutki odpuščanja in žalovanja, preko katerih se začne proces prenove in razumevanja. Podani so še primeri uprizoritvene umetnosti kot načina soočanja s travmami. Že v antični Grčiji so gledališke predstave uporabljali za ponovno integracijo vojakov s travmo v njihov socialni svet, saj so ob določenih uprizoritvah travmatičnih dogodkov lahko doživeli katarzo, preko katere so dobili priložnost predelati s travmo povezane občutke. Novejši primer navaja sodobnejše gledališke igre, ki so uprizarjale travmatične dogodke, po koncu teh pa so gledalci ostali dlje, se med seboj pogovarjali o dogodkih, jokali, delili svoje izkušnje in druge delčke skupne zgodovine. To jim je omogočilo predelavo težkih občutkov, globljo refleksijo in dalo nekaj upanja (Gobodo-Madikizela, 2016).

Pri tem je pomembno še enkrat poudariti, da lahko en način spoprijemanja s travmo eni osebi izrazito pomaga, drugi pa ne. Učinkovitost načinov spoprijemanja je odvisna tako od okoliščin travme, osebnostnih lastnosti, možnosti spoprijemanja, lastnega dojemanja travme in drugih prej razloženih dejavnikov. Ni nujno, da nekdo dogodek sploh doživi kot travmatski. Tudi generacijske travme se ne prenesejo vedno, ampak lahko prenos zaustavijo različni prej omenjeni varovalni dejavniki. Dosedanjih raziskav prav tako ne moremo posploševati na celotno populacijo. Te imajo precejšnjo pomanjkljivost, še posebej glede zgodovinske in rasne travme, saj niso zajele celotnega vzorca domorodcev in preživelih skozi travmatične dogodke (Fast in Collin-Vezina, 2019). Še vedno pa primanjkuje raziskav na tem področju. Raziskave glede vzpostavitve komunikacije med potomci žrtev in storilcev imajo na primer še precej potenciala in bi lahko dodatno izboljšale razumevanje pogojev, pod katerimi se da generacijsko travmo učinkovito razrešiti in prekiniti prenos dalje. Vložiti bo potrebno še veliko truda, da jih bomo lahko v celoti razumeli in poznali načine, kako učinkovito pomagati potomcem ljudi, ki so te travmatične dogodke preživeli in travme predali dalje. S tem bi pripomogli k bolj zdravim in srečnejšim življenjem posameznikov, družin in skupnosti na splošno.

Literatura

Abadian, S. (2006). Cultural healing: When cultural renewal is reparative and when it is toxic. Pimatisiwin: A Journal of Aboriginal and Indigenous Community Health, 4(2), 5–28.

Adelman, A. (1995). Traumatic memory and the intergenerational transmission of Holocaust narratives. The Psychoanalytic Study of the Child, 50(1), 343–367. https://doi.org/10.1080/00797308.1995.11822409

American Psychiatric Association. (2013). Diagnostic and statistical manual of mental disorders (5. izdaja). https://doi.org/10.1176/appi.books.9780890425596

Antze, P., in Lambek, M. (2016). Tense past: Cultural essays in trauma and memory. Routledge.

Baranowsky, A. B., Young, M., Johnson-Douglas, S., Williams-Keeler, L., in McCarrey, M. (1998). PTSD transmission: A review of secondary traumatization in Holocaust survivor families. Canadian Psychology/Psychologie canadienne, 39(4), 247. https://psycnet.apa.org/doi/10.1037/h0086816

Bar-On, D., Eland, J., Kleber, R. J., Krell, R., Moore, Y., Sagi, A., Soriano, E., Suedfeld, P., Van der Velden, P. G. in Van Ijzendoorn, M. H. (1998). Multigenerational perspectives on coping with the Holocaust experience: An attachment perspective for understanding the developmental sequelae of trauma across generations. International Journal of Behavioral Development, 22(2), 315–338.

Bowlby, J. (1988). A Secure Base. Parent-Child Attachment and Healthy Human Development. New York: Basic Books.

Danieli, Y. (1985). The treatment and prevention of long-term effects and intergenerational transmission of victimization: A lesson from Holocaust survivors and their children. Trauma and its Wake, 1, 295–313.

Daud, A., Skoglund, E., in Rydelius, P. A. (2005). Children in families of torture victims: Transgenerational transmission of parents’ traumatic experiences to their children. International Journal of Social Welfare, 14(1), 23–32. https://doi.org/10.1111/j.1468-2397.2005.00336.x

Davidson, A. C., in Mellor, D. J. (2001). The adjustment of children of Australian Vietnam veterans: is there evidence for the transgenerational transmission of the effects of war-related trauma?. Australian & New Zealand Journal of Psychiatry, 35(3), 345­351. https://doi.org/10.1046%2Fj.1440-1614.2001.00897.x

Doucet, M., in Rovers, M. (2010). Generational trauma, attachment, and spiritual/religious interventions. Journal of Loss and Trauma, 15(2), 93–105. https://doi.org/10.1080/15325020903373078

Duran, E., in Duran, B. (1995). Native American postcolonial psychology. Suny Press.

Evans-Campbell, T. (2008). Historical Trauma in American Indian/Native Alaska Communities. Journal of Interpersonal Violence, 23(3), 316–338. https://doi.org/10.1177/0886260507312290

Fast, E., in Collin-Vezina, D. (2019). Historical trauma, race-based trauma, and resilience of indigenous peoples: A literature review. First Peoples Child & Family Review: An Interdisciplinary Journal Honouring the Voices, Perspectives, and Knowledges of First Peoples through Research, Critical Analyses, Stories, Standpoints and Media Reviews, 14(1), 166–181.

Fonagy, P. (1999). The transgenerational transmission of holocaust trauma: Lessons learned from the analysis of an adolescent with obsessive-compulsive disorder. Attachment & Human Development, 1(1), 92–114. https://doi.org/10.1080/14616739900134041

Fonagy, P., Steele, M., Steele, H., Higgitt, A., in Target, M. (1994). The Emanuel Miller memorial lecture 1992 the theory and practice of resilience. Journal of Child Psychology and Psychiatry, 35(2), 231–257. https://doi.org/10.1111/j.1469-7610.1994.tb01160.x

Fossion, P., Rejas, M. C., Servais, L., Pelc, I., in Hirsch, S. (2003). Family approach with grandchildren of Holocaust survivors. American Journal of Psychotherapy, 57(4), 519–527. https://doi.org/10.1176/appi.psychotherapy.2003.57.4.519

Gobodo-Madikizela, P. (2016). Breaking intergenerational cycles of repetition: A global dialogue on historical trauma and memory. Verlag Barbara Budrich.

Gold, S. N. (2004). The relevance of trauma to general clinical practice. Psychotherapy: Theory, Research, Practice, Training, 41(4), 363.

Gone, J. P. (2009). A community-based treatment for Native American historical trauma: prospects for evidence-based practice. Journal of Consulting and Clinical Psychology, 77(4), 751. https://doi.org/10.1037/a0015390

Granqvist, P., in Hagekull, B. (2001). Seeking security in the new age: On attachment and emotional compensation. Journal for the Scientific Study of Religion, 40(3), 527–545. https://doi.org/10.1111/0021-8294.00075

Herman, J. L. (2015). Trauma and recovery: The aftermath of violence–from domestic abuse to political terror. Hachette UK.

Kira, I. A. (2001). Taxonomy of trauma and trauma assessment. Traumatology, 7(2), 73–86. https://doi.org/10.1177%2F153476560100700202

Maxwell, K. (2014). Historicizing historical trauma theory: Troubling the trans-generational transmission paradigm. Transcultural Psychiatry, 51(3), 407–435.

Redekop, V. N. (2008). A post-genocidal justice of blessing as an alternative to a justice of violence: The case of Rwanda. Peacebuilding in Traumatized Societies, 205–238.

Van der Kolk, B. A. (2003). The neurobiology of childhood trauma and abuse. Child and Adolescent Psychiatric Clinics of North America, 12(2), 293–317. https://doi.org/10.1016/s1056-4993(03)00003-8 

Weingarten, K. (2003). Common shock: Witnessing violence every day: How we are harmed, how we can heal. Dutton/Penguin Books.

Weiss, M., in Weiss, S. (2000). Second generation to Holocaust survivors: Enhanced differentiation of trauma transmission. American Journal of Psychotherapy, 54(3), 372–385. https://doi.org/10.1176/appi.psychotherapy.2000.54.3.372 Yehuda, R., Schmeidler, J., Wainberg, M., Binder-Brynes, K., in Duvdevani, T. (1998). Vulnerability to posttraumatic stress disorder in adult offspring of Holocaust survivors. American Journal of Psychiatry, 155(9), 1163–1171. https://doi.org/10.1176/ajp.155.9.1163