Politična participacija mladih

Prispevek obravnava politično participacijo mladih kot večrazsežen in družbeno neenakomerno porazdeljen pojav. Na podlagi pregleda literature ter evropskih in slovenskih podatkov pokaže, da mladi v povprečju redkeje sodelujejo v nekaterih institucionalnih oblikah, zlasti pri volitvah in strankarskem delovanju, vendar se vključujejo tudi prek protestov, kampanj, družbenih gibanj in digitalnih medijev. Posebna pozornost je namenjena politični učinkovitosti, zaupanju v institucije, socialnemu položaju, politični zastopanosti, socializaciji ter vplivu digitalnega okolja in širše družbene negotovosti. Prispevek opozarja, da mobilizacija mladih ni nujno progresivna ali demokratična, zato kakovosti participacije ni mogoče presojati zgolj po njenem obsegu, temveč tudi po vključujoči kulturi, transparentnosti, odgovornosti in dejanskih možnostih vplivanja. V sklepnem delu predlaga krepitev državljanske in medijske vzgoje, bolj smiselne možnosti sodelovanja pri odločanju, politično nevtralno podporo prvim volivcem, večjo transparentnost mladinskih organizacij ter boljšo opisno in vsebinsko zastopanost mladih.

Uvod

Politična participacija je skupek dejavnosti, s katerimi posamezniki ali skupine poskušajo vplivati na izbiro političnih predstavnikov, javne odločitve, razporeditev družbenih virov ali oblikovanje javnega mnenja. Obsega institucionalne oblike, kot so glasovanje, kandidiranje, članstvo v političnih strankah, sodelovanje na referendumih in delo v posvetovalnih telesih, pa tudi zunajinstitucionalne oblike, med katere sodijo protesti, peticije, bojkoti, kampanje in delovanje v družbenih gibanjih (Deželan idr., 2023; Weiss, 2020). V prispevku izraz mladi praviloma označuje osebe, stare od 15 do 29 let; kadar vir uporablja zgornjo mejo 30 let, je to razvidno iz navedene starostne skupine. Pri volilnih podatkih so zajeti le polnoletni volilni upravičenci. Ker raziskave uporabljajo različne starostne meje, je treba njihove rezultate primerjati previdno.

Pri obravnavi politične participacije mladih je treba razlikovati med oblikami sodelovanja in primerjanimi starostnimi skupinami. V državah Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) so mladi, stari od 18 do 29 let, leta 2023 po lastnih navedbah glasovali 21 odstotnih točk redkeje kot osebe, stare 50 let ali več. Hkrati so se v primerjavi s starejšo skupino pogosteje udeleževali demonstracij in objavljali politične vsebine na spletu (OECD, 2025a). Na evropskih volitvah leta 2024 je bila udeležba mlajših od 25 let ocenjena na 36 %, skupna udeležba pa na približno 51 %; leta 2019 je udeležba iste starostne skupine znašala 42 % (Lavizzari, 2025). Podatki tako kažejo, da je razlika med mladimi in starejšimi odvisna od oblike sodelovanja: mladi redkeje sodelujejo na volitvah, vendar so pri nekaterih drugih oblikah dejavnejši. Nižje volilne udeležbe mladih zato ni mogoče enačiti s splošno politično pasivnostjo.

Podoben vzorec je mogoče opaziti v Sloveniji. Raziskava Mladina 2020 navaja, da je bila po podatkih Državne volilne komisije udeležba mladih na volitvah v Državni zbor leta 2018 40,54 %, na volitvah v Evropski parlament leta 2019 pa 17,57 % (Lavrič, 2021). Referenduma o noveli Zakona o vodah leta 2021 se je udeležilo 46,66 % volilnih upravičencev med 18. in 30. letom, novela zakona pa je bila z veliko večino zavrnjena (Državna volilna komisija, 2021a, 2021b). Referendum tako ponazarja možnost izrazitejše mobilizacije mladih ob posameznem vprašanju, ne dokazuje pa, da mladi na referendumih praviloma sodelujejo pogosteje kot na volitvah ali da je bila konkretna tema edini razlog za njihovo udeležbo.

Podatki o volilni udeležbi kažejo predvsem obseg sodelovanja mladih, ne pa tudi raznolikosti njihovih političnih izbir. Za celovitejše razumevanje njihove politične participacije je zato pomembno pogledati tudi, kako se njihovi glasovi razporejajo med različne politične možnosti. Analiza Medianinih vzporednih volitev ob parlamentarnih volitvah marca 2026 je pokazala, da je med sodelujočimi volivci, starimi od 18 do 24 let, Slovensko demokratsko stranko (SDS) izbrala približno četrtina; sledila sta Gibanje Svoboda ter povezava NSi, SLS in Fokus (Bezjak Zrim, 2026). Navedeni rezultati sicer ponazarjajo različne volilne izbire mladih, vključenih v raziskavo, ne povedo pa, kolikšen delež vseh mladih volilnih upravičencev se je volitev dejansko udeležil. Prav tako ne razkrivajo razlogov za njihove odločitve, zato iz njih ni mogoče sklepati, da jih je povzročila posamezna kampanja, mladinska sekcija ali družbeno omrežje.

Namen prispevka je pojasniti, kateri dejavniki so povezani z vključevanjem mladih v različne oblike političnega delovanja ter kako oblikujejo njihove možnosti in pripravljenost za sodelovanje. Prispevek obenem opozarja, da sama količina participacije ni zadostno merilo kakovosti demokracije, saj so pomembni tudi cilji, vrednote, vključujoča kultura in odgovornost političnega delovanja. Občutek politične učinkovitosti, zaupanje v politične ustanove, socialni položaj, politična zastopanost in digitalno okolje so zato obravnavani kot medsebojno povezani dejavniki, ki skupaj oblikujejo možnosti in pripravljenost mladih za politično vključevanje.

Oblike in protislovja politične participacije mladih

Politično participacijo lahko glede na način vključevanja v politično odločanje razdelimo na institucionalne in zunajinstitucionalne oblike. Institucionalna politična participacija poteka prek ustaljenih postopkov izbire političnih predstavnikov, političnega zastopanja in posvetovanja z odločevalci. Vanjo sodijo volitve in referendumi, kandidiranje, članstvo in delo v političnih strankah oziroma njihovih mladinskih sekcijah, stik z izvoljenimi predstavniki, sodelovanje v javnih posvetovanjih ter delo v mladinskih svetih, dijaških in študentskih predstavništvih. Zunajinstitucionalna participacija pa se odvija zunaj teh ustaljenih poti sodelovanja, predvsem z javnim izražanjem zahtev in pritiskom na odločevalce. Med njene oblike sodijo protesti, bojkoti, peticije, državljanske pobude, kampanje, javno zagovorništvo in politično delovanje na spletu. Meja med obema vrstama ni vedno ostra. Referendumska kampanja lahko na primer združi formalno glasovanje z mobilizacijo civilne družbe, protestno gibanje pa lahko svoje zahteve pozneje prenese v parlamentarni postopek (Deželan idr., 2023; Weiss, 2020).

Opisane oblike politične participacije so lahko tudi del aktivističnega delovanja. Izhajajoč iz širše obravnave oblik mladinskega aktivizma pri Deželanu in sodelavcih (2023) izraz aktivizem v tem članku uporabljam v ožjem pomenu, kot načrtno in praviloma dalj časa trajajoče individualno ali kolektivno delovanje, usmerjeno v spreminjanje javnih politik, družbenih razmerij ali prevladujočih norm. Aktivizem lahko vključuje organiziranje protestov in kampanj, neposredne nenasilne akcije, zbiranje podpisov, bojkote, ustvarjanje političnih oziroma zagovorniških medijskih vsebin, pravno zagovorništvo ter delovanje v družbenih gibanjih. Po tej opredelitvi enkraten podpis peticije ali občasna politična objava sama po sebi še ne pomenita aktivizma, lahko pa sta del širšega, trajnejšega in ciljno usmerjenega delovanja.

Primer referenduma o noveli Zakona o vodah v Sloveniji leta 2021 ponazarja povezovanje zunajinstitucionalne mobilizacije z institucionalnim odločanjem. Civilnodružbene organizacije so se na sprejetje novele odzvale z zbiranjem podpisov in kampanjo proti njeni uveljavitvi, novela pa je bila na referendumu zavrnjena (Državna volilna komisija, 2021a; Eman in Meško, 2021). Odločitev političnih institucij je tako spodbudila civilnodružbeni odziv, ta pa je prek referenduma omogočil ponovno odločanje o noveli. Podobno je gibanje Fridays for Future s podnebnimi protesti od evropskih političnih odločevalcev zahtevalo ukrepanje v skladu s Pariškim sporazumom. Čeprav je gibanje dobilo podporo večine političnih skupin, je njegov neposredni vpliv na posamezne ukrepe težko ločiti od drugih političnih in družbenih dejavnikov (Pollex in Berker, 2024). Primera kažeta, da institucionalna in aktivistična politika nista nujno nasprotni, saj lahko aktivistična mobilizacija spodbuja odzivanje političnih predstavnikov in sodelovanje v formalnih postopkih odločanja.

Podatki Evropske komisije omogočajo razlikovanje med vpetostjo mladih v organizirano družbeno življenje in njihovim sodelovanjem v dejavnostih za doseganje družbenih sprememb. V raziskavi pred evropskimi volitvami leta 2024 je 64 % mladih med 15. in 30. letom navedlo, da so v preteklem letu sodelovali v dejavnostih ene ali več organizacij. Ker so bile mednje vključene tudi športne in kulturne organizacije, ta podatek kaže na širšo organizacijsko vpetost mladih, ne nujno na njihovo politično participacijo. Skoraj polovica vprašanih pa je poročala o sodelovanju v dejavnostih za doseganje družbenih sprememb, kot so podpis peticije, udeležba na shodu ali stik s političnim predstavnikom (European Commission, 2024). Ta podatek kaže, da se pomemben delež mladih družbeno in politično udejstvuje tudi zunaj volitev. Oba kazalnika skupaj kažeta na raznolike in deloma prekrivajoče se oblike njihovega udejstvovanja.

Razlike med oblikami participacije so povezane tudi z naravo obravnavanega vprašanja. Volitve praviloma zahtevajo izbiro med kandidati oziroma široko zastavljenimi programi, medtem ko lahko peticija, protest ali državljanska pobuda ponudijo jasneje določen cilj, vezan na posamezen problem. Raziskave mladinskega aktivizma opozarjajo, da se del mladih vključuje predvsem ob konkretnih vprašanjih, ki povezujejo njihove socialne, gospodarske in okoljske skrbi (Deželan idr., 2023). Raziskava Evropskega parlamenta med prednostnimi temami mladih izpostavlja življenjske stroške, socialno zaščito, gospodarske razmere, zaposlovanje ter okolje in podnebne spremembe (European Parliament, 2025). Vendar pomembnost posamezne teme še ne pojasni, kako se mladi dejansko vključijo v politično delovanje. Pri tem imajo vlogo tudi vrstniške vezi: raziskave podnebnega aktivizma opisujejo udeleževanje protestov skupaj s prijatelji in sošolci, ki lahko spodbudijo vključevanje v skupno delovanje (Deželan idr., 2023).

Pri opisanih oblikah političnega sodelovanja mladih je poleg načina vključevanja pomembno upoštevati tudi cilje in vrednote, ki jih sodelujoči zagovarjajo. Čeprav so progresivne stranke v preteklosti dosegale dobre rezultate med mladimi volivci (Milosav idr., 2026), iz tega ni mogoče sklepati, da se mladi kot celota politično usmerjajo predvsem v levo ali da je njihova politična aktivnost že sama po sebi povezana z demokratičnimi in emancipatornimi cilji. Povečana podpora skrajno desnim strankam pri delu mladih na evropskih volitvah leta 2024 kaže, da generacijska menjava ne vodi samodejno k naprednejšim političnim stališčem. Pri tem so pomembne tudi razlike med spoloma znotraj generacije: med mladimi, starimi od 16 do 29 let, so moški pogosteje kot ženske poročali o glasovanju za skrajno desne stranke. S podporo tem strankam so bila v raziskavi povezana tudi bolj avtoritarna stališča in manjša naklonjenost enakosti spolov (Milosav idr., 2026). Izsledki tako opozarjajo, da so pri razumevanju političnih izbir mladih poleg relevantnosti posameznih političnih vprašanj pomembne tudi vrednotne razlike znotraj generacije. Tudi prej predstavljeni rezultati slovenskih vzporednih volitev leta 2026 ponazarjajo raznolikost političnih izbir mladih (Bezjak Zrim, 2026). Vendar ti podatki ne razkrivajo razlogov za njihove odločitve. Za presojo pomena posameznih dejavnikov bi bile potrebne dodatne raziskave, saj njihovega vpliva ni mogoče zanesljivo določiti zgolj na podlagi rezultatov vzporednih volitev. Pri tem konservativne politične usmeritve same po sebi ni mogoče enačiti z nedemokratičnostjo, temveč je treba presojati konkretne cilje in načine političnega delovanja.

Kakovosti politične participacije zato ni smiselno presojati zgolj po številu sodelujočih. Pomembno je tudi, ali je vključujoča in skladna z demokratičnimi pravicami, ali omogoča nadzor nad nosilci moči ter ali ima preverljive učinke. Veliko število članov mladinske organizacije ali množična spletna kampanja sta lahko znaka mobilizacije, ne pa dokaz notranje demokratičnosti, preglednosti ali zastopanja interesov mladih. Število članov namreč ne pove, ali lahko ti vplivajo na odločitve organizacije in nadzorujejo njeno vodstvo ter ali so pri oblikovanju njenih stališč upoštevani različni interesi mladih. Enaka merila je treba uporabljati pri presoji progresivnih gibanj, mladinskih sekcij strank, študentskih organizacij ter konservativnih in skrajno desnih pobud.

Prepleteni dejavniki politične participacije mladih

a.     Politična učinkovitost, zaupanje in občutek vpliva

Politična učinkovitost označuje posameznikovo presojo, da politiko razume in da lahko v njej smiselno sodeluje. Običajno razlikujemo med notranjo politično učinkovitostjo, ki se nanaša na zaupanje v lastno znanje in sposobnost sodelovanja, ter zunanjo politično učinkovitostjo, ki izraža prepričanje, da se politične institucije odzivajo na zahteve državljanov (Prats in Meunier, 2021). V raziskavah se ti dve razsežnosti merita z vprašanji o samozavesti pri političnem sodelovanju, možnostih vplivanja in pričakovani odzivnosti oblasti (OECD, 2025b).

V raziskavi OECD iz leta 2023, ki je zajemala prebivalstvo različnih starosti, je v povprečju 40 % vprašanih izrazilo zaupanje v lastno sposobnost sodelovanja v politiki (OECD, 2025b). Tisti, ki so menili, da imajo besedo pri vladnih odločitvah, so pogosteje izražali zaupanje v nacionalno vlado kot tisti brez takšnega občutka (OECD, 2024a). Analiza podatkov iz evropskih držav je pokazala tudi, da je višja notranja politična učinkovitost povezana z večjo verjetnostjo sodelovanja v različnih oblikah politične participacije (Prats in Meunier, 2021).

Teh povezav ni mogoče razlagati enosmerno. Neodzivnost institucij lahko zmanjšuje zaupanje in pripravljenost za sodelovanje, sodelovanje pa lahko posamezniku omogoči pridobivanje političnega znanja in izkušenj z vplivanjem. Pomembna je tudi kakovost sodelovanja z institucijami. Leta 2023 je le manjšina vprašanih menila, da bi vlada upoštevala mnenja, izražena v javnem posvetovanju (OECD, 2025b). Posvetovanje brez jasnega odziva institucij lahko zato okrepi občutek, da je sodelovanje zgolj simbolično.

Takšni procesi niso značilni samo za mlade. Pri mladih pa se lahko izraziteje pokažejo, ker se njihove politične izkušnje in navade pogosto še oblikujejo. Prve volilne izkušnje lahko vplivajo na poznejšo volilno udeležbo in oblikovanje volilnih navad (Dinas idr., 2024). Starosti pa ni mogoče obravnavati kot samostojnega vzroka politične neudeležbe; njen pomen je treba razumeti skupaj s socialnim položajem in preteklimi izkušnjami sodelovanja (OECD, 2020).

b.     Socialni položaj in neenake možnosti sodelovanja

Socialni položaj vpliva na politično participacijo prek virov, ki jih imajo posamezniki na voljo. Model državljanskega prostovoljstva med ključne pogoje sodelovanja uvršča čas, denar in državljanske spretnosti, pomembne pa so tudi socialne mreže, prek katerih so ljudje povabljeni k sodelovanju (Verba idr., 1995). Mladi s stabilnim bivanjskim in zaposlitvenim položajem, višjo izobrazbo ter dostopom do informacij zato lahko lažje spremljajo politične postopke, navežejo stik z organizacijami in prevzemajo neplačane funkcije. Nasprotno pa prekarno delo, skrb za bližnje, stanovanjska negotovost in oddaljenost od krajev odločanja povečujejo praktične stroške sodelovanja. OECD pri tem ugotavlja, da sta finančna negotovost in nižja izobrazba povezani z nižjim zaupanjem v politične institucije ter šibkejšim občutkom političnega vpliva (OECD, 2024a). Ena od možnih razlag je, da manj priložnosti za pridobivanje političnih izkušenj omejuje občutek vpliva, zaznana neodzivnost institucij na življenjske težave pa slabi zaupanje vanje.

Pri mladih so te okoliščine neposredno povezane z osamosvajanjem: s prehodom iz izobraževanja na trg dela, urejanjem stanovanjskega vprašanja, odseljevanjem od staršev in oblikovanjem samostojnega gospodinjstva. Eurofound ugotavlja, da zaposlitvena negotovost, življenjski stroški in težave pri dostopu do stanovanja pomembno omejujejo možnosti mladih za osamosvajanje (Eurofound, 2024). Takšne težave lahko spodbudijo politično mobilizacijo, vendar same po sebi ne vodijo nujno v politično participacijo. Raziskave kolektivnega delovanja kažejo, da je poleg nezadovoljstva pomembno, da posamezniki čutijo povezanost z drugimi, ki imajo podobne težave, verjamejo v učinkovitost skupnega delovanja in so vključeni v socialne mreže, prek katerih se lahko mobilizirajo (van Stekelenburg in Klandermans, 2013).

Socialni položaj vpliva tudi na to, kdo je v javnosti predstavljen kot »glas mladih«. V posvetovalnih procesih so lažje prisotni organizirani mladi, na primer člani mladinskih organizacij in dijaških oziroma študentskih predstavništev, medtem ko se neorganizirani mladi in mladi z manj priložnostmi srečujejo z več ovirami. Mednje sodijo slabši dostop do informacij o možnostih sodelovanja, stroški poti na posvetovanja in težko razumljiv jezik gradiv. Evropski mladinski forum zato poudarja, da jih je treba vključevati načrtno ter načine sodelovanja prilagoditi njihovemu jeziku, okoliščinam in možnostim (European Youth Forum, 2020). Odprto javno vabilo samo po sebi zato ne zagotavlja reprezentativnosti; smiselna participacija zahteva tudi aktivno doseganje manj vidnih skupin in zmanjševanje praktičnih ter finančnih ovir sodelovanja.

c.      Politična zastopanost mladih

Politično zastopanost je mogoče obravnavati na opisni, vsebinski in simbolni ravni. Opisna zastopanost se nanaša na to, v kolikšni meri sestava političnih institucij po starosti in drugih družbenih značilnostih odraža skupine, ki jih predstavljajo. Vsebinska zastopanost pomeni, da predstavniki pri svojem delovanju obravnavajo interese, potrebe in politične zahteve določene skupine, simbolna zastopanost pa se nanaša na pomen, ki ga ima prisotnost predstavnikov za občutek prepoznavnosti in pripadnosti zastopanih skupin (Pitkin, 1967). Te razsežnosti se ne ujemajo nujno. Prisotnost mladih politikov sama po sebi še ne zagotavlja zagovarjanja interesov širše populacije mladih, tako kot višja starost predstavnika ne izključuje njegovega zavzemanja za vprašanja, pomembna za mlade.

Starostna sestava institucij je kljub temu pomemben kazalnik dostopnosti političnega prostora. Po volitvah leta 2026 je bila povprečna starost poslancev slovenskega Državnega zbora 50,9 leta; 3,3 % poslancev je bilo starih največ 30 let, 20 % pa največ 40 let (Inter-Parliamentary Union, b. d.). V državah OECD so osebe med 20. in 39. letom predstavljale približno 34 % prebivalstva v volilni starosti, medtem ko je bilo med poslanci le 22 % oseb, starih največ 40 let (OECD, 2025a). Ti podatki kažejo na opisno podzastopanost mlajših generacij, ne omogočajo pa neposrednega sklepanja o tem, kako dobro so njihovi interesi zastopani v političnih odločitvah.

Mladinske sekcije političnih strank, študentske organizacije in mladinski sveti lahko mladim omogočajo pridobivanje političnega znanja, izkušenj, političnih mrež in dostopa do procesov odločanja. Svet Evrope posebej poudarja pomen mladinskih svetov, mladinskih organizacij in drugih stalnih participativnih struktur, kadar mladim omogočajo dejanski vpliv na odločitve (Council of Europe, 2003). Vendar te organizacije ne predstavljajo samodejno vseh mladih, saj njihovo delovanje oblikujejo način izbire predstavnikov, notranja pravila, povezave z drugimi političnimi akterji in dostopnost članstva. Njihovo reprezentativnost in demokratično kakovost je zato smiselno presojati glede na preglednost financiranja in odločanja, notranjo demokracijo, pluralnost stališč, dostopnost različnim skupinam mladih ter jasnost odgovornosti njihovih predstavnikov (European Youth Forum, 2020). Političnega delovanja mladih zato ni dovolj presojati po številu članov ali javni vidnosti organizacije, temveč tudi po načinu njenega delovanja in dejanskih možnostih članov za sodelovanje.

d.     Družina, šola in politična socializacija

Politična socializacija označuje procese, skozi katere posameznik pridobiva politično znanje, vrednote, navade in predstave o svoji vlogi v politični skupnosti. Pri tem sodelujejo družina, šola, vrstniki, mediji in različne organizacije, njihov vpliv pa se lahko spreminja skozi odraščanje (Jennings, 2009). McIntosh in sodelavci (2007) ugotavljajo, da so pogostejši pogovori o politiki in aktualnih dogodkih s starši, vrstniki ali učitelji povezani z višjim političnim znanjem, večjo namero prihodnjega glasovanja ter večjo pripravljenostjo za državljansko sodelovanje. Vpliv družine pri tem ni omejen na neposredno prevzemanje stališč staršev, temveč je povezan tudi s pogostostjo političnih pogovorov, zanimanjem staršev za politiko in možnostjo mladih, da oblikujejo lastna stališča (McIntosh idr., 2007).

V šoli je pomembna odprta razredna klima, v kateri lahko učenci razpravljajo o spornih političnih in družbenih vprašanjih, utemeljujejo svoja stališča ter se soočajo z nasprotnimi argumenti. Alscher in sodelavci (2022) so ugotovili, da sta zaznana odprta razredna klima in pouk, ki učence spodbuja k samostojnemu razmišljanju, pozitivno povezana z njihovo pripravljenostjo za politično in državljansko sodelovanje. Ugotovitve kažejo, da ni pomembna le prisotnost političnih tem pri pouku, temveč tudi kakovost razprave, možnost izražanja različnih stališč in spodbujanje kritičnega mišljenja. Tudi mednarodna raziskava državljanske vzgoje in izobraževanja (ICCS) je pokazala pozitivno povezanost med odprto razredno klimo in državljanskim znanjem učencev (Schulz idr., 2025).

Poleg materialnih ovir se med mladimi razlikuje tudi dostop do političnega učenja in socializacije. Mladi iz politično dejavnejših in bolj izobraženih družin imajo pogosto več priložnosti za pogovor, dodatna pojasnila in stik s političnimi vsebinami (Janmaat in Hoskins, 2022). Tudi šole učencem ne zagotavljajo vedno enakega dostopa do odprtih razprav in praktičnih izkušenj sodelovanja. Raziskava Hoskinsa in sodelavcev (2017) je pokazala socialne razlike v dostopu do takšnih oblik državljanskega učenja, hkrati pa opozorila, da lahko kakovostna državljanska vzgoja del teh razlik zmanjša. Njena naloga zato ni le posredovanje podatkov o političnih institucijah, temveč tudi omogočanje enakovrednega dostopa do znanja, razprave in veščin demokratičnega sodelovanja.

e.      Digitalno okolje in širša družbena negotovost

Politična stališča mladih se oblikujejo tudi v razmerah zaporednih kriz, gospodarske negotovosti, podnebnih sprememb in geopolitičnih konfliktov. Med pomembnimi skrbmi mladih v Evropski uniji (EU) so življenjski stroški, gospodarske razmere, okolje ter varnostne in geopolitične grožnje (European Parliament, 2025). Takšne okoliščine ne vodijo nujno v politično pasivnost. Pri nekaterih mladih lahko zmanjšujejo pripravljenost za sodelovanje, pri drugih pa spodbudijo protestno delovanje ali podporo radikalnejšim političnim možnostim. Odziv je med drugim odvisen od tega, ali mladi problem razumejo kot politično rešljiv, ali ga doživljajo kot skupinski problem in ali verjamejo v učinkovitost skupnega delovanja (van Stekelenburg in Klandermans, 2013).

Družbena omrežja lahko znižujejo praktični prag sodelovanja, saj omogočajo hitro širjenje informacij, povezovanje ljudi, izražanje stališč in organiziranje dejavnosti. Posameznik lahko na primer deli politični poziv ali podpiše spletno peticijo brez poti na dogodek ali članstva v organizaciji. Metaanaliza raziskav med mladimi je pokazala, da je uporaba digitalnih medijev za politične namene, kot so spremljanje novic, spletne razprave in vključevanje v politične skupine, povezana z večjim sodelovanjem zunaj spleta (Boulianne in Theocharis, 2020). Leta 2024 je 42 % mladih v EU med 16. in 30. letom družbena omrežja navedlo kot glavni vir informacij o političnih in družbenih vprašanjih, 76 % pa jih je menilo, da so bili v preteklem tednu izpostavljeni dezinformacijam (European Parliament, 2025). Digitalni mediji imajo zato protislovne učinke: lahko širijo dostop do informacij in možnosti participacije, hkrati pa so povezani tudi z večjo izpostavljenostjo dezinformacijam, polarizaciji in sovražnim vsebinam (Lorenz-Spreen idr., 2023).

Digitalne komunikacijske kanale uporabljajo različni politični akterji za širjenje političnih sporočil in mobilizacijo sledilcev (Lorenz-Spreen idr., 2023). Pri tem je treba razlikovati med vsebino političnih sporočil in načinom njihovega razširjanja. Raziskava Twitterja je pokazala, da je razvrščanje glede na odzive uporabnikov povečalo vidnost čustveno intenzivnih, strankarsko opredeljenih in do političnih nasprotnikov sovražnih objav (Milli idr., 2025). Na izpostavljenost vsebinam pa poleg algoritmov vplivajo tudi predhodna stališča in izbire uporabnikov, denimo to, komu sledijo in na katere objave se odzivajo. Preplet uporabniških izbir in algoritmičnega razvrščanja lahko prispeva k ponavljajoči se izpostavljenosti podobnim stališčem, vendar raziskave ne potrjujejo, da uporabniki praviloma prejemajo le informacije, s katerimi se že strinjajo (Lorenz-Spreen idr., 2023). Iz visoke spletne vidnosti ali rasti članstva v posamezni politični organizaciji zato ni mogoče neposredno sklepati na spremembo volilnega vedenja mladih; za takšen sklep bi bili potrebni podatki o izpostavljenosti njenim vsebinam in spremembah političnih stališč skozi čas.

Sklep in predlogi za krepitev kakovostne participacije mladih

Pregled podatkov in raziskav kaže, da politične participacije mladih ni mogoče ocenjevati zgolj na podlagi volilne udeležbe. Mladi se v primerjavi s starejšimi starostnimi skupinami v povprečju redkeje udeležujejo volitev, vključujejo pa se tudi prek protestov, kampanj in digitalnih oblik sodelovanja. Slovenski podatki dodatno kažejo na razlike v udeležbi glede na vrsto glasovanja: udeležba mladih je bila na evropskih volitvah leta 2019 nižja kot na državnozborskih volitvah leta 2018, izrazitejša pa na referendumu o noveli Zakona o vodah leta 2021 (Državna volilna komisija, 2021b; Lavrič, 2021). Referendum obenem ponazarja povezovanje civilnodružbenega organiziranja, javne kampanje in formalnega odločanja, saj so organizacije z zbiranjem podpisov in mobilizacijo omogočile, da so o sprejeti noveli odločali volivci (Eman in Meško, 2021). Slovenski primer tako dopolnjuje evropske ugotovitve o pomenu različnih poti političnega vključevanja, ne omogoča pa sklepa, da se mladi v Sloveniji praviloma raje vključujejo prek referendumov ali da pri njih prevladuje določena oblika participacije. Tudi znotraj generacije so razlike velike, saj možnosti vključevanja oblikujejo socialni položaj, izobrazba, politična učinkovitost, socializacija, zastopanost in dostop do organizacijskih mrež. Politična mobilizacija mladih nima enotne vsebinske usmeritve: lahko podpira javne dobrine, okoljsko pravičnost in človekove pravice, lahko pa krepi tudi izključujoče in avtoritarne težnje. Predlogi zato niso usmerjeni le v povečevanje števila sodelujočih, temveč predvsem v pogoje za informirano, vključujoče, pregledno in odgovorno politično delovanje, pri čemer bi bile za natančnejše primerjave potrebne raziskave z enakimi merili za različne oblike sodelovanja.

Prvi dolgoročni predlog je nadgradnja obstoječega obveznega predmeta Domovinska in državljanska kultura in etika ter njegova tesnejša povezava z medijsko vzgojo. Smiselno bi bilo okrepiti učne vsebine o ustavni ureditvi, človekovih pravicah in demokratičnem sodelovanju ter jim dodati sistematično obravnavo preverjanja virov, algoritmov, dezinformacij in političnega oglaševanja. Te vsebine bi bilo mogoče povezovati tudi z medpredmetnim delom pri drugih družboslovnih predmetih. Izvajali bi jih ustrezno usposobljeni učitelji, po potrebi v sodelovanju z mladinskimi delavci, novinarji, pravniki in neodvisnimi organizacijami, odgovornost za izvedbo pa bi ostala na šoli. Posebno pozornost bi bilo smiselno nameniti politični nevtralnosti in ločevanju izobraževanja od političnega prepričevanja. Ključne kompetence izvajalcev bi bile poznavanje ustavne ureditve in človekovih pravic, vodenje pluralne razprave, obravnavanje konfliktnih tem, preverjanje virov ter razumevanje algoritmov in političnega oglaševanja. Okvir Sveta Evrope za kompetence demokratične kulture povezuje vrednote, stališča, spretnosti ter znanje in kritično razumevanje (Council of Europe, 2018).

Drugi predlog je oblikovanje stalnih in jasno opredeljenih možnosti za sodelovanje mladih pri odločanju. Mladinski sveti, šolska in študentska predstavništva, participativni proračuni, lokalna posvetovanja ter mladinski pregled predpisov lahko prispevajo k večjemu občutku vpliva, če so njihove pristojnosti jasne in odločevalci pojasnijo, kateri predlogi so bili upoštevani, kateri ne in zakaj. V Sloveniji bi bilo smiselno okrepiti sodelovanje državnih institucij z Mladinskim svetom Slovenije (MSS), občin pa z mladinskimi sveti lokalnih skupnosti (MSLS), ki zastopajo mladinske organizacije na lokalni ravni (Mladinski svet Slovenije, b. d.). Občine bi lahko organizirale redna srečanja z mladimi pri pripravi in spremljanju lokalnih strategij za mlade ter določile rok za obrazložen odgovor na njihove predloge. Brez povratne informacije lahko sodelovanje ostane zgolj simbolično in utrdi prepričanje, da mnenja mladih nimajo dejanskega vpliva. Pri oblikovanju teh možnosti bi bilo smiselno zmanjševati praktične ovire, na primer z nadomestilom stroškov, dostopnimi termini in načini vključevanja ter ciljnim nagovarjanjem mladih, ki niso vključeni v organizacije. Predlog izhaja iz opredelitve Sveta Evrope, po kateri participacija mladih poleg pravice do sodelovanja zahteva tudi sredstva, prostor, priložnosti in podporo za vplivanje na odločitve (Council of Europe, 2003).

Tretji predlog je lažji in razumljivejši prvi stik mladih z volitvami. Delavnice za prve volivce, pojasnila o postopku glasovanja in pristojnostih institucij ter pravočasni opomniki bi lahko zmanjšali praktične ovire. V Sloveniji bi se takšne dejavnosti lahko povezovale s kampanjo MSS »Jaz grem volit, pa ti?«, ki mlade spodbuja k sodelovanju ter jim predstavlja informacije o volilnem sistemu, postopkih in možnostih vključevanja (Mladinski svet Slovenije, 2026). Šole in mladinski centri bi lahko informativne vsebine kampanje dopolnili z delavnicami, na katerih bi mladi dobili odgovore na konkretna vprašanja o glasovanju. Raziskave kažejo, da lahko preprosti mobilizacijski pozivi povečajo udeležbo predvsem med skupinami z nižjo verjetnostjo glasovanja, zgodnja volilna izkušnja pa lahko prispeva k oblikovanju poznejših volilnih navad (Bergh idr., 2021; Dinas idr., 2024; Hirvonen idr., 2025). Pri tem je treba razlikovati med politično nevtralnim obveščanjem in vplivanjem na volilno izbiro. Družbeni pritisk lahko poveča udeležbo (Gerber idr., 2008), vendar bi morale javne kampanje jasno navesti pošiljatelja in namen, uporabljati preverljive informacije, varovati osebne podatke ter ostati politično nevtralne.

Četrti predlog je izboljšanje delovanja organizacij, ki mladim omogočajo vstop v politično okolje. Mladinske sekcije strank, študentske organizacije in mladinski sveti bi morali javno objavljati proračune, pogodbe, zapisnike sej, merila zaposlovanja in rezultate notranjih volitev. Smiselno bi bilo uvesti pravila o nasprotju interesov, omejiti opravljanje nezdružljivih funkcij ter omogočiti neodvisno prijavo nepravilnosti. Organizacije, ki prejemajo javna sredstva, bi morale biti podvržene rednim zunanjim revizijam in letno poročati o porabi, številu vključenih mladih ter dosežkih. Država in lokalne skupnosti bi lahko financiranje vezale na izpolnjevanje teh pogojev ter vključevanje manj zastopanih skupin. Predlog konkretizira načela preglednosti, odgovornosti in vključevanja, ki jih poudarjata Svet Evrope in Evropski mladinski forum (Council of Europe, 2003; European Youth Forum, 2020).

Zadnji predlog je krepitev opisne in vsebinske zastopanosti mladih. Politične stranke bi lahko določile ciljni delež mladih na kandidatnih listah in jih uvrščale na izvoljiva mesta, kar med možnostmi za večjo starostno raznolikost omenja OECD (2024b). Pri pripravi predpisov bi bilo smiselno sistematično presojati njihove učinke na različne skupine mladih, na primer z mladinskim pregledom in posvetovanjem z mladimi (European Commission, b. d.). Več mladih predstavnikov lahko razširi izkušnje, vključene v odločanje, vendar samo po sebi ne zagotavlja vsebinske zastopanosti njihovih interesov (OECD, 2025a).

Politične participacije mladih ni mogoče razumeti niti kot preprosto vprašanje njihovega zanimanja za politiko niti kot enoten generacijski pojav. Načini in možnosti vključevanja se razlikujejo glede na socialni položaj, politično znanje, občutek vpliva, dostop do organizacij, izkušnje politične socializacije in značilnosti digitalnega okolja. Mladi se lahko politično udejstvujejo v institucionalnih, protestnih, organizacijskih in spletnih oblikah, vendar več aktivnosti samo po sebi še ne zagotavlja kakovostnejše demokracije. Pomembno je tudi, kdo lahko sodeluje, katere vrednote in cilje participacija podpira, kako pregledno poteka odločanje ter ali imajo sodelujoči dejanski vpliv in možnost nadzora nad nosilci moči. Krepitev politične participacije mladih bi zato morala pomeniti predvsem ustvarjanje dostopnih, vključujočih in politično pluralnih pogojev, v katerih lahko mladi razvijajo znanje, oblikujejo samostojna stališča ter odgovorno sodelujejo pri odločitvah, ki vplivajo na njihovo življenje in prihodnost. Takšen cilj zahteva dolgoročno delo šol, institucij, političnih strank, medijev in civilne družbe.

Literatura

Alscher, P., Ludewig, U. in McElvany, N. (2022). Civic education, teaching quality and students’ willingness to participate in political and civic life: Political interest and knowledge as mediators. Journal of Youth and Adolescence, 51(10), 1886–1900. https://doi.org/10.1007/s10964-022-01639-9

Bergh, J., Christensen, D. A. in Matland, R. E. (2021). When is a reminder enough? Text message voter mobilization in a European context. Political Behavior, 43(3), 1091–1111. https://doi.org/10.1007/s11109-019-09578-1

Bezjak Zrim, Š. (2026, 27. marec). Mladi se nagibajo vse bolj desno. 24UR.com. https://www.24ur.com/novice/slovenija-odloca/mladi-se-nagibajo-vse-bolj-desno.html

Boulianne, S. in Theocharis, Y. (2020). Young people, digital media, and engagement: A meta-analysis of research. Social Science Computer Review, 38(2), 111–127. https://doi.org/10.1177/0894439318814190

Council of Europe. (2003). Revised European Charter on the Participation of Young People in Local and Regional Life. https://www.coe.int/en/web/youth/-/revised-european-charter-on-the-participation-of-young-people-in-local-and-regional-life

Council of Europe. (2018). Reference Framework of Competences for Democratic Culture: Volume 1. Context, concepts and model. https://rm.coe.int/prems-008318-gbr-2508-reference-framework-of-competences-vol-1-8573-co/16807bc66c

Deželan, T., Bacalso, C. in Lodeserto, A. (ur.). (2023). Youth political participation (Youth Knowledge, št. 29). Council of Europe and European Commission. https://pjp-eu.coe.int/en/web/youth-partnership/youth-political-participation

Dinas, E., Valentim, V., Broberg, N. in Franklin, M. N. (2024). Early voting experiences and habit formation. Political Science Research and Methods, 12(1), 195–206. https://doi.org/10.1017/psrm.2023.2

Državna volilna komisija. (2021a). Poročilo o izidu glasovanja na zakonodajnem referendumu o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o vodah (ZV-1G). https://www.dvk-rs.si/fileadmin/user_upload/dokumenti/volitve/referendum_2021/Porocilo-o-izidu-referenduma-Uradni-list-RS-st.-143.pdf

Državna volilna komisija. (2021b). Statistični podatki o udeležbi na referendumu o ZV-1G po spolu in starostnih skupinah – obvestilo za medije. https://www.dvk-rs.si/novica/statisticni-podatki-o-udelezbi-na-referendumu-o-zv-1g-po-spolu-in-starostnih-skupinah-obvestilo-za-medije/

Eman, K. in Meško, G. (2021). Water crimes and governance: The Slovenian perspective. International Criminology, 1(3), 208–219. https://doi.org/10.1007/s43576-021-00031-0

Eurofound. (2024). Becoming adults: Young people in a post-pandemic world. Publications Office of the European Union. https://doi.org/10.2806/87785

European Commission. (2024). Youth and democracy (Flash Eurobarometer 545). Publications Office of the European Union. https://doi.org/10.2766/677571

European Commission. (b. d.). European Commission Youth Check. European Youth Portal. Pridobljeno 29. junija 2026 s https://youth.europa.eu/strategy/youth-check_en

European Parliament. (2025, 17. februar). Cost of living and environment are the main concerns of young people in the EU. https://www.europarl.europa.eu/news/en/press-room/20250210IPR26795/cost-of-living-and-environment-are-the-main-concerns-of-young-people-in-the-eu

European Youth Forum. (2020). Policy document on quality youth participation and representation in institutions. https://www.youthforum.org/policy-library/policy-paper-on-quality-youth-participation-and-representation-in-institutions

Gerber, A. S., Green, D. P. in Larimer, C. W. (2008). Social pressure and voter turnout: Evidence from a large-scale field experiment. American Political Science Review, 102(1), 33–48. https://doi.org/10.1017/S000305540808009X

Hirvonen, S., Lassander, M., Sääksvuori, L. in Tukiainen, J. (2025). Who is mobilized to vote by short text messages? Evidence from a nationwide field experiment with young voters. Political Behavior, 47, 355–384. https://doi.org/10.1007/s11109-024-09954-6

Hoskins, B., Janmaat, J. G. in Melis, G. (2017). Tackling inequalities in political socialisation: A systematic analysis of access to and mitigation effects of learning citizenship at school. Social Science Research, 68, 88–101. https://doi.org/10.1016/j.ssresearch.2017.09.001

Inter-Parliamentary Union. (b. d.). Slovenia: National Assembly – data on youth. IPU Parline. Pridobljeno 29. junija 2026 s https://data.ipu.org/parliament/SI/SI-LC01/data-on-youth/

Janmaat, J. G. in Hoskins, B. (2022). The changing impact of family background on political engagement during adolescence and early adulthood. Social Forces, 101(1), 227–249. https://doi.org/10.1093/sf/soab112

Jennings, M. K. (2009). Political socialization. V R. J. Dalton in H.-D. Klingemann (ur.), The Oxford Handbook of Political Behavior (str. 29–44). Oxford University Press. https://doi.org/10.1093/oxfordhb/9780199270125.003.0002

Lavizzari, A. (2025). Young people’s participation in the 2024 European elections. EU–Council of Europe Youth Partnership. https://pjp-eu.coe.int/documents/42128013/47261884/Young%20people%E2%80%99s%20participation%20in%20the%202024%20European%20elections.pdf/0ea71421-f78b-fa96-f78f-9d16eca79012

Lavrič, M. (2021). Mladina 2020: Položaj mladih v Sloveniji (T. Deželan, ur.). Univerzitetna založba Univerze v Mariboru. https://doi.org/10.18690/978-961-286-475-0

Lorenz-Spreen, P., Oswald, L., Lewandowsky, S. in Hertwig, R. (2023). A systematic review of worldwide causal and correlational evidence on digital media and democracy. Nature Human Behaviour, 7, 74–101. https://doi.org/10.1038/s41562-022-01460-1

McIntosh, H., Hart, D. in Youniss, J. (2007). The influence of family political discussion on youth civic development: Which parent qualities matter? PS: Political Science & Politics, 40(3), 495–499. https://doi.org/10.1017/S1049096507070758

Milli, S., Carroll, M., Wang, Y., Pandey, S., Zhao, S. in Dragan, A. D. (2025). Engagement, user satisfaction, and the amplification of divisive content on social media. PNAS Nexus, 4(3), pgaf062. https://doi.org/10.1093/pnasnexus/pgaf062

Milosav, Đ., Dickson, Z., Hobolt, S. B., Klüver, H., Kuhn, T. in Rodon, T. (2026). The youth gender gap in support for the far right. Journal of European Public Policy, 33(2), 444–468. https://doi.org/10.1080/13501763.2025.2481181

Mladinski svet Slovenije. (b. d.). Mladinski sveti lokalnih skupnosti. https://mss.si/sodelujemo/mladinski-sveti-lokalnih-skupnosti/

Mladinski svet Slovenije. (2026). Jaz grem volit, pa ti? https://mss.si/gremvolit/

OECD. (2020). Governance for Youth, Trust and Intergenerational Justice: Fit for All Generations? OECD Public Governance Reviews. OECD Publishing. https://doi.org/10.1787/c3e5cb8a-en

OECD. (2024a). OECD Survey on Drivers of Trust in Public Institutions – 2024 Results. OECD Publishing. https://doi.org/10.1787/9a20554b-en

OECD. (2024b). OECD Youth Policy Toolkit. OECD Publishing. https://doi.org/10.1787/74b6f8f3-en

OECD. (2025a). Youth representation in politics. V Government at a Glance 2025. OECD Publishing. https://doi.org/10.1787/0efd0bcd-en

OECD. (2025b). Political efficacy. V Government at a Glance 2025. OECD Publishing. https://doi.org/10.1787/0efd0bcd-en

Pitkin, H. F. (1967). The concept of representation. University of California Press.

Pollex, J. in Berker, L. E. (2024). The European Parliament and Fridays for Future: Analysing reactions to a new environmental movement by Europe’s climate policy champion. Journal of European Integration, 46(8), 1133–1150. https://doi.org/10.1080/07036337.2024.2334079

Prats, M. in Meunier, A. (2021). Political efficacy and participation: An empirical analysis in European countries. OECD Working Papers on Public Governance, 46. OECD Publishing. https://doi.org/10.1787/4548cad8-en

Schulz, W., Ainley, J., Fraillon, J., Losito, B., Agrusti, G., Damiani, V. in Friedman, T. (2025). Education for citizenship in times of global challenge: IEA International Civic and Citizenship Education Study 2022 international report. Springer. https://doi.org/10.1007/978-3-031-65603-3

van Stekelenburg, J. in Klandermans, B. (2013). The social psychology of protest. Current Sociology, 61(5–6), 886–905. https://doi.org/10.1177/0011392113479314

Verba, S., Schlozman, K. L. in Brady, H. E. (1995). Voice and Equality: Civic Voluntarism in American Politics. Harvard University Press.

Weiss, J. (2020). What is youth political participation? Literature review on youth political participation and political attitudes. Frontiers in Political Science, 2, 1. https://doi.org/10.3389/fpos.2020.00001