Kaj je lucidno sanjanje in ali se ga lahko naučimo?

Od začetka raziskovanja tega fenomena se pojavlja veliko različnih definicij, vse pa vključujejo zavedanje o sanjanju med samim sanjanjem (Levitan, 1994), zato se je to uveljavilo kot minimalni kriterij lucidnega sanjanja. Eno izmed mnogih definicij lucidnega sanjanja je podal Tholey (1985, v Stumbrys, Erlacher, Schädlich in Schredl, 2012), ko je opisal 7 vidikov lucidnosti/jasnosti: jasnost o stanju zavesti, o svobodi odločitev, o zavesti, o budnem življenju, o zaznavi, o pomenu sanj in jasnost o ohranjanju/priklicu sanj.

Lucidnost sanj se pojavlja na kontinuumu, torej so lahko nekatere sanje bolj lucidne od drugih (Barrett, 1992). Levitan (1994) je ta kontinuum racionalnosti razdelil na različne stopnje. Na najvišji stopnji lucidnosti se oseba zaveda, da sanja, poleg tega pa popolnoma razume, kaj to pomeni, in se v skladu s tem tudi vede. Na najnižji stopnji lucidnosti pa oseba ve, da sanja, vendar niti ne razume, kako se sanjanje razlikuje od budnega življenja, niti se ne vede v skladu z lucidnostjo (npr. dogodke in osebe iz sanj zmotno zamenja s tistimi iz budnega življenja). Stopnja lucidnosti pa se lahko med sanjanjem neprestano spreminja (Levitan, 1994).

Sposobnost lucidnega sanjanja ima veliko praktičnih uporab (LaBerge in Rheingold, 1990 v Stumbrys idr., 2012). Z njeno pomočjo lahko izboljšamo naše gibalne sposobnosti (Erlacher in Schredl, 2010, v Stumbrys idr., 2012) in kreativno reševanje problemov (Stumbrys in Daniels, 2010, v Stumbrys idr., 2012). Lucidno sanjanje se uporablja tudi pri odpravljanju nočnih mor – z razvojem te sposobnosti se zmanjša frekvenca in intenziteta nočnih mor (Spoormaker in van den Bout, 2006, v Stumbrys idr., 2012). Lucidno sanjanje je pomemben fenomen v znanosti, saj znanstveniki z njegovo pomočjo raziskujejo odnos um-telo med REM spanjem (Erlacher in Schredl, 2008a, v Stumbrys idr., 2012). Slednjo uporabo lahko zasledimo v raznih raziskavah, kjer lucidno sanjanje izkoriščajo za dokaz povezave med fiziološko aktivacijo (npr. povečano delovanje avtonomnega živčnega sistema) in reflektivno zavestjo med REM spanjem (ta omogoča zavedanje, da oseba sanja) (LaBerge, Levitan in Dement, 1986) ali iščejo razlike v elektrofiziologiji lucidnega in nelucidnega sanjanja (Holzinger, LaBerge in Levitan, 2006).

Številne raziskave so potrdile, da se lucidno sanjanje odvija predvsem v REM (angl. rapid-eye-movement) fazi spanja. Ime je dobila po hitrih očesnih gibih, za to fazo pa je značilno zatiranje mišičnega tonusa, kar pomeni, da smo med REM fazo spanja skoraj popolnoma paralizirani (Siegel, 2005). V raziskavi, ki so jo izvedli LaBerge, Levitan in Dement (1986), se je 83 od 88 zabeleženih lucidnih sanj odvilo v REM fazi spanja, v drugi raziskavi pa se je 32 od 35 zabeleženih lucidnih sanj odvilo v tej fazi spanja (LaBerge, Nagel, Dement, Zarcone, 1981). Zanimiv je postopek kako znanstveniki ugotovijo, kdaj oseba lucidno sanja. Ko se udeleženci zavejo, da sanjajo, to sporočijo tako, da izvedejo vnaprej dogovorjene gibe – npr. zaporedje stiskov pesti ali premikov oči. Vnaprej dogovorjene akcije udeleženci lahko izvedejo, ker je v lucidnih sanjah spomin načeloma ohranjen, te akcije pa sprožijo fiziološke spremembe, ki jih znanstveniki lahko izmerijo (LaBerge idr., 1981).

Lucidne sanje je v življenju vsaj enkrat doživelo 58 % populacije, medtem ko ena petina populacije lucidne sanje doživlja enkrat ali večkrat na mesec (Gackenbach, 1991). Raziskava o fenomenologiji lucidnega sanjanja je pokazala, da jih ljudje najpogosteje doživljajo med 12 in 14 letom, nasploh pa v povprečju trajajo približno 14 minut (Stumbrys, Erlacher, Johnson in Schredl, 2014). Še nekatere zanimive ugotovitve te raziskave so, da ljudje v lucidnih sanjah najraje letijo, se pogovarjajo ali pa imajo spolne odnose, ženske pogosteje spontano lucidno sanjajo, medtem ko moški to dosežejo s treningom – pogosto z željo, da bi v sanjah izkusili letenje ali spolne odnose (Stumbrys idr., 2014).

Lucidne sanje so subjektivne narave, saj predstavljajo tok subjektivnih dogodkov, ki jih ustvarjajo naši možgani na podlagi različnih dražljajev (LaBerge in DeGracia, 2000). Avtorja sta povzela, da so izkušnje lucidnega sanjanja zelo variabilne. Že v sami iniciaciji lucidnih sanj obstaja več možnosti: kar 80 % lucidnih sanj se začne s prehodom iz nelucidnih v lucidne sanje, preostali delež sanj pa se začne s prehodom iz budnega stanja v lucidno sanjanje. Nadalje v lucidnih sanjah ločimo več tipov zaznavnega okolja, tj. halucinirana senzorika v sanjah, ki vključuje vse modalnosti. V minimalnem zaznavnem okolju so odsotne skoraj vse senzorične kvalitete, nadrealistično okolje vključuje živahne in psihedelične podrobnosti (navadno so to abstraktne barve, oblike in gibanja), tipično zaznavno okolje pa je podobno vsakodnevnemu budnemu življenju in vključuje vse senzorične modalnosti. Tudi čustva, kognitivne funkcije, volja, akcija in način konca lucidnih sanj lahko variirajo od posameznika do posameznika in od sanj do sanj (LaBerge in DeGracia, 2000).

Že od začetka raziskovanja tega fenomena je bilo večkrat prikazano, da se je lucidnega sanjanja moč naučiti (LaBerge, 1980b, v Stumbrys idr., 2012; Zadra, Donderi in Pihl, 1992). To sposobnost lahko dosežemo s pomočjo tehnik indukcije lucidnega sanjanja. Indukcija lucidnega sanjanja pomeni vsa sredstva, ki strmijo k povečanju frekvence lucidnega sanjanja ali osvojitvi te sposobnosti (Stumbrys idr., 2012).

Tehnike indukcije lucidnega sanjanja se delijo v tri večje kategorije. Kognitivne tehnike zajemajo vse kognitivne dejavnosti, ki jih izvajamo z namenom, da bi se naučili sanjati lucidno. Med drugimi spadajo v to kategorijo naslednje tehnike: MILD (mnemonična indukcija lucidnih sanj), testiranje realnosti, namera, Tholeyeva kombinirana tehnika in druge. Druga kategorija tehnik indukcije lucidnega sanjanja je zunanja stimulacija. Sem spadajo vsi dražljaji, ki lahko sprožijo lucidnost sanj, če so prisotni v REM fazi spanja. Zunanja stimulacija vključuje svetlobne, zvočne, vibro-taktilne, elektro-taktilne in vodne dražljaje. Tretja kategorija so razne tehnike in vključujejo vse metode indukcije, ki ne spadajo v drugi dve kategoriji. Ena od raznih tehnik je vnos specifičnih snovi, npr. vnos donepezila (Stumbrys idr., 2012).

Mnoge raziskave so bile izvedene z namenom preveriti učinkovitost določenih tehnik indukcije lucidnega sanjanja (Dyck, Schredl in Kühnel, 2017; Zadra idr., 1992). V eni izmed številnih raziskav so preverjali učinkovitost Tholeyeve kombinirane tehnike indukcije, ki vključuje elemente drugih kognitivnih tehnik (Tholey 1983, v Zadra idr., 1992) in uspešno prikazali, da je ta tehnika učinkovita pri učenju lucidnega sanjanja (Zadra idr., 1992). Tholey (1983, v Zadra idr., 1992) je opisal 9 ključnih točk omenjene kombinirane tehnike:

• Oseba se mora vsaj petkrat na dan vprašati kritično vprašanje »Sanjam ali ne?«.
• Oseba si naj intenzivno predstavlja, da sanja.
• Med odgovarjanjem na kritično vprašanje, naj oseba upošteva ne le trenutno dogajanje, ampak tudi pretekle dogodke.
• Oseba si naj postavi kritično vprašanje v vseh situacijah, ki so značilne za sanje (npr. ko občuti močna čustva ali pa se zgodi nekaj nepričakovanega).
• Oseba si naj kritično vprašanje postavi v situacijah, ki se pogosto pojavljajo v njegovih sanjah.
• Če oseba pogosto sanja stvari, ki se v budnem življenju ne dogajajo (npr. letenje), si naj predstavlja, da se mu to dogaja v budnem stanju, medtem pa si naj govori, da sanja.
• Če si oseba težko zapomni sanje, naj preizkusi metode za boljšo zapomnitev sanj.
• Oseba naj gre spat z mislijo, da bo v sanjah dosegla zavedanje o sanjanju.
• Oseba naj se odloči, da bo v sanjah izvedla določeno dejanje (preprosti gibi zadostujejo).

Dyck, Schredl in Kühnel (2017) so preverjali učinkovitost treh kognitivnih metod indukcije lucidnega sanjanja: pisanje dnevnika sanj, tehnika zbudi-se-nazaj-v-posteljo (angl. Wake-up-back-to-Bed ali WBTB) in testiranje realnosti. Pri pisanju dnevnika sanj je pomembno, da oseba zapiše svoje sanje takoj po tem, ko se zbudi, v zapis pa naj vključi vse, kar se spomni. Testiranje realnosti vključuje postavljanje vprašanja »Sanjam ali sem buden?« večkrat na dan in iskanje morebitnih neskladnosti s fizičnimi zakoni v okolju (Tholey, 1983, v Dyck idr., 2017). Tehnika Wake-up-back-to-Bed pa poteka takole: posameznik naj spi šest ur, nato naj se zbudi in ostane buden vsaj eno uro (med tem časom naj razmišlja o vsebini sanj in si naj govori, da naslednjič, ko bo seznanjen z določenim elementom sanj, bo sanjal), zatem pa naj zaspi še za tri ure (Erlacher, 2010, v Dyck idr., 2017). Čeprav učinkovitosti teh tehnik niso dokazali, je bila frekvenca lucidnega sanjanja rahlo večja po uporabi kognitivnih tehnik indukcije (Dyck idr., 2017). Stumbrys in drugi (2012) so analizirali 35 študij indukcije lucidnega sanjanja in izpostavili, da so se naslednje tehnike izkazale za učinkovite: MILD, testiranje realnosti, namera, Tholeyeva kombinirana tehnika, WBTB in svetlobni dražljaji.

Lucidno sanjanje je torej sposobnost, ki se je lahko naučimo. S tem namenom obstaja veliko različnih tehnik indukcije lucidnega sanjanja, vendar univerzalne tehnike, ki bi vsem osebam omogočila lucidno sanjanje, ni. Potrebno je preizkusiti več tehnik in poiskati tisto, ki nam najbolj ustreza. Le tako lahko usvojimo to neverjetno sposobnost.

Literatura:

Barrett, D. (1992). Just how lucid are lucid dreams? Dreaming, 2(4), 221.

DeGracia, D. J., in LaBerge, S. (2000). Varieties of lucid dreaming experience. V Kunzendorf, R. G., in Wallace, B. (ur.) Individual differences in conscious experience (str. 269–307). Amsterdam: John Benjamins.

Dyck, S., Schredl, M. in Kühnel, A. (2017). Lucid dream induction using three different cognitive methods. International Journal of Dream Research, 10(2), 151–156.

Gackenbach, J. (1991). An estimate of lucid dreaming incidence. Lucidity Letter, 10(1/2).

Holzinger, B., LaBerge, S. in Levitan, L. (2006). Psychophysiological correlates of lucid dreaming. Dreaming, 16(2), 88.

LaBerge, S. P., Nagel, L. E., Dement, W. C. in Zarcone Jr, V. P. (1981). Lucid dreaming verified by volitional communication during REM sleep. Perceptual and motor skills, 52(3), 727–732.

LaBerge, S., Levitan, L. in Dement, W. C. (1986). Lucid dreaming: Physiological correlates of consciousness during REM sleep. The journal of mind and behavior, 251–258.

Levitan, L. (1994). A fool’s guide to lucid dreaming. Nightlight, 6(2), 1–5.

Siegel, J. M. (2005). REM sleep. Principles and practice of sleep medicine, 4, 120–135.

Stumbrys, T., Erlacher, D. in Schredl, M. (2013). Reliability and stability of lucid dream and nightmare frequency scales. International Journal of Dream Research, 6(2), 123–126.

Stumbrys, T., Erlacher, D., Johnson, M. in Schredl, M. (2014). The phenomenology of lucid dreaming: An online survey. The American Journal of Psychology, 127(2), 191–204.

Stumbrys, T., Erlacher, D., Schädlich, M. in Schredl, M. (2012). Induction of lucid dreams: A systematic review of evidence. Consciousness and Cognition, 21(3), 1456–1475.

Zadra, A. L., Donderi, D. C. in Pihl, R. O. (1992). Efficacy of lucid dream induction for lucid and non-lucid dreamers. Dreaming, 2(2), 85.