Hikikomori: Prostovoljna osama mladih kot Japonski fenomen ali rastoči svetovni problem

V obdobju ekonomskega porasta, ki ga je v drugi polovici dvajsetega stoletja doživela Japonska, se je prvič pojavil izraz hikikomori. To poimenovanje se je razvilo iz japonskega glagola »hikikomorou«, ki v slovenskem prevodu pomeni zapreti se v notranjost. V rabo je prešel ob rastočem številu mladih, najpogosteje moških, ki so opustili izobrazbo ali delo in se umaknili v lastne domove za več mesecev ali let, med katerimi so vzdrževali minimalne stike z zunanjim svetom. Saito Tamaki (2012, v: De Luca, 2017), psihiater, ki je populariziral izraz, s hikikomori sindromom opisuje posameznike, ki se prostovoljno umaknejo iz družbe za obdobje vsaj šestih mesecev, njihovo vedenje pa ni posledica psihoze. Hikikomoriji v času svoje osame pogosto nimajo osebnih stikov z nikomer izven svoje ožje družine. Če zapustijo svoje zavetje, je to v nočnih urah, ko se lahko izogibajo socialnim interakcijam. Nekateri pa se omejijo na bivanje med štirimi stenami in preživijo leta, ne da bi se podali ven. Čeprav je za mnoge to obdobje prehodno in se ob pomoči vrnejo v družbo,  nekateri ostanejo v svoji osami vse v obdobje srednje odraslosti. V letu 2010 so tako imenovani hikikomoriji tvorili približno 1,2 %  Japonske populacije, o podobnih primerih pa so,  v vedno večjem številu, začeli poročati tudi drugod po svetu (Kato, Kanba in Teo, 2018).

Čeprav je definicija izraza omejena predvsem na značilno vedenje, osebe s hikikomori sindromom v večini primerov trpijo za duševnimi motnjami, kot so shizoidna osebnostna motnja, depresija, socialna anksioznost in motnje avtističnega spektra (Kato, Kanba in Teo, 2018). Novejše raziskave se osredotočajo tudi na povezavo z internetno odvisnostjo in hazarderstvom (Stip, Thibault, Beauchamp-Chatel in Kisely, 2016, v: Berman in Rizzo, 2019). Kljub temu hikikomori sindrom ni umeščen v Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj (DSM). V preteklosti je bil v DSM-5 umeščen kot kulturni idiom, vendar je bil kasneje izpuščen ob pojavljanju primerov sindroma izven japonskih meja. Izpostavljen je bil tudi problem stigmatizacije hikikomorijev, če bi sindrom umestili v DSM. V psihopatološkem pristopu se je uveljavilo razločevanje med tako imenovanimi primarnimi hikikomoriji, ki nimajo trajnejših in resnejših psihičnih motenj, in sekundarnimi hikikomoriji, ki izražajo simptome depresije, anksioznosti ali znake drugih duševnih motenj (Berman in Rizzo, 2019).

Problematično je bil psihološki vidik problema dolgo zanemarjen v primerjavi s sociološkim in zgodovinskim vidikom, a postaja vse pomembnejši (Berman in Rizzo, 2019). Nezanemarljivo in rastoče število hikikomorijev, ki so ga leta 2010 ocenili na približno 1,2 % Japonske populacije, namreč predstavlja vedno večji javnozdravstveni problem. V ta namen je vlada odprla več  lokalnih podpornih centrov za hikikomorije, ki nudijo podporo v iskanju službe, srečanja za prizadete osebe in telefonske konzultacije za družinske člane. Veča se tudi število privatnih rehabilitacijskih centrov (Kato, Kanba in Teo, 2018). Morda najbolj nekonvencionalna metoda pomoči je vznik podjetja, ki ponuja »sestre za najem« (angl. sisters for hire). Podjetje zaposluje mlade ženske, brez formalne izobrazbe na tem področju, katerih naloga je vzpostaviti interakcijo s hikikomorijem in pomagati postopoma vrniti se v družbo. Sprva njihov stik pogosto poteka preko zaprtih vrat hikikomorijeve sobe in le redko dobijo odgovor, vendar z vztrajnostjo preko tedenskih srečanj včasih uspejo vzpostaviti prijateljski odnos in postanejo njihove zaupnice. Z njimi se še naprej srečujejo in jih nato spremljajo na kratkih izletih iz hiše, dokler hikikomori ni pripravljen za navezovanje stikov in samostojnejše življenje brez njihove pomoči (Martyn-Hemphill, 2019).

Hkrati ta tiha epidemija med mladimi povzroča vedno bolj pereče socialne, ekonomske in gospodarske probleme v državi, ki se hkrati sooča s problemom staranja prebivalstva, saj hikikomoriji predstavljajo zajeten del populacije, ki se ne izobražuje in ne napreduje proti delovnim mestom (Bennet, 2019). Za preživetje se popolnoma zanašajo na prihodek in podporo lastne družine. Tudi, ko dosežejo starost, pri kateri naj bi se po družbenih pričakovanjih redno zaposlili in osamosvojili, ostanejo odvisni od starajočih se staršev, ki s starostjo vedno težje preživljajo družino. V primeru bolezni ali smrti staršev, družina lahko ostane brez rednega prihodka in se znajde na pragu revščine.

V moderni delovno orientirani Japonski družbi, so hikikomoriji črne ovce, ki jih obdajajo številni stereotipi. Videni so kot šibki, leni, nasilni in splošno nevarni družbi, veliko kritike pa so deležni tudi starši, ki svojim otrokom omogočajo takšen življenjski slog (Berman in Rizzo, 2019). Zaradi slednjega je imeti hikikomori sindrom za mnoge vir sramu in družine pogosto prikrivajo problematično stanje lastnih otrok. Hikikomoriji s svojim vedenjem nasprotujejo ključnim vrednotam v osrčju japonske družbe, hkrati pa je njihov obstoj posledica unikatnih značilnosti japonske kulture in zgodovine.

Motiv prostovoljnega umika od družbe je pogost v japonski literaturi in mitologiji. V šintoizmu, japonski avtohtoni religiji, obstaja legenda, v kateri se eno od najpomembnejših božanstev, boginja sonca Amaterasu, zateče v samotno jamo, s čimer svet preplavita nesreča in tema. Njen umik od sveta je paralelen z  vedenjem hikikomorijev, ki pa z boginjo delijo tudi svojo mladost, pritisk družbenih pričakovanj in sprožilni dogodek, ki povzroči njihov umik iz družbe (De Luca, 2017). Za boginjo Amaterasu je to prepir z bratom, za mlade na Japonskem dandanes pa so to najpogosteje splošni družbeni pritisk in zahtevni pogoji, s katerimi se soočajo v šoli ali na delovnem mestu. Njihov umik zaznamujeta predvsem besedi neuspeh in zavrnitev, saj hikikomoriji zavračajo sistem in družbo, ki se ji ne uspejo prilagoditi (Berman in Rizzo, 2019).

Korenine sindroma segajo vse do japonske predaje zaveznikom ob koncu 2. sv. vojne, ko je prišlo do prvih poročil o študentih, ki so se v vsesplošnem občutku sramu ob porazu in zaradi hitrih sprememb, ki so zajele Japonsko, izolirali od družbe in se zaprli v svoje domove. Z modernizacije Japonske je število takšnih primerov le naraščalo. Japonska se je namreč hitro spreminjala v eno od najbolj razvitih držav z izjemno tekmovalnim delovnim trgom, ki je povzročil tudi vedno večji občutek nuje po akademskem uspehu, kar je za mlade predstavljalo vedno večji pritisk (De Luca, 2017). Za mlade je iskanje zaposlitve težavno, delovna mesta pa zasedajo starejši in bolj izkušeni delavci. Rastoče je število mladih, ki se jih kategorizira s kratico NEET (izvirno angl. »Not in Employment, Education and Training«), ki niso zaposleni, v izobraževanju ali uvajanju. Seveda je med njimi le del tistih, ki so hikikomoriji (Berman in Rizzo, 2019). Delo samo je izjemno stresno in naporno, Japonska pa je po številu delovnih ur v svetovnem vrhu. Mnogim mladim se tako ne uspe prilagoditi na svoje delovno mesto in službo opustijo ali so odpuščeni (Bennet, 2019).

Poleg velikega pritiska, ki ga postavlja nad mlade, je japonski šolski sistem kritiziran tudi zaradi svoje rigidnosti, ki onemogoča prilagajanje učencem z učnimi težavami. Alternativni načini pomoči učencem, ki ne uspejo dohajati standardov, so praktično neobstoječi. Manj uspešni učenci so prepuščeni lastnemu trdemu delu, da lahko sploh dohajajo visoko postavljene standarde. K pritisku, ki so mu izpostavljeni učenci, pa negativno prispeva tudi tendenca staršev po konstantnem primerjanju lastnih otrok in njihovih dosežkov s tujimi (Berman in Rizzo, 2019). Eden od najpogostejših razlogov, zakaj mnogi mladi prenehajo z obiskovanjem šole, pa je medvrstniško nasilje, ki kljub ukrepom, v številu primerov le narašča. Izzove pa ga vsaka oblika drugačnosti ali izstopanja (Berman in Rizzo, 2019). Japonsko družinsko okolje je zaznamovano z večinoma odsotnim očetom, ki tradicionalno srbi za dohodek, in izjemno tesnimi odnosi otroka z materjo, ki naj bi bili razlog za težave pri osamosvajanju in razvijanju socialnih veščin (Kato, Kanba in Teo, 2018). Po navajanjih hikikomorijev so bili mnogi tudi žrtve nasilja v družini (De Luca, 2017).

Čeprav sindrom lahko prizadene predvsem mlade obeh spolov, je veliko večje število hikikomorijev moškega spola. Razlog za slednje lahko pripišemo večjemu družbenemu pritisku na pripadnike moškega spola. Od njih se namreč v večji meri pričakuje karierni uspeh. Ta za ženske, iz družbene perspektive, ni tako ključen, saj mnoge ostanejo doma in prevzamejo skrb za gospodinjstvo in otroke. Hkrati pa Berman in Rizzo (2019) domnevata, da mnogo primerov prizadetih žensk ostane neprijavljenih, saj se pri njih takšno vedenje presoja kot družbeno sprejemljivo in le kot znak sramežljivosti ter navezanosti na starše.

Od svojega začetka je hikikomori sindrom pustil močan pečat na japonski kulturi. Delno v obliki moralne panike, ki zajema prebivalstvo, odločeno, da vidi hikikomorije kot kršilce norm in grožnjo obstoječemu družbenemu redu. Negativno javno prepričanje pa podpihuje pretirano poročanje medijev, ki jih prikazujejo kot nasilne in nevarne parazite, ki živijo na račun drugih. V sodobnejšem pogledu pa so hikikomoriji s svojim zavračanjem družbe in njenih norm videni kot svojevrstni romantični junaki (Berman in Rizzo, 2019). Svojo pot so si v boljše javno mnenje utrli preko literarnih in filmskih inkarnacij, ki so širši javnosti ponudile vpogled  v bolj ali manj resnično življenje hikikomorijev. Med najbolj vplivnimi je bil roman Welcome to the NHK, izdan leta 2002, ki je ob uspešnosti dobil tudi manga in anime adaptacijo. Lik hikikomorija kot protagonista je postajal v japonski literaturi in filmografiji vedno bolj pogost, med bolj znanimi naslovi so Serial Experiments Lain, Tatami Galaxy in Anohana: The Flower We Saw That Day. Povečuje pa se tudi število blogov, posebej namenjenih hikikomorijem (Heinze in Thomas, 2014, v Berman in Rizzo, 2019).

Vedno večji razkol v stroki povzroča kulturna omejenost sindroma zgolj na japonsko kulturo, ki jo pod vprašaj postavljajo poročanja o vedno več podobnih primerih izven Japonske, med drugim v ZDA, Indiji, Južni Koreji, Hong Kongu, Omanu, Španiji, Singapurju in Nigeriji (Bowker idr., 2019; Kato, Kanba in Teo, 2018). Zanimivo, tudi države, v katerih je bilo pojavljanje opaženo, še zdaleč niso vse postmoderne, njihove kulture pa se med seboj močno razlikujejo. Skladno so se v variacijah hikikomori sindroma odražale specifične razlike; npr.: hikikomoriji v ZDA so po poročanju občutili več anksioznosti in manj materinske podpore. Na splošno pa naj bi bili hikikomoriji v zahodnih kulturah, kjer je samostojnost pomembna vrednota, manj normativni (Bowker idr., 2019). Hkrati se hikikomori sindrom ne razlikuje bistveno od klaustracijskega sindroma (angl. claustration syndrome), o katerem poročajo v Franciji že od leta 1950, v  angleško govorečih državah pa od hišno-vezanega sindroma (angl. housebound syndrome). V osnovi vsi povzemajo trpljenje mladih ob prehodu v odraslost zaradi družbenih in družinskih pritiskov, ki lahko vodijo do iskanja zavetja v pasivnosti (De Luca, 2017).

Za Saita (2012, v: De Luca, 2017) hikikomori ni psihiatrična diagnoza. Sindrom razlaga kot variacijo problemov, ki spremljajo osamo, kateri se podvržejo hikikomoriji. Skladno s podobnimi sindromi, katerih obstoj že desetletja beležijo v nekaterih zahodnih državah je sindrom morda bolj izraz socialnih problemov in pritiskov, ki bremenijo mlade. Pogosto pa ga spremljajo duševne motnje.

Hikikomori sindrom tako še zdaleč ni le japonski fenomen. Kljub obsežnim zgodovinskim in kulturnim razlagam, se je slednji izven japonskih meja verjetno razvil skoraj simultano. Ta tiha epidemija, ki je že zajela Japonsko, tako morda predstavlja grožnjo celemu svetu, ki se bo moral soočiti z zdravstvenimi, gospodarskimi in socialnimi problemi, ki spremljajo rastoče število hikikomorijev. Ob tem seveda raste potreba po ukrepih in rešitvah kot tudi po širjenju relevantnih znanj in ugotovitev, ki bi javnosti razjasnile nenavadno vedenje mladih, ki zapustijo svet in se prostovoljno zaprejo v lastno sobo.

Literatura

Bennet, E. A. (2019). Alienation and Its Consequence: An Exploration of Marxism, Hikikomori, and Authenticity via Relational Connection. The Humanistic Psychologist. Advance online publication.

Berman, N. in Rizzo, F. (2019). Unlocking Hikikomori: an interdisciplinary approach.  Journal of Youth Studies, 22(6), 791–806.

Bowker, J. C., Bowker, M. H., Santo, J. B., Ojo, A. A., Etkin, R. G. in Raja, R. (2019). Severe social withdrawal: Cultural variation in past Hikikomori experiences of university students in Nigeria, Singapore, and the United States. The Journal of Genetic Psychology: Research and Theory on Human Development, 180(4–5), 217–230.

De Luca, M. (2017). Le Hikikomori entre idiom culturel et expression actuelle de la souffrance au passage de l’adolescence à l’âge adulte. Evol Psychiatr 82, 1–15.

Kato, A. T., Kanba, S. in Teo, A. R. (2018). Hikikomori: experience in Japan and international relevance. World Psychiatry, 17(1), 105–106.

Martyn-Hemphill, A. (18.1.2019). Rent-a-sister: Coaxing Japan’s hikikomori out of their rooms. Pridobljeno s strani: https://www.bbc.com/news/av/stories-46885707/rent-a-sister-coaxing-japan-s-hikikomori-out-of-their-rooms