Rejništvo skozi oči rejniških družin

Ko slišimo besedo rejništvo, si predstavljamo, kakšno bi bilo naše življenje v tuji družini, redko pa si predstavljamo spremenjeno življenje družine same, ki dobi novega družinskega člana. V tem članku bi rada bralcu približala vtise, skrbi in čustva družinskih članov, ki novega otroka sprejmejo v svoje življenje.

Odločitev, da družina postane rejniška družina je skupna in dokončna, saj se dinamika življenja spremeni za vse člane. Pogosto premalo poudarjen cilj rejništva je vrnitev otroka v primarno družino, potem ko ta zagotovi ustrezne pogoje zanj (Rant, 2012). Pomembno je torej, da se rejniška družina zaveda morebitnega odhoda otroka, kar lahko za člane družine predstavlja močan čustven napor in stres. Kljub temu pa otroku zagotavlja varno in stabilno življenjsko okolje, kar od družinskih članov zahteva potrpežljivost in vztrajnost (Bouwkamp in Bowkamp, 2014). Vzpostavijo se tudi nove oblike odnosov, tako med starši rejniki in biološkimi starši, kot med rejniško družino in rejencem (Berglez, 2008). Prav tako pomembna sprememba, na katero se morajo rejniške družine pripraviti, so odzivi okolice, ki so lahko tako pozitivni kot negativni (Lavrič, 2019). Člani novonastale družine se skozi omenjeno naučijo prilagajati in svoja življenja obogatijo z novo izkušnjo (Mali, 2008).

Slovenija je podpisnica Konvencije o otrokovih pravicah, kar nas zavezuje, da rejniško dejavnosti izvajamo po pravilih, ki jih ta določa (Konvencija o otrokovih pravicah, 1990). Naloga rejnika in namen rejništva je, da otroku, ki je vstopil v rejniško družino, ta omogoči zdravo rast, izobraževanje, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje ter delo, kar določa Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 – UPB1). Znotraj pravil in dolžnosti pa je pomembno, da družina vedno prisluhne otroku, da njegovim željam primerno težo in ga sproti obvešča o spremembah, pomembnih za njegovo življenje.

Rejnik je oseba, ki v svoj dom in družino sprejme otroka, ki iz različnih razlogov začasno ne more prebivati s svojimi biološkimi starši. Gre za začasno pomoč, ki omogoči potencialno vrnitev otroka v primarno družino (Rant, 2012). Oseba, ki si želi postati rejnik, mora izpolnjevati vse pogoje za izvajanje rejniške dejavnosti, nato ga komisija na centru za socialno delo napoti na usposabljanje, ki ga mora uspešno opraviti (Rakar idr., 2010). Usposabljanje zajema do 12 ur, poleg tega pa mora rejnik redno sodelovati v individualni projektni skupini (IPS) in se vključevati v dodatna izobraževanja. V primeru, da ima rejnica ali rejnik svoje biološke otroke, se s temi individualno pogovorijo socialne delavke ali delavci iz lokalnega centra za socialno delo. S pogovorom preverijo, kakšna čustva ter misli imajo o rejništvu in ali razumejo, kako bo to vplivalo nanje. Za oblikovanje sprejemajoče rejniške družine je ključno, da so k odločitvi prispevali vsi družinski člani, saj se bo taka družina v prihodnosti spopadala z zahtevnejšimi nalogami od običajnih družin. Starši v rejniški družini morajo biti pozorni, da ne trpi njihov partnerskih odnos, da se biološki otroci ne počutijo zanemarjeno in da se otrok v rejništvu počuti sprejetega (Mali, 2008). V jedru so rejniške družine funkcionalne, imajo sposobnost samoanalize (Mali, 2008) in vzpostavljajo realno raven aspiracije v odnosu do otroka (Crnkovič, 2008). Pomembno je, da rejnikov ne vodijo previsoki cilji in nimajo od odnosa z otrokom previsokih pričakovanj. Rejniki se nato vsaj enkrat na pet let izobražujejo na obveznih usposabljanjih, ki so s psihološkega vidika posameznika in družine še posebej pomembna. Člani rejniških družin na srečanjih med seboj prosto razvijajo pogovore, ki jih v vlogi moderatorja navadno vodi psiholog ali socialni delavec. Strokovna podlaga moderatorja nudi udeležencem varnost, da lažje razrešijo marsikateri strah in nejasnost. Rant (2012) ugotavlja, da bi moralo biti več psiholoških intervencij znotraj teh srečanj usmerjenih na rejnike in da je supervizija ključna za napredek ter višjo usposobljenost rejnikov. Ta srečanja rejniškim družinam predstavljajo psihološko razbremenitev. Do te pride med pogovorom, izmenjavo izkušenj in izpostavljanjem primerov dobrih praks v družinah.

Otrok prinese iz svoje biološke družine že izoblikovana prepričanja in oblike vedenja, ki so mu v preteklosti prinašala korist (Žumer, 2016). S temi vedenji se je otrok lahko zavaroval pred neprimerno vzgojo v okolju, v katerem je odraščal, zato je pomembno, da rejniška družina ta vedenja ne kaznuje ali označi za »napačna«. Rejniki otroku dajo čas, da spozna novo okolje in ljudi, ter tako sam postopno prilagodi vedenje. Kljub temu je ključnega pomena, da rejniška družina postavi jasno določena pravila, ki jih dosledno upošteva, saj s tem v otrokovo življenje vnese konsistentnost in varnost. Pri prehodu v novo družino je ravno občutek varnosti tisti, ki otroka najbolj razbremeni in umiri. Otrok v varnem okolju lažje razvija čustva ljubezni, zaupanja in spoštovanja (Rakar idr., 2010). Samo tako okolje omogoča, da otrok nadoknadi morebitni razvojni, čustveni ali socialni zaostanek.

Kvaliteta in konstruktivnost komunikacije se s časom, ki ga otrok preživi v rejniški družini, spreminja. Odvisna je tudi od starosti otroka, priučenih vedenj otroka in drugih dejavnikov okolja (Lavrič, 2019). Komunikacija v rejniški družini je konstruktivna, če njen namen in vsebino razumejo vsi vključeni v pogovor. Partnerja morata biti v procesu razvoja komunikacije z otrokom pozorna, da ohranjata enotno sporočilo, torej da sta odvisna drug od drugega, nista pa odvisna od otrok. Rejniki težijo k razvoju komunikacije, ki je transparentna in sporoča jasne meje, hkrati pa ne omejuje otroka pri izražanju. Veliko otrok je bilo v preteklosti navajeno skrbeti za biološke starše oz. prevzemati odrasle vloge, zato je pomembno, da rejniki v družini jasno prevzemajo starševsko vlogo, saj lahko otrok le na ta način prevzame vloge, primerne za njegovo starost. To otroka razbremeni in mu omogoči normalen psihosocialni razvoj (Bregar, 2008; Žumer, 2016). Predvsem mlajši otroci rejnike pogosto kličejo »mama« in »oče« in jih identificirajo kot starše. Na tej točki je pomembno, da rejniki ustvarijo sprejemajoč dialoški prostor in se z otrokom pogovorijo o pomenu besed »mama« in »oče« (Rakar idr., 2010). Ko je otrok primerne starosti, mu starši razložijo, da ima svoje biološke starše, vendar tudi rejniške starše, ki so mu vedno na voljo za pogovor in v oporo, ko to rabi. Del komunikacije z rejniškim otrokom mora zajemati izhodišče »ne vedeti«, kar pomeni, da starš ne vsiljuje svojih odgovorov, ampak da priložnost otroku, da te najde sam (Gehart, 2007).

Posebna oblika komunikacije se oblikuje tudi z otroki rejnikov, pri čemer so ti lahko razpeti med vlogo sorojenca, mentorja in skrbnika (Lavrič, 2019). Za otroke v družini lahko prihod novega družinskega člana pomeni manj starševske pozornosti, po drugi strani pa so lahko zato veliko bolj samostojni in prevzamejo zaščitniško vlogo do rejenca (Watson in Jones, 2002, str.49; v Lavrič, 2019). Rejniški starši in njihovi otroci v najboljšem primeru oblikujejo okolje, kjer se otrok lahko varno naveže in se zaveda, da je tudi drugim njegova varnost pomembna. Cilj komunikacije je torej v tem, da otrok ve in čuti, da so mu družinski člani na voljo in ga imajo radi, tudi v času, ko niso ob njem (Bouwkamp in Bowkamp, 2014, str. 24).

Zaradi konstantnega stika z biološkimi starši rejniki tudi z njimi oblikujejo specifičen način komunikacije. Učinkovita komunikacija v tem primeru temelji na konkretnih dogovorih, pravilih in mejah, kako bodo medsebojno sodelovali (Čačinovič Vogrinčič, 2006; v Lavrič, 2019; Lavrič, 2019; Mali, 2008). Pomembno je, da rejniki dopustijo biološkim staršem, da prevzamejo del skrbi za otroka, ki so ga zmožni opravljati. Pogosto pa se vseeno zgodi, da se med njimi razvije tekmovalen odnos, saj do otroka oboji čutijo ljubezen, ki je močan motivator vedenja. V tem primeru je nujno, da se v komunikacijo vključi socialni delavec, ki pomaga vzpostaviti primeren odnos (Čačinovič Vogrinčič, 2006). V ta namen večina centrov za socialno delo oblikuje individualne projektne skupine, kjer se na srečanjih zberejo starši, rejniki in svetovalni delavec. Če je primerno, lahko vključijo tudi otroka. Naloga svetovalnega delavca ali psihologa v IPS je koordiniranje, saj preko svojega strokovnega znanja vzpostavlja in ohranja raven spoštovanja ter poudarja pomembnost etičnega ravnanja med soudeleženci (Ferlin, 2013). Kakovost dela znotraj posamezne IPS je odvisno od sodelujočih. Intenzivno in kontinuirano delo vseh vključenih v rejniški sistem omogoča možnost skrajšanja dobe rejništva za otroka (Urekar, 2018).

Ferlin (2013) razlaga, da otroci v rejništvu čutijo potrebo, da svoje biološke starše vidijo kot dobre in jih pogosto tudi idealizirajo. Na tej točki je naloga rejnikov, da otroku dajo vedeti, da ima svoje biološke starše lahko odkrito rad. Pogosto imajo rejniki večji uvid v družinske razmere primarne družine otroka, kot ima otrok sam, pri čemer je pomembno, da svoja čustva in vtise o primarni družini rejniki premišljeno delijo z otrokom. Za rejnike je lahko tako vedenje čustveno naporno in lahko dobijo celo občutek, da otroku lažejo. Ko je otrok nameščen v rejniško družino in se v tej začne počutiti varno, se mu lahko porajajo vprašanja o tem, zakaj njegova družina ni znala na tak način poskrbeti zanj. Zaradi omejenih stikov in primarne potrebe po ljubezni bioloških staršev si otrok lahko ustvari nerealistično predstavo o njih in izraža močno željo po vrnitvi v matično družino. Kljub temu da rejniki lepo skrbijo zanj, otrok navadno hrepeni po bližini in odobravanju biološke mame. To lahko rejnike prizadene, zato je pomembno, da so na take in podobne dogodke pripravljeni vnaprej in znajo nanje primerno odreagirati. Na take dogodke se pripravijo že na začetnih izobraževanjih in oporo najdejo znotraj svoje IPS skupine. Ne glede na otrokovo odločitev o vrnitvi v biološko družino je pomembno, da mu rejniška družina še vedno stoji ob strani, mu nudi varno okolje, ljubezen in ohranja stike. Na ta način otrok pridobi pozitivno družinsko izkušnjo in se nauči veliko konstruktivnih vedenj.

Kljub veliko pozitivnim spremembam, ki jih je otrok deležen v rejniški družini, pa ta zanj prinaša tudi določeno mero negativnih čustev, stigmo iz okolice in izgubo nadzora nad potekom življenja. Starejši otroci in mladostniki, ki vstopijo v novo družino, navadno izražajo več odpora. Pomemben dejavnik so tukaj vrstniki, katerih mnenje je mladostniku v tem času najbolj pomembna potrditev (Kujavec, 2017). Za novo rejniško družino so lahko odzivi okolice pozitivni, medtem ko ima rejenec drugačno izkušnjo. Pomembno je, da je rejnik pozoren na vidik rejenca. Le tako mu lahko stoji ob strani, ga na neprijetna vprašanja vrstnikov pripravi in mu s tem pomaga ohranjati pozitivno samopodobo.

Družine, ki se odločajo za rejniško dejavnost, omogočajo prijeten dom otrokom. Rejniška dejavnost v Sloveniji je dobro strukturirana, vseeno pa se kvaliteta rejniških postopkov v različnih delih Slovenije razlikuje, saj je odvisna od delovanja lokalnega centra za socialno delo in rejniške družine same. Pomembno je, da zakonodaja v Sloveniji še naprej deluje na tem, da se stigma okolice zmanjšuje. Pomemben sprejet ukrep je bila sprememba besede »rejenec« v besedo »otrok«, ki se uporablja v uradnih dokumentih, na centrih za socialno delo in v IPS skupinah  (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti, Uradni list RS, št. 109/12). Beseda »rejenec« ima pogosto negativen predznak in lahko prevzame velik del otrokovega jaza. Izraz »otrok« le-tega ne stigmatizira, prav tako pa je primernejši glede na vsebino izvajanja dejavnosti, saj otroka postavlja v ospredje (Cigrovski, 2013). Kljub zakonodaji, centrom za socialno delo in IPS skupinam, vseeno največji del opravijo člani rejniške družine, ki preko notranje motivacije, prilagajanja in učenja omogočajo, da ima vse več otrok v Sloveniji vsaj nekaj ljudi, ki mu predstavljajo dom.

Tudi v mojo družino je pred leti prišla dve leti stara deklica in spremenila dinamiko našega življenja ter nas ob tem veliko naučila. Že tako majhna nam je prinesla veliko veselja in smeha ter popestrila naš vsakdan na prav poseben način. V veliko vidikih jo vidim kot svojo pravo sestro, saj je z mano in bratom skupaj odraščala, doživela to, kar sva midva, in bila del našega življenja. Pri trinajstih letih se ji je ponudila možnost vrnitve k biološki mami, vendar imamo še vedno pogoste stike in posebno vez. Kot biološki otrok v rejniški družini čutim ponos, da se je moja družina za to odločila, in sem hvaležna za nenadomestljivo izkušnjo.

Literatura

Berglez, V. (2008). Rejniška pogodba in razmerja ter odnosi, ki nastajajo v zvezi z njo. V V. Berglez (ur.), Otrokova varnost v sistemu skrbi za otroke, ki ne morejo živeti pri starših (str. 15–30). Hoče: Združenje MOČ.

Bouwkamp, S. in Bowkamp, R. (2014). Vzorci interakcij v družinah. V M. M. Klemenčič Rozman (ur.), Blizu doma, (str. 24–25). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, Pedagoška fakulteta in inštitut za družinsko terapijo.

Cigrovski (2013). Spremembe na področju rejniške dejavnosti. Pridobljeno s https://www.iusinfo.si/medijsko-sredisce/v-srediscu/92543

Crnkovič, M. (2008). Psihologija motivacije – potreba po družinskem življenju in potreba po rejništvu. V Kuzmanič Korva, D. (ur.), Kaljenje: Bilten Skupnosti CSD Slovenije (str. 7–17). Ljubljana: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.

Čačinovič Vogrinčič, G. (2006). Socialno delo z družinami. Socialno delo, 45, 111–118. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani.

Ferlin, A. (2013). Rejništvo – kratkotrajna ali dolgotrajna rešitev? (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta – socialna pedagogika, Ljubljana.

Gehart, D. (2007). Creating space for children’s voices: A collaborative and playful approach to working with childre and families. V H. Andres in D. Gehart (ur.), Collaborative therapy: Relationships and conversations that make a difference, (str. 183–197). New York: Brunner-Routledge.

Konvencija o otrokovih pravicah (1990). Pridobljeno s http://www.varuh-rs.si/pravni-okvir-in-pristojnosti/mednarodni-pravni-akti-s-podrocja-clovekovih-pravic/svet-evrope/evropska-konvencija-o-uresnicevanju-otrokovih-pravic-svet-evrope/

Kujavec, N. (2017). Iz rejništva v vzgojni zavod (Magistrsko delo). Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta – socialna pedagogika, Ljubljana.

Lavrič, E. (2019). Biti biološki otrok v rejniški družini (Magistrsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za socialno delo, Ljubljana.

Mali, M. (2008). Rejniška družina – družina s posebnimi sposobnostmi. V Kuzmanič Korva, D. (ur.), Kaljenje: Bilten Skupnosti CSD Slovenije (str. 115–131). Ljubljana: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.

Rakar, T., Čačinovič Vogrinčič, G., Zaviršek, D., Boškić, R., Boljka, U., Smolej, S., … , Kovač, N. (2010). Postopki, organizacija in standardi na področju rejništva. Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo, Ljubljana.

Rant, A. (2012). Utemeljitev potreb po razvoju novih oblik terapevtskih pomoči rejniški družini – študija primera. V J. Vogrinc in I. Devetak (ur.), Sodobne teme na področju edukacije (str. 107–122). Ljubljana: Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani.

Urekar, M. (2018). Sodelovanje med centrom za socialno delo, izvorno in rejniško družino otroka (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta – socialna predagogika, Ljubljana.

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti /ZIRD-A/ (2012). Uradni list RS, št. 109 (31.12.2012). Pridobljeno s https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2012-01-4322?sop=2012-01-4322

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih /ZZZDR/ (2004). Uradni list RS, št. 69 (21. 7. 2004). Pridobljeno s https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina?urlid=200469&stevilka=3093

Žumer, M. (2016). Rejništvo z vidika rejnikov (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta – socialna pedagogika, Ljubljana.