Nepopolnost perfekcionizma

Perfekcionizem lahko obravnavamo kot osebnostno lastnost, zaradi katere posameznik razvije določene spoznavne procese in vedenja, kot je postavljanje nerealno visokih standardov uspešnosti, slednje pa spremlja težnja po preveč kritičnem samoocenjevanju lastnega vedenja (Frost, Marten, Lahart in Rosenblate, 1990; Stoeber in  Janssen, 2011, v: Bento idr., 2019). Perfekcionizem so sprva obravnavali kot enodimenzionalen konstrukt, osredotočen le na znotrajosebne vidike, ki so jih jemali kot patološke. Kasneje in tudi danes pa perfekcionizem obravnavamo kot večdimenzionalen konstrukt. Poleg nase usmerjenega perfekcionizma (posameznikovi izjemno visoki standardi in prizadevanje, da jih doseže) obstajata tudi zunajosebna vidika, in sicer na druge usmerjeni perfekcionizem (posameznikovo pričakovanje popolnosti od drugih) in družbeno usmerjeni perfekcionizem (posameznikovo prepričanje, da ga drugi strogo ocenjujejo in od njega zahtevajo popolnost) (Flett idr., 2016). Raziskovalci so perfekcionizem razdelili na prilagojene in neprilagojene dimenzije (Frost, Heimberg, Holt, Mattia in Neubaurer, 1993). Prilagojene dimenzije so za posameznika koristne, saj se povezujejo z visoko ravnjo motivacije (Frost idr., 1993), neprilagojene pa se povezujejo s sramom (Noble, Gnilka, Ashby in McLaulin, 2017, v: Bento, idr., 2019), samokritičnostjo (Chen, Hewitt in Flett, 2015, v: Bento, idr., 2019) in težavami v duševnem zdravju (Bento, Pereira, Roque, Saraiva in Macedo E Santos, 2017; Blankstein, Lumley in Crawford, 2007; Hill, McIntire in Bacharach, 1997; Macedo idr., 2007; Minarik in Ahrens, 1996, v: Bento idr., 2019).

Izvor in razvoj perfekcionizma opisujejo številni teoretski modeli. Nekateri avtorji navajajo, da k razvoju perfekcionizma prispevajo tako biološki (Tozzi idr., 2004) kot psihološki dejavniki (Antony in Swinson, 2009). Drugi avtorji pa omenjajo dejavnike, kot so družinsko okolje in kultura, modelno učenje, osebnostne značilnosti, osebnostna prožnost (angl. resilience) in prisotnost travmatičnih izkušenj (Flett, Hewitt, Oliver in S. Macdonald, 2002). Največ avtorjev je razvoj perfekcionizma razložilo z vplivom družinskega okolja. Hamachek (1978, v Speirs Neumeister, 2004) je opisal dve vrsti čustvenih okolij, ki naj bi spodbudili razvoj neprilagojenih dimenzij perfekcionizma, in sicer okolje pogojnega pozitivnega odobravanja ter okolje neodobravanja oz. nekonsistentnega odobravanja. V okolju pogojnega pozitivnega odobravanja otrok ugotovi, da je starševska ljubezen pogojena z njegovim uspehom, zato z namenom, da bi si to ljubezen zagotovil, teži k perfekcionizmu. V okolju neodobravanja oz. nekonsistentnega odobravanja pa otrok ne ve, kako le-tega pridobiti od staršev. Ker si želi njihovega odobravanja, razvije perfekcionistična vedenja. Barrow in C. Moore (1983) sta opisala štiri tipe zgodnjih izkušenj, preko katerih se otrok nauči, da je vreden toliko kot njegovi dosežki, in sicer pretiran kritičen odnos staršev, posredna kritika pomembnih drugih, ki je izražena v visokih standardih, pričakovanjih in idealih,  pomanjkanje jasnih standardov, zaradi česar otrok postavi perfekcionizem za standard, ter učenje preko opazovanja perfekcionističnih drž in vedenj staršev ter pomembnih drugih. Perfekcionistične težnje, ki jih otrok začne razvijati, se lahko nadalje vzdržujejo in krepijo z različnimi dejavniki, kot so kognitivno izkrivljanje in selektivno zaznavanje povratnih informacij, poudarjanje dosežkov v šolskem okolju in prevladovanje “popolnih” posameznikov v medijih. Tako se težnje generalizirajo iz ožjega družinskega okolja na širše okolje. Med družinsko okolje spada tudi starševski vzgojni slog, ki ga je s perfekcionizmom povezalo veliko avtorjev (Damian, Stoeber, Negru in Baban, 2013; Flett, Hewitt in Singer, 1995; Hibbard in Walton, 2014, Miller, Lambert in Speirs Neumeister, 2012, v: Kodele, 2018). Najoptimalnejši vzgojni slog je avtoritativni, znotraj katerega starši otroku nudijo dovolj ljubezni in topline ter mu zagotavljajo stalno podporno okolje, v katerem se ne boji spoprijeti z zahtevnejšimi nalogami. Obenem otroka tudi spodbujajo k razvoju visokih, a še vseeno dosegljivih osebnih standardov in ciljev. Razvoj neprilagojenih dimenzij perfekcionizma pa naj bi spodbujal avtoritarni vzgojni slog, za katerega je značilna stroga in nepopustljiva vzgoja ter velik nadzor staršev (Kodele, 2018).

Pri perfekcionizmu je problematično predvsem to, da je lahko njegova visoka raven dejavnik tveganja za razvoj drugih težav ali pa prispeva k njihovemu ohranjanju (Egan, Wade in Shafran, 2011). Pri posameznikih z visokim perfekcionizmom se lahko pojavi tveganje za razvoj motenj hranjenja (Dakanalis idr., 2014; Flett idr., 2016), preobremenjenosti z zunanjim izgledom (Flett idr., 2016), nizke samopodobe (Rice idr. 2011 v: Sironic in Reeve, 2015), nespečnosti (Lundh, Broman, Hetter, in Saboonchi, 1994, v: Parker, 1997), depresivnosti (Flett idr., 2016; Rice idr., 1998; Rice idr. 2011 v: Sironic in Reeve, 2015; Sironic in Reeve, 2015), anksioznosti (Parker, 1997; Rice idr., 2011 v: Sironic in Reeve, 2015) in nizkega psihičnega blagostanja (Rice idr., 2011, v: Sironic in Reeve, 2015).

Pozorni moramo biti tudi na perfekcionizem v izobraževalnem kontekstu, saj ta poudarja pomembnost formalnega ocenjevanja, spodbuja tekmovalnost in primerjanje med posamezniki (Eccles in Midgley, 1989, v: Kranjec, 2017). Šolsko okolje s tem namreč prispeva k razvoju in vzdrževanju perfekcionističnih teženj pri učencih, posebno v razvojnih obdobjih poznega otroštva in mladostništva (Flett idr., 2002, v: Kranjec, 2017). Pri posameznikih z neprilagojenim perfekcionizmom se lahko razvijejo testna anksioznost, strah pred neuspehom, odlašanje s šolskim delom ter obveznostmi, zaradi česar so lahko učno manj uspešni (Bong idr., 2014, v: Kranjec, 2017). K perfekcionizmu so lahko nagnjeni tudi nadarjeni učenci. Nekateri avtorji so v preteklosti perfekcionizem celo opredelili kot lastnost, ki je značilna predvsem za nadarjene posameznike (Clark, 1983; Delisle, 1982, 1986; Kramer, 1988; Roedell, 1984; Roeper, 1982; Webb, Meckstroth in Tolan, 1982, v: Parker, 1997). V raziskavi (Parker, 1997) so pri 551 od 820 nadarjenih učencih odkrili perfekcionizem, od tega pri 205 neprilagojeni perfekcionizem, ki se, kot že omenjeno, povezuje z različnimi težavami. Čeprav v izobraževanju pogosteje izpostavljajo negativni vidik perfekcionizma, pa je lahko s svojimi prilagojenimi dimenzijami tudi pozitivna lastnost, ki učencu pomaga pri organiziranju in doseganju zastavljenih ciljev (Kranjec, 2017).

Perfekcionizem se lahko kaže tudi na delovnem mestu. Chang, Chou, Liou, Tu (2016) v raziskavi ugotavljajo, da se zdravi oz. prilagojeni perfekcionizem pozitivno povezuje z inovativnim vedenjem, nezdravi oz. neprilagojeni perfekcionizem pa je pozitivno povezan z izgorelostjo. Rice in Liu  (2020) v svoji raziskavi predstavita perfekcionistična prizadevanja (angl. perfectionistic strivings), ki se nanašajo na izredno visoke osebne standarde in pričakovanja glede uspešnosti in perfekcionistične pomisleke (angl. perfectionistic concerns), pri katerih gre za pretirano zaskrbljenost oz. skrb glede napak, dvom vase in v svojo uspešnost ter samokritičen razkorak med pričakovanji in dosežki. V raziskavi podpreta hipotezi, da so v splošnem perfekcionistična prizadevanja negativno povezana z izgorevanjem na delovnem mestu raziskovalcev, perfekcionistični pomisleki pa se lahko kažejo kot dejavnik tveganja za izgorelost. Tudi  Gnilka, S. McLaulin, Ashby in Coleman (2017) so v svoji raziskavi podprli hipotezo, da je perfekcionistično prizadevanje negativno povezano z izgorelostjo. Slednje morda kaže na to, da lahko posameznika perfekcionistična prizadevanja, ki jih spremlja manjša izgorelost, zavarujejo pred določenimi oblikami psiholoških stisk. Obenem pa so perfekcionistični pomisleki pozitivno povezani z izgorelostjo, kar nakazuje, da so ti povezani z negativnimi psihološkimi in delovnimi posledicami, ki lahko prispevajo k višji stopnji izgorelosti.

Smiselno je omeniti tudi to, da je perfekcionizem na podlagi rezultatov metaanalize Currana in Hilla (2019) od leta 1989 do leta 2016 (v Kanadi, ZDA in Združenem kraljestvu) linearno naraščal, vsaj delno zaradi prilagajanja mladih novi kulturi konkurenčnega individualizma in neoliberalizma. Neoliberalno upravljanje namreč poudarja konkurenčni individualizem, na katerega so se ljudje navidezno odzvali s prizadevanjem za izpopolnjevanje sebe in svojega življenjskega sloga. Raziskovalca sklepata, da je povečanje nase usmerjenega perfekcionizma, družbeno predpisanega perfekcionizma in na druge usmerjenega perfekcionizma tako morda posledica dejstva, da so na splošno ameriška, kanadska in britanska kultura v tem obdobju postale bolj individualistične, materialistične in družbeno antagonistične. Mladi pa se zato soočajo z bolj konkurenčnim okoljem, bolj nerealnimi pričakovanji in bolj zaskrbljenimi ter nadzorovalnimi starši kot prejšnje generacije (Curran in Hill, 2017).

Perfekcionizem je torej osebnostna lastnost, ki vključuje neprilagojene in prilagojene dimenzije. Prilagojene se povezujejo z visoko ravnjo motivacije (Frost idr., 1993), neprilagojene pa se povezujejo z različnimi težavami. K njegovemu razvoju prispevajo biološki dejavniki (Tozzi idr., 2004), psihološki dejavniki (Antony in Swinson, 2009) in dejavniki, kot so družinsko okolje in kultura, modelno učenje, osebnostne značilnosti in prožnost (Flett, Hewitt, Oliver in S. Macdonald, 2002). Glede na omenjene težave, s katerimi se povezuje, in glede na vsa omenjena področja, na katerih se pojavlja, bi bilo perfekcionizem smiselno ocenjevati in diagnosticirati. Visok perfekcionizem je kljub možnim pozitivnim vidikom lahko dejavnik tveganja za razvoj težav ali pa prispeva k njihovemu ohranjanju (Egan, Wade, Shafran, 2011). Prepoznavanje perfekcionističnih posameznikov nam tako lahko omogoči preventivno in kurativno delo ter zmanjševanje možnosti razvijanja nadaljnjih težav, zato moramo biti nanje še toliko bolj pozorni.

 

Literatura:

Antony, M. M. in Swinson, R. P. (2009). When perfect isn’t good enough: Strategies for coping with perfectionism. Oakland, CA: New Harbinger Publications.

Barrow, J. C. in Moore, C. A. (1983). Group Interventions with Perfectionistic Thinking. The Personnel and Guidance Journal, 61(10), 612–615.

Bento, C., Pereira, A. T., Azevedo, J., Saraiva, J., Flett, G. L., Hewitt, P. L. in  Macedo, A. (2019). Development and Validation of a Short Form of the Child–Adolescent Perfectionism Scale. Journal of Psychoeducational Assessment, 38(1), 26–36.

Chang, H. T., Chou, Y. J., Liou, J. W. in Tu, Y. T. (2016). The effects of perfectionism on innovative behavior and job burnout: Team workplace friendship as a moderator. Personality and Individual Differences, 96, 260–265.

Curran, T. in Hill, A. P. (2019). Perfectionism is increasing over time: A meta-analysis of birth cohort differences from 1989 to 2016. Psychological Bulletin, 145(4), 410–429.

Dakanalis, A., Timko, C. A., Zanetti, M. A., Rinaldi, L., Prunas, A., Carrà, G., … in Clerici, M. (2014). Attachment insecurities, maladaptive perfectionism, and eating disorder symptoms: A latent mediated and moderated structural equation modeling analysis across diagnostic groups. Psychiatry Research, 215(1), 176–184.

Egan, S. J., Wade, T. D., in Shafran, R. (2011). Perfectionism as a transdiagnostic process: A clinical review. Clinical psychology review, 31(2), 203–212.

Egan, S. J., Wade, T. D., in Shafran, R. (2011). Perfectionism as a transdiagnostic process: A clinical review. Clinical psychology review, 31(2), 203–212.

Flett, G. L., Hewitt, P. L., Besser, A., Su, C., Vaillancourt, T., Boucher, D., … in Gale, O. (2016). The Child–Adolescent Perfectionism Scale: Development, psychometric properties, and associations with stress, distress, and psychiatric symptoms. Journal of Psychoeducational Assessment, 34(7), 634–652.

Flett, G. L., Hewitt, P. L., Oliver, J. M. in Macdonald, S. (2002). Perfectionism in children and their parents: A developmental analysis. V: G. L. Flett in  P. L. Hewitt (ur.), Perfectionism: Theory, research, and treatment (str. 89–132). Washington, DC; American Psychological Association.

Frost, R. O., Heimberg, R. G., Holt, C. S., Mattia, J. I. in Neubauer, A. L. (1993). A comparison of two measures of perfectionism. Personality and Individual Differences, 14(1), 119–126.

Frost, R. O., Marten, P., Lahart, C., & Rosenblate, R. (1990). The dimensions of perfectionism. Cognitive therapy and research, 14(5), 449–468.

Gnilka, P. B., McLaulin, S. E., Ashby, J. S. in Allen, M. C. (2017). Coping resources as mediators of multidimensional perfectionism and burnout. Consulting Psychology Journal: Practice and Research, 69(3), 209–222.

Kodele, M. (2018). Perfekcionizem in ciljna usmerjenost srednješolcev: vloga spola, starosti in nadarjenosti (Doctoral dissertation, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta).

Kranjec, E. (2017). Perfekcionizem: prednost ali ovira za učence. Revija za elementarno izobraževanje, 10(1), 39–56.

Neumeister, K. L. S. (2004). Factors Influencing the Development of Perfectionism in Gifted College Students. Gifted Child Quarterly, 48(4), 259–274.

Parker, W. D. (1997). An empirical typology of perfectionism in academically talented children. American Educational Research Journal, 34(3), 545–562.

Rice, K. G. in Liu, Y. (2020). Perfectionism and burnout in R&D teams. Journal of Counseling Psychology, 67(3), 303–314.

Sironic, A. in Reeve, R. A. (2015). A combined analysis of the Frost Multidimensional Perfectionism Scale (FMPS), Child and Adolescent Perfectionism Scale (CAPS), and Almost Perfect Scale—Revised (APS-R): Different perfectionist profiles in adolescent high school students. Psychological Assessment, 27(4), 1471–1483.

Tozzi, F., Aggen, S. H., Neale, B. M., Anderson, C. B., Mazzeo, S. E., Neale, M. C. in Bulik, C. M. (2004). The structure of perfectionism: A twin study. Behaviour Genetics, 34, 483–494.