Osebnost s petimi prilogami: Kritična premišljevanja o petfaktorskem modelu osebnosti

Koncept osebnostnih lastnosti, ki ga v sodobni psihologiji osebnosti interpretiramo kot relativno trajne in stabilne načine doživljanja in vedenja posameznikov, ki jih izkazujejo v različnih kontekstih, temelji na predpostavki, da so le-te v glavnem prirojene in univerzalne (McCrae in Costa, 1999). V zadnjih dveh desetletjih sta se v raziskovanju na področju osebnostnih lastnosti uveljavila Petfaktorski model osebnosti (Digman, 1990; McCrae in Costa, 1999) in model Velikih pet (Goldberg, 1993). Oba opredeljujeta dimenzije ekstravertnost (E), sprejemljivost (S), vestnost (V), odprtost (O) in nevroticizem (N), pri čemer naj bi bil ta način zadosten za opis osebnosti normativnega odraslega posameznika. V članku bom uporabljal izraz petfaktorski model, pri čemer se vsebina članka nanaša v splošnem na tovrstno pojmovanje osebnosti in ne zgolj na Petfaktorski model.

McAdams (1992) v svoji kritiki petfaktorskega modela pravi, da gre v kontekstu le-tega za psihologijo tujca, ki priskrbi informacije o tem, kaj bi naj posameznik vedel o drugem posamezniku, če ne bi vedel o njem nič drugega. Kaj to pomeni? To pomeni, da gre za določitev majhnega nabora lastnosti, ki bi naj bile v družbi najpomembnejše za opis in hipotetično napoved tipičnega vedenja posameznika. Gre tudi za implicitno shemo, na podlagi katere avtomatično ocenjujemo ljudi. Hkrati pa vemo tudi, da so implicitne sheme pogosto iluzorne, polne napak in stereotipov. V okviru take psihologije se zastavlja vedno znova aktualno vprašanje, kje je mesto človeka znotraj tovrstnega raziskovanja, in kakor pravi Wottawa (1980, v Miheljak, 2015), je pogosto: »Dejansko predmetno področje psihologije – človek – izpuščen, spremenljivke pa eksistirajo ločeno od objekta, na katerem se lahko značilnosti kažejo.«. Dobro vprašanje je, ali se to kaže tudi v okviru petfaktorskega modela ter kako tovrstno pojmovanje osebnosti vpliva na razlaganje delovanja človeka znotraj psihologije in tudi širše družbe. Končno pa tudi, ali lahko petfaktorski model postane integrativni model osebnosti, ki sama po sebi predstavlja eno izmed temeljnih področij psihološkega raziskovanja.

Ko obravnavamo človeško osebnost v kontekstu petih faktorjev, sprejmemo t.i. leksikalno hipotezo. Ta pravi, da so se glavne značilnosti, ki so pomembne za opis osebnosti, zapisale v jedro jezika (Avsec idr., 2017). Gre torej za opis osebnosti s pridevniki, ki jih najdemo v jezikovnih slovarjih, ki so jih raziskovalci ocenili kot vrednostno nenasičene, nedvoumne in predstavljajo trajna in ne začasna stanja ljudi. Tovrstne pridevnike so izbrali in statistično obdelali. Celo sama avtorja najbolj uveljavljene taksonomije petfaktorskega modela McCrae in Costa (1985, v Block, 1995) sta bila sprva skeptična glede uporabe leksičnega pristopa, saj sta ugotavljala, da je psihologija v preteklosti odkrila veliko pomembnih aspektov človeškega delovanja, ki se niso (neposredno) vkodirali v jezik. V prispodobi povesta, da tudi analiza angleških izrazov za različne dele telesa ne bi bila zadostna za anatomsko definicijo telesa, pri čemer postavljata vprašanje: »Zakaj bi naj za osebnost veljalo drugače?«. Tudi raziskave kažejo, da obstaja veliko vedenj, ki jih znotraj petfaktorskega modela ne naslavljamo (Paunonen in Jackson, 2000). Pri tem se torej pojavlja vprašanje kaj točno merimo z vprašalniki osebnostnih lastnosti, ki so osnovani na teh predpostavkah – ali gre za ključne vidike človeškega delovanja (t.j. osebnosti) ali implicitne sheme družbe, ki se ji je zdela določena človeška značilnost pomembna. Block (1995) tudi poudarja, da enobesedni opisniki ne morejo zadostiti opisu osebnosti, o kateri bi lahko pisali knjige, da bi razumeli njeno dinamično delovanje. Boyle (2008) pa pravi, da so dimenzije petfaktorskega modela preširoke in preheterogene, da bi omogočale specifične napovedi v vsakodnevnih kontekstih. S takimi poskusi opisa osebnosti opišemo zgolj en majhen del celovitosti posameznika in še to na način, ki nekaj pove o človeku, a očitno poda relativno skopo oceno osebnosti kot celovitega skupka vseh duševnih sistemov in procesov v posamezniku, kakor DeYoung (2015) opredeljuje osebnost. Tukaj se lahko vprašamo ali je to za psihološko znanost zadostno in ali lahko ti izsledki zagotovijo dobro teoretično podlago za razvoj celovite teorije osebnosti.

McCrae in Costa (1999) sta v svojih raziskavah ugotavljala, da se osebnostne lastnosti razvijajo skozi otroštvo in postanejo v normativni populaciji relativno stabilne v 30. letih življenja. V metaanalitični študiji (Roberts idr., 2006) so ugotovili, da prihaja skozi razvoj do pomembnih razlik v povprečni izraženosti temeljnih osebnostnih lastnosti in to tudi pri starejši populaciji, kar nasprotuje predhodnim ugotovitvam o stabilni izraženosti teh faktorjev. Ljudje se neprestano prilagajamo in obvladujemo različne zahteve okolja in le-to vodi tudi do sprememb v osebnostnih lastnostih. Block (2001) tako pojmuje osebnostne lastnosti kot prilagoditveni sistem, pri čemer je sam mehanizem adaptacije prisoten v vsakomur, razlikuje pa se njegov način delovanja. Poleg tega pa je pomembno poudariti, da v opis osebnosti ni smiselno vključiti zgolj pasivnega prilagajanja, temveč tudi aktivno prisvajanje in obvladovanje različnih družbeno-okoljskih zahtev. V tem kontekstu si posameznik aktivno prisvaja in reproducira zgodovinsko in kulturno pogojene načine delovanja, pri čemer svoje instinktivne reakcije (seveda znotraj okolja družbenih odnosov) preoblikuje, preko tega, da začne obvladovati načine pomenov in vedenj, ki prevladujejo v družbi (npr. Leontjev, 1959).

Z vzpostavitvijo petfaktorske taksonomije osebnosti smo razrešili težavo neenotnega raziskovanja na področju osebnosti in omogočili primerljivost rezultatov raziskav v različnih okoljih. To se sliši zelo spodbudno za razvoj psihološke znanosti, kjer je osebnost ena izmed glavnih področij raziskovanja. Hkrati pa Block (2001) poudarja, da različni raziskovalci sicer petfaktorsko strukturo osebnosti razumejo kot ustrezen opis, a se vseeno pojavljajo različne interpretacije poddimenzij glavnih osebnostnih lastnosti. Za primer podaja faceto impulzivnosti, ki jo nekateri avtorji uvrščajo pod ekstravertnost, drugi pa pod dimenzijo nevroticizma. Metaanaliza Anglima in sodelavcev (2020), ki so proučevali odnos med subjektivnim blagostanjem in dimenzijami na dveh modelih osebnostnih lastnosti (Petfaktorski model in Hexaco), kaže na različno povezanost enakih (oz. enako poimenovanih) dimenzij različnih, a (načeloma) primerljivih modelov s subjektivnim blagostanjem. To kaže, da različni modeli osebnostnih lastnosti (kljub enakemu poimenovanju) merijo nekoliko drugačne konstrukte. Iz tega lahko torej zaključimo, da ni enotne psihološke razlage petih faktorjev, kar ponovno zastavlja vprašanje univerzalnosti konstruktov. McAdams (1992) zato pravi, da dimenzij petfaktorskega modela ne smemo razumeti kot osnovnih elementov osebnosti, ampak kot poliglotsko-generične opise s prekrivajočimi mejami.

Pojavlja se tudi vprašanje, kako lahko z ocenjevanjem osebnostnih lastnosti na (samo)ocenjevalnih vprašalnikih, ki zajemajo tipične vzorce vedenja in delovanja posameznika, sklepamo in jih interpretiramo kot vrojene dispozicije posameznika, kakor poudarjajo vodilni avtorji tega področja (npr. McCrae in Costa, 1999). Samo vedenje je že v osnovi pogojeno z družbenimi dejavniki, ki jih posameznik vkorporira preko vzgoje, širšega bivanja v družbi, poleg tega pa je vsak dan pod vplivom številnih okoljskih dejavnikov, ki skupaj oblikujejo tipične vzorce vedenja in doživljanja (kakor so definirane osebnostne lastnosti). Nikakor ne gre izključiti, da se zaradi vrojenih predispozicij odzivamo različno. A se že v osnovi se pojavi vprašanje, ali je osebnostna lastnost, ki sodoloča in zaznamuje naše vsakodnevno delovanje in doživljanje, res vrojeno svojstvo, ali pa rezultate na vprašalnikih osebnostnih lastnosti (so)določajo tudi prehodne socialne izkušnje. Koeficienti heriditarnosti (ki kažejo kolikšen delež variabilnosti v določeni lastnosti v populaciji lahko pojasnimo z dedljivimi genetskimi dejavniki) ne kažejo občudovanja vrednih rezultatov (N: 0,41, E: O,53, O: 0,61, S: 0,41, V: 0,44) (Jang idr., 1996), pri čemer lahko sklepamo, da genetske predispozicije vplivajo na naše osebnostne lastnosti, jih pa ne determinirajo. Toomela (2003) ugotavlja, da se je koherentna petfaktorska struktura razvila v glavnem pri posameznikih z višjimi kognitivnimi sposobnostmi in bolj abstraktnim pojmovnim mišljenjem, medtem ko pri posameznikih z nižjimi kognitivnimi sposobnostmi in bolj konkretnim pojmovnim mišljenjem ni prišlo do jasne petkfaktorske strukture. To po mnenju avtorja vzbuja dvom o genetski določenosti petfaktorske strukture osebnostni in kaže na visoko pomembnost kulturnega faktorja pri njenem oblikovanju. V tem kontekstu kulturni faktor avtor razume kot določen način pojmovnega mišljenja, saj so kulturno (npr. preko izobrazbe, socializacije) posredovani simboli tisti, ki omogočajo oblikovanje tovrstne strukture osebnosti. Na podlagi te ugotovitve lahko predvidevamo tudi, da so psihološka »dejstva« (ki to niso) tudi v tem primeru določena na podlagi selekcioniranih vzorcev, ki ne odražajo univerzalnih značilnosti vseh ljudi, temveč kvečjemu določene skupine ljudi (običajno mladih, visoko izobraženih, belopoltih pripadnikov t.i. Zahoda). A kljub temu v glavnem razumemo te ugotovitve kot normativne in univerzalne ne le znotraj psihologije, temveč tudi širše družbe. Na tak način moramo osebnost vedno razlagati znotraj konteksta, ki je nujen za ustrezno razlago, napoved ali opis (McAdams, 1992). V tej smeri poskušajo sodobne raziskave osebnosti uporabljati interakcionistični model, v katerem poleg osebnostnih značilnosti upoštevajo tudi situacijske spremenljivke, ki v interakciji vplivajo na vedenje (Boyle, 2008). Tudi če problem v raziskovanju razrešimo s kontrolo situacijskih faktorjev pa vseeno ostaja vprašanje, kako pojmovati in razlagati osebnostne značilnosti – kot v glavnem prirojene ali tudi pridobljene značilnosti. V tem kontekstu ne gre za razpravo, v kolikšni meri sta doživljanje in vedenje genetsko in v kolikšni sta situacijsko pogojena, saj je tovrstno premišljevanje brezkončno, saj je naše delovanje je vsakodnevno odvisno od enih in drugih faktorjev. V večji meri se pojavlja vprašanje ali je tudi fokus psihologije osebnosti na ločevanju med okoljsko in dedno komponentno (pri čemer psihologija osebnosti proučuje slednjo) možen in posledično smiseln. Na tak način moramo premisliti koncept osebnostnih lastnosti kot vrojenih svojstev ljudi. Potrebno se je vprašati kaj določa posameznikovo osebnostno lastnost, do katere lahko dostopamo s kakršnimikoli pripomočki in kako jo razlagati. Pomembno vprašanje je tudi, kje znotraj vedenja in doživljanja se skriva okoljska komponenta, ki ni zgolj situacija, ampak predstavlja posameznikovo aktivno delovanje v širši družbi, ki vključuje tudi prisvajanje različnih družbenih pomenov ter apliciranje le-teh na lastno duševno strukturo, kar slednjo oblikuje.

Na tak način psihologija človeka namreč ne razume kot političnega, aktivnega bitja (kot zoon politikon), ampak kot determinirano bitje, ki mu lahko pripišemo njegove individualne značilnosti, ki so per se neodvisne od interakcije s socialnim kontekstom, ki so osebno njegove in se šele preko njih vključuje v družbo. Tovrstna razlaga ne upošteva, da v družbenem povezovanju prihaja do emergentnosti, pri kateri se posamezne predispozicije združijo v koherentne družbene sisteme, kjer vsota naddeterminira svoje dele. Na tak način pa tudi skupek družbenih in vrojenih dispozicij naddeterminira ločene dele znotraj samega posameznika, zato se pojavlja vprašanje, v kolikšni meri je ločevanje na eno in drugo sploh možno v kontekstu ocenjevanja osebnostnih lastnosti. Struktura in sestavine osebnosti tako niso naravni deli duševne strukture posameznika, temveč so rezultat notranjega prisvajanja in analize socialnega konteksta (Ule, 1986). Individualistična in zgolj na subjekta osredotočena psihologija pa reducira socialno realnost na spremenljivke znotraj subjekta in ostaja na ravni abstrakcije, ki predstavlja šele osnovo, pri čemer prihaja na višjih ravneh interakcije (ki jo zajemamo s psihološkim ocenjevanjem) do drugačnih zakonitosti.

Psihologija osebnosti išče teoretične razlage za lastne psihološke konstrukte tudi v drugih znanostih, medtem ko sama le-teh še ni razvila. Na tak način prihaja tudi pri petfaktorskem modelu osebnosti do nagnjenosti k potrjevanju in teoretskemu podkrepljevanju psihološkega modela z biološko-nevroznanstvenimi izsledki. Tako lahko v osnovi odnos med biološkimi in psihološkimi vidiki razumemo kot interdisciplinaren, o tem ni dvoma. V odnosu med psihološkim umom in biološkim telesom gre za opis (v bistvu enovitega) fenomena na različnih ravneh abstrakcije. Pri tem se vsaka psihološka sprememba načeloma kaže na določeni biološki ravni; prav tako bi lahko sklepali obratno, ampak ravno zaradi tega reverzibilnega odnosa, ki ga sicer lahko in ga je tudi smiselno opisati, ne moremo sklepati na vzročno zvezo med vzročno biologijo in posledičnimi psihološkimi učinki. Tako se tudi v kontekstu psihologije osebnosti pojavlja tendenca k zanašanju na poenostavljene biološko-nevroznanstvene koncepte, ki naj bi sam psihološki model teoretizirali. Dober primer tega je Grayeva teorija bioloških vedenjskih sistemov (glej Avsec idr., 2017), ki temeljne osebnostne lastnosti opredeljuje kot vrojena in univerzalna svojstva ljudi. Lahko sklepamo, da se bodo ti konstrukti, ki se v glavnem kažejo v tipičnem vedenju in doživljanju, kazali tudi na ravni možganske aktivnosti, ampak ta sama po sebi še ne potrjuje vrojenosti in vzročnosti le-teh, saj prihaja do interakcijskih odnosov med umom in samim nevrološkim delovanjem. Dodatno tudi Adorno (1976) tovrstno koncepcijo vzročno-posledičnosti označuje za napačno in ugotavlja, da je vsak vrojeni instinkt tako prepojen z družbenim, da se njegovo naravno nikoli ne pokaže neposredno, temveč je v vsakem primeru družbeno pogojeno. V tem kontekstu je za samo kredibilnost modela že v osnovi zahtevana interdisciplinarnost. A to je interdisciplinarnost v nepravem smislu, saj zahteva od drugih znanosti, da razložijo psihološki problem, namesto da bi ga psihologija kot znanost najprej razložila sama (na svoji ravni abstrakcije, s svojimi teoretičnimi izhodišči) in ga potem dala v skupno, multidisciplinarno rabo (Miheljak, 2015), ki lahko opredeli na primer še nevralne korelate.

Kot pa ugotavlja Block (2001), se petfaktorski model osebnosti uporablja (in raziskuje) tudi izven področja psihologije in v odnosu do tem, ki niso ključne za razumevanje človeške osebnosti. V kontekstu te ugotovitve najdemo raziskave, ki na podlagi razporejanja ljudi na petih dimenzijah iščejo povezave teh rezultatov z deljenjem fotografij svojega hišnega ljubljenčka na spletu (Hagan idr., 2017), kar se na prvi pogled zdi zanimivo, vseeno pa se postavlja vprašanje, kaj so relevantna vprašanja za razumevanje človeške duševnosti in posledično tudi vedenja. Flis v intervjuju z Reberc (2019) omenja, da je ena izmed pomembnih lastnosti empiričnega psihologa, da poseduje določeno stopnjo filozofske misli o samih konstruktih, ki jih raziskuje. To pomeni, da se je pomembno vprašati, kaj sploh raziskujemo, kaj nam koncept osebnostnih lastnosti sploh pove in kaj je smiselno raziskovanje na področju osebnosti, ki končno omogoča splošni spoznavni cilj znanosti o človeku, torej razumeti človeka. Je petfaktorski model končna postaja v raziskovanju osebnosti in je to na tem področju znanstveni maksimum (Block, 2001)?

Raziskave kažejo tudi, da se z večanjem indeksa enakopravnosti in ekonomskega standarda držav večajo tudi razlike med osebnostnimi lastnostmi med spoloma (Mac Giolla in Kajonius, 2019; Schmitt idr., 2008). Tovrstne raziskave zaključujejo, da se torej ženske in moški v bolj enakopravnih državah nagibajo k bolj tradicionalnim, stereotipnim spolnim vlogam. Schmitt in kolegi (2008) v svoji raziskavi razlike interpretirajo v smislu, da se v socialno in ekonomsko šibkejših okoljih razlike v prirojenih osebnostnih lastnostih med spoloma zmanjšajo, medtem ko se v t.i. razvitih družbah ljudje lahko bolj »naravno« (kakor pravijo avtorji) razhajajo v le-teh. Tovrstne koncepcije razumevanja razlik med spoloma so zavajujoče in nakazujejo na neoliberalistično držo znanosti, v kateri se neoliberalno-potrošniški ustroj nakazuje kot optimalen sistem za posameznikovo zdravo funkcioniranje (torej kjer lahko posameznik pokaže svojo pravo naravo – karkoli bi naj to v kontekstu spola in osebnostnih lastnosti pomenilo), s čimer psihologija deluje sistemsko stabilizirajoče in posledično tudi ideološko. Tovrstne formulacije razlik med spoloma so lahko problematične, ker že v principu ne upoštevajo različnih vidikov spolne identitete, ki ni enoznačno binarno opredeljena, ampak je skupek družbeno posredovanih in bioloških dejavnikov, ki se ne dajo zvesti na evolucionistično razlago, ki redukcionistično opravičuje psihološke ugotovitve (za primer glej Schmitt idr., 2016). Na ta način s svojo koncepcijo vrojenosti osebnostnih lastnosti legitimirajo patriarhalno pozicijo moči med spoloma, saj je samo stanje stvari očitno inherentno posamezniku samemu in ni plod značilnosti sistema. Tovrstne enoznačne opredelitve v znanosti lahko problematično spodbudijo »bolj enakopravne družbe« v še bolj neenakopravno razslojenost med spoloma, ki je celo znanstveno opravičena. Na tak način je psihološka znanost pogosto sama nekritična do lastnih izsledkov, saj jih opredeljuje kot dejstva, čeprav so ta vedno prepojena in odvisna od socio-kulturnega konteksta, v katerem »dejstva« obstajajo. Poleg tega pa psihologija pogosto ostaja slepa za vpliv svojih dognanj in teorij na družbo, torej za normativno vrednost le-teh (Ule, 1986).

Zaključimo lahko, da petfaktorski model vsekakor predstavlja pomembno in uporabno podlago za raziskovanje medosebnih razlik na področju osebnosti že glede na ogromno število raziskav, ki se izvajajo na to temo (pri čemer je vseeno pomembno razlikovati med kvaliteto in kvantiteto znanstvene produkcije). Vseeno se pojavlja vprašanje, kako raziskovalci, tudi izven področja psihologije, razumejo konstrukt osebnostnih lastnosti in v kakšne namene ga uporabljajo. McAdams (1992) zaključuje, da je sam petfaktorski model pomemben v študijah osebnosti, ampak ne v integrativnem modelu osebnosti, ki bi hipotetično poskušal zajeti kontekstualne in dinamične faktorje, s katerimi bi pojasnili tudi jedrne značilnosti in konec koncev bistvo človeške osebnosti ter ne zgolj medosebnih razlik. Ta misel daje pomembno snov za nadaljnji razmislek vseh raziskovalcev tega področja o tem, kje je mesto človeka znotraj raziskovanja osebnosti in kakšen je prispevek samega raziskovanja k boljšemu razumevanju kompleksnosti predmeta raziskovanja znanosti o duševnem – človeka.

Literatura:

Adorno, T. (1976). K razmerju med sociologijo in psihologijo. Problemi: revija za kulturo in družbena vprašanja, 14(163/168), 30–54.

Anglim, J., Horwood, S., Smillie, L. D., Marrero, R. J. in Wood, J. K. (2020). Predicting psychological and subjective well-being from personality: A meta-analysis. Psychological Bulletin, 146(4), 279–323.

Avsec, A., Kavčič, T. in Petrič, M. (2017). Temeljni vidiki osebnosti. Filozofska fakulteta.

Block, J. (1995). A contrarian view of the five-factor approach to personality description. Psychological Bulletin, 117, 187–229.

Block, J. (2001). Millenial contrarianism: The five factor approach to personality description 5 years later. Journal of Research in Personality, 35, 98–107.

Boyle, G. J. (2008). Critique of the five-factor model of personality. V G. J. Boyle, G. Matthews in D. H. Saklofske (ur.), The SAGE handbook of personality theory and assessment, Vol. 1. Personality theories and models (str. 295–312). Sage Publications, Inc.

DeYoung, C. G. (2015). Cybernetic Big Five Theory. Journal of Research in Personality, 56, 33–58.

Digman, J. M. (1990). Personality structure: Emergence of the five-factor model. Annual Review of Psychology, 41, 417–440.

Goldberg, L. R. (1993). The structure of phenotypic personality traits. American Psychologist, 48, 26–34.

Hagan, C. Carpenter, J., Ungar, L. in Preotiuc-Pietro, D. (2017) Personality Profiles of Users Sharing Animal-related Content on Social Media, Anthrozoös, 30(4), 671–680.

Jang, K. L., Livesley, W. J. in Vemon, P. A. (1996). Heritability of the Big Five Personality Dimensions and Their Facets: A Twin Study. Journal of Personality, 64(3), 577–592.

Leontjev, A. N. (1959). The Historical Approach to Study of the Human Psyche. V The Development of Mind: Selected Works of Aleksei Nikolaevich Leontyev (2009), (str. 245—295). Marxists Internet Archive

Mac Giolla, E. in Kajonius, P. J. (2019). Sex differences in personality are larger in gender equal countries: Replicating and extending a surprising finding. International journal of psychology: Journal international de psychologie, 54(6), 705–711.

McAdams, D. P. (1992). The Five-Factor Model In Personality: A Critical Appraisal. Journal of Personality, 60(2),329–361.

McCrae, R. R. in Costa, P. T., Jr. (1999). A Five-Factor theory of personality. V L. A. Pervin in O. P. John (ur.), Handbook of personality: Theory and research (str. 139–153).

Miheljak, V. (2015). Spoznavnoteoretske dileme človeka v socialnem in družbenem svetu. V V. Miheljak in K. Egumenovska, Človek v socialnem in družbenem svetu: Poglavja iz socialne in politične psihologije (druga, dopolnjena in razširjena izdaja) (str. 79–201). Fakulteta za družbene vede.

Paunonen, S. V. in Jackson, D. N. (2000). What is beyond the big five? Plenty!. Journal of Personality, 68(5), 821–835.

Reberc, A. (2019, 25. julij). Zgodovinjenje psihologije. Intervju z Ivanom Flisom. [radijski posnetek]. Radio Študent. Predvajano na Radiu Študent, 25. julij 2019.

Roberts, B. W., Walton, K. E. in Viechtbauer, W. (2006). Patterns of mean-level change in personality traits across the life course: a meta-analysis of longitudinal studies. Psychological Bulletin, 132(1), 1–25.

Schmitt, D. P., Realo, A., Voracek, M. in Allik, J. (2008). Why can’t a man be more like a woman? Sex differences in Big Five personality traits across 55 cultures. Journal of Personality and Social Psychology, 94(1), 168–182.

Schmitt, D. P., Long, A. E., McPhearson, A., O’Brien, K., Remmert, B. in Shah, S. H. (2016). Personality and gender differences in global perspective. International Journal of Psychology, 52, 45–56.

Toomela, A. (2003). Relationships between personality structure, structure of word meaning, and cognitive ability: a study of cultural mechanisms of personality. Journal of Personality and Social Psychology, 85(4), 723–735.

Ule, M. (1986). Od krize psihologije h kritični psihologiji. Delavska enotnost.

Slikovno gradivo: Anne-Francois-Louis Janmot, Le Poème de lâme – Rayson de soleil [The Poem of the Soul – Rays of the Sun] (sneto z: https://www.artrenewal.org/Artist/Index/959)