Facilitacija ali interferenca? Sistematični pregled dejavnikov vpliva glasbe na pozornost

V raziskavah glasbe v povezavi s kognicijo se pojavljajo trije ključni vidiki – kompleksnost kognitivne naloge, lastnosti glasbe in individualne značilnosti posameznika. Upoštevajoč teorijo omejene kapacitete pozornosti ter teorij miselnega napora in vzburjenja, glasba lahko deluje bodisi kot spodbujevalec bodisi kot motilec kognitivnega delovanja. Pri manj zahtevnih nalogah lahko glasba poveča vzburjenje in zmanjša tavanje misli, medtem ko pri bolj kompleksnih nalogah predstavlja dodatno obremenitev omejenih pozornostnih virov. Pomembno vlogo imajo tudi lastnosti glasbe, kot je informacijski indeks, ter medosebne razlike v ekstravertnosti, ustvarjalnosti in glasbeni izobrazbi. Z višanjem informacijskega indeksa se viša stopnja motečnosti glasbe. Pri ekstravertnosti ima pomembno vlogo pri vplivu glasbe na kognicijo količina izhodiščnega kortikalnega vzburjenja, pri ustvarjalnosti je ključen mehanizem pozornostnega puščanja in pri glasbeni izobrazbi izstopata poznanost glasbe ter globina njenega procesiranja. Za čim bolj točno napovedovanje učinka glasbe na posameznikovo procesiranje je potrebno upoštevati vse te dejavnike.

Uvod

Pozornost je kognitivni proces, ki nam omogoča, da eno stvar med več drugimi opazimo in smo nanjo osredotočeni (Johnston in Dark, 1986). Temeljna značilnost človeške kognicije je omejena kapaciteta, kar pomeni, da je tudi pozornost omejen vir. Posvečanje pozornosti eni stvari torej onemogoča procesiranje ostalih informacij ali pa je to procesiranje veliko slabše (Strayer in Drews, 2007). Na področju glasbe in kognicije je odmeven t.i. Mozartov učinek, pri katerem gre za izboljšavo izvedbe prostorsko-časovnih nalog po poslušanju Mozartove sonate (Rauscher idr., 1993, 1994). Čeprav tega učinka raziskovalcem ni uspelo replicirati, se je zanimanje za vpliv glasbe na kognitivno delovanje obdržalo (Gonzalez in Aiello, 2019). Mednarodna federacija fonografske industrije (IFPI) je leta 2023 poročala, da odrasli v povprečju poslušamo glasbo 20,7 ur na teden, torej ta predstavlja dober del našega življenja. Različni ljudje se k njej zatekamo za različne stvari, pri kakšnih opravilih bolj, pri kakšnih manj. Tudi v znanosti se z glasbo precej ukvarjajo in na tem področju obstaja veliko nestrinjanj in nasprotujočih si zaključkov. Namen tega članka je, skozi sistematičen povzetek glavnih ugotovitev dosedanjih raziskav na področju vpliva glasbe na pozornost, osvetliti glavne dejavnike, ki vplivajo na to, kdaj glasba predstavlja motnjo in kdaj vzpodbudo kognitivnemu funkcioniranju poslušalca.

Vpliv kompleksnosti naloge

Glasbo lahko definiramo kot strukturirane in emocionalno pomenljive zvočne dražljaje, ki s pomočjo tempa, poznanosti in valence izzovejo čustveni in kognitivni odziv (Antony idr., 2018; Umemura in Honda, 1998). Glasba je v raziskavah pogosto uporabljena kot sredstvo za višanje vzburjenja ali miselnega napora, kjer poročajo tako o pozitivnih kot tudi negativnih učinkih na pozornost.

Vzdrževana pozornost ali vigilnost je sposobnost osredotočanja pozornosti za daljši čas (Strayer in Drews, 2007). Upad vigilnosti razlagamo s pomočjo teorije miselnega napora (Khaneman, 1973 v Strayer in Drews, 2007), ki razlaga, da če se bolj potrudimo pri neki nalogi, tej posvečamo več pozornosti, zaradi česar tudi zaznavamo, da je naš miselni napor višji. Odnos med pozornostjo in miselnim naporom pa lahko opišemo z obrnjeno U-krivuljo (Yerkes in Dodson, 1908) – če je miselni napor prenizek, se začnemo dolgočasiti, zaradi česar pozornost upade. Če pa je miselni napor previsok, posameznik sprejema preveč informacij, kar omeji njegovo sposobnost usmerjanja pozornosti, saj gre za omejen vir. Vzdrževanje pozornosti je torej najbolj učinkovito, ko je miselni napor na srednji (povprečni) ravni.

Nekatere raziskave (Alikonis idr., 2002; Cassidy in MacDonald, 2007; Umemura idr., 1992) zaključujejo, da poslušanje glasbe med izvajanjem nalog vigilnosti omejuje pozornost. Glasba v tem primeru namreč predstavlja še dodatne dražljaje, ki jih morajo naši možgani procesirati, kar zavzema del pozornostnih virov, ki jih tako ne moremo posvetiti reševanju naloge. Druge raziskave odkrivajo pozitivne učinke glasbe na vzdrževano pozornost, ki se kažejo kot bolj uspešna detekcija signalov, manjši upad pozornosti pri zahtevnejših nalogah (Davies idr., 1973) in manj tavanja misli med izvajanjem nalog (Kiss in Linnell, 2024; Kiss idr., 2024). V tem primeru glasba predstavlja dražljaj, ki pri manj zahtevnih ali dolgočasnih nalogah dvigne naše vzburjenje, kar nam omogoča daljše vzdrževanje pozornosti. Zadnja skupina raziskav pa poroča o ničelnih učinkih glasbe na vzdrževano pozornost pri manj zahtevnih nalogah (Kiss in Linnell, 2021).

Vidimo torej, da je vpliv glasbe na pozornost odvisen od tega, kakšno je posameznikovo vzburjenje med reševanjem nalog pozornosti. Bolj zahtevne naloge terjajo več miselnega napora, zato posameznika tudi bolj vzburijo, kar pomeni, da bi ga glasba med reševanjem motila. Manj zahtevne naloge pa terjajo manj miselnega napora, kar pomeni, da se lahko posameznik med njihovim reševanjem začne dolgočasiti, saj je njegova vzburjenost prenizka. V tem primeru lahko glasba predstavlja dražljaj, ki posameznikovo vzburjenost dvigne na optimalno raven, zaradi česar lažje za daljši čas vzdržuje pozornost (povzeto po Sümeridr., 2025). 

Primer vpliva glasbe na pozornost je poslušanje glasbe med vožnjo. Angleška raziskava (Sloboda idr., 2001) poroča, da med vožnjo glasbo posluša 91 % voznikov in njen učinek se razlikuje glede na pogoje na cesti (Dibben in Williamson, 2007). Veliko voznikov zniža glasnost glasbe preden izvede kompleksen manever, kot je na primer bočno parkiranje, in poviša glasnost glasbe, ko vozijo po prazni avtocesti ali v počasnem prometu. Gre za nazoren primer zmanjšanja ali zvišanja količine dražljajev, s katerimi vplivamo na vzburjenost med izvajanjem nalog različnih kompleksnosti. Manipulacija vzburjenosti med vožnjo pa ima lahko pozitivne in negativne učinke. Med pozitivnimi učinki glasbe Wiesenthal in sodelavci (2003) navajajo zmanjšanje agresije v manj zahtevnih pogojih (kot je na primer zastoj na cesti). V tem primeru glasba lahko predstavlja sredstvo, ki preusmeri voznikovo pozornost od stresnega okolja, prek česar se dvigne posameznikovo razpoloženje. Preusmeritev pozornosti pa ni problematična, saj gre za nizko zahtevno okolje, torej ima voznik na voljo dovolj pozornostnih virov za varno vožnjo. Pozitivni učinki višanja vzburjenosti z glasbo se torej kažejo v manj zahtevnih voznih pogojih, ko je posameznik v večji nevarnosti, da mu bo zaradi premajhne stimulacije dolgčas ali mu bodo misli začele tavati.

Eden od pogosto navedenih razlogov za poslušanje glasbe med vožnjo je med drugim tudi zmanjševanje utrujenosti (Nguyen idr., 1998), pri čemer laboratorijske študije odkrivajo le nizko in kratkotrajno učinkovitost. Trend zvišanja budnosti je  namreč prisoten le prvih 30 minut vožnje in ta ni statistično značilen (Reyner in Horne, 1998). V nadaljevanju raziskovanja so ugotovili tudi, da gre le za povišanje samoocene budnosti in ne za povišanje dejanske budnosti, saj se na EEG-ju vpliv glasbe na budnost ni pokazal. Poskus višanja budnosti z glasbo je torej lahko nevaren, saj tako vozniki precenjujejo svojo pripravljenost na vožnjo. Tudi raziskava Dibben in  Williamson (2007) nakazuje na negativne učinke glasbe na vožnjo, saj so vozniki brez kazenskih točk z manjšo verjetnostjo med vožnjo poslušali glasbo. Vozniki, ki so delali manj napak med vožnjo so torej z večjo verjetnostjo vozili brez spremljave glasbe. Hkrati pa so v isti raziskavi odkrili razlike v preferencah glede žanra glasbe, ki ga poslušajo vozniki brez kazenskih točk in vozniki z več kazenskimi točkami. To odpira vprašanje katere so tiste lastnosti glasbe, ki pozitivno vplivajo na pozornost in katere na pozornost vplivajo negativno.

Vpliv lastnosti glasbe

Glasbo lahko definiramo tudi s pomočjo informacijskega indeksa (Kiger, 1989). Kjer je ta visok, gre za dinamično, ritmično razgibano in disonantno glasbo. Nizek informacijski indeks pa ima glasba, ki je repetitivna in ima majhen melodični razpon. Glasba z visokim informacijskim indeksom tudi od poslušalca zahteva več pozornostnih virov, saj mora ta sprocesirati več informacij. Zaradi tega imamo na voljo manj virov  za procesiranje informacij naloge, ki jo ob poslušanju izvajamo. Nasprotno pa glasba z nizkim informacijskim indeksom od poslušalca zahteva manj pozornostnih virov, zato jih lahko tako nameni drugim stvarem. Posamezniki, ki so poslušali glasbo z visokim informacijskim indeksom, so pri testih bralnega razumevanja dosegali veliko slabše rezultate kot posamezniki, ki so nalogo izvajali v tišini ali so poslušali glasbo z nizkim informacijskim indeksom. Če glasbi dodamo še besedilo, to zviša njen informacijski indeks, zaradi česar udeleženci med reševanjem nalog bralnega razumevanja ob vokalni glasbi delajo več napak. Kognitivno procesiranje je v tem pogoju tako daljše in manj točno (Stroupe, 2005 v Avila idr., 2011), saj pride do tekmovanja dražljajev, kjer pozornost prevzamejo le najbolj izstopajoči.

Učinki informacijskega indeksa glasbe se kažejo tudi pri vožnji. Belojevic in sodelavci (2001) so preverjali učinke glasnosti glasbe na vožnjo in so ugotovili, da so se v glasnejših pogojih povečale težave s pozornostjo in narastla je utrujenost voznikov. Beh in Hirst (1999) sta ugotovila, da je bila zaznava perifernih dražljajev slabša ob glasbi z glasnostjo nad 85 dB. V naslednji raziskavi (Brodsky, 2001) se je z višanjem tempa glasbe višala hitrost vožnje, verjetnost nesreč in verjetnost sprejemanja slabših odločitev med vožnjo. Te raziskave torej kažejo, da lahko ekstremi glasnosti in tempa glasbe (visok informacijski indeks) negativno vplivajo na vožnjo, kar lahko ogrozi varnost v prometu.

Vpliv glasbe na izvedbo kognitivnih nalog raziskovalci razlagajo s pomočjo dveh hipotez (povzeto po Gonzalez in Aiello, 2019) – hipoteza dviga razpoloženja (angl. mood-arousal hypothesis) in učinek irelevnantnega zvoka (angl. irrelevant sound effect), ki sta razloženi v nadaljevanju.

Hipoteza dviga razpoloženja predpostavlja, da poslušanje nam poznane glasbe in glasbe, ki nam je všeč, dvigne naše razpoloženje, kar poveča učinkovitost izvedbe kognitivnih nalog (Schellenberg in Hallam, 2005). V raziskavi iz leta 2021 sta Kiss in Linell preverjala vpliv udeležencem poznane glasbe na njihovo uspešnost reševanja kognitivnih nalog in ugotovila sta, da je poznana glasba povišala osredotočenost na nalogo. Ob poslušanju glasbe je bilo namreč podanih manj subjektivnih poročil o tavanju misli in več subjektivnih poročil o visoki osredotočenosti na nalogo kot v pogoju tišine. Spremljava poznane glasbe pri kognitivnih nalogah je prav tako povezana s hitrejšimi reakcijskimi časi kot spremljava nepoznane glasbe. Predpostavljeni mehanizem za tem je upad stresa, kar se zgodi zaradi dviga razpoloženja. Tako je izvedba nalog hitrejša (Feng in Bidelman, 2015). Uporaba udeležencem poznane glasbe med izvedbo kognitivnih nalog pa temelji na predpostavki, da vsak nezavedno izbere glasbo, ki ustreza njegovim preferencam vzburjenja, kar pomeni, da vsak izbere glasbo, ki njegovo vzburjenost dvigne na zanj optimalno raven (Kiss in Linell, 2021). Pozitivni učinek zvišanja razpoloženja na pozornost pa ni omejen le na glasbo, ki jo udeleženci poslušajo med izvedbo naloge, ampak se pojavi tudi, če glasbo poslušajo pred izvajanjem nalog (Putkinen idr., 2017), saj pozitivno razpoloženje lahko poveča obseg avditorne pozornosti. Po drugi strani pa so dražljaji, ki imajo za poslušalca nek pomen, lahko bolj moteči, saj jih procesira na globlji ravni, kar zahteva več pozornostnih resursov. Glasba, ki nam je všeč, po navadi vsebuje elemente, ki nas privlačijo, kar pritegne našo pozornost. V tem primeru glasba stopi v tekmovanje z ostalimi dražljaji, kar pozornost odvrača od naloge. To se je izkazalo pri glasbenikih, ki jih je v večji meri motila glasba, zaigrana na njihov inštrument kot katerakoli druga glasba (Yang idr., 2016). Te rezultate so razložili s tem, da je glasbenikom taka glasba bolj poznana, zaradi česar ta tekmuje z ostalimi dražljaji in pozornost odvrne od naloge, ki jo posameznik izvaja, prav tako pa glasbo procesirajo na globlji ravni kot laiki.

Druga hipoteza za razlaganje vpliva glasbe na kognicijo je učinek irelevantnega zvoka, kjer gre za to, da zvočni dražljaji (glasba ali kaj drugega) omejujejo izvedbo kognitivnih nalog, ko sta izpolnjena dva pogoja. Prvi je, da se mora kognitivna naloga nanašati na seriacijo – vkodiranje in podajanje dražljajev v specifičnem vrstnem redu (Beaman in Jones, 1997), drugi pa da mora zvočni dražljaj imeti visoko raven akustične variacije (Tremblay in Jones, 1998). Akustična variacija pa je definirana s številom različnih zvokov znotraj dražljaja. Pod tema dvema pogojema zvočni dražljaji interferirajo z dražljaji, ki jih je za uspešno izvedbo naloge potrebno vzdrževati v delovnem spominu (Perham in Currie, 2014), kar poslabša izvedbo kognitivnih nalog seriacije. Količina interference pa je odvisna od števila nenadnih sprememb zvočnih dražljajev (Jones idr., 1993). Učinek irelevantnega zvoka lahko v okviru pozornosti razložimo z modelom zakoreninjenih procesov (angl. embedded-processes model, Cowan, 1995, 1999). Ta predpostavlja, da habituacija usmerjevalnega odziva služi kot filter za pozornost. Ko je nov dražljaj konstanten ali se ponavlja, se kognicija prilagodi, zaradi česar je usmerjanje pozornosti manjše. Ustvari se nevralni model dražljaja, ki služi za primerjavo z vsakim novim dražljajem. Če se nov dražljaj ujema z nevralnim modelom prejšnjega dražljaja, odziv usmerjanja upade in sčasoma izgine. Če pa pride do diskrepance med novim in starim dražljajem, se odziv usmerjanja pozornosti aktivira. Habituacija torej služi temu, da dražljaji, ki so bili prepoznani kot nepomembni, posameznika ne odvračajo od njegovih ciljev in ne zasedajo njegovih pozornostnih virov. Pri nalogah seriacije je potrebno dražljaje, ki naj bi si jih zapomnili v določenem vrstnem redu, vzdrževati v središču pozornosti, kjer so z lahkoto dostopni. Velike spremembe zvočnih dražljajev pa aktivirajo odziv usmerjanja pozornosti, kar odvrne pozornost od naloge in zaradi tega je priklic dražljajev neuspešen.

Bell in sodelavci (2012) so izvedli več eksperimentov, kjer jih je zanimalo, kako pride do habituacije na irelevantne zvoke. Ugotovili so, da je bil učinek irelevantnega zvoka med seriacijo manjši, ko so bili udeleženci temu zvoku večkrat izpostavljeni pred izvajanjem seriacije, po daljši izpostavljenosti (20 minut) pa je učinek popolnoma izginil. To so razložili s tem, da se je po daljši izpostavljenosti oblikoval bolj popoln nevralni model teh dražljajev, zaradi česar se med izvedbo seriacije niso aktivirali usmerjevalni procesi pozornosti. Ko so bili irelevantni zvoki bolj kompleksni (vključevali so več dražljajev), je bila interferenca večja, kar so pojasnili s tem, da je za oblikovanje nevralnih modelov bolj kompleksnih dražljajev potrebnih več ponovitev. Te ugotovitve lahko povežemo tudi z manjšo mero motečnosti poznane glasbe. Možno je, da ima posameznik za glasbo, ki mu je znana, oblikovane nevralne modele. Zaradi tega so procesi usmerjanja pozornosti manj aktivni, in tako v manjši meri zasedajo posameznikove pozornostne vire.

Četudi upoštevamo vse spremenljivke glasbe in vse spremenljivke nalog, ki jih posamezniki rešujejo, ne moremo točno napovedati, kako bo glasba vplivala na njihovo reševanje, če se ne zavedamo medosebnih razlik med ljudmi. Glasba različno vpliva na posameznike, saj se ti med seboj razlikujejo v nekaterih ključnih lastnostih, ki so opisane v nadaljevanju.

Vpliv lastnosti posameznice

Eysenckova teorija kortikalnega vzburjenja (Eysenck, 1967 v Eysenck, 1988) pravi, da se ekstraverti in introverti razlikujejo v količini izhodiščnega kortikalnega vzburjenja. Optimalno kortikalno vzburjenje je raven vzburjenja, ki je potrebna, da posameznik funkcionira na najboljši možni ravni.  Introverti imajo v mirovanju višjo aktivnost korteksa kot ekstraverti, kar pomeni, da za doseganje optimalnega vzburjenja introverti potrebujejo manj dražljajev kot ekstraverti. Po tej teoriji pozornost pri introvertih med poslušanjem glasbe upade, saj so preveč stimulirani, pri ektravertih pa naraste, saj glasba služi kot dodatna stimulacija, ki vzburjenje dvigne na optimalno raven (Davies idr., 1969). Večja kot je kompleksnost glasbe, bolj dvigne vzburjenje, kar pomeni, da bolj kompleksna glasba (z visokim informacijskim indeksom) bolj ustreza ekstravertom kot introvertom (Furnham in Allass, 1999). V splošnem so introverti bolj uspešni pri nalogah vzdrževane pozornosti kot ekstraverti, ampak ko so predstavljeni neki dodatni dražljaji kot sta kofein ali glasba, se bolje odrežejo ekstraverti (Keister in McLaughlin, 1972; Koelaga, 1992). Ne gre pa za to, da imajo introverti in ekstraverti nasprotne potrebe –ključno je, da upoštevamo tudi kontekst izvedbe naloge. Pri bolj preprostih nalogah, ki ne zahtevajo veliko miselnega napora, je visoka verjetnost, da bosta obe skupini premalo stimulirani, zato bi lahko glasba koristila obema. Pri bolj kompleksnih nalogah pa bi glasba lahko omejevala procesiranje obeh skupin (Sümer idr., 2025).

V okviru medosebnih razlik sta S. Yu in X. Chen (2024) primerjali vpliv glasbe na pozornost oblikovalcev in laikov. Oblikovalci so visoko ustvarjalni in tudi njihovo delo je pogosto klasificirano kot ustvarjalno (Lawson, 1997). Med ustvarjalnostjo in pozornostjo obstaja močna korelacija, saj nevrofiziološke raziskave kažejo, da visoko ustvarjalni ljudje v manjši meri filtrirajo informacije iz okolja, čemur pravimo pozornostno puščanje (Zabelina idr., 2015). Več študij (Carruthers idr., 2018; Liu in Peng, 2020; Tidikis idr., 2017) tudi nakazuje, da se ustvarjalnost poveča, ko pozornost razširimo (da ni več tako selektivna), saj lahko tako integriramo večjo količino dražljajev in pridemo do bolj ustvarjalnih rešitev.

S. Yu in X. Chen (2024) sta torej med 94 udeleženci primerjali oblikovalce in laike, ki so bili v treh različnih pogojih – vesela glasba (najbolj kompleksna in z najvišjim informacijskim indeksom), melanholična glasba (manj kompleksna od vesele) in tišina. Reševali pa so Flankerjev test, s katerim sta merili tri podsisteme pozornosti: (1) opozarjanje (angl. alerting), ki ima vlogo pri vzdrževanju pozornosti, (2) usmerjanje (angl. orienting), ki služi izboru določenih dražljajev iz množice drugih dražljajev in (3) izvršilni nadzor, katerega vloga je razreševanje konfliktov v procesiranju in inhibicija neželenih vplivov na pozornost. Rezultati so v splošnem pokazali, da so oblikovalci pokazali nižjo raven pozornosti kot laiki. Podsistem opozarjanja je bil značilno boljši pri laikih kot pri oblikovalcih, pri podsistemu usmerjanja pa med skupinama ni bilo statistično značilne razlike. Znotraj skupine oblikovalcev je bil podsistem usmerjanja najbolj učinkovit v pogoju brez glasbe. Pokazal se je tudi značilen učinek tipa glasbe na podsistem usmerjanja pozornosti, saj je bilo usmerjanje pri obeh skupinah udeležencev najboljše v pogoju tišine, najslabše pa v pogoju vesele glasbe. Pri podsistemu izvršilnega nadzora pa niso našli glavnega učinka tipa glasbe. Rezultati so torej skladni z razlago pozornostnega puščanja pri ustvarjalnih posameznikih (Zabelina idr., 2015). Zaradi manjšega filtriranja dražljajev iz okolja pri bolj ustvarjalnih ljudeh obstaja večja verjetnost, da bo kognitivni sistem preveč obremenjen. Zaradi tega pa trpi predvsem sposobnost usmerjanja pozornosti. Raziskava (Yu in Chen, 2024) je pokazala tudi, da manj kot je dražljajev v okolju, bolj uspešno je posameznikovo usmerjanje pozornosti, saj je bil podsistem usmerjanja z manjšanjem kompleksnosti glasbe vedno bolj učinkovit.

Za pomembno razlikovalno lastnost med posamezniki glede vpliva glasbe na kognicijo se je pokazala tudi količina glasbene izobrazbe. Kot že omenjeno, glasbeniki glasbo, še posebej tisto, ki je zaigrana na inštrument, ki ga sami igrajo, procesirajo na globlji ravni kot laiki, saj jim je ta bolj poznana (Yang idr., 2016). Prav tako glasbeniki kompleksnost glasbe zaznavajo drugače kot laiki (Yoo idr., 2022). Glasbeniki večjo kompleksnost pripisujejo glasbi, ki  se hitro in nepredvidljivo spreminja (v smislu tonalitete in sosledja tonov), medtem ko laiki kompleksnost vidijo kot količino tonov, ki je zaigranih naenkrat. Zanimivo pa je, da se relativno z zaznano kompleksnostjo spreminja vpliv glasbe na pozornost, ampak le pri laikih. G. Yoo in sodelavci (2022) to razlagajo s tem, da je bila glasba, uporabljena v njihovi raziskavi, glasbenikom znana in so jo zaznavali kot preprosto, zato se niti z manipulacijo tempa ali tonalitete ni spreminjal njen vpliv na pozornost, saj se glede na zaznave glasbenikov med pogoji kompleksnost glasbe ni spreminjala. Spremembe v ritmu, tonaliteti ali pa količini glasov pa so po mnenju laikov dodajale h kompleksnosti glasbe, zato jih je ta vedno bolj motila. Pri tem so avtorji zaključili, da je pri napovedovanju stopnje motečnosti glasbe bolj kot objektivna kompleksnost glasbe same po sebi, pomembnejša percepcija te kompleksnosti.

Zaključek

S samo prisotnostjo ali odsotnostjo glasbe še ne moremo napovedati učinka na pozornost poslušalcev, saj moramo pri tem upoštevati še vrsto drugih dejavnikov. Najpomembnejši od teh so (a) kompleksnost naloge, ki zavzema posameznikovo pozornost, (b) lastnosti glasbe, ki se med reševanjem predvaja in pa tudi (c) lastnosti posameznika, ki ga pri tem opazujemo. Zaenkrat še ne obstaja model, s pomočjo katerega bi lahko enoznačno napovedali, kako bo glasba vplivala na kognitivno funkcioniranje določenega posameznika. Se pa področje glasbe in kognicije z  napredki v raziskovanju vedno bolj enoti, saj sodobnejše raziskave upoštevajo vedno več spremenljivk in uporabljajo večdimenzionalne faktorske modele. Kljub temu pa bi nadaljnje raziskovanje te teme lahko usmerili v preučevanje vpliva glasbe na pozornost v ekološko bolj veljavnih okoljih, saj je večina navedenih raziskav izvedenih v laboratoriju, kjer so pogoji zelo nadzorovani. Interpretacija rezultatov raziskav, ki se s tem področjem ukvarjajo, tako zahteva pazljivost in temeljitost pri upoštevanju vseh spremenljivk, ki bi lahko vplivale na način, kako vsak posameznik glasbo procesira in kako to procesiranje vpliva na njegovo kognitivno delovanje. Ugotovitve tovrstnih raziskav pa odpirajo nove možnosti za razvoj adaptivnih tehnologij za prilagajanje zvočnega okolja, kar bi bil korak v smer večje personalizacije glasbe za vsakega posameznika posebej. Tako bi lahko glasba postala učinkovito orodje za facilitacijo pozornosti pri vseh poslušalcih, ne glede na njihove značilnosti.

Literatura

Alikonis, C. R., Warm, J. S., Matthews, G., Dember,W. N., Hitchcock, E. M. in Kellaris, J. J. (2002). Vigilance, workload, and boredom: Two competing models. Proceedings of the Human Factors and Ergonomics Society Annual Meeting, 46(17), 1531–1535. https://doi.org/10.1177/154193120204601701

Antony, M., Priya, V. V. in Gayathri, R. (2018). Effect of music on academic performance of college students. Drug Invention Today, 10(10), 2093–2096.

Beaman, C. P. in Jones, D. M. (1997). Role of serial order in the irrelevant speech effect: Tests of the changing-state speech hypothesis. Journal of Experimental Psychology: Learning, Memory, and Cognition, 23, 459–471. http://dx.doi.org/10.1037/0278-7393.23.2.459

Beh, H.C. in Hirst, R. (1999). Performance on driving-related tasks during music. Ergonomics 42(8), 1087–1098. https://doi.org/10.1080/001401399185153

Bell, R., Röer, J. P., Dentale, S. in Buchner, A. (2012). Habituation of the irrelevant sound effect: Evidence for an attentional theory of short-term memory disruption. Journal of Experimental Psychology: Learning, Memory, and Cognition, 38(6), 1542-1557. https://doi.org/10.1037/a0028459

Belojevic, G., Slepcevic, V. in Jakoljevici, B. (2001). Mental performance in noise: The role of introversion. Journal of Environmental Psychology, 21(2), 209–213. https://doi.org/10.1006/jevp.2000.0188

Brodsky, W. (2001). The effects of music tempo on simulated driving performance and vehicular control. Transportation research part F: traffic psychology and behaviour, 4(4), 219-241. https://doi.org/10.1016/S1369-8478(01)00025-0

Carruthers, L., MacLean, R. in Willis, A. (2018). The relationship between creativity and attention in adults. Creativity Research Journal, 30, 370–379. https://doi.org/10.1080/10400419.2018.1530910

Cassidy, G. in MacDonald, R. A. R. (2007). The effect of background music and background noise on the task performance of introverts and extraverts. Psychology of Music, 35(3), 517–537. https://doi.org/10.1177/0305735607076444

Cowan, N. (1995). Attention and memory: An integrated framework. Oxford University Press.

Cowan, N. (1999). An embedded-processes model of working memory. V A. Miyake in P. Shah (ur.), Models of working memory: Mechanisms of active maintenance and executive control (str. 62–101). Cambridge University Press.

Davies, D. R., Hockey, G. R. J. in Taylor, A. (1969). Varied auditory stimulation, temperament differences and vigilance performance. British Journal of Psychology, 60(4), 453–457. https://doi.org/10.1111/j.2044-8295.1969.tb01218.x

Davies, D. R., Lang, L. in Shackleton, V. J. (1973). The effects of music and task difficulty on performance at a visual vigilance task. British Journal of Psychology, 64(3), 383–389. https://doi.org/10.1111/j.2044-8295.1973.tb01364.x

Dibben, N. in Williamson, V. J. (2007). An exploratory survey of in-vehicle music listening. Psychology of Music, 35(571), 571—589. https://doi.org/10.1177/0305735607079725

Eysenck, M. W. (1988). Individual differences, arousal, and monotonous work. V J. P. Leonard (ur.), Vigilance: Methods, models and regulation (str. 111–118). Peter Lang.

Feng, S. in Bidelman, G. M. (2015). Music listening and song familiarity modulate mind wandering and behavioral success during lexical processing. Proceedings of the 37th annual meeting of the cognitive science society

Furnham, A. in Allass, K. (1999). The influence of musical distraction of varying complexity on the cognitive performance of extraverts and introverts. European Journal of Personality, 13, 27–38. https://doi.org/10.1002/(SICI)1099-0984(199901/02)13:1<27::AID-PER318>3.0.CO;2-R

Gonzalez, M. F. in Aiello, J. R. (2019). More than meets the ear: Investigating how music affects cognitive task performance. Journal of Experimental Psychology: Applied, 25(3), 431—444. http://dx.doi.org/10.1037/xap0000202

Johnston, W. A. in Dark, V. J. (1986). Selective attention. Annual Review of Psychology, 37, 43–75. https://doi.org/10.1146/annurev.ps.37.020186.000355

Keister, M. E. in McLaughlin, R. J. (1972). Vigilance performance related to extraversion-introversion and caffeine. Journal of Experimental Research in Personality, 6(1), 5–11.

Kiger, D. M. (1989). Effects of music information load on a reading comprehension task. Perceptual and Motor Skills, 69, 531–534. https://doi.org/10.2466/pms.1989.69.2.531

Kiss, L. in Linnell, K. J. (2021). The effect of preferred background music on task-focus in sustained attention. Psychological Research, 85(6), 2313–2325. https://doi.org/10.1007/s00426-020-01400-6

Kiss, L. in Linnell, K. J. (2024). The role of mood and arousal in the effect of background music on attentional state and performance during a sustained attention task. Scientific Reports, 14(1), 9485. https://doi.org/10.1038/s41598-024-60218-z

Kiss, L., Szikora, B. in Linnell, K. J. (2024). Music in the eye of the beholder: A pupillometric study on preferred background music, attentional state, and arousal. Psychological Research, 88(5), 1616–1628. https://doi.org/10.1007/s00426-024-01963-8

Koelega, H. S. (1992). Extraversion and vigilance performance: 30 years of inconsistencies. Psychological Bulletin, 112(2), 239–258. https://doi.org/10.1037/0033-2909.112.2.239

Lawson, B. (1997). How designers think: The design process demystified, 3rd edition. Architectural Press.

Liu, S. in Peng, M. (2020). Does scope of attention affect creativity? Testing the attentional priming hypothesis. Journal of Creative Behavior, 54, 423–435. https://doi.org/10.1002/jocb.378

Mednarodna federacija fonografske industrije. (2023). Engaging with Music 2023. https://www.ifpi.org/wp-content/uploads/2023/12/IFPI-Engaging-With-Music-2023_full-report.pdf

Nguyen, L. T., Jauregui, B. in Dinges, D. F. (1998). Changing behaviors to prevent drowsy driving and promote traffic safety: Review of proven, promising, and unproven techniques. https://rosap.ntl.bts.gov/view/dot/38857

Perham, N. in Currie, H. (2014). Does listening to preferred music improve reading comprehension performance? Applied Cognitive Psychology, 28, 279–284. http://dx.doi.org/10.1002/acp.2994

Putkinen, V., Makkonen, T. in Eerola, T. (2017). Music-induced positive mood broadens the scope of suditory attention. Social Cognitive and Affective Neuroscience, 12(7), 1159-1168. https://doi.org/10.1093/scan/nsx038