Zakaj in kako v boj proti starševskem stresu?

Starševski stres pojmujemo kot razhajanje med zahtevami starševstva in zaznanimi sposobnostmi staršev za opravljanje starševske vloge (Östberg, Hagekull in Hagelin, 2007). Odrasli, ki prevzamejo vlogo staršev, se srečujejo z zahtevami, s katerimi se odrasli brez otrok ne spopadajo (usklajevanje svojih obveznosti z otrokovim urnikom, skrb za otrokovo šolanje ipd.). Na socialno vlogo staršev se namreč veže tudi socialni pritisk, ki izhaja iz pričakovanj o tem, kakšni naj bi bili starši. Starševski stres se povezuje tako z vedenjem in razvojem otrok kot tudi z duševnim zdravjem staršev, družinskimi konflikti in starševskimi praksami, tj. načini vzgoje otrok in načini, na katere starši vstopajo v odnose z otroki (Huang, Costeines, Kaufman in Ayala, 2014).

Starševskemu stresu so podvrženi vsi starši, vendar se nekateri z njim srečujejo v večji meri kot drugi. Razlogi, zaradi katerih starši doživljajo stres, se razlikujejo, hkrati pa so različni tudi povzročitelji pri posameznih starših. Starševski stres izvira iz vsakdanjih nadlog, kot so  nepričakovane spremembe rutine zaradi otrokovih potreb, obvladovanje otrokovega vedenja na javnih mestih, načrtovanje obrokov, usklajevanje otrokovih obšolskih obveznosti z delovnikom staršev.in večjih stresnih dogodkov, ki se sicer pojavljajo redko, vendar za družino predstavljajo stresno obdobje, ki zahteva veliko sprememb (Creasey in Reese, 1996, v: Deater-Deckerd, 1998). Tako npr. ločitev staršev, ki zaradi novo nastale družinske situacije, čustvene izgube partnerja ter novih obveznosti za starše predstavlja situacijo, v kateri se ti le redko počutijo kompetentne za vzgojo otrok in skrb zanje. Občutek nekompetentnosti in zahteve po prilagoditvi povečajo stres, ki ga ti starši doživljajo, s tem pa vplivajo tudi na otrokov razvoj (Hashemi in Homayuni, 2017). Primeri drugih večjih stresnih dogodkov, ki so jim izpostavljeni starši, so še: smrt v družini, rojstvo sorojenca, izguba službe, poroka ipd. (Creasey in Reese, 1996, v: Deater-Deckerd, 1998).

Večina staršev poroča, da na njihovo raven stresa bolj kot veliki in sorazmerno redki stresni dogodki vplivajo manjši, a pogostejši vsakdanji stresorji (Crnic in Greenberg, 1990). Na število oziroma pogostost vsakdanjih nadlog, s katerimi se srečujejo starši, med drugim pomembno vpliva socialnoekonomski status (v nadaljevanju SES) družine. Raziskave kažejo, da je starševski stres višji med starši z nizkim in visokim SES v primerjavi s starši s povprečnim SES. Pri družinah z nižjim SES starševski stres izvira iz materialne stiske in slabšega finančnega stanja, pri družinah z višjim SES pa se starševski stres v večji meri pojavlja zaradi službenih obremenitev, ki posegajo tudi v njihovo zasebno življenje (Parkes, Sweeting in Wight, 2015).

Starševski stres na otrokov razvoj deluje pretežno posredno (Huth-Bocks in Hughes, 2008). Nanj vpliva preko negativnega starševstva, ki se povezuje s starševsko osredotočenostjo na negativne vidike otrokovega vedenja in določa starševske odzive. Starši, ki doživljajo visoko stopnjo stresa, namreč svojega otroka zaznavajo kot bolj težavnega, v interakcije z njim vnašajo manj topline in naklonjenosti ter so v odnosu do njega manj odzivni. Pri vzgoji so večkrat nedosledni in v nekaterih okoliščinah otroka preveč nadzorujejo (npr. otroku  ne dopuščajo dovolj samostojnosti), v drugih pa so z njim premalo strogi (npr. ne postavljajo mu pravil in omejitev) (Sanner in Neece, 2018). Tovrstne značilnosti vzgoje povečujejo verjetnost za razvoj težav ponotranjenja in pozunanjanja pri otrocih, te pa lahko sprožijo cikel negativnih interakcij med njimi in starši ter tako še dodatno povečujejo starševski stres in ogrožajo kakovost odnosa med starši in otrokom (Whiteside-Mansell, 2007). M. Vidmar in M. Zupančič (2006, v: Rola in Bakračevič, 2019) otroke s težavami ponotranjenja opisujeta kot potrte, anksiozne, osamljene v vrstniški skupini in starosti neprimerno odvisne od odraslih. Težave pozunanjanja se v otrokovem vedenju kažejo v čustvenih stanjih sovražnosti, motečem in proti drugim usmerjenem vedenju, neposrednem ali posrednem nasprotovanju avtoriteti ipd. (Zupančič in Svetina, 2012) in so pri otrocih diagnosticirane pogosteje kot težave ponotranjenja (Gimpel in Holland, 2003). Raziskave kažejo, da višja stopnja starševskega stresa vpliva na pojav težav pozunanjanja, saj vodi tako do večje verjetnosti agresivnega vedenja staršev v odnosu do otroka pri izvajanju vzgojnih praks, kot tudi do večjih težav pri vsakodnevnem reševanju nesporazumov. S tovrstnim vedenjem starši otroku posredujejo model neustreznega ravnanja in spoprijemanja s težavami (Rodriguez, 2010, v: Crum in Moreland, 2017). Povezava med starševskim stresom in razvojem težav pozunanjanja pa ni zgolj enosmerna, saj starši otrok z več vedenjskimi težavami občutijo višjo stopnjo stresa (Crnic in Greenberg, 1990). To pomeni, da otroci tistih staršev, ki izkusijo več stresa, bolj verjetno razvijejo vedenja pozunanjanja, ta pa dodatno zvišujejo raven starševskega stresa. Starševski stres se povezuje tudi z negativnimi izidi v kasnejših razvojnih obdobjih, saj težave pozunanjanja ne vplivajo negativno zgolj na posameznikove interakcije in odnose v otroštvu, temveč zvišujejo tudi tveganje za agresivnost in zlorabo različnih substanc kasneje v življenju (Stone, Mares, Otten, Engels in Janssens, 2016).

Težave pozunanjanja, težave ponotranjenja in socialna kompetentnost so pokazatelji otrokove sposobnosti prilagajanja v različnih socialnih okoljih. Medtem ko vedenja pozunanjanja in ponotranjenja otežujejo otrokovo prilagajanje, je socialna kompetentnost varovalni dejavnik, ki prispeva k boljšemu socialnemu prilagajanju. Razvoj socialne kompetentnosti oziroma sposobnosti optimalnega shajanja s seboj in s svojo okolico (Adler, 2012) je ena izmed ključnih razvojnih nalog otroštva, pri kateri starši igrajo pomembno vlogo. S svojim vedenjem namreč otroku posredujejo model socialne kompetentnosti, saj se otroci od njih učijo prepoznavanja, izražanja čustev ter ustreznih čustvenih in vedenjskih odzivov na različne situacije. Starši, ki doživljajo višje ravni stresa, pogosto uporabljajo manj ustrezne strategije spoprijemanja s stresom, zaradi česar otrokom posredujejo manj primeren model socialnega ravnanja in odzivanja (Denham in Grout, 1992). Visoke ravni starševskega stresa lahko tudi presegajo samoregulacijske sposobnosti staršev za uravnavanje stresa, zaradi česar se starši na stresorje odzovejo manj optimalno. Posledica tega je, da imajo tudi njihovi otroci slabše razvite samoregulacijske spretnosti, saj se slednjih pretežno naučijo od staršev, kar še dodatno zmanjšuje njihovo socialno kompetentnost (Neece in Baker, 2008). To potrjuje tudi Lewallenova (2015) raziskava, v kateri so starši, ki so sodelovali v programu za zmanjšanje stresa, poročali o povišanju socialnih veščin njihovih otrok.

Starševski stres se z negativnimi izidi še bolj kot v družinah normativnih otrok povezuje z negativnimi izidi v družinah otrok z motnjo v duševnem razvoju. Otroci s spoznavnimi primanjkljaji imajo že v osnovi večje predispozicije za razvoj vedenjskih težav in drugih psihopatologij. Zaradi tega ni presenetljivo, da ugotovitve raziskav kažejo, da starši otrok z duševnimi motnjami doživljajo višjo stopnjo stresa in bolj verjetno poročajo o drugih psihiatričnih problemih (npr. o depresiji in anksioznosti) v primerjavi s starši otrok normativnega razvoja (Baxter, Cummins in Yiolitis, 2000). Raziskave so pokazale tudi, da je izvor stresa staršev otrok z motnjo v razvoju odvisen od kronološke starosti otrok. Pri starših dojenčkov z motnjo v duševnem razvoju stres izvira pretežno iz pomanjkanja normativnih sposobnosti njihovih otrok, v obdobju srednjega otroštva so glavni povzročitelj starševskega stresa vedenjski problemi otrok, starši mladostnikov pa kot razloge za stres največkrat navajajo mladostnikove zmanjšane zmožnosti samostojnega delovanja, ki so ena od posledic motnje v duševnem razvoju (Orr, Cameron in Day, 1991). Staršem v družinah otrok z motnjo v duševnem razvoju dodatnega stresa ne povzročajo samo bolj verjetno porajajoče se vedenjske in čustvene težave njihovih otrok, temveč tudi večje zahteve po prilagoditvah za uspešno vsakodnevno delovanje, ki izhajajo iz podpovprečne intelektualne sposobnosti in nižje osebnostne neodvisnosti otroka (Keogh, Garnier, Bernheimer in Gallimore, 2000).

Kljub negativnim učinkom, ki jih ima starševski stres, je pomembno, da se zavedamo, da je starševstvo polno izzivov, nepričakovanih situacij in zahtev. Na starševski stres in na njegove negativne posledice torej ne smemo gledati zgolj obsojajoče. Pomembno je, da skušamo razumeti stisko staršev, ki jo stres povzroča, in jim nuditi pomoč pri spoprijemanju z njo. K zmanjševanju stiske staršev bistveno pripomore poznavanje značilnosti razvoja otrok, saj se starši, ki bolje poznajo potek in zakonitosti otrokovega razvoja, bolje znajdejo v vlogi staršev in bolje razumejo, kaj vloga staršev v posameznem razvojnem obdobju od njih zahteva (Stull, 2013). Tako se tudi izognejo pritisku nerealnih pričakovanj, ki so jih zlasti starši otrok generacije i (otroci rojeni po letu 2010) vedno bolj deležni zaradi vsesplošno prisotnega in močnega vpliva medijev ter socialnih omrežij, ki pogosto posredujejo prikaz idealizirane in izkrivljene podobe starševstva. Zato je ključno, da kot družba pri starših spodbujamo iskanje informacij v strokovni literaturi in druge različne oblike psihoedukacije. Starševski stres znižujejo tudi klasične tehnike sproščanja, kot so dihalne vaje, gibanje in čuječnost, prav tako pa so se kot učinkovite izkazale metode kognitivnega prestrukturiranja. Te metode staršem omogočajo, da o svoji reakciji že pred njeno realizacijo premislijo in izberejo zase in za otroka primernejši odziv. Primernejšemu odzivu staršev sledi tudi otrokov primernejši odziv, ki prekine cikel negativnih izmenjav med otrokom in staršem in tako znižuje starševski stres, hkrati pa preko kakovostnejšega odnosa prispeva k bolj pozitivnim razvojnim izidom otrok (Hastings, 2014).

Starševski stres lahko torej razumemo kot odziv staršev na zahteve starševstva, ki izvirajo tako iz vsakdanjih neprijetnosti kot tudi iz pomembnih življenjskih dogodkov. Starševskega stresa so deležni vsi starši, pri čemer pa se njihovi odzivi in uporabljene strategije za njegovo uravnavanje razlikujejo. Slabše strategije lahko kot opisano vodijo do vedenj pozunanjanja in ponotranjenja ter do težav s socialno kompetentnostjo. Posreden vpliv starševskega stresa tako sam po sebi ni škodljiv ali ogrožajoč za otroka, temveč so reakcije staršev nanj tiste, ki vodijo do težav in negativnih izidov. Dejstvo, da so problematične reakcije, pa ni prav nič nespodbudno in ne narekuje nikakršne determiniranosti, saj so reakcije zgolj naučeni odzivi, ki pa jih lahko s trudom in ustreznimi strategijami spremenimo in preoblikujemo.

Literatura

Adler, E. (2012). Ključni dejavnik socialna kompetenca. Novi Sad: Psihopolis institut.

Baxter, C., Cummins, R. A., in Yiolitis, L. (2000). Parental stress attributed to family members with and without disability: a longitudinal study. Journal of Intellectual and Developmental Disability, 25, 105–118.

Crnic, K. A. in Greenberg, M. T. (1990). Minor parenting stresses with young children. Child Development, 61(5), 1628–1637.

Crum, K.I. in Moreland, A. (2017). Parental Stress and Children’s Social and Behavioral Outcomes:The Role of Abuse Potential over Time. Journal of Child and Family Studies, 26(11), 3067–3078.

Deater-Deckard, K. (1998). Parenting Stress and Child Adjustment: Some Old Hypotheses and New Questions. Clinical Psychology: Science and Practice, 5, 314–332.

Denham, S. A. in Grout, L. (1992). Mothers’ emotional expressiveness and coping: Relations with preschoolers’ social-emotional competence. Genetic, social, and general psychology monographs, 118(1), 73–101.

Gimpel, G. A., in Holland, M. L. (2003). Emotional and behavioral problems of young children: Effective interventions. New York: Guilford Press.

Hashemi, L. in Homayuni, H. (2017). Emotional divorce: Child’s well-being. Journal of Divorce and Remarriage, 58(8), 631–644.

Hastings, R.P. (2014). Parental stress and behaviour problems of children with developmental disability. Journal of Intellectual and Developmental Disability, 27(3), 149–160.

Huang, C. Y., Costeines, J., Kaufman, J. S. in Ayala, C. (2014). Parenting stress, social support, and depression for ethnic minority adolescent mothers: Impact on child development. Journal of Child and Family Studies, 23, 255–262.

Huth-Bocks, A. C. in Hughes, H. M. (2008). Parenting stress, parenting behavior, and children’s adjustment in families experiencing intimate partner violence. Journal of family violence, 23(4), 243–251.

Keogh, B. K., Garnier, H. E., Bernheimer, L. P., in Gallimore, R. (2000). Models of child–family interactions for children with developmental delays: child-driven or transactional? American Journal on Mental Retardation, 105, 32–46.

Lewallen, A. (2015). Parent Stress and Social Skills Develompent in Children with

Developmental Delays (Doktorska disertacija). Loma Linda University Electronic Theses, Disertations and Projects.

Neece, C. in Baker, B. (2008). Predicting maternal parenting stress in middle childhood: the

roles of child intellectual status, behaviour problems and social skills. Journal of Intellectual Disabilites, 52(12), 1114–112.

Orr, R. R., Cameron, S. J., in Day, D. M. (1991). Coping with stress in families with children who have mental retardation: an evaluation of the Double ABCX model. American Journal on Mental Retardation, 95, 444–450.

Östberg, M., Hagekull, B. in Hagelin, E. (2007). Stability and prediction of parenting stress. Infant and Child Development, 16(2), 207–223.

Parkes, A., Sweeting, H. in Wight, D. (2015). Parenting stress and parent support among mothers with high and low education. Journal of Family Psychology, 29(6), 907.

Rola, T., in Bakračevič, K. (2019). Temperament predšolskih otrok v povezavi z njihovim socialnim vedenjem. Journal of Elementary Education, 12(4), 331–358.

Sanner, C. M. in Neece, C. L. (2018). Parental distress and child behavior problems: Parenting behaviors as mediators. Journal of Child and Family Studies, 27(2), 591–601.

Stone, L.L., Mares, S.H.W., Otten, R., Engles, R.C.M.E. in Janssens, J.M.A.M. (2016). The Co-Development of Parenting Stress and Childhood Internalizing and Externalizing Problems. Journal of Psychopathological Behavioural Assessment, 38, 76–86.

Stull, J. C. (2013). Family socioeconomic status, parent expectations, and a child’s achievement. Research in Education, 90(1), 53–67.

Whiteside-Mansell, L., Ayoub, C., McKelvey, L., Faldowski, R. A., Hart, A. in Shears, J. (2007). Parenting stress of low-income parents of toddlers and preschoolers: Psychometric properties of a short form of the Parenting Stress Index. Parenting: Science and Practice, 7, 26–56.

Zupančič, M. in Svetina, M. (2012). Uvod v razvojnopsihološko diagnostiko. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.