Korona in mi

V članku podajam razmišljanja o situaciji in hipotetiziram o možnih povezavah med fenomeni, ki se pojavljajo v času epidemije koronavirusa.

Epidemijo koronavirusa spremlja val okužb, ki s sabo prinašajo val negotovosti. To je val, na katerega ljudje pogosto pozabljajo in se zato znajdejo v stiskah, ki jih težko premagajo sami. Poleg epidemije širjenja bolezni se širi tudi psiho-socialna epidemija, ki je v javnosti velikokrat preveč posplošeno obravnavana. Gre za epidemijo, ki se širi relativno ločeno od bolezenske in ima velik vpliv na psihična stanja skupin in posameznikov. V psihologiji epidemije lahko prepoznamo najmanj tri elemente psiho-socialne epidemije, in sicer Strong (1990) za te elemente opredeljuje strah, razlago in moralizacijo ter akcijo (ali predlagano akcijo).

Izbruhi različnih bolezni in epidemij so že od nekdaj oblikovali družbo v različnih zgodovinskih obdobjih in niso nov pojav. V 14. stoletju je v Evropo ponovno prišla kuga in ustvarjala epidemijo približno vsakih 20 let. Čeprav je bila kuga vsakič pogubna in je po predvidevanjih zgodovinarjev v tem obdobju skupno ubila okrog 25 milijonov ljudi, kar znaša okrog četrtino takratne populacije (Olea in Christakos, 2005), so takratna mesta vzpostavila rutino, kar je ustvarilo načine za spopadanje z njo – vsaj za nekaj časa. Rutina je opravilo, potekajoče po že znanem, ustaljenem načinu (Slovar slovenskega knjižnega jezika, 2014), kar v tem kontekstu pomeni, da je omogočila enovito in učinkovito spoprijemanje z nastalo situacijo. Tako je postala kuga čez čas normalizirana in institucionalizirana (tako kot AIDS v današnjem času). Kljub njenemu ponovnemu pojavljanju so ljudje poznali strategije, ki so jih uporabljali, da so se, kar se da učinkovito, zaščitili pred epidemijo (Strong, 1990). Ko pa taka rutina še ni vzpostavljena in je situacija v določenem družbeno-zgodovinskem času relativno nova, velikokrat postane plod negotovosti, kar vodi do prve komponente psihosocialne epidemije – strahu.

Strah je eno izmed osnovnih čustev, ki omogoča evolucijsko potreben odgovor – boj ali beg. Omogoča nam, da se zaščitimo pred nevarnostjo, ki nas hipotetično ogroža. Če vidimo medveda bomo najverjetneje zbežali, če pa ocenimo, da imamo vire, s katerimi se bomo spoprijeli z medvedom, se bomo borili. Hkrati se aktivira simpatični živčni sistem, ki omogoča mobilizacijo virov za ustrezen odziv. Strah torej spodbudi točno določen, znan objekt v okolju, od katerega lahko pričakujemo, kakšne posledice bo delovanje tega imelo na nas. Ko pa objekt sicer zaznamo, a ne poznamo njegovih lastnosti, lahko govorimo o strahu pred neznanim.

Strah pred neznanim Carleton (2016) definira kot posameznikovo nagnjenost k doživljanju strahu zaradi pomanjkanja informacij o okolju na katerikoli stopnji procesiranja. Pravi tudi, da je možno, da je strah pred neznanim osnovni strah ali morda temeljni strah, ki je v ozadju anksioznosti in nevrotičnosti. Strah lahko ločimo od anksioznosti po tem, da je prvi bolj osredotočen na sedanjost in je relativno trenuten ter vezan na konkreten objekt, medtem ko je anksioznost orientirana na prihodnost in je trajnejša od strahu ter bolj nedoločena v oziru do objekta (Barlow, 2000). Iz tega lahko sklepamo, da pri strahu pred neznanim sicer vemo, česa se bojimo, ampak ne poznamo značilnosti objekta, kar nam povzroča sam strah pred neznanim. Torej pri izbruhu koronavirusa sicer vemo, da nas preganja bolezen, hkrati pa je v položaju pomanjkanja informacij tudi znanstveno-strokovna stroka, ne vemo točno, kakšen je objekt, ki se ga bojimo. Med drugim to, da pomanjkanje informacij močno vpliva na posamezne emocije, kaže na pomembno povezavo med kognicijo in emocijami (Bechtel in Churchman, 2002).

Zaradi prisotnega strahu, sumljivosti vsakega posameznika kot možnega prenašalca (Strong, 1990) ter drugih dejavnikov psiho-socialne epidemije, je možna tudi stigmatizacija (potencialnih) okuženih in njihovih bližnjih, kar lahko rezultira v tem, da kasneje poiščejo strokovno pomoč. Stigmatizacija posameznika tako človeka potisne v položaj nedoraslega subjekta, ki mu nekaj manjka do priznanja človeške normalnosti, kar utrjuje njegov marginaliziran položaj v odnosu do družbe (Ule, 2004). Barrett in Brown (2008) pravita, da lahko trdimo, da stigmatizacija ni samo negativna posledica določenih bolezni, ampak je bolezen sama po sebi. Hkrati omenjata, da je v oziru na infekcijske bolezni (kot je tudi koronavirusna bolezen) stigmatizacija biosocialni fenomen sestavljen iz štirih elementov. Prvi element predstavlja veliko oviro za hitro detekcijo bolezni, kar omogoča hitrejše širjenje bolezni. Drugi je socialna marginalizacija, ki lahko vodi do revščine in zavračanja, kar poveča dovzetnost populacije za vnos in širjenje infekcijskih bolezni. Stigmatizirane osebe v manjši meri zaupajo zdravstveni stroki, socialna stigma pa hkrati poveča javno zaznavo tveganja, kar lahko rezultira v masovni paniki in v neučinkovitih odzivih javnosti, kar predstavljata tretji in četrti element fenomena stigmatizacije v oziru na infekcijske bolezni. V tem kontekstu je pomembno, da se javnost kljub kritičnim situacijam počuti varno in da se ohranja optimizem, ki lahko prav tako zmanjša občutek ogroženosti.

Kot smo videli v poteku zaostrovanja razmer je, da v družbi vlada več različnih dimenzij posameznih komponent psiho-socialne epidemije. V oziru na drugi dve komponenti –  razlago in moralizacijo ter akcijo predvsem v prvih dneh epidemije, se v družbi pojavlja stanje dezorientacije, kjer se je težko odločiti, ali gre za resno bolezen, za nekaj trivialnega ali le poksus prednostnega tematiziranja medijev (Strong, 1990). Pojavljajo se številne nove teorije nastanka bolezni, ki segajo od religioznih do teorij zarote. Zanimiva je primerjava z raziskavo Smallmana (2018), ki je analiziral spletne objave Latino Američanov, ki so doživeli virus Zika v letu 2015. V glavnem so krivili številne internacionalne organizacije, kot npr. različne fundacije ali iluminate. Dovzetnost za teorije zarote namreč bazira na epistemoloških motivih, ki so ključni za razumevanje in strukturiranje okolja, eksistencialnih motivih, katerih funkcija je ohranjanje varnosti in kontrole nad okoljem in socialnih motivih, ki so pomembni za vzdrževanje pozitivne slike sebe v socialni skupini (Douglas, Suttton in Cichocka, 2017). V sklopu epidemije koronavirusna lahko identificiramo možnost prisotnosti vseh motivov, na katerih naj bi po raziskavi Douglasa idr. (2017) bazirala dovzetnost za teorije zarote, s katerimi si poskušajo posamezniki ali skupine osmisliti trenutno dogajanje. Torej je tako okolje optimalno za oblikovanje izkrivljenih prepričanj.

Kot sem omenil na začetku članka, je bila tudi v 14. stoletju za obladovanje razmer potrebna rutina, ki je omogočila prenehanje širjenja bolezni. V začetku razhajanja novih epidemij, ko še ni kolektivnih načinov spoprijemanja s situacijo, različne družbene skupine predlagajo svoje alternativne načine, kjer se različne akcije razlikujejo glede na interpretacijo situacije, ki je v različnih krogih seveda različna (Strong, 1990). Tak fenomen lahko impliciramo tudi na začetek razhajanja koronavirusne bolezni.

Za zajezitev širjenja virusa je potrebna akcija, ki jo sprejme skupnost in ne le posameznik. Drury in Alfadhli (2019) sta v raziskavi o vedenju v izrednih razmerah ugotovila, da predvsem, ko ljudje ustvarijo občutek deljene socialne identitete, se začnejo tudi med seboj koordinirano podpirati in zagotovijo, da tisti, ki pomoč najbolj potrebuje, to tudi najhitreje dobi. Velikokrat se socialna identiteta začne oblikovati ob lastni izkušnji skupne grožnje, vendar je v tem kontekstu še toliko bolj pomembno nepristransko in strokovno obveščanje javnosti.

Pomembno je tudi oblikovanje občutka pripadnosti, saj je ta eden izmed elementarnih potreb za oblikovanje intrinzične motivacije poleg potrebe po avtonomnosti in kompentnosti (Deci in Ryan, 2000). Predpostavljamo lahko, da bodo ob zadovoljitvi vseh treh potreb ljudje visoko intrinzično motivirani za stremenje tudi k skupnemu cilju, če se bodo torej počutili pripadne skupnosti in hkrati efektivne ter avtonomne v svojih akcijah, saj se odrasli posamezniki v glavnem odgovorno počutijo samo za dogodke, ki jih lahko kontrolirajo (Chebat, 1986). V tem kontekstu imajo možnost vsaj kontrole svojega vedenja, ki vodi k rešitvi. Hkrati pa Drury in Reichner (2020) izpostavljata, da intrinzična motivacija ni dovolj, ampak je hkrati potrebna vzpostavitev zunanjega nadzora, ki zelo jasno definira sprejemljiva oziroma nesprejemljiva vedenja.

Strah, stigmatizacija in izkrivljene razlage situacije so komponente psihosocialne epidemije, ki otežujejo učinkovito spoprijemanje s situacijo in pogosto negativno vplivajo na duševno stanje ljudi. Pomembno je torej prepričanje, da lahko epidemijo koronavirusa premagamo le skupaj, kjer s skupnimi močmi poskušamo poenotiti učinkovito vedenje, hkrati ustvariti občutek za socialno identiteto in razumeti sočloveka, ki lahko v tej situaciji trpi še bolj kot mi sami.

Reference

Barrett, R. in Brown, P. J. (2008). Stigma in the Time of Influenza: Social and Institutional Responses to Pandemic Emergencies. The Journal of Infectious Diseases, 197, 34–37.

Barlow, D. H. (2000). Unraveling the mysteries of anxiety and its disorders from the perspective of emotion theory. American Psychologist, 55(11), 1247–1263.

Bechtel, R. B. in Churchman, A. (2003). Handbook of Environmental Psychology. New York: Wiley.

Carleton, N. (2016). The wonder and angst of exploring the unknown: Introduction to the special issue on intolerance of uncertainty. Journal of Anxiety Sisorders, 41, 1—4.

Chebat, E. C. (1986). Social Responsibility, Locus of Control, and Social Class. The Journal of Social Psychology, 126(4), 559—561.

Deci, E. L. in Ryan, R. M. (2000). The “What” and “Why” of Goal Pursuits: Human Needs and the Self-Determination of Behavior. Psychological Inquiry, 11(4), 227–268.

Douglas, K. M., Sutton, R. M. in Cichocka, A. (2017). The Psychology of Conspiracy Theories. Current Directions in Psychological Science26(6), 538–542.

Drury, J. in Alfadhli, K. (2019). Social identity, emergencies and disasters. V R. Williams, S. Bailey, B. Kamaldeep, S. A. Haslam, C. Haslam, V. Kemp in D. Maughan (Ur.). Social scaffolding: Applying the lessons of contemporary social science to health, public mental health and healthcare. London: Royal College of Psychiatrists.

Olea, R., in Christakos, G. (2005). Duration of Urban Mortality for the 14th-Century Black Death Epidemic. Human Biology, 77(3), 291—303.

Reicher, S. in Drury, J. (2020, 15. marec). Don’t personalise, collectivise! Dostopno na: thepsychologist.bps.org.uk/dont-personalise-collectivise.

Smallman, S. (2018). Conspiracy Theories and the Zika Epidemic. Journal of International and Global Studies, 9(2), 1—13.

Slovar slovenskega knjižnega jezika druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja: druga knjiga: Pe—Ž. (2014). Ljubljana: Cankarjeva založba.

Strong, P. (1990). Epidemic psychology: a model. Sociology of Health and Illnes, 12(3), 249—259.

Ule, M. (2004). Socialna psihologija. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.