Srhljiva dolina: človeško v nečloveškem

Leta 2019 so po spletu zaokrožile slike nenavadnih podob mačk iz muzikala Mačke (Cats, 2019) in razburile uporabnike različnih družbenih omrežij. Tako filmski kritiki kot gledalci so ob animiranih mačkah s kožuhom, repom in tačkami, obenem pa z izrazito človeško podobo, izražali nelagodje ob takšni bizarni animaciji filma (Tayag, 2019). Mačke sicer niso edini film, čigar animacija je odvrnila gledalce. Kot ugotavljajo Kätsyri idr. (2017), so ti podobno poročali tudi ob ogledu filma Polarni vlak (The Polar Express, 2004) in Beowulf (2007), princesa Fiona iz Shreka (2001) pa je ob poskusni projekciji filma tako vznemirila otroke, da so ti začeli jokati (York, 2010). Takšni odzivi gledalcev sicer niso bili pričakovani, vendar pa je nelagodje ob ogledu animiranih ali virtualno spremenjenih likov lahko tudi namen filmskih ustvarjalcev, kot denimo v filmu Ex Machina (2014) ali seriji Westworld (2016). Vsem naštetim filmom je skupna izrazito realistična, vendar ne popolno človeška animacija, ki vzbuja občutke nenavadnega nelagodja. Gre za zaznavni fenomen, katerega prvi obsežnejši teoretični zametki segajo v srednjeevropski prostor 20. stoletja, danes pa je znotraj kiberpsihologije opredeljen z izrazom srhljiva dolina.

Pojem srhljive doline (ang. uncanny valley) je pred približno petdesetimi leti skoval japonski profesor Masahiro Mori in s tem poimenoval fenomen človekovega zaznavanja robotov (Mori, 1970/2012). Predpostavljal je, da človekova afiniteta (ang. affinity) do robota narašča s stopnjo robotove človeškosti (ang. human-likeness), vendar samo do določene točke. Robotu lahko dodajamo različne elemente, s katerimi ustvarimo človeški videz. Nekaj primerov predstavljajo sestavljanje v obliko človeka, prekrivanje z umetno kožo, dodajanje oči ali las, človek pa bi nato pri zaznavanju takšnega robota predvidoma občutil večjo naklonjenost, kot če bi opazoval preprostega industrijskega robota. Vendar pa je Mori predpostavljal, da bi roboti, ki bi bili človeku preveč podobni, obenem pa ne popolnoma človeški, vzbujali neprijetne občutke srhljivosti, tujosti in splošnega nelagodja. Srhljiva dolina torej opredeljuje takšen upad afinitete z naraščanjem človeškosti (slika 1). Koncept tujosti, ki izhaja iz nečesa domačega in poznanega, pa je na začetku 20. stoletja v svojem eseju Das Unheimliche (1919/1955) opisal že Sigmund Freud in se pri tem osredotočil na voščene lutke in primere iz literature. Mori v svojem izvornem eseju Freuda ni navajal, leta 2013 pa je na mednarodni konferenci robotike pojasnil, da njegovega eseja sploh ne pozna (Jochum in Goldberg, 2015). Kljub temu so številni avtorji (npr. Jochum in Goldberg, 2015; Tinwell, 2014) med obema teorijama našli vzporednice in s tem vzpodbudili vprašanje o tem, ali sta Mori in Freud pravzaprav opisovala isti fenomen.

Človeškost in afiniteta

Mori sicer ni jasno razložil, kaj pojma afinitete in človeškosti znotraj njegove teorije pomenita, niti ju ni empirično raziskal. Kot primer tehnološke stvaritve, ki ima najmanj človeških značilnosti, je navedel industrijskega robota (slika 1). Čeprav imajo ”roke”, s katerimi opravljajo funkcije, ki bi jih navadno opravljali ljudje, po Morijevo zaradi svojega industrijskega videza še vedno vzbujajo le malo afinitete. Nasprotno ima igračka robota v ospredju estetiko in ne uporabnost, zato lahko roboti z glavo, rokami in nogami pridobijo splošno zunanjo podobo človeka, s tem pa se poveča tudi človekova naklonjenost do igračke. Občutek srhljive doline, torej strm upad naklonjenosti, pa naj bi občutili ob prostetični roki. Te so navadno oblikovane tako, da karseda spominjajo na človeški ud, vendar pa zaradi umetnih značilnosti (na primer teksture in hladnosti), ki so v nasprotju s pričakovanji, vzbujajo neprijetne občutke. Na vrh dimenzije človeškosti in afinitete je Mori postavil zdravega človeka, sklepal pa je tudi, da gibanje takšnih likov okrepi občutja naklonjenosti ali nelagodja.

Slika 1

Morijeva krivulja afinitete, ki se spreminja glede na zaznano človeškost (Kätsyri idr., 2015)

Kätsyri idr. (2015) so želeli natančneje opredeliti tudi pojem afinitete. Pri tem so izhajali iz japonskega izraza shinwakan, ki so ga avtorji v angleškem prevodu Morijevega izvornega članka prevedli v affinity. Po pregledu različnih angleško-angleških slovarjev so ugotovili, da pojem affinity obsega občutek zaznavanja podobnosti (torej zaznavanje, da imajo objekti, osebe, pojmi podobne značilnosti) in čustvene valence (ta obsega tako pozitivna občutja kot negativna). Slovenskega izraza, ki bi združil oba pojma, ne poznamo, vendar pa je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika izraz afiniteta razložen podobno, kot so v pregledu angleško-angleških slovarjev ugotovili Kätsyri idr. (2015) – in sicer s sopomenkami podobnost, sorodnost ter nagnjenje, naklonjenost (Fran, b.d. a),  pri čemer je naklonjenost opredeljena kot pozitiven odnos do koga (Fran, b.d. b). Srhljivo dolino torej poleg občutka nelagodja opredeljuje tudi občutek zaznavanja nečesa tujega.

Empirične raziskave srhljive doline

Osrednje vprašanje empiričnega raziskovanja srhljive doline se ukvarja z vzrokom takšnega upada afinitete in s pogoji, v katerih je ta upad ojačan ali oslabljen. Kätsyri idr. (2015) so v pregledu empiričnih raziskav srhljive doline postavili več hipotez njenega vzroka. Kot navajajo, so zgodnje raziskave predpostavljale, da se občutki nelagodja pojavijo zaradi težav pri kategorizaciji ali razločevanju visoko realističnih računalniških oziroma umetnih (ang. artificial) likov kot človeških ali umetnih. Če torej človeškost obravnavamo kot kontinuum, ki poteka od človeka do umetnega, bodo imeli posamezniki največ težav pri prepoznavanju likov kot človeških ali umetnih pri tistih likih, ki se nahajajo ob meji obeh kategorij. Tako naj bi nejasnost glede tega, ali je lik človeški ali ne, vzbujala srhljive občutke. Uspešno in pravilno zaznavanje dražljajev je povezano s preživetjem, zato lahko nejasnost glede (ne)človeškega vzbuja odpor zaradi evolucijskih razlogov, kot navajata Wiese in Weis (2020). Možno pa je, da tudi popolnoma človeški liki zaradi nekaterih svojih značilnosti vzbujajo neprijetne občutke. Zato so Kätsyri idr. (2015) predpostavljali, da lahko upad afinitete zasledimo tudi, ko posameznik zazna nekonsistentnosti glede nivojev človeškosti, kar avtorji poimenujejo zaznavno neujemanje. Primer takšne nekonsistetnosti so človeške oči na robotskem obrazu ali človeška glava z robotskim glasom. Med zaznavno neujemanje štejemo tudi kakršnakoli večja odstopanja človeških značilnosti na človeškem liku, denimo izrazito povečane oči. Zanimivo je, da naj upada afinitete ne bi sprožale netipične značilnosti na umetnih ali robotskih, temveč le netipične značilnosti na človeških likih – avtorji sklepajo, da je to posledica razvoja človeškega vidno-zaznavnega sistema, ki omogoča boljše zavedanje omejitev človeških kot robotskih značilnosti. S pregledom empiričnih raziskav avtorji hipoteze kategorizacije niso potrdili. Podobno so v lanski raziskavi ugotovili tudi Mathur idr. (2020). Potrdili so, da ljudje zaznavamo mejo med človekom in robotom, vendar pa se nejasnost glede kategoriziranja likov kot človeških ali robotskih ni ujemala s srhljivo dolino – najbolj neprijetne občutke so udeležencem namreč vzbujali liki, ki so jih označili kot robotske, like na meji med človeškim in robotskim pa v povprečju niso zaznali kot neprijetne. Kätsyri idr. (2015) so našli več empiričnih dokazov za potrditev hipoteze o zaznavnem neujemanju. O posebej izrazitih negativnih občutjih so udeleženci poročali, kadar je zaznavno neujemanje temeljilo na manipulaciji z očmi (torej kadar so opazovali robotske obraze s človeškimi očmi ali pa kadar so opazovali atipično velike oči na človeškem obrazu). Avtorji tako zaključujejo, da, čeprav je človeškost kakovost, ki lahko variira v skoraj nešteto značilnostih, vsaka oblika manipulacije na dimenziji človeškosti ne privede do pojava srhljive doline ali pa njen učinek ni enako izrazit.

Hipotezo zaznavnega neujemanja sta v svoji študiji podrobneje opisala tudi MacDorman in Chattopadhyay (2016), vzroke srhljive doline pa sta razložila na podlagi nevroloških procesov. Kadar so računalniški ali robotski liki zasnovani tako, da posnemajo človeka, so od njega le redko tudi popolnoma neločljivi. Takšen lik ima pogosto značilnosti, ki se razlikujejo glede ravni realistične konsistentnosti – nekatere značilnosti so bolj realistične (torej bolj človeške), druge manj. Liki s človeškimi lastnostmi sprožijo določena nevrokognitivna pričakovanja glede vedenja, ki ustreza človeškim omejitvam ali zmožnostim, saj bi od lika, ki izgleda kot človek, pričakovali tudi človeško vedenje. Pri robotih ali računalniško ustvarjenih likih so ta pričakovanja lahko neuresničena, denimo kadar opazujemo človeški lik, ki pa ima toge robotske gibe. V tem primeru v možganih prihaja do konflikta med prepoznavanjem posameznih značilnosti na liku in lika kot celote. Deli možganov, denimo fuziformni girus, ki procesira obrazne poteze, lahko človeške značilnosti namreč prepoznajo zelo hitro in učinkovito, nečloveške značilnosti pa se procesirajo  drugje, pri čemer avtorja sklepata, da so ti možganski deli počasnejši. To pomeni, da procesiranje likov z nižjim nivojem realistične konsistentnosti ni sinhrono, temveč poteka s časovnimi zamiki. Zamike pri procesiranju lahko sprožajo že manjši odkloni od tipičnih človeških značilnosti, saj so nevronske mreže na takšne odklone zaradi stalne izpostavljenosti človeškim obrazom (in s tem stalnega procesiranja človeških obrazov) močno občutljive. Avtorja takšne napake v pričakovanjih navajata kot vzrok občutkov tujosti in srhljivosti. V svoji raziskavi sta ugotovila, da je k občutku srhljive doline najbolj pripomogla predvsem manipulacija oči, trepalnic in ust. Zaznavanje teh obraznih značilnosti je izrazito občutljivo, kar lahko pripišemo evolucijskim razlogom. Te značilnosti imajo namreč ključno vlogo pri uspešni reprodukciji in komunikaciji, obenem pa ljudje med komunikacijo dlje časa opazujemo oči kot katerikoli drugi del obraza. Izpostavljata tudi, da je pojav srhljive doline povezan z zaznavanjem človeških likov ali značilnosti, ne pa nujno tudi živali ali drugih predmetov.

Zaznavanje virtualnega uma

Hipotezi kategorizacije in zaznavnega neujemanja torej predpostavljata, da občutek srhljive doline vzbujajo nenavadne vidno-zaznavne poteze človeško-robotskih likov. Zaradi takšne antropomorfne podobe ali njihovih dejanj pa lahko taki liki pri ljudeh sprožajo pomisleke (čeprav bežne) o tem, ali so ti liki sposobni tudi lastne misli. Kot že omenjeno, bi od človeških likov namreč pričakovali tudi človeško vedenje. Gray in Wegner (2012) tako predpostavljata, da so roboti zaradi izgleda ali svojega ”vedenja” lahko strašljivi, ker nas spodbudijo, da v njih zaznamo njihov um. Vendar ni popolnoma vseeno, katero sposobnost človeškega uma zaznamo v robotih. Kot navajata avtorja, študije kažejo, da poteka zaznavanje uma po dveh dimenzijah, in sicer po dimenziji avtonomije ter dimenziji izkušenj oziroma izkustva. Prva dimenzija obsega sposobnosti opravljanja dejavnosti, načrtovanja in samonadzora, druga pa sposobnosti čutenja in zaznavanja. V svoji študiji sta avtorja ugotovila, da so udeleženci robotom, ki so jih po videzu zaznali kot bolj človeške, pripisali več sposobnosti izkustva kot avtonomije. Pripisana sposobnost izkustva je prav tako statistično značilno napovedovala občutke nelagodja, pripisana avtonomija pa ne. Ob nadaljnjem raziskovanju sta ugotovila, da se takšen učinek pokaže tudi takrat, kadar roboti nimajo podobe, denimo pri chatbotih. Udeleženci so tako v drugem delu študije na podlagi pisnih opisov ocenjevali tri različne računalnike – prvi je bil opisan kot normalen računalnik, le bolj zmogljiv (kontrolni pogoj), drugi kot računalnik, ki čuti lakoto, strah ali druga čustva (pogoj z dimenzijo izkustva), tretji pa kot računalnik, ki samostojno opravlja dejanja, je sposoben samonadzora in lahko načrtuje (pogoj z dimenzijo avtonomije). Udeleženci so ob drugem računalniku poročali o izrazito višjih občutkih nelagodja kot ob prvem ali tretjem, med kontrolnim in avtonomnim računalnikom pa se statistično značilna razlika v občutju nelagodja sploh ni pokazala. Avtorja tako izpostavljata zanimivo ugotovitev. Zaželjeno je, da roboti samostojno opravljajo delo, učinkovito načrtujejo in rešujejo kompleksne probleme, ne želimo pa, da pri tem dajejo vtis, da nekaj čutijo. Razlog za to je lahko človekovo razumevanje izkustva kot kategorično človeške prvine ali vsaj bolj človeške kot avtonomije. O enakih ugotovitvah poročajo tudi Appel idr. (2020), vendar pa je njihova študija pokazala, da je robotovo izkustvo bilo zaznano kot manj srhljivo, kadar je bila njihova naloga oskrba posameznikov v domovih za starejše. Za razumevanje srhljive doline je torej ključno poudariti tudi pomen konteksta, v katerem se nahajajo roboti.

Stein in Ohler (2017) zaznano nekonvencionalnost čutečih robotov razložita v filozofskem pogledu. Predpostavljata, da lahko nelagodje ob zaznavanju človeškega v nečloveškem pripišemo človekovemu strahu pred izgubo lastne unikatnosti. Inteligentni, čuteči, razmišljajoči in zavestni nečloveški liki pomenijo vdor v nekaj, kar je neposredno in temeljno človeško. To za človeka pomeni odvzem in deljenje lastnosti, ki so prej definirale izključno njega, ter s tem izgubo njegove najbolj prvinske identitete. Złotowski idr. (2017) takšno izgubo identitete označijo kot simbolno grožnjo, ki jo postavljajo ob bok bolj realistični oziroma oprijemljivi grožnji, kot sta izguba službe ali ogrožena varnost ljudi zaradi čedalje bolj avtonomnih robotov. Obe grožnji avtorji navajajo tudi kot morebitna vzroka splošnega odpora do napredne tehnologije.

Onstran srhljive doline

Čeprav naj bi srhljiva dolina imela evolucijske vzroke, močno zakoreninjene v temeljno človekovo biologijo, se je smiselno vprašati, koliko lahko temu zaznavnemu fenomenu nasprotuje okolje. Zaradi čedalje večje izpostavljenosti napredni tehnologiji, ki zadnja leta bolj ali manj nezaznavno preoblikuje naše okolje, lahko nanjo postajamo tudi čedalje bolj desenzetizirani in jo medse sprejemamo z manjšim odporom. Situacije, ki bi vsaj s teoretičnega vidika vzbujale nelagodje, lahko sprejmemo presenetljivo dobro. Denimo, Skjuve idr. (2021) so v svoji raziskavi ugotovili, da lahko uporabniki chatbota Replika, ki uporabnika vpraša po počutju, čustvih, razmišljanju in podobnih intimnejših temah, z Repliko razvijejo čustven odnos, ki pozitivno vpliva na njihovo blagostanje, kadar jo uporabniki zaznavajo kot sprejemajočo, razumevajočo in neobsojajočo. Apple je v letu 2017 poročal o 375 milijonih uporabnikih, ki se redno pogovarjajo z virtualno asistentko Siri (Maggio, 2018), čeprav (ali pa morda ker) ta o uporabniku ve osupljivo veliko informacij in lahko njegovo vedenje tudi predvidi vnaprej. Takšen odnos do Replike in Siri lahko deloma pojasnimo tudi s človekovo težnjo po pripisovanju čustev, namena in miselnih stanj robotskim ali virtualnim objektom, kadar ti izkazujejo avtonomno in družabno vedenje (Darling, 2016). Robotki Sophii pa so v Savdski Arabiji – državi, v kateri so ženskam šele v letu 2018 omogočili pridobitev vozniškega dovoljenja – v letu 2017 podelili državljanstvo (Sini, 2017). Izenačenje pravic s savdskoarabskimi državljani vsaj posredno implicira pripisovanje osebnosti, sposobnosti odločanja, sklepanja ali moralnega presojanja robotu, skratka dojemanje Sophie kot enakovredne človeku.

Pomembno je poudariti, da se pojav srhljive doline pojavi le ob prepoznavanju virtualnega lika kot virtualnega. Napredna tehnologija, pri kateri bodo odstopanja od človeških značilnosti tako majhna, da jih človek ne bo zaznal, bo obravnavana kot človeška. Teoretična predpostavka, da lahko uspešno repliciramo vsak sloj človeškosti do te mere, da replika postane neločljiva od človeka samega, pa vzbuja vprašanja o kategorično človeških prvinah. Ob vsakem poskusu približevanja tehnologije k mejam človeškega nas tehnologija o lastni človeškosti lahko namreč marsikdaj opomni bolj kot človeškost sama.

Literatura

Appel, M., Izydorczyk, D., Weber, S., Mara, M. in Lischetzke, T. (2020). The uncanny of mind in a machine: Humanoid robots as tools, agents, and experiencers. Computers in Human Behavior, 102, 274–286. https://doi.org/10.1016/j.chb.2019.07.031

Darling, K. (2016). Extending Legal Protection to Social Robots: The Effects of Anthropomorphism, Empathy, and Violent Behavior Towards Robotic Objects. V R. Calo, A. M. Froomkin in I. Kerr (ur.), Robot Law (str. 213–235). Edward Elgar Publishing.

Fran. (b.d. a). Afiniteta. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Pridobljeno 7. junija, 2021, s https://fran.si/133/sskj2-slovar-slovenskega-knjiznega-jezika-2/4457604/afiniteta?View=1&Query=afiniteta

Fran. (b.d. b). Naklonjenost. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Pridobljeno 7. junija, 2021, s https://fran.si/133/sskj2-slovar-slovenskega-knjiznega-jezika-2/4497338/naklonjenost?View=1&Query=naklonjenost

Freud, S. (1919/1955). The Uncanny (J. Strachey, prev.). V The Standard Edition of the Complete Psychological Works of Sigmund Freud (str. 217–252). Hogarth.

Gray, K. in Wegner, D. M. (2012). Feeling robots and human zombies: Mind perception and the uncanny valley. Cognition, 125(1), 125–130. https://doi.org/10.1016/j.cognition.2012.06.007

Jochum, E. in Goldberg, K. (2016). Cultivating the uncanny: the telegarden and other oddities. V D. Herath, C. Kroos in Stelarc (ur.), Robots and Art (str. 149–175). Springer.

Kätsyri, J., Förger, K., Mäkäräinen, M. in Takala, T. (2015). A review of empirical evidence on different uncanny valley hypotheses: support for perceptual mismatch as one road to the valley of eeriness. Frontiers in Psychology, 6. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2015.00390

Kätsyri, J., Mäkäräinen, M., in Takala, T. (2017). Testing the ‘uncanny valley’ hypothesis in semirealistic computer-animated film characters: An empirical evaluation of natural film stimuli. International Journal of Human-Computer Studies, 97, 149–161. https://doi.org/10.1016/j.ijhcs.2016.09.010

MacDorman, K. F. in Chattopadhyay, D. (2016). Reducing consistency in human realism increases the uncanny valley effect; increasing category uncertainty does not. Cognition, 146, 190–205. https://doi.org/10.1016/j.cognition.2015.09.019

Maggio, E. (2018, 24. januar). Apple says that 500 million customers use Siri. Insider. https://www.businessinsider.com/apple-says-siri-has-500-million-users-2018-1

Mathur, M. B., Reichling, D. B., Lunardini, F., Geminiani, A., Antonietti, A., Ruijten, P. A., Levitan, C. A., Nave, G., Manfredi, D., Bessette-Symons, B., Szuts, A. in Aczel, B. (2020). Uncanny but not confusing: Multisite study of perceptual category confusion in the Uncanny Valley. Computers in Human Behavior, 103, 21–30. https://doi.org/10.1016/j.chb.2019.08.029

Mori, M. (1970/2012). The Uncanny Valley (K. F. MacDorman in N. Kageki, prev.). IEEE Robotics & Automation Magazine, 19(2), 98–100. https://doi.org/10.1109/MRA.2012.2192811

Sini, R. (2017, 26. oktober). Does Saudi robot citizen have more rights than women? BBC News. https://www.bbc.com/news/blogs-trending-41761856

Skjuve, M., Følstad, A., Fostervold, K. I. in Brandtzaeg, P. B. (2021). My Chatbot Companion-a Study of Human-Chatbot Relationships. International Journal of Human-Computer Studies, 149. https://doi.org/10.1016/j.ijhcs.2021.102601

Stein, J. P. in Ohler, P. (2017). Venturing into the uncanny valley of mind – The influence of mind attribution on the acceptance of human-like characters in a virtual reality setting. Cognition, 160, 43–50. https://doi.org/10.1016/j.cognition.2016.12.010

Tayag, Y. (2019, 19. julij). Uncanny valley researchers pinpoint what makes the ‘Cats’ trailer so creepy. Inverse. https://www.inverse.com/article/57870-cats-trailer-filmed-in-the-uncanny-valley

Tinwell, A. (2014). Applying psychological plausibility to the uncanny valley phenomenon. V M. Grinshaw (ur.), The Oxford Handbook of Virtuality (str. 173–186). Oxford University Press.

Wiese, E. in Weis, P. P. (2020). It matters to me if you are human-examining categorical perception in human and nonhuman agents. International Journal of Human-Computer Studies, 133. https://doi.org/10.1016/j.ijhcs.2019.08.002

York, J. (2010, 10. marec). Hollywood eyes uncanny valley in animation. National Public Radio. https://www.npr.org/templates/story/story.php?storyId=124371580

Złotowski, J., Yogeeswaran, K. in Bartneck, C. (2017). Can we control it? Autonomous robots threaten human identity, uniqueness, safety, and resources. International Journal of Human-Computer Studies, 100, 48–54. https://doi.org/10.1016/j.ijhcs.2016.12.008

Photo: Ray H. Mercado, “Terminator“