Tišina v psihoterapiji

»Tisti, ki ne ve, kako molčati, ne bo vedel, kako govoriti.« (Bohak, 2012)

Psihoterapija naj bi bil proces zdravljenja z besedami. Skozi besede izražamo svoje misli, občutke, želje, potrebe. Kaj pa, ko v stiku z lastnimi občutki in stisko besed kar zmanjka, četudi smo v varnem in zaupnem odnosu s terapevtom?

V pričujočem prispevku bom predstavila pomen tišine v terapevtskem procesu znotraj različnih terapevtskih pristopov in pri različnih populacijah klientov. Predstavila bom pomembnost zavedanja, kdaj tišino uporabiti kot intervencijo in kakšne so njene pasti.

Ko govorimo o psihoterapiji, imamo v mislih namerno uporabo kliničnih metod in medsebojnih značilnosti, ki slonijo na uveljavljenih psiholoških principih z namenom spreminjanja klientovega vedenja, mišljenja, čustev in/ali drugih osebnostnih značilnosti v smer, ki si jo klient želi (Prochaska in Norcross, 2003, v: Žvelc, Možina in Bohak, 2011). V psihoterapiji poznamo različne pristope, osredotočila pa se bom na na psihoanalitično psihoterapijo, vedenjsko-kognitivno psihoterapijo, na klienta usmerjeno psihoterapijo ter skupinsko terapijo.

Za psihoanalitično psihoterapijo velja, da je globinska, navadno pa traja tudi dlje časa. Tehnike, ki jih terapevt uporablja, so npr. analiza sanj, transferja ter odporov (tipičen znak odpora je tudi tišina s strani pacienta), med intervencije pa prištevamo interpretacijo, konfrontacijo ter tišino, ki jo terapevt ustvari z namenom, da jo lahko pacient zapolni s svojimi vsebinami. Cilji psihoanalize ter psihoanalitične psihoterapije so: ozaveščanje nezavednih vsebin (uvid), raziskovanje in odpravljanje vzrokov, intrapsihična reorganizacija osebnosti idr. (Žvelc, Možina in Bohak, 2011). Medtem, ko je omenjena smer psihoterapije bolj usmerjena na naše nezavedno, na naše odpore, sanje ter transfer in kontratransfer, je vedenjsko-kognitivna terapija bolj simptomatsko usmerjena. Zanjo je značilno združevanje vedenjskega in kognitivnega pristopa (progresivna mišična relaksacija, ozaveščanje vmesnih prepričanj, bazičnih prepričanj in avtomatskih misli, …). Na klienta usmerjena psihoterapija temelji na fenomenološki metodi. Pri tem terapevt odloži svoja prepričanja in samo sledi klientu, saj ta ve, v katero smer iti. Temeljna premisa tega pristopa je, da ima klient znotraj sebe kapaciteto za razumevanje aspektov življenja, ki mu povzročajo bolečino in trpljenje. Terapevt je tisti, ki klientu sledi, ga posluša in klientove občutke reflektira.

Skupinska terapija poteka znotraj skupine, ki jo združuje določena tema ali pa izkušnja. Člani se v skupinski terapiji poleg terapevta, srečujejo tudi s pogledi, mislimi in mnenji drugih članov. Nekateri cilji skupinske terapije so  vzpostaviti zaupne odnose znotraj skupine, nuditi podporo, oporo in pripadnost, ki temelji na zaupnosti idr. (Žvelc, Možina in Bohak, 2011).

Kot bo predstavljeno v nadaljevanju, prisotne razlike, do katerih prihaja v povezavi z delom s tišino, izhajajo iz razlag, ki so odvisne od smeri in oblike psihoterapije; nekateri avtorji jo pojmujejo kot del procesa, ki je zelo produktiven, drugi pa kot regresijo, zaradi česar tišine ne moremo pojmovati kot enovit del procesa, ki je enak pri vseh pacientih in v vsaki terapevtski uri (Levitt, 1998). Raziskave (npr. Hargrove’s, 1974, v: Levitt, 1998) so  pokazale tudi, da so bili terapevti, katerih odziv ni bil takojšnji in so kliente med pripovedjo manjkrat prekinjali, na lestvici empatije s strani klientov ocenjeni višje. Zanimiva je ugotovitev raziskovalcev (Becker, Harrow, Astrachan, Detre in Miller, 1968; Wepfer, 1996, v: Lavitt, 1998), katerih izsledki so pokazali, da je tišina velikokrat povezana z začetkom terapije, saj klienti na začetku ure iščejo stik s terapevtom in svojo lastno pozicijo.

Kvalitativna študija, ki so jo izvedli Ladany, Hill, Thompson in O’Brien (2004), se je ukvarjala z vprašanjem: »Zakaj terapevti v terapiji po njihovem mnenju uporabljajo tišino?« je pokazala, da se tišine poslužujejo, ker želijo doseči večjo empatijo, zato, da bi olajšali izražanje čustev ter da si vzamejo čas za premislek glede lastnega verbalnega odziva. Terapevti, ki so v tej študiji sodelovali, so poudarili pomembnost dobrega terapevtskega odnosa, ki je predpogoj za razumevanje tišine in delo z njo. Povedali so tudi, da klientom pred začetkom terapije delo s tišino tudi razložijo. Tišine kot intervencije pa ne uporabljajo v primerih psihoz, anksioznosti ali jeze. Na koncu izpostavijo, da je za razumevanje tišine in za korektno delo z njo najbolj pomembna terapevtova lastna učna terapija (Ladany, Hill, Thompson in O’Brien, 2004).

V literaturi, ki se nanaša na psihoterapijo, le redko zasledimo znanstvene ali strokovne prispevke, ki tišino obravnavajo kot samostojno temo ali orodje terapevta. To dejstvo lažje razumemo, če na proces terapije gledamo le kot na proces zdravljenja z besedami, ki ne vključuje pomena tišine (Bohak, 2012).

Zgodovinsko gledano je bil Freud (Lane idr., 2002, v: Bohak, 2012) bolj pozoren na negativni vidik tišine. V njej je videl klientov odpor, da s terapevtom ne želi deliti svojih (transfernih) čustev in misli. Če smo natančnejši, pa lahko iz Freudovih zapisov razberemo, da molk le ni tako nepomemben, saj ima velik pomen, ko razmišljamo o morebitnih vsebinah, o katerih klient ne spregovori. Reik (1960, v: Bohak, 2012) je med prvimi poudarjal, da so terapevti preveč zanemarjali čustveni pomen tišine. Bohak (2012) v svojem prispevku o tišini navaja primer klientke, ki opisuje, kako je doživljala tišino. Sama pravi, da je dobila navodilo, naj pripoveduje o vsem, kar ji pride na misel. Govorila je in govorila, terapevt pa jo je le poslušal. Ko ga je vprašala, kaj on misli o njeni pripovedi in kaj bi on storil, ji je ta postavil vprašanje: »Kaj pa vi mislite?« Takrat jo je odgovor iztiril, saj ni prejela odgovora in priporočil.

Navajam del zapisa, ki ga je Bohak (2012) navedel v svoji razpravi: »Jaz sem še vedno govorila in govorila, on je še vedno bil tiho in me poslušal. Počasi sem se iz puščave spreminjala v vrt. Čudežno sem se spreminjala na bolje: iz brezizrazne Tanje, ki je bila zmes in skupek drugih ljudi, sem postala izrazna Tanja, postala sem jaz. Ljudje so me spraševali, kako mi lahko moj psihoterapevt pomaga, če me samo posluša. Ali to ni isto, kot če bi me poslušal partner ali pa prijatelj? ‘Jaz že ne bi imel takšnega psihoterapevta, jaz hočem odgovore,’ so pametovali. Jaz pa sem samo modro molčala in nadaljevala svojo pot psihoterapije, tako da sem govorila in govorila, moj psihoterapevt pa me je molče poslušal. Kje je čudež moje spremembe? Čudež je prav v tem molčanju in poslušanju. Zakaj? Bil je človek, ki je prisluhnil meni in poslušal MENE, v pogovorih ni bilo nobenih njegovih mnenj, prepričanj, interesov, želja, ni bilo nobenih nasvetov, pridiganj, kako naj ravnam, kako naj mislim. Ko sem govorila, je s svojim molkom pripomogel, da sem se opogumila in začela iskati sebe, resnično Tanjo, ki sem jo izgubila – lahko sem jo iskala, raziskovala sebe, ker ni bilo nobenih preprek: ‘To pa ni prav, kako lahko tako razmišljaš, napačno razmišljaš, kako se pa obnašaš.’ On mi je samo stal ob strani in me opogumljal, da sem na pravi poti. Videl je mene, pravo, resnično Tanjo, dovolil je, da sem bila jaz….«

Pomembno je razlikovati med molkom klienta na eni in terapevta na drugi strani. Tišina klienta je sporazumevanje, ki se ga moramo naučiti sprejemati. Tišina terapevta je tudi način komunikacije, vendar mora biti tako izkušena, da ne predstavlja zastoj terapije, temveč omogoča njeno nadaljevanje, kar pomeni, da pri klientu ne sme povzročiti retravmatizacije, ampak mora nuditi možnost korektivne izkušnje (Bohak, 2012).

Vprašanje, ki se pogosto postavlja je, ali je tišina odpor ali gre za nekaj, kar je vredno naše pozornosti in kar je potrebno raziskovati? Ne glede na vse pa predstavlja pomemben vzrok tišine klientov strah pred osramočenostjo. Da se bi temu izognil, se zaščiti in umakne iz odnosa s terapevtom. Tišina lahko predstavlja narcistično funkcijo in je prisotna kot zaščita samospoštovanja. Lahko izraža nezanimanje, strah, jezo, depresijo, lahko pa izraža tudi upiranje, potrebo po naslavljanju določene vsebine ali pa potrebuje pomoč pri prevajanju. Lahko pa ima funkcijo premora in počitka ob dolgotrajnem podoživljanju travmatskega  otroštva (Bohak, 2012).

Spoznanje, da ima tišina pomembno sporazumevalno funkcijo, je spodbudilo raziskovanje subjektivnega pomena tišine in njeno integracijo v analitični proces. Tako nevrološke študije kot študije zgodnjega otrokovega vedenja so pripomogle k razumevanju vloge neverbalnih indikatorjev za regulacijo čustev in navezanosti. Klient z molkom analitiku razkriva, da je bil njegov zgodnji odnos prekinjen ali moten (Bohak, 2012).

Pomembno je razlikovati med tišino, ki je povezana z odporom in tišino, ki služi za zaščito. Pri prvi je pomembno raziskovanje odpora, pri slednji pa sta pomembna neverbalna interakcija terapevta in postopno raziskovanje (Bohak, 2012).

Kot sem že omenila, ima poleg tišine klienta svoj pomen tudi tišina terapevta. Pomen terapevtove tišine lahko začutimo v zapisu pacientke Tanje, raziskave pa so pokazale, da se lahko tišine poslužujemo na ustrezen in neustrezen način. Na ustrezen način se je poslužujemo, ko klientu omogočimo varen odnos, v katerem z njim v tišini »zdržimo«. Tako mu sporočamo, da sprejemamo tiste vidike, ki so jih drugi zavračali in ga zaradi njih grajali (Bohak, 2012).

Terapevt s tišino izraža spoštovanje do klientovih obramb, aktivira njegove potrebe po odvisnosti ter omogoči, da se ustavi ob svojih jedrnih problemih. Terapevtova tišina pa je lahko tvegana, saj jo klient lahko doživlja kot zanemarjanje in prikrajšanje. Posledici tega sta umik in krepitev strahu pred zapuščenostjo (Bohak, 2012). Vidimo lahko, da ima tišina v analitično usmerjeni terapiji pomembno mesto.

Čeprav je bila sprva spregledana, ima v analitično usmerjeni terapiji pomembno mesto, saj nam tako o klientu kot tudi o terapevtu daje edinstvene informacije. Kako pa je s tišino v drugih terapevtskih pristopih? Pomembni avtorji na klienta usmerjene terapije je kot samostojne teme v svojih zapisih niso obravnavali. Velja pa, da terapevti tišino (precej dobro) »zdržijo in nosijo« (Levitt, 1998).

Rogers je tako npr. opisoval terapevtske seanse s shizofrenim bolnikom, njuna srečanja pa je opisoval kot učinkovita (Corsini, 1984, v: Levitt, 1998). Dobro znan Rogersov posnetek terapij s Kathy prav tako vključuje daljša obdobja tišine, ki jih Rogres razlaga kot pomoč Kathy pri razvoju samorefleksije (Shostrom, 1977, v: Levitt, 1998). Tehnika na klienta usmerjene terapije je tudi fokusiranje, s katero želi terapevt s pomočjo tišine spodbuditi klienta k razmišljanju o svojih notranjih izkušnjah in doseči notranje ravnovesje s temi izkušnjami.

Medtem ko sta psihoanalitična teorija in teorija na klienta usmerjene terapije (kljub zadržkom) tišino obravnavali, kognitivna teorija o tišini sami po sebi ne govori. Perfetti in Papi (1985, v: Levitt, 1998) premore opisujeta kot trenutke, v katerih potekajo aktivnosti, ki zahtevajo klientovo pozornost (npr. proces oblikovanja odgovora in proces oblikovanja smisla). Avtorja predpostavljata, da avtomatizirani procesi potekajo hitro in v vsakdanjem pogovoru premori niso potrebni, ko pa obdelava informacij poteka dlje časa in so potrebne višje funkcije, pa je teh premorov več. V premiku od avtomatske, hitre obdelave informacij do bolj nadzorovane obdelave informacij, pa tišina ni obravnavana kot samostojna tehnika. Z ozirom na navedeno, kognitivni terapevti pogosto ne vedo, kako tišino v terapevtskem procesu obravnavati.

V skupinski terapiji je vloga tišine zelo kompleksna in jo je težko razložiti. Slavson (1996, v: Levitt, 1998) je predstavil več tipov tišin, ki se pojavijo v skupinskem procesu. Tišina je lahko posledica pomanjkanja razumevanja vsebin, anksioznosti, razmišljanja, odporov ali odpiranja tabu tem, lahko pa je tudi posledica tega, da je nek član skupine drugega aktivno želel utišati, ali pa posledica močnih čustev in strahu pred kritiko in odzivi terapevta ali drugih članov skupine. Strayhom (1979, v: Levitt, 1998) navaja dve kategoriji, s katerima želi opisati tišino. Prva kategorija govori o komunikativni tišini, v kateri klient izraža jezo ali željo po tem, da bi zanj nekdo poskrbel. Za člane skupine, ki se uvrščajo v to kategorijo je pomembno, da drug drugega spodbujajo k izražanju. Druga kategorija pa govori o izogibajoči tišini, ki vključuje strah pred občutki ali strah pred izgubo samokontrole. Avtor te kliente uči tehniko komunikacijskega odlaganja. To tehniko naj izvajajo, ko so preveč vznemirjeni, da bi govorili, pomaga pa jim, da v danem trenutku zberejo svoje misli, izrazijo pa jih kasneje.

Do tišine prihaja tudi v terapevtskem procesu z osebami z duševno motnjo. Raziskave kažejo, da je za osebe s shizofrenijo, pri katerih je prisotna formalna miselna disociacija, značilna prisotnost večjih premorov preden izrazijo svoje misli v besedah, ki pa so vsebinsko nepovezane (Levitt, 1998). Te osebe lahko za verbalizacijo misli in artikulacijo potrebujejo več časa, kar je posledično povezano s tišino, se pa zgodi, da imajo zaradi tega večje težave v odnosu s terapevtom. Gendlin (1990, v Levitt, 1998) opisuje, kako skuša v odnosu z osebami s shizofrenijo artikulirati tisto, za kar meni, da pacienta motivira za vztrajanje v tišini, po tem pa ga spodbuja, da skuša podati svojo razlago.

Poleg razumevanja tišine v različnih terapevtskih smereh in pri nekaterih duševnih motnjah, pa se mi zdi tudi ključno razumevanje tišine pri delu z mladostniki. Terapevti velikokrat čutijo frustracijo, ko delajo z mladostniki, ki se ne želijo pogovarjati in vztrajajo v tišini. Jensler (2015) predpostavlja, da lahko gre pri teh mladostnikih za navezanost na drugo osebo, ki pa je bolj odmaknjena. Terapevt se v tem primeru ukvarja predvsem z zgodovino družine in razvojem posameznika v tej družini, saj je pomembno, da postane terapevt za tega mladostnika varen objekt navezanosti (Gensler, 2015).

Glede na vse navedene izsledke, je tišina kot velik prostor, za katerega se na začetku zdi, da je prazen. Tudi v tem na videz praznem prostoru pa lahko vidimo vzorce na stenah, ki izžarevajo lepoto in globino pomena, ki ga vsak zazna drugače. Lahko vidimo razpoke na stenah, za katere nam je žal, da so tam. Ko pa vstopimo v ta prostor, lahko na drugi strani v kotu vidimo star album, v katerem so slike spominov našega življenja. Na koncu spoznamo, da ta prostor, za katerega smo na začetku mislili, da je prazen, odraža ravno nasprotno. Mislim, da je s tišino enako. Tišina ni le odsotnost besed. Prav tako kot prostor, ki izgleda na začetku prazen, tudi tišina zajema misli, čustva ali spomine, ki so vredni negovanja, opazovanja in osvetlitve.

Viri

Bohak, J. (2012). Pomen tišine v psihoterapiji. Kairos: Slovenska revija za psihoterapijo, 6(1-2), 43—55.

Gensler, D. (2015). Silence in adolescent psychotherapy. Journal of infant, child & adolescent psychotherapy, 14(2), 188—195. doi:10.1080/15289168.2015.1032635

Knudson-Martin, C., in Silverstein, R. (2009). Suffering in silence: A qualitative meta-data-analysis of postpartum depression. Journal of marital and family therapy, 35(2), 145—158. doi:10.1111/j.1752-0606.2009.00112.x

Ladany, N., Hill, C. E., Thompson, B. J., in O’Brien, K. M. (2004). Therapist perspectives on using silence in therapy: A qualitative study. Counselling and psychotherapy research, 4(1), 80—89. doi:10.1080/14733140412331384088

Levitt, M., H. (1998). Silence in Psychotherapy: The meaning and function of pauses. (Doktorska disertacija). National Library of Canada

Žvelc, M., Možina, M. in Bohak, J. (2011). Psihoterapija. Ljubljana: Založba IPSA