Merjenje spola v psihologiji izven tradicionalnih binarnih okvirjev?

Kako merimo spol? Vprašanje je daleč od samoumevnega, saj se večina raziskovalk_cev poslužuje neustreznih binarnih mer spola, ki niso metodološko ustrezne in kršijo etična pravila.Danes obstajajo marsikatere bolj vključujoče mere, ki jih lahko uporabimo namesto klasičnih dveh kategorij “moški” in “ženska”.

Ko smo se na začetku študija psihologije učili o merskih ravneh spremenljivk, so profesorji pogosto za primer dihotomne nominalne spremenljivke uporabili spol. Čemur je navadno sledilo: »No, sicer vemo, da spol ni dvojiška spremenljivka, ampak pretvarjajmo se, da je.«

To pretvarjanje pa je še vedno aktualno v večini psiholoških raziskav, čeprav veliko psihologov in psihologinj priznava, da spol ni binaren. Če se tega zavedamo, zakaj so potem v večini znanstvenih člankov opisani le moški in ženske, njihove lastnosti in razlike med njimi?

V psihologiji je nemara res veliko tovrstnih »pretvarjanj«. Naši težko oprijemljivi predmeti proučevanja in metode, s katerimi jih proučujemo, nas večkrat pripravijo do tega, da se moramo zadovoljiti s približki. Vemo, da naši merski instrumenti ne bodo povsem natančno zajeli, opisali oziroma izmerili želenega konstrukta, ki je sam po sebi teoretična lastnost. Vemo, da večkrat pogledamo skozi prste in spremenljivki pripišemo višjo raven (na primer intervalno namesto ordinalne), da lahko uporabimo kompleksnejše analize in na ta način sploh pridemo do konkretnih zaključkov. Marsikdo bi nam celo očital, da smo psevdoznanost in se torej nimamo pravice oklicati za prave znanstvenike_ce. Pa vendar, takšna je narava psihologije. Kot je rekel Heinz von Foerster: »Hard sciences are successful because they deal with the soft problems; soft sciences are struggling because they deal with the hard problems.« (2007, str. 191). Z orodji, ki jih imamo na voljo, se trudimo meriti neizmerljivo in tudi s takšnim »nepopolnim« načinom smo prišli do veliko pomembnih odkritij. A kot vsaka znanost se razvija tudi psihologija. Ne zadovoljimo se s tem, kar imamo – metode skozi čas psihologi_nje izboljšujejo. Ko ugotovimo, da nek način ni najbolj optimalen, skušamo odpraviti njegove napake. Zakaj ne bi torej enako storili tudi na področju merjenja spola in nehali iskati izgovore, da spola ne moremo meriti izven zastarele dihotomije?

Vse več znanstvenih ugotovitev in literature podpira dejstvo, da spol ni binaren (npr. APA, 2015; Hyde idr. 2018; Tate idr., 2014; Tobin idr., 2010, v: Cameron in Stinson, 2019). Kljub temu večina raziskovalk_cev kot mero spola udeleženkam_cem ponudi le dve možnosti: “moški” ali “ženska” (v angleščini navadno “male” in “female”; Cameron in Stinson, 2019; Fraser, 2018). Ta način ni ustrezen iz več razlogov. Prvi je ta, da ne reprezentira razumevanja spola stroke, torej zavedanja stroke o raznolikosti spolne identitete (Cameron in Stinson, 2019). Zdi se, da torej raziskovalke_ci govorijo eno, počnejo pa drugo.

Drugi razlog pa so etične dolžnosti raziskovalk_cev. Ne glede na to, ali je spol pomembna spremenljivka v študiji ali ne, moramo zagotoviti, da so transspolni in nebinarni posamezniki in posameznice vključene_i v raziskavo. Etični kodeksi, ki vodijo družboslovne raziskovalce_ke, navadno vsebujejo principe nediskriminacije, inkluzije ali spoštovanja diverzitete in avtonomije (npr. Social Research Association, 2003).

Tretji razlog je ta, da so pridobljeni podatki lahko napačni (Fraser, 2018), nezanesljivi in je torej tovrsten način metodološko pomanjkljiv, ugotovitev raziskav pa ne moremo vzeti za povsem veljavne (Cameron in Stinson, 2019). Osebe lahko napačno razvrstimo v kategorije spola in hkrati spregledamo transspolne ter nebinarne osebe, ki pogosto ne morejo izbrati nobene od ponujenih dveh kategorij (Fraser, 2018). Transspolna oseba je oseba, katere spol, ki je bil osebi pripisan ob rojstvu (moški ali ženski), se ne ujema s spolno identiteto, ki jo čuti oseba sama in s katero se identificira (Zavod TransAkcija, b. d.). Nasproten termin transspolnosti je cisspolnost (kadar se oseba identificira z enakim spolom, kot ji je bil pripisan ob rojstvu). Nebinarna oseba pa je oseba, katere spolna identiteta ne spada med binarne okvirje (moški-ženska). Nebinarnost je lahko samostojna spolna identiteta, lahko pa je krovni termin za bolj specifične spolne identitete kot so npr. aspolnost, bispolnost, kvirspolnost, demispolnost itd. (Zavod TransAkcija, b. d.). Spolna identiteta je lasten posameznikov_čin notranji smisel, da je ženska, moški ali nebinarni spol (GLAAD, 2015, v: Ho in Mussap, 2019).

Zakaj je te posameznike in posameznice pomembno identificirati? Zelo močno nam primanjkuje raziskav, ki bi izhajale iz same populacije tovrstnih oseb, saj jo avtorji_ce navadno ne identificirajo ustrezno. Iz teh razlogov niti nimamo natančnih podatkov, koliko oseb sploh je transspolnih in/ali nebinarnih v splošni populaciji. Na velikosti te populacije temeljijo marsikatere zdravstvene in socialne storitve, ki jih te osebe potrebujejo. Če je odstotek populacije podcenjen, lahko ostanejo brez potrebnih storitev (Fraser, 2018). Ravno tako so do sedaj transspolno in nebinarno populacijo mnogi dojemali kot nekaj homogenega, kljub temu da ni. Znotraj same populacije namreč obstajajo številne medosebne razlike, med drugimi tudi na področju duševnega zdravja (Fraser, 2018) – na primer spolno nekonformni posamezniki_ce poročajo o slabšem duševnem zdravju kot binarni transspolni vrstniki (Streed idr., 2018), kar ugotavlja tudi Levefor s sodelavci_kami (2019). Kvirspolne osebe so v njegovi raziskavi namreč poročale o pogostejši socialni anksioznosti, depresiji, anksioznosti, psihološkem distresu, motnjah prehranjevanja, samopoškodovanju ter o samomorilnosti. Poleg tega vključujoče mere pripomorejo k večjemu blagostanju in socialni vključenosti tovrstnih oseb (Fraser, 2018). Če kot raziskovalke_ci uporabljamo vključujoče mere, s tem sporočamo, da jih vidimo in spoštujemo.

Kakšne so torej vključujoče mere? Avtorica G. Fraser (2018) pravi, da so to tiste mere, ki:

• prepoznajo, da niso vse_i udeleženke_ci cisspolne_i in
• pridobijo podatke oseb vseh spolov.

Ista avtorica merjenje spola razdeli na štiri glavne pristope. Prvi pristop je merjenje spolne identitete z uporabo kategoričnih seznamov. To pomeni, da poleg dveh dihotomnih kategorij dodamo še preostale, npr. “trans(spolni) moški”, “trans(spolna) ženska”, “nebinarna oseba”, “ni navedeno (prosim navedite)”, hkrati pa udeleženkam_cem omogočimo izbiro več kategorij. Teh kategorij je lahko zelo veliko, možno je tudi dodati stopnjo, do katere se osebe identificirajo s posameznimi navedenimi identitetami. Nemogoče je navesti vse identitete, ki obstajajo, saj se njihova terminologija zelo hitro spreminja (Frohard-Dourlent idr. 2016). Vedno je potrebno dodati še možnost, da udeleženke_ci same_i dopišejo svojo identiteto, če je mi nismo navedli. V osnovi tudi ni priporočljivo uporabiti tretje kategorije “transspolna oseba”, ker transspolnost sama po sebi ni spol, gre za pridevnik, zato mora zraven vedno biti še “moški” ali “ženska”. Prednost tega pristopa je, da za udeleženke_ce ni naporno, zato je verjetnost manjkajočih podatkov manjša. Podatke tudi enostavneje kodiramo, kar nam olajša analize pri večjih numerusih. Slabosti pristopa pa so lahko, da težko izberemo ustrezne kategorije, ker se terminologija tako hitro spreminja in morda nismo na tekočem, ravno tako samo ena lestvica včasih ni dovolj občutljiva. Pogosto se transspolne_i udeleženke_ci ne identificirajo kot transspolne_i, npr. trans moški, temveč se označijo za moškega. To je lahko problem, če želimo v našem vzorcu identificirati transspolne osebe (Fraser, 2018).

Drugi pristop meri spol z uporabo ene kvalitativne postavke. Gre za postavko odprtega tipa, kjer udeleženka_ec dopiše svojo spolno identiteto. Ta pristop omogoča udeleženkam_cem večjo svobodo, da izrazijo svojo identiteto in pomaga raziskovalkam_cem spremljati razvoj jezika, da v svojih raziskavah ne uporabljajo zastarelega jezika, ki je včasih lahko žaljiv. Vendar pa na ta način ne moremo zagotovo identificirati vseh transspolnih posameznic_kov (če nam je to v raziskavi pomembno), na odprta vprašanja lahko nekdo odgovori neiskreno in nagajivo (npr. “jaz se identificiram kot jurišni helikopter”, angl. “I identify as an attack helicopter”). Slednje je lahko tudi dobro, saj tovrstne osebe tudi na ostala vprašanja v našem pripomočku verjetno ne bodo odgovarjale iskreno in tako najdemo osebe, ki bi jih bilo lahko dobro izločiti iz vzorca (Fraser, 2018). Kljub temu pa se tovrsten pristop precej redko uporablja sam po sebi, navadno postavko odprtega tipa kombiniramo s kategoričnim pristopom. Največja pomanjkljivost pristopa bi lahko bila, da bi osebe v slovenskem prostoru lahko navajale angleške termine za spolne identitete, saj nam primanjkuje ustreznih slovenskih prevodov. To pomeni, da raziskovalke_ci, ki angleško ne razumejo dobro oz. jim ti termin niso znani, ne bodo dobro razumele_i identitete, ki jim jo želi transspolna ali nebinarna oseba sporočiti.

Tretji pristop, ki ga navaja G. Fraser (2018), je merjenje spolne identitete z uporabo 2-stopenjskega pristopa. To pomeni, da udeleženke_ce najprej vprašamo o spolni identiteti (na primer z odprtim vprašanjem), nato pa jih vprašamo po spolu, ki ga imajo zapisanega na rojstnem listu, kjer sta ponavadi le dve možnosti (moški in ženska), čeprav imajo določene države tudi tretjo možnost (interspolna oseba). Takšen pristop je visoko občutljiv in tako lahko bolje identificiramo transspolne osebe kot z drugimi pristopi. Vendar pa se je potrebno zavedati, da lahko v transspolnih osebah vzbudimo stisko, če jih sprašujemo po spolu, ki jim je bil pripisan ob rojstvu. Težava se pojavi tudi takrat, ko se interspolne osebe identificirajo kot transspolne (interspolna oseba je oseba, ki ima takšne spolne značilnosti (bodisi spolne organe, kromosome in/ali spolne žleze), da jim ne moremo pripisati ne moškega in ne ženskega biološkega spola; Zavod TransAkcija, b. d.).

Zadnji, četrti pristop, je identifikacija transspolnih udeleženk_cev z uporabo ene postavke o transspolnem statusu. To pomeni, da udeleženkam_cem zastavimo sledeče vprašanje: “Nekateri ljudje se opisujejo kot transspolni, ko se njihova spolna identiteta ne ujema s spolom, napisanim na dokumentih ob rojstvu. Na primer, oseba, katere biološki spol je bil opredeljen kot moški, ampak se identificira kot ženska. Ali se imate za transspolno osebo?” Nato udeleženke_ce odgovorijo z “da”, “ne”, “nisem prepričan_a”, lahko dodamo tudi kategorijo “ne vem, kaj me vprašanje sprašuje”. Gre sicer za identifikacijo transspolnih oseb, tovrstna postavka torej ni sama po sebi mera spolne identitete. Postavko uporabimo torej, ko želimo vedeti, koliko oseb v vzorcu je transspolnih. Če o transspolnem statusu ne sprašujemo, ne moremo sklepati koliko oseb je transspolnih, saj se na primer transspolna ženska lahko opredeli kot »ženska« in ne kot »transspolna ženska«. V mislih moramo tudi imeti, da učinkovitost tega pristopa še nima veliko empirične podpore (Fraser, 2018).

F. Ho in Mussap (2019) sta k merjenju spola pristopila še nekoliko drugače. Za zgled sta vzela popularno infografiko “The Gender Unicorn” (samorog spola) in ga pretvorila v pripomoček za merjenje spola, imenovan Lestvica spolne identitete (angl. The Gender Identity Scale, GIS). Udeleženke_ci pri tem pripomočku poročajo o stopnji identifikacije z vsakim od treh spolov:

• ženska/punca (angl. female/woman/girl),
• moški/fant (angl. male/man/boy) in
• ostali spol(i) (angl. other gender(s)).

Avtorica in avtor sta ugotovila, da je pripomoček uporaben kot mera spola in ga lahko uporabimo v spolno raznoliki populaciji. Osebe se lahko namreč do različne mere poistovetijo z določenimi oznakami oziroma spoli – lahko se počutijo nekoliko kot ženska, pa vendar se počutijo bolj moški kot ženska. Ta način jim omogoča, da to izrazijo, brez da iščejo besedo (spolno identiteto), ki bi opisala vse te njihove kompleksne občutke. Pomanjkljivost te metode pa je le ta, da ne upošteva fluidnosti spola, torej bi morali pripomočki v prihodnosti najti način, kako udeleženke_ce povprašati tudi o tem, ali je njihova spolna identiteta stabilna ali se spreminja skozi čas in do kakšne mere se spreminja.

Za večino raziskovalk_cev je zadostna mera kategorična samoidentifikacija. Za tiste, ki proučujejo povezave med družbenim in biološkim spolom ter psihološkim blagostanjem, pa je morda bolje uporabiti mere, ki zajamejo številne facete spola, na primer, psihološko kompatibilnost z lastnim spolom in občutke pritiska, da se konformirajo spolnim stereotipom. Različne facete namreč napovedujejo različne komponente blagostanja. Avtorja S. K. Egan in Perry sta leta 2001 proučevala, kako se zgoraj omenjeni faceti povezujeta s prilagojenostjo otrok (ki sta jo opredelila kot samospoštovanje in sprejetost med vrstniki). Kompatibilnost z lastnim spolom (bodisi zadovoljstvo z lastnim biološkim spolom ali samozaznana tipičnost svojega spola – ali je oseba tipičen predstavnik svojega spola) se je pozitivno povezovala s prilagojenostjo, občutki pritiska pa negativno.  Ravno tako ni potrebno, da v raziskavi identificiramo transspolne osebe, če to ni pomembno za naše raziskovalno vprašanje. Navsezadnje vemo, da transspolni moški so moški in transspolne ženske so ženske.

Poleg skrbno izbranih mer za merjenje spola glede na to, kaj nas v raziskavi zanima, moramo paziti tudi, da uporabljamo vključujoč jezik (kakor v tem članku). V slovenščini je to še dodaten izziv, iz dveh razlogov. Prvi razlog je ta, da je slovenski jezik zelo spolno zaznamovan, čeprav že samo z uporabo podčrtajev naredimo jezik veliko bolj vključujoč. Drugi razlog pa je ta, da se uporaba podčrtaja ne smatra za slovnično pravilno. Menim, da je jezik živa stvar, ki se razvija z nami in našimi potrebami, zato pravila jezika sami sooblikujemo skozi čas.

O podatkih o spolu v naši raziskavi moramo tudi natančno poročati. Če je le možno, povemo, kakšnega spola so vse_i udeleženke_ci, ne rečemo, da se jih je toliko in toliko opredelilo kot “drugo” (Cameron in Stinson, 2019), saj gre v tem primeru za nenatančno poročanje o sestavi našega vzorca, hkrati ima beseda »drugo« v primeru spola negativno konotacijo, s katero sporočamo, da so nebinarne identitete nekaj abnormalnega in nezaželenega. Hkrati pa moramo paziti, da zaščitimo anonimnost oseb v vzorcu, zlasti v manjših vzorcih in v manjših prostorih, kot je slovenski, saj je LGBTQ+ skupnost majhna in lahko transspolne in nebinarne osebe hitro identificiramo na podlagi njihove spolne identitete.

Pomemben pomislek avtoric J. J. Cameron in D. A. Stinson (2019) je tudi ta, da zaprte možnosti kot “drugo” ali “ne želim povedati” niso nič drugačne od binarnih mer, kjer lahko udeleženke_ci preprosto preskočijo vprašanje o spolu in podatka o njihovem spolu oz. spolni identiteti ne dobimo. Možnost “drugo” je ustrezna le, kadar udeleženkam_cem omogočimo, da navedejo svojo spolno identiteto. Avtorici sta naleteli tudi na pogosto vprašanje raziskovalk_cev: “Ali ne bo odgovarjanje na spolno-vključujoča vprašanja užalilo ali zmedlo udeleženke_ce?” Spolno vključujoča vprašanja so tukaj mišljena tista, ki so bila predstavljena v članku, vprašanja, ki spol merijo izven binarnih okvirjev. Ta naj bi potencialno zmedla ali užalila (predvsem) cisspolne udeleženke_ce. Podobno dilemo je imela tudi G. Fraser (2018). Avtorici sta leta 2019 ugotovili, da so nekatere_i udeleženke_ci res lahko presenečene_i nad takim vprašanjem, vendar večina z njim nima težav. Ugotovitve raziskave kažejo, da dve tretjini Američanov nimata težav s takšnimi vprašanji (IPSOS, 2018, v: Cameron in Stinson, 2019).

Merjenje spola z vključujočimi merami je daleč od nemogočega, hkrati pa je zelo pomembno tako za strokovnjake_inje kot za spolno raznoliko populacijo, saj so binarne mere neveljavne, nezanesljive in diskriminatorne. Kot stroka smo dosegli že veliko sprememb oz. napredkov, zato ni dvoma, da nam sedaj ne bi moglo uspeti ponovno. V preteklosti, v zgodnjih letih zahodne psihološke znanosti, se spol v raziskavah sploh ni meril. V vzorcu so bili vedno premožni, beli in mladi moški z visokim socialno ekonomskim statusom. Zato nihče ni videl razloga, da bi se trudil opisati demografske podatke v vzorcu. To se je začelo spreminjati v 80-ih letih prejšnjega stoletja, ko so se raziskovalke_ci začele_i spraševati o etiki, veljavnosti in posplošljivosti rezultatov pridobljenih s tako majhno in nereprezentativno skupino ljudi. Tako se so začeli pozivi, da v pridobivanje podatkov vključijo tudi demografske podatke, vključno s spolom, za večjo reprezentativnost (Cameron in Stinson, 2019). Zakaj torej ne bi naredili še koraka naprej in zapustili binarne mere spola kot nekaj, s čimer se bo ukvarjala le še zgodovina znanstvene psihologije?

Literatura:

Cameron, J. J. in Stinson, D. A. (2019). Gender (mis) measurement: Guidelines for respecting gender diversity in psychological research. Social and Personality Psychology Compass, 13(11), e12506.

Egan, S. K. in Perry, D. G. (2001). Gender identity: A multidimensional analysis with implications for psychosocial adjustment. Developmental Psychology, 37, 451–463.

Fraser, G. (2018). Evaluating inclusive gender identity measures for use in quantitative psychological research. Psychology & Sexuality, 9(4), 343–357.

Frohard-Dourlent, H., Dobson, S., Clark, B. A., Doull, M. in Saewyc, E. M. (2016). “I would have preferred more options”: Accounting for non-binary youth in health research. Nursing Inquiry, 1–9.

Ho, F. in Mussap, A. J. (2019). The Gender Identity Scale: Adapting the Gender Unicorn to measure gender identity. Psychology of Sexual Orientation and Gender Diversity, 6(2), 217.

Lefevor, G. T., Boyd-Rogers, C. C., Sprague, B. M. in Janis, R. A. (2019). Health disparities between genderqueer, transgender, and cisgender individuals: An extension of minority stress theory. Journal of Counseling Psychology, 66(4), 385.

Social Research Association. (2003). Ethical guidelines. Pridobljeno s: https://the-sra.org.uk/common/Uploaded%20files/ethical%20guidelines%202003.pdf

Streed Jr, C. G., McCarthy, E. P. in Haas, J. S. (2018). Self-reported physical and mental health of gender nonconforming transgender adults in the United States. LGBT health, 5(7), 443–448.

von Foerster, H. (2007). Understanding understanding: Essays on cybernetics and cognition. Springer Science & Business Media.

Zavod TransAkcija. (b. d.). Slovar. Pridobljeno s: https://transakcija.si/slovar/

Photo: Ali Alışır, “Hybrid Souls XI”