Avtorica ilustracije/ Illustrator_artist: Monjit Thapp

Anksiozne motnje in stili navezanosti

Ljudje se v socialnih situacijah obnašamo različno. Od posameznika je odvisno, kako bo zaznal določeno situacijo, saj jo vsak oceni in se nanjo odzove glede na znanje, predhodne izkušnje, potrebe in želje, pa tudi glede na svoje vrednote, osebnostne značilnosti in čustva, ki so takrat prisotna. Pri tem sta pomembni tudi genetska determiniranost in vpetost posameznika v širše družbeno-geografske okoliščine (npr. neenakopravnost žensk v zgodovini in ponekod še danes). Tako je tudi dinamika medosebnih odnosov odvisna od časa v katerem živimo in se posledično spreminja.

V zadnjem času strokovnjaki med mladimi in tudi starejšimi opažajo porast duševnih motenj, ki povzročajo težave na različnih področjih življenja: v medosebnih odnosih, v uspešnosti na delovnem mestu oziroma v šoli, v vsakodnevnih aktivnostih itd. (Tomori in Ziherl, 1999, v Krevh, 2006).

Osebnost je razmeroma trajna in edinstvena celota duševnih, vedenjskih in telesnih značilnosti. Po teh se posmeznik loči od ostalih ljudi. Duševne procese lahko tako pri posamezniku opazujemo le posredno – preko vedenja. Takrat se torej sprašujemo ali želimo opredeliti, če je določena duševna motnja pri osebi prisotna, ocenjujemo in opazujemo njegovo vedenje. Na podlagi opaženega pa nato sklepamo o  človekovem mišljenju, čustvovanju in doživljanju situacij, ter se sprašujemo kako je to vedenje oz. doživljanje drugačno od normativnega/običajnega. Za normativno velja tako vedenje, ki ga širša družba sprejema kot družbeno zaželjenega in je običajno v tej družbi najpogostejše; je torej družbeno-kulturno pogojeno (Kompare, Stražišar, Dogša, Vec in Curk, 2013).

Tako so duševne motnje definirane kot pojav, za katerega je značilno odstopanje od običajnega, na katerem koli področju duševnosti in vedenja, ki hkrati predstavlja stisko posameznika in tako  otežujejo njegovo vsakodnevno funkcioniranje (Kompare, Stražišar, Dogša, Vec in Curk, 2013).

Duševne motnje se lahko delijo tradicionalno na nevroze in psihoze ali po sodobnih klasifikacijah, med katerimi so najpogosteje rabljene: Mednarodna klasifikacija bolezni – 10. izdaja (MKB-10) iz leta 1993, Mednarodna klasifikacija bolezni – 11. izdaja (MKB-11) iz leta 2019, ki bo v splošno rabo vstopila v letu 2022 in Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj – 5.  izdaja (ang.: Diagnostical and Statistical Manual of Mental Disorders; DSM-V), ki je nastala leta 2013 in ga je uvedlo Ameriško psihiatrično združenje (Kompare, Stražišar, Dogša, Vec in Curk, 2013).

V prej omenjenih klasifikacijah delimo duševne motnje na več osnovnih diagnostičnih skupin. Po MKB-10 (1993) so to organske duševne motnje; duševne in vedenjske motnje zaradi uživanja psihoaktivnih snovi; shizofrenija, shizotipske in blodnjave motnje; razpoloženjske motnje; vedenjski sindromi, povezani s fiziološkimi motnjami in telesnimi dejavniki; motnje osebnosti in vedenja v odrasi dobi; duševna manj razvitost; motnje duševnega razvoja; vedenjske in čustvene motnje, ki se začnejo navadno v otroštvu in adolescenci; neopredeljene duševne motnje in nevrotske, stresne in somatoformne motnje, pod katere sodijo tudi anksiozne motnje (Pregelj, Plesničar, Tomori, Zalar in Ziherl, 2013).

Anksiozne motnje so v svetu najbolj razširjene duševne motnje. V Evropski uniji je leta 2011 za anksioznimi motnjami trpelo 14 % izmed 38,2 % prebivalcev z duševnimi motnjami, kar je okoli 23 milijonov ljudi. Na splošno pa strokovnjaki ocenjujejo, da anksiozne motnje v določenem življenjskem obdobju prizadanejo okoli 5 odstotkov ljudi (Dernovšek, Gorenc, Jerišek, 2006).

 Zaradi stigme, ki spremlja duševne motnje, veliko ljudi, ki trpi za njimi, ne poišče pomoči. Ravno zato je težko natančno oceniti, koliko jih trpi za posamezno duševno motnjo. Med anksiozne motnje spadajo: generalizirana anksiozna motnja, panična motnja, mešana anksiozna in depresivna motnja, fobične anksiozne motnje, agorafobija in socialna fobija (Pregelj, Plesničar, Tomori, Zalar in Ziherl, 2013). Njihova glavna značilnost je povečana tesnoba, ki je več dimenzionalni konstrukt in se kaže na fiziološkem, vedenjskem, čustvenem in kognitivnem nivoju (Carr, 1998, v Krevh, 2006).

Bolj natančno, anksioznost ali tesnoba je neprijetno čustveno stanje, ki ga po navadi spremljajo telesne in vedenjske spremembe, podobne tistim, ki spremljajo običajen odziv na stres (Dernovšek, Gorenc, Jerišek, 2006). Teh znakov je lahko več, razlikujejo pa se od posameznika do posameznika. Med najbolj pogostimi fiziološkimi znaki tesnobe so močno razbijanje srca, plitko dihanje, cmok v grlu, omotica, slabost, bolečine v trebuhu, težave s spolnostjo, glavobol in druge (Tomori in Ziherl, 1999, v Krevh, 2006). Pri osebah, ki trpijo za anksioznimi motnjami, se lahko kot vedenjski znaki pojavijo nespečnost, nočne more in pa izogibanje dejavnostim in krajem, ki jim vzbujajo strah. Zadnje pomeni, da se v določeni situaciji oz. na določenem kraju pri posamezniku pojavijo simptomi, ki so pri večini tako hudi, da jih posamezniki ocenijo za ogrožujoče in menijo, da simptomov tesnobe ne bodo zmogli zdržati oz. preživeti. Posledica je zato izogibanje takim razmeram (Dernovšek, Gorenc, Jerišek, 2006).

Anksioznost oz. njeni znaki lahko trajajo nekaj minut, oseba pa jo lahko komaj zaznava ali pa ima nanjo močan vpliv – se pokaže v obliki, ki jo imenujemo panični napad. O bolezenskem stanju anksioznosti ali anksioznih motnjah govorimo, če je tesnoba tako močna, da posameznika ovira pri vsakodnevnih opravilih in je oseba ne more več nadzorovati, temveč bi lahko rekli, da tesnoba nadzoruje njo. Anksiozne motnje se lahko pojavijo tako pri majhnih otrocih kot pri odraslih in starejših. Pri otrocih in mladostnikih so razlogi za razvoj katere od anksioznih motenj navadno drugačni in sicer so to lahko strah pred ločitev od staršev, odhodom od doma, pretirana skrb za šolo, strah pred navezovanjem prijateljstev, uporabo šolskih toaletnih prostorov, strah pred učitelji itd. (Dernovšek, Gorenc, Jerišek, 2006).

Teorij zakaj se tesnoba pojavi je več, vendar točnega razumevanja vzrokov ni. V splošnem je sprejeta razlaga, da anksioznost nastane, ko organizem zazna nevarnost, ki se pojavi v zunanjem svetu. Zaznana nevarnost je lahko tudi posledica posameznikovega (napačnega) procesiranja informacij (Tomori in Ziherl, 1999, v Krevh, 2006).

Pri posamezniku se lahko anksiozne motnje razvijejo zaradi različnih dejavnikov, ki jih v grobem lahko razdelimo v tri skupine. V prvo skupino dejavnikov, ki vplivajo na razvoj motnje, uvrščamo biološke dejavnike. V kolikor je v družini prisotna zgodovina duševne motnje, obstaja večja verjetnost, da ima oseba genetsko predispozicijo za razvoj motnje. Tudi osebnostne lastnosti so do določene mere pod vplivom genetskih dejavnikov. Posledično, osebnostne lastnosti kot so npr. pretirana želja po nadzoru nad položajem, visoka potreba po varnosti, podcenjevanje svojih sposobnosti in perfekcionizem, predstavljajo povišano tveganje za razvoj anksiozne motnje. Druga skupina dejavnikov tveganja za razvoj anksiozne motnje vključuje okoljske vplive. Ta zajema travmatske izkušnje, dlje časa povišano količino stresa, zdravstvene težave, izgubo službe, izgubo bližnje osebe ali razpad zakonske zveze, ipd. Tretja skupina dejavnikov pa zajema tiste dejavnike, ki se navadno pojavijo kot posledica tesnobnosti in vzdržujejo prisotnost motnje. Na primer: nezaupanje vase, nezaupanje v možnost rešitve, težave, ki jih motnje prinesejo v medosebne odnose in težave, ki posledično nastanejo na delovnem mestu (Dernovšek, Gorenc in Jeriček, 2006).

Anksioznost se mnogokrat pojavi tudi ob drugih vrstah motenj kot so npr. spolne motnje. V takem primeru je pogosto težko določiti, katera od motenj je osnovna motnja in katera je le posledica druge. Anksioznost v tej povezavi nastopa v treh funkcijah. Je eden temeljnih vzrokov za razvoj spolnih motenj (Walker, 1997 v Krevh, 2006), jih ohranja in ovira zdravljenje (Shires in Miller, 1998, v Krevh, 2006). To velja tudi pri posledicah tesnobe, ki jih v grobem delimo na kratkoročne (npr. osebno nezadovoljstvo, motnje v izvajanju) in dolgoročne. K slednjim prištevamo vlogo anksioznosti pri učenju vzorcev izogibanja, socialni umik (značilen npr. za agorafobijo), depresivnost ter probleme v medosebnih (partnerskih) odnosih (Rowan in Eayrs, 1987 v Krevh, 2006).

Ljudje z anksioznimi motnjami se lahko tudi vedejo in odzivajo drugače, kot bi to pričakovali od posameznika, ki ne trpi za tesnobo. To se zgodi, kadar si anksiozni posamezniki želijo pomagati in s tem zmanjšati svojo anksioznost. Takemu vedenju pravimo “varno vedenje”, namen katerega je obvarovanje pred nevarnostjo, ki jo zaznavajo. Primer takega vedenja je izogibanje situacijam, krajem in ljudem, ki jim povzročajo strah, če pa se tam kako vseeno znajdejo, iz njih zelo hitro pobegnejo oz. jih zapustijo. Anksiozni posamezniki so lahko pretirano navezani na eno bližnjo osebo ali hišnega ljubljenčka, saj se ob njih počutijo varno, prav tako pa lahko izkazujejo veliko potrebo po tolažbi s strani drugih ljudi (Newth, 2011).

Še ena izmed oblik varnega vedenja je iskanje varnega kraja znotraj svoje okolice. Ljudje si pošičejo kraj, na katerega se lahko umaknejo, svojo anksioznost pa v različnih situacijah največkrat nadzorujejo s prigovarjanjem samemu sebi, da bo vse v redu. V vsaki socialni situaciji, v kateri se znajdejo, oprezajo za znaki nevarnosti. Lahko se poskušajo čim bolj zamotiti (velikokrat s spanjem), ko pa to ne uspe, se za nadziranje svojih simptomov včasih poslužujejo drog, alkohola in hrane (Newth, 2011).

Kot  je že opisano pri drugi skupini dejavnikov tveganja, je eden od možnih vzrokov razvoja anksioznih motenj izguba ljubljene osebe. Navadno med psihološke odzive na smrt bližnjega spadajo občutki žalosti, obupa, anksioznosti, krivde, jeze in hrepenenja. Pogosto se pojavijo tudi motnje spanja in izguba apetita. Kako bo posameznik na izgubo odreagiral je med drugim odvisno tudi od vrste navezanosti (Wayment in Vierthaler, 2002).

Bowlbyjeva teorija navezanosti (Greenberg, Cummings, Cicchetti, 1990) je v prvotnem vezana na zgodnja življenjska obdobja, kasneje pa so jo razširili še na odraslo dobo. Bowlby je namreč trdil, da je eden od osrednjih faktorjev v razvoju otrokove osebnosti narava odnosa med starši in otrokom. Gre za biološki instinkt pri katerem otrok v situaciji, ki se mu zdi nevarna ali neprijetna išče bližino figure/osebe na katero je navezan. Pri otrocih tako govorimo o varnem stilu navezanosti, izogibajočem, preokupiranem (ambivalentnem) in neorganiziranem stilu (Greenberg, Cummings, Cicchetti, 1990).

Pri navezanosti gre sicer za vseživljenjski proces, vendar jedrne značilnosti ostajajo večinoma enake skozi vsa življenjska obdobja. Po raziskavi, ki jo je naredila Mary Main so navezanost v odrasli dobi kategorizirali v dve skupini: na odrasle z avtonomnim stilom in tiste z neavtonomnim stilom (1991; v Žvelc in Žvelc, 2006).

Tudi romantična ljubezen v partnerski zvezi pri odraslih je vrsta navezanosti. Tu so vzorci skoraj enaki tistim pri navezanosti otroka. V ljubezni govorimo torej o varni navezanosti, anksiozno-ambivalentni in izogibajoči navezanosti. Če pa gre za navezovanje v vsakodnevnih medosebnih odnosih, kot sta jih raziskovala Bartholomew in Horowitz (Žvelc in Žvelc, 2006) so stili razdeljeni na varno, plašljivo izogibajočo, preokupirano in odklonilno-izogibajočo navezanost (Žvelc in Žvelc, 2006).

Ljudje pri katerih prevladuje stil varne navezanosti imajo pozitivne mentalne modele, ki jim dajejo občutek, da so cejeni in vredni podpore, skrbi in ljubezni. Ljudi anksioznega tipa je strah, da ne bodo razumljeni in spoštovani, manjka jim tudi samozaupanja. Svoje partnerje dojemajo kot nezanesljive ter nepripravljene oziroma nezmožne za dolgotrajnejšo partnersko zvezo (Collins in Freeney, 2000; v Wayment in Vierthaler, 2002). Na drugi strani pa so odrasli z izogibajočim stilom navezanosti običajno ocenjeni kot zadržani, vzvišeni, čustveno odsotni in dvomeči (Wayment in Vierthaler, 2002).

Kako so stili navezanosti povezani z anksioznostjo so raziskovali mnogi psihologi. V študiji Weemsa, Bermana, Silvermana, in Rodrigueza (2002) so sodelovali srednješolci in študentje. Raziskovalce je zanimala povezava med stili navezanosti in anksiozno občutljivostjo posameznika. Slednjo so avtorji opredelili kot strah pred tesnobo in njenimi simptomi npr.: hitrejše bitje srca, zadihanost, zavedanje  srčnega utripa, tresenje, zaradi prepričanja, da ima ta resne negativne socialne, psihološke in fizične posledice (Reiss, 1991; Taylor, 1995; v Weems, Berman in Silverman, 2002). Postavljena hipoteza je bila, da imajo posamezniki z negotovo navezanostjo, natančneje tisti, pri katerih je stil preokupiran, ter osebe s plašljivo izogibajočim stilom, višje rezultate pri merjenem indeksu anksiozne občutljivosti, kot ostali stili navezanosti. Na podlagi raziskave in ugotovitev so strokovnjaki sodelujoče uspeli uvrstili bodisi v visoko anksiozno občutljivost bodisi v nizko. Izvedena raziskava je hipotezo potrdila in postala pomemben faktor pri proučevanju povezanosti stila navezanosti ter anksiozno občutljivostjo.

Obstaja več različnih tehnik, ki pomagajo pri spopadanjem s tesnobo, med drugim so to tehnike sproščanja (hitra sprostitvena tehnika, ritmično dihanje, globoko dihanje, progresivna mišična sprostitev in sprostitev na geslo), spreminjanje negativnih misli (z odvračanjem pozornosti in iskanja razumnih odgovorov) in splošne dejavnosti kot so poslušanje glasbe, pogovor, sprehod,  joga, avtogeni trening itd (Dernovšek, Gorenc in Jeriček, 2006). Eden od načinov, ki pogosto pomaga lajšati znake anksioznosti, je postopno opuščanje varnega vedenja, saj se velikokrat zgodi, da to postane pogosto, kompulzivno in moteče. V takem primeru posamezniki nehote utrjujejo vzorce izogibanja. Eden izmed načinov je beleženje sprožiteljev tesnobe in varno vedenje, ki ga pri tem izvajajo. Izberemo si eno od oblik vedenja iz seznama, ki ga želimo obvladovati in premislimo, kako bi ga lahko razdelili na manjše naloge (Newth, 2011).

Poleg tehnik, ki jih posameznikom pomagajo, se tesnoba lahko zdravi tudi farmakološko (Dernovšek, Gorenc in Jeriček, 2006).

Posameznik s katero od anksioznih motenj se bo z njo lažje spoprijel, če bo imel vsaj eno bližnjo osebo, ki ga bo pri tem učinkovito podpirala. Učinkovito podporo dosežemo tako, da se poučimo o motnjah (na splošno o anksioznih motnjah in specifično o tisti, za katero trpi posameznik). Na poti k obvladovanje motnje je pomemben odkrit pogovor brez obsojanja, v katerem se osredotočite na uspehe, ki jih je posameznik, ki trpi za anksiozno motnjo dosegel, ne na ovire, s katerimi se srečuje (Newth, 2011).

Oseba z anksiozno motnjo nekaterih stvari na svoji poti do obvladovanja še ni zmožna storiti, zato moramo biti do nje prijazni in potrpežljivi, če do te točke še ni prišla. Izogibanja določenih dejavnosti ne spodbujajmo, a osebo le poskušajmo razumeti (Newth, 2011).

Literatura:

Dernovšek, M. Z., Gorenc, M. in Jeriček, H. (2006). Ko te strese stres. Kako prepoznati in zdraviti stresne, anksiozne in depresivne motnje. Ljubljana: IVZ RS.

Greenberg, M. T., Cicchetti, D. in Cummings, E. M. (1990). Attachment in the Preschool Years: Theory, Research and Intervention. Chicago: University of Chicago.

Kompare, A., Stražišar, M., Dogša, I., Vec, T. in Curk, J. (2013). Psihologija: Spoznanja in dileme. Učbenik za psihologijo v 4. letniku gimnazijskega izobraževanja. Ljubljana: DZS.

Krevh, A. (2006). Vloga anksioznosti pri spolnih motnjah: Povezava obsesivno kompulzivnih simptomov in simptomov agorafobije s spolnimi motnjami. Psihološka obzorja, 15(1), 93–09.

Newth, S. (2011). Orodje za anksiozne motnje: Informacije in načini za učinkovito spopadanje z anksioznostjo in anksioznimi motnjami. E-publikacija. Sneto z naslovahttps://www.karakter.si/media/1243/orodje_anksiozne_motnje-3.pdf

Pregelj, P., Kores Plesničar, B., Tomori, M., Zalar, B. in Ziherl. S. (2013). Psihiatrija. Ljubljana: Psihiatrična klinika.

Wayment, H. A. in Vierthaler, J. (2002). Attachment style and bereavement reactions. Journal of Loss and Trauma, 7(2), 129–149.

Weems, C. F., Berman, S. L., Silverman W. K. In Rodriguez E. T. (2002). The Relation Between Anxiety Sensitivity and Attachment Style in Adolescence and Early Adulthood. Journal of Psychopathology and Behavioral Assessment, 24, 159–168.

Žvelc, M. in Žvelc, G. (2006). Stili navezanosti v odraslosti. Psihološka obzorja, 15(3),51–64.

Vir slike/ Image source: http://cozycaravan.com/cozy-caravan/2017/9/10/day-12-writing-with-anxiety

Avtorica ilustracije/ Illustrator_artist: Monjit Thapp