Osebna prožnost in povezava z duševnim zdravjem

Današnja družba obstaja v svetu, ki se nenehno spreminja. Različni dogodki, kot so naravne katastrofe, pandemije, teroristični napadi, ekonomske recesije od nas zahtevajo stalno odzivanje in prilagajanje na spremembe (Bhamra, Dani in Burnard, 2011). V takem nestabilnem okolju je zato osebna prožnost še posebej pomembna značilnost posameznikov in je eden od zaščitnih dejavnikov, ki nam omogoča učinkovito prilagoditev na težke življenjske situacije ter odpornost v stresnih okoliščinah.

Osebna prožnost predstavlja enega izmed ključnih mehanizmov človekovega obstoja (Kiswarday, 2013). Različni avtorji sprejemajo in najpogosteje navajajo osebno prožnost (Kiswarday, 2013) kot dinamičen proces, zmožnost oziroma rezultat uspešne prilagoditve posameznika (tudi skupine) v težkih ali ogrožajočih okoliščinah (Masten, Best in Garmezy, 1990). V literaturi pa lahko zasledimo tudi nekoliko drugačne opredelitve. Na podlagi znanstvenih spoznanj lahko osebno prožnost opišemo kot splošen, celovit in pridobljen mehanizem, ki se razvija v poteku celovitega, z značilnostmi posameznika in okolja pogojenega učno-odnosnega procesa. Slednji omogoča življenjsko prožnost in odpornost v tveganih, stresnih oziroma kriznih situacijah. Posameznika pa tudi spodbuja k čim hitrejši normalizaciji stanja in mu omogoča čim bolj učinkovit proces nadaljnjega razvoja (Kiswarday, 2013).

Za opredelitev osebne prožnosti morata biti izpolnjena dva pogoja: (1) ko je posameznik izpostavljen hudim ali dolgotrajnim težavam, stiskam oziroma nevarnostim, še vedno (2) ohranja pozitiven odnos do teh okoliščin v smislu spreminjanja ali prilagajanja, kar preprečuje njegovo nadaljnjo ogroženost ali zmanjšuje škodo (Luthar idr., 2000; Masten in Obradović, 2006, v: Kiswarday, 2013).

Osebna prožnost ima pomembno vlogo pri vzdrževanju duševnega zdravja ter zmanjševanju negativnega vpliva izpostavljenosti travmatičnim dogodkom in stiskam, kot so npr. depresije ali tesnobe. Poleg tega pa nas ščiti pred vsakodnevnimi stresnimi dogodki in izboljšuje našo sposobnost soočanja s potencialnimi grožnjami, kar je ključno za izboljšanje našega subjektivnega blagostanja (Hu, Zhang in Wang, 2015). Posamezniki z višjo osebno prožnostjo bodo torej bolje funkcionirali tudi v neugodnih razmerah. Slednje potrjujejo raziskave, ki kažejo,  da se osebna prožnost pozitivno povezuje z zadovoljstvom z življenjem, negativno pa z zaznanim stresom (McKay, Skues in Williams, 2019). Avtorji ugotavljajo tudi, da normativni posamezniki v primerjavi s posamezniki s psihiatričnimi težavami poročajo o višji ravni dostopnosti do varovalnih faktorjev, torej o več razpoložljivih osebnih, socialnih in zunanjih virih, ki bi jih zaščitili pred stresom (Friborg, Hjemdal, Rosenvinge in Martinussen, 2003). Tudi izsledki slovenske raziskave, ki je preučevala počutje posameznikov v prvem tednu po razglasitvi epidemije zaradi koronavirusa, navajajo, da so ljudje, ki so se ocenili kot bolj osebno prožni, ne glede na svoje demografske in zdravstvene značilnosti, doživljali manj stresa in poročali o višjem blagostanju kot osebno manj prožni posamezniki (Kavčič, Avsec in Zager Kocjan, 2020). Študije kažejo tudi, da imajo posamezniki z duševno boleznijo nižje ravni osebne prožnosti kot njihovi normativni vrstniki (Connor in Davidson, 2003). L. Campbell-Sills in Stein (2007) pa navajata, da med posamezniki, ki so poročali o trpinčenju v otroštvu, kažejo tisti z višjo osebno prožnostjo manj psihiatričnih simptomov.

Osebna prožnost je le delno stabilna lastnost, ki jo lahko z nekaterimi tehnikami učinkovito razvijamo. Vse več strokovnjakov poudarja prednost osredotočanja na načine, s pomočjo katerih lahko povečamo osebno prožnost, namesto zgolj usmerjanja na preučevanje negativnih posledic travme ali stresa (Southwick, Bonanno, Masten, Panter-Brick in Yehuda, 2014). To predstavlja pomemben premik v razmišljanju, saj vključevanje modelov, ki temeljijo na posameznikovih kompetencah in močnih področjih, omogoča preventivno delovanje v smislu prepoznave manj prisotnih varovalnih dejavnikov in povečanja njihove izraznosti ter dostopnosti. S pomočjo različnih merskih pripomočkov lahko dobimo informacijo o tem, katera področja potrebujejo posredovanje s strani strokovnjaka. Slednji lahko preko terapije pomaga posamezniku pri premagovanju različnih stresorjev in celo nižanju ravni depresivnosti (Moos idr., 2005, v: Martin, 2015).

Poleg psiholoških obravnav pa lahko za spodbujanje osebne prožnosti marsikaj naredimo tudi sami. Osebno prožnost lahko krepimo z vzpostavljanjem in ohranjanjem kakovostnih odnosov z družinskimi člani, prijatelji ter drugimi. K temu pripomore tudi vključevanje v različne (prostovoljne) organizacije in lokalne skupine, v katerih lahko prejemamo ali nudimo pomoč. Pomembno je, da smo pozorni na svoje potrebe in čustva. Pri spoprijemanju z različnimi stresnimi situacijami pa nam lahko pomaga tudi vključevanje v različne sproščujoče aktivnosti in redna telovadba. Prav tako je ključno postavljanje dosegljivih in realističnih ciljev, pri doseganju katerih se osredotočamo na napredek in ne na naloge, ki se nam zdijo nedosegljive. Na različne dogodke poskušamo gledati kot na priložnost za osebno rast in samoodkrivanje. Poleg tega pa tudi spremembe sprejemamo kot del življenja, pri čemer poskušamo ohranjati pozitivno samopodobo in optimizem glede prihodnosti (American Psychological Association, 2020).

Zaključimo lahko, da je osebna prožnost pomemben konstrukt, ki nam v nestabilnem okolju omogoča učinkovito prilagajanje na težke življenjske situacije ter odpornost v stresnih okoliščinah. Ključno je torej, da se zavedamo pomena te lastnosti in tudi sami delujemo v smeri njene krepitve.

 

Literatura:

American Psychological Association (2020). Building Your Resilience. Pridobljeno (25. 6. 2020) s: https://www.apa.org/topics/resilience

Bhamra, R., Dani, S. in Burnard, K. (2011). Resilience: The concept, a literature review and future directions. International Journal of Production Research, 49(18), 5375–5393.

Campbell‐Sills, L. in Stein, M. B. (2007). Psychometric analysis and refinement of the Connor–Davidson Resilience Scale (CD‐RISC): Validation of a 10‐item measure of resilience. Journal of Traumatic Stress: Official Publication of The International Society for Traumatic Stress Studies, 20(6), 1019–1028.

Connor, K. M. in Davidson, J. R. (2003). Development of a new resilience scale: The Connor‐Davidson Resilience Scale (CD‐RISC). Depression and Anxiety, 18(2), 76–82.

Friborg, O., Hjemdal, O., Rosenvinge, J. H. in Martinussen, M. (2003). A new rating scale for adult resilience: What are the central protective resources behind healthy adjustment? International Journal of Methods in Psychiatric Research, 12(2), 65–76.

Hu, T., Zhang, D. in Wang, J. (2015). A meta-analysis of the trait resilience and mental health. Personality and Individual Differences, 76, 18–27.

Kavčič, T., Avsec, A. In  Kocjan, G. Z. (2020). Psychological Functioning of Slovene Adults during the COVID-19 Pandemic: Does Resilience Matter? Psychiatric Quarterly, 1–10.

Kiswarday, V. (2013). Analiza koncepta rezilientnosti v kontekstu vzgoje in izobraževanja. Andragoška spoznanja, 19(3), 46–64.

Martin, A. V. S., Distelberg, B., Palmer, B. W. in Jeste, D. V. (2015). Development of a new multidimensional individual and interpersonal resilience measure for older adults. Aging & Mental Health, 19(1), 32–45.

Masten, A. S., Best, K. M. in Garmezy, N. (1990). Resilience and development: Contributions from the study of children who overcome adversity. Development and Psychopathology, 2(4), 425–444.

McKay, S., Skues, J. L. in Williams, B. J. (2019). Does the Brief Resilience Scale actually measure resilience and succumbing? Comparing artefactual and substantive models. Advances in Mental Health, 18(1),1–10.

Southwick, S. M., Bonanno, G. A., Masten, A. S., Panter-Brick, C. in Yehuda, R. (2014). Resilience definitions, theory, and challenges: Interdisciplinary perspectives. European Journal of Psychotraumatology, 5(1), 1–14.