Ali se svoje govorice telesa sploh zavedamo?

Kaj je govorica telesa?

Že ime samo pove, da je govorica telesa nekakšen skupek sporočil, ki jih je možno razbrati iz telesnih gibov, drže ali same postave. Kot pojem označuje vsakršno sporazumevanje telesa z njegovim okoljem ali jezik, s katerim telo izraža svoje želje in potrebe, ki pa se pojavljajo kot rezultat notranjih dogajanj ali kot odziv na zunanje dražljaje (Molcho, 1996). Je pravzaprav vsakršno neverbalno sporazumevanje, zato vanjo uvrščamo človekovo postavo, držo, obrazno mimiko, položaj in gibanje ljudi v prostoru, vse kretnje ter tudi način govora – ton, naglas, ritem, jakost, hitrost in višino glasu.

Govorica telesa kot zrcalo človekovih čustev ali rezultat bioloških zakonov

Potrebno je poudariti, da vsi telesni signali prvotno niso bili namenjeni sporazumevanju, temveč le izražanju določenih stanj. Naše kretnje in posamezni elementi govorice telesa so pogosto odsev človekovega čustvenega stanja. Vsak posamezen gib ali premik obraznih mišic je lahko dragocen ključ do čustva, ki ga oseba trenutno doživlja (Pease, A., Pease, B. 2008). Tako je govorica telesa tudi skupek signalov telesa, po katerih lahko spoznamo počutje določene osebe ali njeno doživljanje posameznih dogodkov. Znano je tudi, da so telesne kretnje močno povezane z verbalnim jezikom, obe sta namreč podrejeni delovanju možganov. Vsako besedo, ki se nam porodi v mislih, mora naše telo prevesti s pomočjo hormonskih izločanj, s sistemom krvnega obtoka ali z delovanjem žlez, da jo na koncu v prevedeni obliki prepoznamo v kretnjah in gibih (Molcho, 1996). Veliko naših kretenj in drugih elementov govorice telesa je nezavednih, nekateri pa so tudi neobvladljivi, kar nakazuje na močno zavezanost biološkim zakonom našega telesa (Pease, A., Pease, B. 2008).

Da so nekatere kretnje nezavedne in morda tudi neobvljadljive podpirajo tudi raziskave, skozi katere so ugotavljali prirojenost in naučenost kretenj. Pease (1986) tudi navaja, da so raziskave pokazale, da je mnogo človekovih nejezikovnih navad naučenih, druge pa so močno določene s strani kulturnega okolja.

Je za sporazumevanje vsebina govora res ključnega pomena?

Naš vtis, ki si ga oblikujemo ob srečanju z drugimi osebami, v večinskem deležu temelji na obdelovanju informacij iz govorice telesa. Antropolog Ray Birdwhistell, ki je preučevanje telesnih gibov in njihove vloge pri sporočanju označil kot “kineziko”, je v raziskavi ugotovil, da pri neposrednem pogovoru besedni delež sporočila obsega manj kot 35%; več kot 65% sporazumevanja pa poteka na nebesedni ravni. Tako ima govorica telesa velik pomen na vseh področjih pogajanja, prepričevanja ter v splošnem nastopanja. Prav za poslovneže je to še posebaj pomembno, saj je 60 do 80 odstotkov uspeha za pogajalsko mizo je pripisati telesni govorici (Pease, A., Pease, B. 2008).

Kaj je pomembno pri razlaganju govorice telesa?

Čeprav so glede na raziskave pojasnili že mnogo kretenj, ki nosijo v večini svoj enoten pomen, pa je potrebno pri prebiranju govorice telesa upoštevati tudi okoliščine. Vsaka posamezna kretnja lahko nosi različne pomene, odvisno od situacije, v kateri se posameznik nahaja ter kretenj, ki se pojavijo hkrati z drugo kretnjo. Tako je pri prebiranju telesnih sporočil pomembno, da si jih razlagamo kot verigo skupaj zloženih dogodokov, kot nekakšen niz kretenj. Nizi so skupek majhnih elementov govorice telesa, ki odkrivajo resnico o posameznikovih čustvih in stališčih. Tako na primer, kadar pri nekom, ki posluša govorečo osebo, opazimo roko na obrazu, z iztegnjenim kazalcem ob licu, kar po večini pomeni kritično ocenjevanje slišanega, moramo to preveriti še z drugimi znaki telesa. Pogosto nam veliko povedo tudi noge – prekrižane noge potrdijo opaženo kretnjo roke; ter drža glave. Nekoliko sklonjena brada in glava sporočata odklonilnost ali sovražnost, ena roka prekrižana na prsih pa deluje v namen obrambe. Šele ko pregledamo celoten niz telesne govorice, lahko sklepamo, kakšen je odnos osebe do sedanje situacije, pri tem pa ne smemo pozabiti, da moramo biti pri prepoznavanju kretenj vedno tudi kritični do skladnosti le teh z našo vsebino govora (Pease, A., Pease, B., 2011).

Poleg omenjenih načel, pa moramo biti seveda pozorni tudi na okoliščine. Če ima nekdo prekrižane noge in roke, je sključen v svojo notranjost in je njegov pogled zaskrbljen ter se nahaja zunaj na mrazu premalo oblečen, najbrž ne bomo sklepali, da izraža negativno stališče, kar bi najbrž pripisali osebi, s katero se pogovarjamo v pisarni in bi imela enako držo. Posameznika zunaj najbrž zebe. Kretnje je torej potrebno proučevati v tisti zvezi, v kateri se pojavljajo.

Spodaj je v razpredelnici razloženih nekaj najbolj pogostih kretenj.

Tabela 1. Razpredelnica kretenj in njihove razlage.

Kretnja Razlaga
roka prekriva usta oseba laže
praskanje po nosu pri poslušanju pomeni dvom, pri govorjenju pa laž
drgnenje po očeh poskus prekriti prevaro, laž ali dvom ter se izogniti srečanju s prevarano osebo
praskanje za ušesom obramba pred lažjo
upogibanje uhlja oseba se je naveličala poslušanja
rahljanje ovratnika jeza, razkrinkana laž
podpiranje glave z roko dolgočasje
roka stisnjena v pest, ki počiva na obrazu znak presoje
božanje brade znak odločanja

Je lažje obvladovati način govora ali svoje kretnje?

Ker smo navajeni ob komuniciranju s sogovornikom obdržati očesni stik, smo posledično tudi bolj pozorni na zgornji del telesa osebe, s katero govorimo, govorico spodnjih delov pa pogosto spregledamo. Ker pa smo skozi opazovanje kretenj drugega pogosto pozornejši tudi na svojo lastno govorico telesa, se pojavi vprašanje, ali se sami zares uspemo zavedati svojih lastnih kretenj in jih zmoremo tudi obvladovati? In če ja, kako dobro? Prejšnjo pomlad sem v iskanju odgovora na to vprašanje izvedla raziskavo, s katero sem med drugim želela ugotoviti, kakšno pomembnost ljudje pripisujejo posameznim elementom govorice telesa, katerih lastnih kretenj se najbolj zavedajo ter za katere menijo, da jih je najlažje obvladovati. Del svoje raziskave sem namenila tudi kretnjam, ki ljudi pri svojem sogovorcu zmotijo ter zavedanju lastnih kretenj ljudi pri javnem nastopanju ob prisotnosti živčnosti. Raziskavo sem izvedla preko internetnega vprašalnika v obliki ocenjevalnih lestvic, pri čemer sem anketirala 31 moških in 37 žensk v starostnem intervalu od 16 do 52 let. Večina anketirancev je bilo sicer mlajših.

Anketa je pokazala, da ljudje največji pomen za uspešno in prijetno komuniciranje pripisujejo vsebini govora, nato načinu govora, torej paralingvistični komunikaciji, na tretje mesto pa so uvrstili mimiko obraza. Zanimivo pa je, da so pri vprašanju o zavedanju svojih lastnih kretenj vprašani odgovarjali precej različno, iz česar je sklepati, da morda ljudje niso prepričani, česa se dejansko zavedajo. Kar pa me je nekoliko presenetilo je, da so rezultati pokazali, da naj bi se v povprečju bolj zavedali mimike obraza kakor pa kretenj svojih rok in nog, čeprav bi pričakovali, da se je težje zavedati mimike obraza, saj so premiki majhnih obraznih mišic v resnici težko nadzorovani. Glede na rezultate tega vprašanja pa lahko podamo zanimiv sklep, da kontrola nad zavedanjem posameznih kretenj pada z oddaljenostjo od glave. Anketiranci se tako najlažje zavedajo mimike obraza, nato kretenj rok ter šele nato kretenj nog.

Ker pa obstaja razlika med zavedanjem in obvladovanjem, sem tudi sama postavila dve različni vprašanji. Čeprav so vprašani odgovorili, da se mimike obraza zavedajo bolj kot kretenj nog in rok, pa so pri obvladovanju vseeno odgovorili, da je mimiko obraza težje obvladovati od kretenj.

Ali popravljanje las bolj zmoti moške ali ženske?

Vsi ljudje med pogovorom opazujemo svojega sogovorca, njegova govorica telesa pa nas lahko močno zmoti, odvrne našo pozornost od teme pogovora, naj bo to zavedno ali nezavedno. Ker me je zanimalo, ali pri stopnji motečih kretenj obstaja razlika tudi med spoloma, sem v vprašalnik vključila tudi najbolj pogoste elemente govorice telesa, ki ljudi po navadi zmotijo. Iz mojih rezultatov je razvidno, da so od vseh kretenj najbolj moteče za vse sogovorce, ne glede na spol, prekrižane noge. Presenetilo me dejstvo, da je popravljanje las veliko bolj moteče moškim, kakor ženskam, morda zato, ker ženske to večkrat počnemo tudi same in nas enaka kretnja pri drugih ne zmoti tako močno. Spet na drugi strani pa je za ženske očitno vzpostavljanje očesnega stika veliko bolj ključno kot za moške, saj obstaja vidna razlika v rezultatih.

Slika 1. Graf prikazuje razlike v stopnji motečih kretenj glede na spol na podlagi ocene anketirancev.

Izmed vseh rezultatov se mi je zdelo zanimivo tudi, da se zdi moškim nagnjenost nazaj v kombinaciji s prekrižanimi rokami za hrbtom bolj moteče kakor ženskam. To bi si lahko razložili z dejstvom, da so moški med seboj pogosto veliki tekmeci in jih to, da se njihov sogovornik pretvarja, da ima vse pod nadzorom ali je pretirano samozavesten (kar je lahko možna razlaga za omenjeno kretnjo) zares očitno zmoti, medtem ko ženske proti moškim ali proti ženskam delujejo nekoliko drugače. Ženske takšno kretnjo v povprečju veliko manjkrat izvedejo v primerjavi z moškimi, kadar pa ženske sedijo ali stojijo pred moškim v pogovoru, se že same po sebi pogosto počutijo manj močne in jih ta kretnja zato tudi nekoliko manj zmoti kot moške, katerim prav ta lahko nakazuje na nemoč.

Rezultati moje raziskave so podali mnoge zanimive zaključke, ki pa jih seveda ne morem vzeti za končne sklepe ali jih posplošiti, da bi veljali za vse ljudi, saj je bil moj vzorec premajhen. Morda bi lahko raziskavo uporabili za anketiranje širšega kroga ljudi in tako pridobili bolj točne rezultate.

Literatura:

Molcho, S. (1996). Govorica telesa. Ljubljana: Mladinska knjiga

Pease, A. in Pease, B. (2008). Velika šola govorice telesa: nebesedno izražanje, kulturni vzorci sporazumevanja in branje med vrsticami. Ljubljana: Mladinska knjiga

Pease, A. (1986). Govorica telesa. Ljubljana: Mladinska knjiga

Pease, A. in Pease, B. (2011). Velika šola govorice telesa: nebesedno izražanje, kulturni vzorci sporazumevanja in branje med vrsticami. Ljubljana: Mladinska knjiga