Teorija socialne naložbe: Zakaj nas partnerska zveza in prva zaposlitev osebnostno spremenita?

Marsikdo že pozna tisti občutek, ko se s partnerjem prvič preseliš na svoje, ko zapustiš študijske klopi in se prvič redno zaposliš ali ko postaneš prostovoljec za neprofitno organizacijo. Vse te spremembe so razburljive in nagrajujoče, včasih pa tudi nekoliko zastrašujoče. Danes se že zavedamo, da nas pomembni življenjski prehodi postopoma spremenijo, čeprav takšnih majhnih osebnostnih sprememb pogosto niti ne opazimo. Znotraj psihološke stroke je tako nastala teorija socialne naložbe (angl. social investment theory), ki se osredotoča prav na preučevanje teh sprememb.

Izraz socialna naložba predstavlja proces, v katerem se posameznik zaveže in začne aktivno vlagati v določeno socialno vlogo. Teorija socialne naložbe torej predpostavlja, da se ljudje v odraslosti osebnostno spreminjajo kot posledica prevzemanja tipičnih socialnih vlog, najpogosteje na delovnem mestu, v družini in skupnosti (Roberts idr., 2005). Primeri tipičnih socialnih vlog so prva zaposlitev, začetek stabilne partnerske zveze in starševstvo, ki vsaka na svoj način preoblikujejo posameznikovo identiteto. Gre za proces, ki je znotraj kulture enak za veliko število odraslih posameznikov, seveda pa v družbi vedno obstajajo posamezniki, ki socialnih vlog ne prevzamejo in se osebnostne spremembe pri njih ne pokažejo (Lodi-Smith in Roberts, 2007). Socialne vloge vedno spremljajo pričakovanja glede tega, kako se je v skladu s posamezno vlogo potrebno vesti. Ljudje, katerih vedenje ustreza zahtevam socialne naloge, so za to nagrajeni s sprejetjem in odobravanjem družbe, neustrezno vedenje ljudi pa družba kaznuje (Roberts idr., 2005). Kazen za nezanesljivost v partnerskem odnosu je na primer lahko prekinitev odnosa, za kršenje pravil na delovnem mestu pa plačilo odškodnine, izguba zaposlitve in manjša uspešnost pri iskanju druge zaposlitve. Delodajalci, partnerji, družinski člani in drugi torej vedenje posameznikov podvržejo socialni kontroli, ki povzroči, da se lastnosti posameznikov sčasoma spremenijo v smeri bolj socialno zaželenih (Roberts idr., 2005). Opisane osebnostne spremembe so normativne, kar pomeni, da se spremeni povprečna raven izraženosti lastnosti v celotni populaciji.

Prevzemanje novih socialnih vlog pojmujemo kot univerzalno nalogo prehoda v odraslost, ki po Arnettu (2000) traja približno od 18. do 25. leta, in zgodnje odraslosti, ki se začne nekje po 25. letu. Od mladih odraslih se namreč bolj kot od ljudi v drugih razvojnih obdobjih pričakuje, da bodo ob prevzemu novih nalog resni in odgovorni ter da bodo vanje vložili večino svoje energije. Res je, da se s prostovoljnim ali plačanim delom lahko ukvarjajo tudi mladostniki in upokojeni posamezniki ter da so lahko tem aktivnostim zelo predani, vendar so pričakovanja v povezavi z omenjenimi socialnimi vlogami pri njih manjša kot pri mladih odraslih (Lodi-Smith in Roberts, 2007). Pomembno je tudi razlikovanje med procesom, v katerem mladi odrasli vlogo zgolj prevzamejo, in procesom, v katerem se vlogi zavežejo in vanjo v resnici vlagajo svojo energijo. Pri posameznikih, ki se socialni vlogi zares zavežejo, bo bolj verjetno prišlo do določenih osebnostnih sprememb kot posledica socialne naložbe (Roberts idr., 2005).

Zanimivo vprašanje je, katere so tiste osebnostne lastnosti, ki jih različne institucije pojmujejo kot ustrezne in jih nagrajujejo. V skladu s številnimi raziskavami so za teorijo socialne naložbe ključne spremembe v smeri večje vestnosti (na primer zanesljivost, discipliniranost, redoljubnost), sprejemljivosti (na primer vljudnost, prijaznost, sodelovanje) in čustvene stabilnosti (na primer mirnost, sproščenost, odsotnost negativnih občutij). Prevzemanje raznolikih socialnih vlog naj bi vplivalo predvsem na porast v teh treh faktorjih osebnosti. Dodatno avtorji omenjajo upad ekstravertnosti (na primer živahnost, energičnost, dominantnost) in odprtosti (na primer radovednost ter število interesov), ki pa sta za teorijo socialne naložbe manj pomembni (Lodi-Smith in Roberts, 2007). Socialne vloge namreč ne določajo tako natančno, kakšni sta zaželeni ravni ekstravertnosti in odprtosti. Zaželenost teh dveh faktorjev se v posameznih situacijah razlikuje: visoka ekstravertnost je na primer ustrezna za neko delovno mesto, nizka ekstravertnost pa za drugo. Podobno velja tudi za odprtost.

Kaj pa petfaktorski model osebnosti?

Ob branju predpostavk teorije socialne naložbe se nam porodi vprašanje, na kakšen način je omenjena teorija združljiva z glavnimi idejami petfaktorskega modela osebnosti. V skladu s petfaktorskim modelom osebnost posameznika dobro predstavlja pet že prej omenjenih robustnih faktorjev oziroma osebnostnih potez: ekstravertnost, sprejemljivost, vestnost, čustvena stabilnost in odprtost. Na ravni posameznika so osebnostne lastnosti relativno stabilne, vendar v različnih razvojnih obdobjih vseeno prihaja do sprememb v povprečni izraženosti teh lastnosti (McCrae in Costa, 1990, v Roberts idr., 2005). Nekatere lastnosti postajajo z leti v povprečju bolj izražene, druge pa manj (Srivastava idr., 2003). Model predpostavlja, da so te spremembe posledica genetskih predispozicij in vedno večje biološke zrelosti, hkrati pa so neodvisne od vplivov okolja in pomembnih življenjskih dogodkov. Ljudje naj bi torej z leti postajali bolj sprejemljivi, vestni in čustveno stabilni predvsem po zaslugi dednosti (McCrae idr., 2000).

Jasno postane, da predpostavke petfaktorskega modela osebnosti nasprotujejo nekaterim idejam teorije socialne naložbe, ki poudarjajo pomen prevzemanja socialnih vlog in različnih življenjskih izkušenj. Dejstvo, da se osebnostne spremembe v številnih kulturah pojavljajo pri podobnih starostih, bi lahko nakazovalo, da so v resnici genetskega izvora. V nasprotju s tem so Roberts idr. (2005) predlagali, da se tudi tipični mejniki, na primer poroka, v različnih kulturah pojavijo pri podobnih starostih. Kasneje so Bleidorn idr. (2013) v medkulturni študiji ugotovili, da v nekaterih državah mladi odrasli pomembne življenjske dogodke doživijo prej kot v drugih, vendar v teh državah posamezniki tudi prej dozorijo in se prej osebnostno spremenijo. Bleidorn idr. (2013) so tako zaključili, da rezultati podpirajo predpostavke teorije socialne naložbe.

Poleg tega lahko teorija socialne naložbe bolje pojasni odstopanja pri posameznikih, ki se osebnostno ne spremenijo. Ti posamezniki se morda niso zavezali nobeni socialni vlogi, hkrati pa so v populaciji v manjšini in na povprečno raven izraženosti lastnosti v neki skupini nimajo velikega vpliva. Teorija socialne naložbe torej dopušča obstoj individualnih razlik, medtem ko razlage, ki poudarjajo pomen dednosti, tovrstnih razlik ne morejo razložiti (Roberts idr., 2005). Roberts idr. (2005) so na podlagi pregleda literature zaključili, da v tem trenutku teorija socialne naložbe spremembe v povprečni izraženosti osebnostnih lastnostih pojasni bolje kot petfaktorski model osebnosti, vendar za veljavnejše zaključke potrebujemo več raziskav.

Teorija socialne naložbe in medosebni odnosi

Mnogi avtorji so teorijo preučevali v kontekstu medosebnih odnosov, na primer začetek partnerske zveze, poroke in starševstva. Predpostavka teorije socialne naložbe je, da se ti pomembni življenjski prehodi povezujejo s spremembami v izraženosti osebnostnih lastnosti v smeri večje sprejemljivosti, vestnosti in čustvene stabilnosti. Avtorji (Neyer in Asendorph, 2001; Neyer in Lehnart, 2007) so pri nemškem vzorcu ugotovili, da se je prehod v resno partnersko zvezo povezoval s porastom vestnosti in upadom nevroticizma (oziroma porastom čustvene stabilnosti). Lehnart idr. (2010) so študijo ponovili pri ameriškem vzorcu in prav tako našli povezanost med prehodom v partnersko zvezo in upadom nevroticizma, predvsem pri poddimenziji negativno čustvovanje. Avtorji so prav tako zaključili, da je vztrajanje v samskem stanu zaviralo osebnostno dozorevanje mladih odraslih in se je celo povezovalo z upadom samopodobe. Pri preučevanju načina bivanja mladih odraslih so Jonkmann idr. (2014) ugotovili porast vestnosti pri posameznikih, ki so živeli skupaj s partnerjem. Pri posameznikih, ki so imeli sostanovalce, je bilo moč zaznati opazen porast odprtosti in sprejemljivosti ter najmanjši porast vestnosti, medtem ko bivanje doma ni imelo ugodnega vpliva na vestnost in sprejemljivost mladih odraslih.

Čeprav naj bi bil prehod v starševstvo povezan s porastom socialno zaželenih osebnostnih lastnosti (Lodi-Smith in Roberts, 2007), si rezultati raziskav precej nasprotujejo. Van Scheppingen idr. (2016) so ugotovili, da povprečna izraženost sprejemljivosti, vestnosti in čustvene stabilnosti pri starših ni bila višja kot pri posameznikih, ki niso bili starši, pri čemer so nadzorovali učinek starosti. Do podobnih zaključkov so prišli tudi Galdiolo in Roskam (2014) ter Asselmann in Specht (2020), ki so sicer ugotovili upad odprtosti in ekstravertnosti na prehodu v starševstvo. Kot možne razlage za takšne rezultate so Scheppingen idr. (2016) predlagali, da do osebnostnih sprememb pride preveč postopoma, da do sprememb pride le pri specifičnih lastnostih (in ne na nivoju velikih pet osebnostnih potez) ali da starševstvo součinkuje s številnimi drugimi dejavniki, ki lahko osebnostne spremembe omilijo. Scheppingen idr. (2016) so prav tako zapisali, da je potrebno še ugotoviti, pod katerimi pogoji starševstvo sproži spremembe v izraženosti vestnosti, sprejemljivosti in čustvene stabilnosti.

Teorija socialne naložbe, delo in študij

V skladu s prepričanji tako mlajših kot starejših posameznikov začetek odraslosti bolj kot poroka in starševstvo označuje vstop na trg dela (Arnett, 2001). Delovna organizacija predstavlja mesto, kjer se od zaposlenih pričakuje velika mera vestnosti, sodelovanja in soočanja z negotovimi situacijami. Ko posameznik prvič pride na delovno mesto, ima že izoblikovana pričakovanja glede primernega vedenja, ki so nastala med opazovanjem drugih v podobnih vlogah in v interakciji z njimi. V procesu podrejanja uveljavljenim pravilom posameznik spreminja svojo identiteto in kasneje tudi lastnosti (Roberts idr., 2005). Raziskave so pokazale, da je prva zaposlitev in zavezanost vlogi zaposlenega povezana s porastom sprejemljivosti, vestnosti in čustvene stabilnosti, in sicer celo bolj kot prevzemanje družinskih vlog (Bleidorn idr., 2013; Hudson idr., 2012). Podobno so Roberts idr. (2006) ugotovili, da je pri posameznikih, ki se vlogi zaposlenega niso zavezali in so se na delovnem mestu vedli kontraproduktivno (kraja, pretepi, laganje), upadla izraženost socialno zaželenih lastnosti ter porasla izraženost neželenih. Po drugi strani den Boer idr. (2019) niso našli dokazov, da se začetek prve zaposlitve povezuje s porastom vestnosti, sprejemljivosti in čustvene stabilnosti. Do takšnih rezultatov je morda prišlo, ker je bil časovni razmik med začetkom dela in merjenjem osebnostnih sprememb v tej študiji manjši kot v drugih. Možno je, da se osebnostne spremembe po vstopu na trg dela pojavijo bolj postopoma (Boer idr., 2019).

V primerjavi z vstopom na trg dela čas študija pojmujemo kot bolj svobodno obdobje, ki ga kljub študijskim zahtevam ne opredeljujejo tako stroga pravila in pušča posameznikom veliko možnosti za zabavo ter preizkušanje različnih možnosti. V nasprotju s predpostavkami teorije socialne naložbe, ki začetka študija na opredeljuje kot pomembne socialne vloge, so Robins idr. (2001) ugotovili, da je tudi pri študentih med začetkom in koncem študija porasla vestnost, sprejemljivost in čustvena stabilnost. To pa ni veljalo popolnoma za vse študente; največji porast socialno zaželenih lastnosti se je pokazal pri tistih, ki so imeli najvišje ocene in najbolj kvalitetne odnose z vrstniki (Roberts idr., 2005). Pri tem so Bogg idr. (2013) poudarili, da je pomembna subjektivna zavezanost vlogi študenta. Študenti so namreč tako raznolika skupina, da se osebnostne spremembe pri vseh nikoli ne pojavijo v enaki meri. Res se je pokazalo, da so bolj zavezani študenti po 12 mesecih imeli boljšo samokontrolo in popili manj alkohola (pokazatelja vestnosti) kot manj zavezani študenti.

Teorija socialne naložbe in udejstvovanje v skupnosti

Kot pokazatelj udejstvovanja v skupnosti avtorji najpogosteje omenjajo prostovoljstvo. V nasprotju z Eriksonom (1968, v Lodi-Smith in Roberts, 2007), ki je menil, da se usmerjenost v skupnost pojavi šele v srednji odraslosti, so nekateri drugi avtorji ugotovili, da odrasli tovrstne socialne vloge prevzemajo pri različnih starostih. Na odločitev posameznika za udejstvovanje v skupnosti močno vplivata kultura in zgodovinsko obdobje (Modell, 1989, v Lodi-Smith in Roberts, 2007). Tako lahko posameznik postane prostovoljec ali aktiven član skupnosti, še preden ima družino. Lodi-Smith in Roberts (2007) sta v metaanalizi ugotovila, da se je prostovoljstvo povezovalo s spremembami v smeri večje vestnosti, v nasprotju z njihovimi pričakovanji pa se ni povezovalo s spremembami v čustveni stabilnosti. Zaključila sta tudi, da ni dovolj podatkov, da bi lahko preučila povezanost med prostovoljstvom in spremembami v sprejemljivosti. Vse kaže, da so se raziskovalci domeni udejstvovanja v skupnosti do sedaj posvetili najmanj in torej na tem področju ostaja še veliko nejasnosti.

Teorija socialne naložbe ponuja zanimivo razlago, zakaj ljudje z leti postajajo vedno bolj sprejemljivi, vestni in čustveno stabilni. Pri tem je potrebno še enkrat poudariti, da so osebnostne lastnosti relativno stabilne in so torej osebnostne spremembe, o katerih govorimo, precej majhne. Poleg tega osebnostne spremembe beležimo na nivoju celotne populacije, med posamezniki pa obstajajo velike individualne razlike v pojavljanju teh sprememb. Trenutno obstaja še veliko neodgovorjenih vprašanj, ki se nanašajo predvsem na nasprotja med teorijo socialne naložbe in petfaktorsko teorijo osebnosti ter na vpliv, ki ga ima udejstvovanje v skupnosti na osebnostne spremembe. To kaže, da bo potrebno temo v prihodnosti natančneje raziskati. Za konec se lahko vprašamo, ali je etično, da družba določene osebnostne lastnosti nagrajuje, druge pa označi kot nezaželene in jih kaznuje. Glede na to, da so osebnostne lastnosti relativno stabilne, takšno vedenje družbe neizogibno povzroči kaznovanje posameznikov zgolj zaradi njihovih lastnosti.

Literatura:

Arnett, J. J. (2000). Emerging adulthood: A theory of development from the late teens through            the twenties. American Psychologist55(5), 469.

Arnett, J. J. (2001). Conceptions of the transition to adulthood: Perspectives from adolescence     through midlife. Journal of Adult Development8(2), 133–143.

Asselmann, E. in Specht, J. (2020). Testing the Social Investment Principle around childbirth:       Little evidence for personality maturation before and after becoming a parent. European        Journal of Personality.

Bleidorn, W., Klimstra, T. A., Denissen, J. J., Rentfrow, P. J., Potter, J. in Gosling, S. D. (2013).       Personality maturation around the world: A cross-cultural examination of social-         investment theory. Psychological Science24(12), 2530–2540.

Bogg, T., Finn, P. R. in Monsey, K. E. (2012). A year in the college life: Evidence for the social         investment hypothesis via trait self-control and alcohol consumption. Journal of         Research in Personality46(6), 694–699.

den Boer, L., Klimstra, T. A., Branje, S. J., Meeus, W. H. in Denissen, J. J. (2019). Personality      maturation during the transition to working life: Associations with commitment as a         possible indicator of social investment. European Journal of Personality33(4), 456–         467.

Galdiolo, S. in Roskam, I. (2014). Development of personality traits in response to childbirth: A longitudinal dyadic perspective. Personality and Individual Differences69, 223–230.

Hudson, N. W., Roberts, B. W. in Lodi-Smith, J. (2012). Personality trait development and      social investment in work. Journal of Research in Personality46(3), 334–344.

Jonkmann, K., Thoemmes, F., Lüdtke, O. in Trautwein, U. (2014). Personality traits and living        arrangements in young adulthood: Selection and socialization. Developmental            Psychology50(3), 683.

Lehnart, J., Neyer, F. J. in Eccles, J. (2010). Long‐term effects of social investment: The case          of partnering in young adulthood. Journal of Personality78(2), 639–670.

Lodi-Smith, J. in Roberts, B. W. (2007). Social investment and personality: A meta-analysis of       the relationship of personality traits to investment in work, family, religion, and    volunteerism. Personality and Social Psychology Review11(1), 68–86.

McCrae, R. R., Costa Jr, P. T., Ostendorf, F., Angleitner, A., Hřebíčková, M., Avia, M. D., …   in Saunders, P. R. (2000). Nature over nurture: temperament, personality, and life span          development. Journal of Personality and Social Psychology78(1), 173.

Neyer, F. J. in Asendorpf, J. B. (2001). Personality–relationship transaction in young             adulthood. Journal of Personality and Social Psychology81(6), 1190.

Neyer, F. J. in Lehnart, J. (2007). Relationships matter in personality development: Evidence         from an 8‐year longitudinal study across young adulthood. Journal of             Personality75(3), 535–568.

Roberts, B. W., Walton, K., Bogg, T. in Caspi, A. (2006). De‐investment in work and non‐     normative personality trait change in young adulthood. European Journal of             Personality: Published for the European Association of Personality Psychology20(6),      461–474.

Roberts, B. W., Wood, D. in Smith, J. L. (2005). Evaluating five factor theory and social   investment perspectives on personality trait development. Journal of Research in         Personality39(1), 166–184.

Robins, R. W., Fraley, R. C., Roberts, B. W. in Trzesniewski, K. H. (2001). A longitudinal study of personality change in young adulthood. Journal of Personality69(4), 617–640.

Srivastava, S., John, O. P., Gosling, S. D. in Potter, J. (2003). Development of personality in early and middle adulthood: Set like plaster or persistent change?. Journal of     Personality and Social Psychology84(5), 1041.

van Scheppingen, M. A., Jackson, J. J., Specht, J., Hutteman, R., Denissen, J. J. in Bleidorn, W.   (2016). Personality trait development during the transition to parenthood: A test of social investment theory. Social Psychological and Personality Science7(5), 452–462.

Vir slike:

https://www.strategy-business.com/feature/What-the-Top-Innovators-Get-Right?gko=bdbc7