Laganje in samoprevare: ko laž postane resnica

Obstaja reklo, ki trdi: “Laž, ki se stokrat ponovi, postane resnica.”. Pri laganju gre za namerno posredovanje neresnice, kjer ta ni bila razkrita vnaprej, sogovornik pa ni želel biti zaveden. Pri laganju ima pomembno vlogo kognicija; lažnivec mora npr. najprej premisliti, ali mu bo laž dejansko koristila. Poleg tega mora laž zadržati v spominu, z njo morajo biti skladna tudi prihodnja dejanja, govor in neverbalna komunikacija. Težavo pri raziskovanju laži predstavljajo samoprevare. Te nekateri avtorji uvrščajo v sivo cono, drugi pa so razširili definicijo laži z nezavednim ter samoprevare kljub temu uvrstili med laži. V članku bom s pomočjo primera spolnih prestopnikov raziskala, kakšen je namen samoprevar, kakšne so njihove pozitivne in negativne posledice ter kako jih lahko preučujemo.

Laganje je eden od možnih načinov za razrešitev napetosti, ko se ljudje v govornih interakcijah med drugim odločajo tudi, ali bodo uresničili svojo potrebo po koristoljubju ali ugajanju drugim (Mann idr., 2014). Ekman (2001) laganje opredeli kot namerno posredovanje neresnice. Besedo laganje avtor uporabi kot sinonim za besedo prevara. S tem, ko nekoga označimo kot lažnivca, mu hkrati pripišemo, da ima nadzor nad besedami. Tako patoloških lažnivcev imenu navkljub pravzaprav ne moremo klasificirati kot lažnivce: sicer ne povedo resnice, vendar ne zmorejo nadzorovati svojega vedenja. Dodatni pogoj za klasifikacijo povedanega kot laži je, da sogovornik ni želel biti zaveden ter da laž ni bila razkrita vnaprej. Tako bi bilo nenavadno, če bi igralce oklicali za lažnivce – njihovo občinstvo se strinja, da bo za nekaj časa zavedeno. Podobno je pri igri pokra – nihče ne pričakuje, da bodo igralci razkrili, kakšne karte imajo v rokah (Ekman, 2001). Članek sem začela z opredelitvijo laganja, nadaljevala pa bom z nameni in klasifikacijami laži. Nato se bom osredotočila na samoprevare. Najprej bom omenila opredelitve različnih avtorjev ter različne razlage za pojavljanje samoprevar. Zanima me, ali tako kot laži tudi samoprevare povečajo kognitivno obremenitev ter kateri deli možganov naj bi bili vpleteni v oba procesa. Nato se bom osredotočila na povzročitelje kriminalnih dejanj.Da bi poskušala argumentirati, ali laž lahko postane resnica, bom samoprevare navezala na primer spolnih prestopnikov.

Ljudje najpogosteje lažejo, ker verjamejo, da imajo več koristi od laganja kot od tega, da bi povedali resnico (Mares in Turvey, 2018). Ko lažemo, skušamo manipulirati s prepričanji drugih: z njihovo predstavo o nas ali njihovimi idejami glede različnih vidikov sveta. Lagati je težko, saj zahteva nadzor nad tem, kaj rečemo in kako to povemo. Laž mora biti skrbno izdelana, z njo pa morajo biti skladna tudi naša prihodnja dejanja in besede. Tudi v prihodnosti je potrebno ohraniti pozornost in nadzorovati tako verbalne kot neverbalne vidike komunikacije, da iluzijo ohranimo (Derksen, 2012). Lažnivec zato potrebuje ustrezno znanje o tem, kako naj po povedanih lažeh usmerja svoja dejanja (Ekman in Friesen, 1969). Laganje je z vidika psihologije podobno tehnologiji. Lažnivec s pomočjo kognicije namreč upravlja s svojim telesom kot z napravo in tako manipulira z drugimi ljudmi (Derksen, 2012). Preučevanje laži nam ponuja priložnost, da se učimo, kako dobro lahko namerno nadzorujemo zunanje znake svojega notranjega doživljanja (Ekman, 2001).

Obstajajo različne klasifikacije laži. Ekman (2001) je definiral dva primarna načina laganja: prikrivanje in ponarejanje oziroma falsifikacijo. Pri prikrivanju lažnivec zase zadrži nekaj informacij, ne da bi pri tem dejansko povedal kaj neresničnega. Pri ponarejanju pa lažnivec prikriva resnične informacije kot tudi predstavlja lažne informacije kot resnične. Vsi raziskovalci pa ne predpostavljajo, da je prikrivanje enako kot laganje; npr. ko zdravnik pacientu ne pove, da je njegova bolezen terminalna; ko mož ženi ne pove, da je bil v času kosila v hotelu s svojo ljubico; ko detektiv pod krinko osumljencu ne pove, da ga preiskuje za preprodajanje drog, itd. Ekman (2001) se s tem ne strinja. Svojo trditev utemelji s tem, da sogovornik ni želel, da se mu prikriva informacije. Prav tako akterji sogovornika niso vnaprej obvestili, da ga bodo zavedli. Informacije so zadržali zavestno, namerno in ne po naključju. Prikrivanja ne bi mogli enačiti z laganjem le, če bi akter sogovornika predhodno obvestil ali pa bi sogovornik vnaprej privolil v zavajanje. Npr. ko pacient vnaprej prosi zdravnika, naj mu ne pove slabih novic; ko se mož in žena vnaprej dogovorita za odprto zakonsko zvezo, v kateri si bosta prikrila, da se videvata z drugimi. V primeru z detektivom pa gre nedvoumno za prikrivanje, saj je skoraj nična verjetnost, da bi osumljenec prosil, naj se ga preučuje za njegovo kriminalno dejanje. Ko obstaja možnost odločitve, kako bo nekdo lagal, imajo lažnivci običajno raje prikrivanje kot ponarejanje; prikrivanje je namreč lažje, saj si lažnivcu ni treba ničesar izmisliti. Prav tako je sogovorniku tovrstne laži težje prepoznati, sploh če lažnivec nima že vnaprej pripravljene zgodbe. Zdi se, da je prikrivanje manj očitno kot ponarejanje, saj je pasivno. Čeprav je sogovornik v obeh primerih lahko enako oškodovan, lahko lažnivec pri prikrivanju čuti manj krivde kot pri ponarejanju. Če pride do odkritja njegovega prikrivanja kasneje, lahko trdi, da je šlo za spominski problem in ne za laganje v pravem pomenu (Ekman, 2001). 

H. Mann idr. (2014) pa so razdelili namerne laži v dve različni motivacijski kategoriji: prosocialne in antisocialne laži. Ločnica je preprosta: prosocialne laži so zasnovane tako, da koristijo drugim, medtem ko antisocialne laži  koristijo osebi, ki laže. Pojem prosocialnih laži se povezuje s tem, kar imenujemo bele laži (angl. white lies). Gre za prevaro, ki koristi obema sogovorcema, hkrati pa ne povzroča nobene velike škode. Že izvorno se prenaša brez slabih namenov. Lahko koristi skupini ali pa posamezniku. Specifični motivi v ozadju prosocialnih laži skušajo ohraniti dostojanstvo drugih, ohraniti odnos, krepiti samopodobo drugih, ščititi pred neprijetnimi posledicami ter drugim prinašati finančne koristi. Nasprotno pa so antisocialne laži sebične in namenjene spodbujanju lastne koristi, drugim pa prinašajo škodo. Namen je imeti korist od takšnih laži kljub zavedanju o škodi, ki bi jih lahko povzročile drugim. Specifični motivi v ozadju antisocialnih laži vključujejo samoprevaro in racionalizacijo za zaščito ali povečanje samozavesti. Namen je tudi izboljšati svoj status, ohraniti zasebnost, preprečiti negativne posledice zase, od tega imeti osebne ali premoženjske koristi, pridobiti sočutje, izogniti se družbeni stigmatizaciji ali pa prikriti lastno neustreznost, napake ali krivdo (Mann idr., 2014).

Večina lažnivcev je sposobnih preslepiti večino ljudi. Tudi otroci so sposobni preslepiti svoje starše, ko dosežejo starost osmih ali devetih let (Ekman, 2001). Težko je odkriti lažnivce, ki ob lažeh namerno skušajo doživeti čustva, ki se nato izražajo v obraznih izrazih. Tako je precej težje odkriti, ali gre za laž,meja med lažnim in resničnim postane nejasna. Še težje je odkriti lažnivca, ki mu uspe prevarati samega sebe, da začne verjeti, da je njegova laž resnična. Takšnih lažnivcev ni mogoče zaznati (Ekman, 2001). Samoprevara je priljubljena uganka za filozofe, problem pa predstavlja za druge raziskovalce laži. Po definiciji namreč laganje ni govorjenje neresnice, za katero verjamemo, da je resnična. Hitro pa preidemo v sivo cono, ko je napačno prepričanje posledica lastne iznajdbe (Derksen, 2012). Nekateri filozofi menijo, da je samoprevara protislovje. Kako lahko zavajamo sami sebe? Ali s tem ne predpostavljamo, da bi morali vedeti nekaj, česar v resnici ne vemo (Trivers, 2010)? Vrij (2008, v Derksen, 2012) fenomen laganja zaradi njegove dvoumnosti preprosto izloči. Samoprevare po njegovem mnenju ne sodijo v izvorno definicijo, saj ne vključujejo dveh oseb, od katerih ena prepriča drugo, da ta verjame v nekaj, kar ni res. Toda protislovje se zlahka razreši z opredelitvijo jaza kot zavestnega dela sebe (Trivers, 2010). Samoprevara se pojavi, ko se jaz zadržuje v temi, ko resnične informacije niso dostopne zavesti in pride do zavajanja zavestnega dela sebe. Ključ do opredelitve samoprevare je, da so resnične informacije izključene iz zavesti in da so shranjene v (različnih stopnjah) nezavednega (Trivers, 2010).

Glede na delo raziskovalcev Ekmana in M. O’Sullivan (2006) izkrivljanje resničnosti poteka vzdolž dimenzije namena, in sicer od zanikanja, potlačitve in disociacije, ki veljajo za najmanj namerne, do samoprevar, pozitivnih iluzij, samopoveličevanja in nezavednih spoznanj. Za ta se zdi, da so značilna za miselne procese večine ljudi in da so tudi lažje dostopna zavesti kot bolj patološko motivirana zanikanja in disociacije. Lahko so povezana z bolj pozitivnim odnosom do sebe in ne nujno s poskusom zavajanja drugih. Nadalje se vzdolž kontinuuma nahajajo bele laži, komplimenti in vljudnosti, ki so namenjeni zavajanju v sklopu družabnega življenja, v katerih pa “tarča” pogosto sodeluje. Na sredini kontinuuma prevare se nahajajo zlorabe, umetno ustvarjene motnje in disociativne motnje, ki so pogosto mešanica zavednih in nezavednih dejavnikov ali pa je te oseba vadila tako dolgo, da je težko ugotoviti, ali so res dostopni zavesti ali ne. Na skrajnem koncu kontinuuma prevare so namerne laži, ki nastajajo v visoko tveganih  situacijah (Ekman in O’Sullivan, 2006). Solomon (1993, v Derksen, 2012) pa opozarja, da prevare in samoprevare ni mogoče ločiti tako zlahka: da bi se preslepili, moramo najprej preslepiti druge, in da bi preslepili druge, moramo najprej preslepiti sebe. Pri ljudeh sta prevara in samoprevara pogosto dve plati istega kovanca. Če se z definicijo prevare omejimo na zavestno podajanje laži, bomo prezrli široko kategorijo nezavednega v prevarah, vključno z aktivno samoprevaro. Po drugi strani pa bomo zgrešili glavno funkcijo samoprevare, če je ne povežemo s prevaro (Trivers, 2010).

Trivers (2010) trdi, da se samoprevara razvija glede na prevaro. Njen namen naj bi bil izogibanje odkritju in zmanjšanje neposrednih kognitivnih stroškov. V prvem primeru samoprevara ne poda namigov, ki nam sicer pomagajo odkriti zavestne prevare. V drugem primeru pa je proces prevare manj naporen, saj del resnice zadržimo v nezavednem. Kljub kratkotrajnim kognitivnim koristim pa zatiranje resnice privede tudi do dolgoročnih kognitivnih stroškov (Trivers, 2010). Poznamo tudi vsiljeno samoprevaro, pri kateri samoprevaro usmerjajo druge osebe, kar je pogosto škodljivo. Priljubljena je naslednja analogija: tako kot je naše telo nenehno ogroženo zaradi parazitov, je tudi naša psiha ogrožena zaradi dejavnikov, ki zmanjšujejo blagostanje. Posledično obstajajo psihološki obrambni mehanizmi, katerih namen je, da nas obdržijo srečne. Analogija je primerna tudi zaradi določene lastnosti imunskega odziva in stopnje psihološke obrambe: tako premalo kot preveč nečesa je lahko za nas slabo. Socialna psihologija ima na samoprevaro precej obrambni pogled: ne lažem si, da bi zavedel druge, temveč lažem sebi, da se branim pred napadi na svoje osebno blagostanje. Spremenimo dejstva, pri logičnem sklepanju smo pristranski, spregledamo alternative, skratka, lažemo si. Medtem pa imamo “center razumnosti”, ki po neznanih kriterijih določa, do katere mere nam bo dovoljeno s samoprevaro zaščititi svojo srečo (Trivers, 2010). Problem pa se pojavi, ko “center razumnosti” ni več tako razumen. Ljudje imajo lahko na realnost zelo različne in izkrivljene poglede. Primer izkrivljanja realnosti so spolni prestopniki. Preverjanje, ali obstaja možnost za recidivizem (ponovitev nezaželenega dejanja), s testi detektorja laži, je oteženo že zaradi dejstva, da so spolni prestopniki nagnjeni h kognitivnemu izkrivljanju. Za to, kar družba označi kot spolno zlorabo, sami menijo, da gre za nedolžno ljubkovanje (Meijer idr., 2008). Pedofilija je na primer motnja, ki jo večinoma vzdržuje storilčeva sposobnost, da zanika, opraviči in racionalizira svoje vedenje (Hagler, 1995). Zasliševanje obsojenih spolnih prestopnikov, priključenih na poligraf, ali so na pogojnemu izpustu zagrešili spolno zlorabo, zato ni smiselno. Spraševanje o konkretnemu vedenju bi bila sicer ena izmed možnosti, kako rešiti to dilemo. Tukaj pa se pojavi nova težava, da spraševalec ne ve, ali je do kriminalnega dejanja v resnici tudi prišlo (Meijer idr., 2008).

Samoprevare pomagajo zavesti druge ljudi s tem, da zmanjšajo kognitivne stroške prikrivanja resnice. Poleg tega omogočajo delovanje trenutno aktivnih kognitivnih funkcij, ki bi jih sicer blokiral popolnoma zavesten poskus laganja (Trivers, 2010). Literatura o kognitivni disonanci nakazuje, da so protislovja za ljudi naporna in da poskuša um z različnimi načini delovanja zmanjšati kognitivno disonanco (npr. Tavris in Aronson, 2007). Vendar pa je raziskovanje zelo težko. Vemo, da možgani, ki predstavljajo le 2 % skupne telesne teže, porabijo 20 % bazalne presnove (Clarke in Sokoloff, 1999). Z izjemo rahlega povečanja med fazo REM spanja se bazalna presnova ne poveča pod nobenim znanim pogojem, vključno z obremenjujočim psihičnim delom, shizofrenijo ali uživanjem LSD. Ne zmanjša se niti med depresivno epizodo ali v kateri drugi fazi spanja, z izjemo rahlega zmanjšanja v ne-REM spanju (Clarke in Sokoloff, 1999). Nihče do sedaj še ni primerjal kognitivnih stroškov zavestne in nezavedne prevare. Izveden pa je bil eksperiment, v katerem so morali s temnopoltim eksperimentatorjem komunicirati belopolti Američani z močno implicitno pristranskostjo proti temnopoltim. Njihova uspešnost na Stroopovemu je bila slabša kot pri udeležencih z močno implicitno pristranskostjo proti temnopoltim osebam, ki so komunicirali z belopoltim eksperimentatorjem. Rezultat je verjetno posledica povečane kognitivne obremenitve – zaradi implicitnih predsodkov je potrebna višja stopnja samouravnavanja, ki negativno vpliva tudi na kasnejšo uspešnost na testu izvršilnih funkcij, ki sicer ni neposredno povezan z implicitno rasno pristranskostjo (Richeson in Shelton 2003). Ne vemo pa, v kolikšni meri se različni ljudje zavedajo svojih negativnih občutkov in kako so lahko razlike v stopnji zavedanja povezane z variacijo v kognitivnem nadzoru ali pa kognitivni obremenitvi.

Posebna vrsta samoprevare je zavestno zatiranje informacij. Različni deli možganov naj bi bili vključeni v poskus zmanjšanja aktivnosti drugih delov možganov, da bi ustvarili samozavajajoče razmišljanje (Anderson idr., 2004). V laboratorijski raziskavi so udeležencem naročili, naj za v štirih sekundah skeniranja s tehnologijo poskušajo odmisliti poljuben par besed, ki so se ga naučili v času eksperimenta. Tudi po skeniranju udeleženci danega para besed niso bili več sposobni priklicati. Primanjkljaj spomina je presegel zgolj običajno pozabljanje. Bolj kot je bil med usmerjenim pozabljanjem aktiven dorzolateralni prefrontalni korteks, v večji meri je bila zavrta aktivnost v hipokampusu in manj parov besed so bili kasneje sposobni priklicati udeleženci. Dorzolateralni prefrontalni korteks je sicer pogosto vključen v premagovanje kognitivnih ovir in v pripravo za telesno aktivnost (gibanje mišic) (Anderson idr., 2004). Tudi Trivers (2010) trdi, da pogosto doživi nehoten trzljaj v rokah vsakič, ko zatre neželeno misel, kot da bi poskušal nekaj potisniti nazdol in izven pogleda. Kljub temu je še prezgodaj domnevati, da je ravno dozolateralni prefrontalni korteks povezan s funkcijo zatiranja spominov.

Kaj pa samoprevara, ki jo v nas vzbudijo drugi? Ljudje smo zelo občutljivi za druge, za njihova mnenja, želje, dejanja, itd. Ekstremni primeri tovrstnih samoprevar bi bili,ko se spolno zlorabljeni otroci začnejo kriviti za zlorabo, ko zlorabljena žena prevzame nazore svojega moža, ki jo zlorablja, Stockholmski sindrom, ipd. Če vsiljena samoprevara deluje funkcionalno, je njen namen pogosto zmanjševanje konflikta z dominantnim posameznikom (Trivers, 2010). Obstajajo tudi primeri inducirane samoprevare, kjer nekdo ljudi prepriča, da podajo lažno priznanje glede hudega kaznivega dejanja. Pogosta posledica je dolgotrajno obdobje, ki ga človek, ki je podal lažno priznanje, preživi v zaporu. Vse, kar je potrebno za lažno priznanje, je dovzetna žrtev in policijsko delo, ki vključuje izolacijo žrtve od ostalih, pridobitev zaupanja, podajanje napačnih dejstev in hipotetičnih zgodb (npr. da so bili na morilskemu orožju najdeni prstni odtisi osumljenca oziroma v tem primeru žrtve, čeprav do tega sploh ni prišlo ), prisilno zasliševanje, običajno v majhni sobi, pri katerem ni dovoljeno zanikanje … Ljudje se razlikujejo po obsegu dovzetnosti za tovrstne pritiske in po tem, kako močna samoprevara jim sledi. Nekateri celo ustvarijo lažne spomine, da bi podprli svoja lažna priznanja (Kassin, 2008). Ob tem se lahko pojavi disociacija. Kot da bi se živčni sistem skušal zaščititi pred hudo bolečino tako, da jo objektivizira in oddalji od preostalega sistema. V tem kontekstu lahko o samoprevari govorimo kot o obrambnem mehanizmu (Trivers, 2010).

Če se torej osredotočimo zgolj na definicijo laži, bi bile samoprevare, kot so to utemeljili različni avtorji (npr. Derksen, 2012; Trivers, 2010), uvrščene v sivo cono. Samoprevare naj namreč ne bi bile namerne. Prav tako naj ne bi vključevale nadzora. Pri samoprevarah v nasprotju z laganjem ni prisotno znanje, kako usmerjati svoja dejanja(Ekman in Friesen, 1969), prav tako ni potreben prihodnji samonadzor za ohranjanje iluzije (Derksen, 2012). Če pa je ta prisoten, je verjetno nezaveden. Glede na klasifikacijo avtorja Ekmana (2001) samoprevar ne moremo uvrstiti niti pod prikrivanje niti pod ponarejanje. Če niti posameznik sam ne ve, kaj je resnično, ne moremo reči, da zase namerno zadrži nekaj informacij ali pa da poskuša lažne informacije predstaviti kot resnične. Pogojno pa bi bilo samoprevare mogoče klasificirati glede na opredelitev H. Mann idr. (2014), in sicer kot prosocialne kot tudi antisocialne. Problem se pojavi le v dejstvu, da se dana klasifikacija nanaša na nadaljnje ločevanje namernih laži, pod kar ne moremo uvrstiti samoprevar. Vendar pa sta že Ekman in M. O’Sullivan (2006) trdila, da izkrivljanje realnosti poteka vzdolž dimenzije namena. Tukaj se pojavi vprašanje: ali lahko torej res trdimo, da za samoprevarami ni prisotnega nobenega namena? Sploh glede na to da so je med njihovomi posledicami tudi bolj pozitivni odnos do sebe. Sama bi trdila, da je namen prisoten, vendar je nezaveden. Da ponazorim: kot je dejal že Solomon (1993, v Derksen, 2012), prevare in samoprevare ni mogoče ločiti tako zlahka. V obeh primerih oseba običajno poskuša preslepiti tako sebe kot druge. V določenem pogledu je namen samoprevare zmanjšati neposredne kognitivne stroške (Trivers, 2010). Kot nezaveden namen bi torej lahko opredelili bolj pozitiven odnos do sebe in/ali zmanjšanje kognitivnih stroškov, ki jih zahtevajo laži. Prednost samoprevar je tudi ta, da navkljub laganju omogočajo običajno kognitivno delovanje ostalih sistemov. Ali tako opravičimo samoprevare in jih ločimo od laži, če trdimo, da jaz nima dostopa do resničnih informacij (Trivers, 2010)? Če se ponovno navežem na primer spolnih prestopnikov, ta trditev ni ustrezno utemeljena. Ali potem to, da so spolni prestopniki resnične informacije izključili iz zavesti, opraviči njihova dejanja? Sama bi trdila, da ne. Če dejanje zgolj naslovimo z drugačnimi oznakami, ne postane manj sporno. Če pretiravam: iz tega vidika bi vsak lahko izkrivil svoja prepričanja o realnosti ter opravljal nemoralna in neetična dejanja, ne da bi se ob tem slabo počutil ali da bi ga družba obsodila za ta dejanja. Umor bi lahko etiketirali kot malce pregrobo igro, tepež otroka do nezavesti kot učenje discipline, utopitev mačke pa kot eksperiment. Tudi v primeru induciranih samoprevar gre lahko za precej nevaren proces – ustvariti lažne spomine, ki se skladajo z lažnim priznanjem velikega zločina, zaradi česar lahko nedolžna oseba prestaja tudi zaporno kazen, pravi storilec pa ostane na prostosti, kjer lahko svoje dejanje ponovi.

Menim, da samoprevar vsekakor ne moremo enačiti z resnico. Pri resnici naj bi šlo za ujemanje izrečenega z realnostjo, kar pa zagotovo ne drži pri samoprevarah. Resda se izkrivljena realnost ljudem, ki so se »samoprevarali«, zdi resnična, vendar se temu navkjub ne ujema z objektivno realnostjo, ki obstaja izven teh ljudi. S tem bi ovrgla reklo, ki trdi, da je laž potrebno le dovoljkrat ponoviti, da postane resnica. Laž in resnica sta si v nasprotju. Pri samoprevarah pa gre za proces izkrivljanja resnice z različnimi nameni, tako da so samoprevare po svoji naravi ne glede na težavost klasifikacije bližje lažem kot resnici. Tako laž in samoprevare nikoli ne morejo postati resnica. Pri samoprevarah obstaja še vedno precej nejasnosti. V tistih primerih, kjer je namen samoprevar ohranitev osebne sreče posameznika in se ob tem ne škodi oziroma zavaja drugih, je praksa verjetno do neke mere celo koristna. Vendar pa je meja pri tem arbitrarna.

Literatura

Anderson, M. C., Ochsner, K. N., Kuhl, B., Cooper, J., Robertson, E., Gabrieli, S. W., Glover, G. H. in Gabrieli, J. D. E. (2004). Neural systems underlying the suppression of unwanted memories. Science, 303(5655), 232–235. https://doi-org.nukweb.nuk.uni-lj.si/10.1126/science.1089504

Clarke, D. D. in Sokoloff, L. (1999). Circulation and energy metabolism of the brain. V G. J. Siegel, B.W. Agranoff, R. W. Albers, S. K. Fisher in M. D. Uhler (ur.), Basic neurochemistry: Molecular, cellular, and medical aspects (str. 637–669). Lippincott-Raven Publishers.

Derksen, M. (2012). Control and resistance in the psychology of lying. Theory & Psychology, 22(2), 196–212. https://doi-org.nukweb.nuk.uni-lj.si/10.1177/0959354311427487

Ekman, P. (2001). Telling lies: Clues to deceit in the marketplace, politics, and marriage. W. W. Norton & Company.

Ekman, P. in Friesen, W. V. (1969). Nonverbal leakage and clues to deception. Psychiatry: Journal for the Study of Interpersonal Processes, 32(1), 88–106. https://doi.org/10.1080/00332747.1969.11023575

Ekman, P. in O’Sullivan, M. (2006). From flawed self-assessment to blatant whoppers: The utility of voluntary and involuntary behavior in detecting deception. Behavioral Sciences & the Law, 24(5), 673–686. https://doi-org.nukweb.nuk.uni-lj.si/10.1002/bsl.729

Hagler, H. L. (1995). Polygraph as a measure of progress in the assessment, treatment, and surveillance of sex offenders. Sexual Addiction & Compulsivity, 2(2), 98–111. https://doi-org.nukweb.nuk.uni-lj.si/10.1080/10720169508400073

Kassin, S. M. (2008). False confessions: Causes, consequences, and implications for reform. Current Directions in Psychological Science, 17(4), 249–253. https://doi-org.nukweb.nuk.uni-lj.si/10.1111/j.1467-8721.2008.00584.x

Mann, H., Garcia-Rada, X., Houser, D. in Ariely, D. (2014). Everybody else is doing it: Exploring social transmission of lying behavior. PloS one, 9(10). https://doi.org/10.1371/journal.pone.0109591

Mares, A. C. in Turvey, B. E. (2018). The psychology of lying. V B. E. Turvey , J. O. Savino in A. C. Mares (ur.), False Allegations: Investigative and Forensic Issues in Fraudulent Reports of Crime (str. 21–36). Academic Press.

Meijer, E. H., Verschuere, B., Merckelbach, H. L. G. J. in Crombez, G. (2008). Sex offender management using the polygraph: A critical review. International Journal of Law and Psychiatry, 31(5), 423–429. https://doi-org.nukweb.nuk.uni-lj.si/10.1016/j.ijlp.2008.08.007

Richeson, J. A. in Shelton, J. N. (2003). When prejudice does not pay: Effects of interracial contact on executive function. Psychological science, 14(3), 287–290.

Tavris, C. in Aronson, E. (2007). Mistakes were made (but not by me): Why we justify foolish beliefs, bad decisions, and hurtful acts. Harcourt.

Trivers, R. (2010). Deceit and self-deception. V P. M. Kappeler in J. B. Silk (ur.), Mind the gap: Tracing the Origins of Human Universals (str. 373–393). Springer.