Otroci v družinah istospolnih partnerjev

Kljub številnim raziskavam, ki kažejo, da se otroci v družinah istospolnih partnerjev razvijajo primerljivo kot otroci heteroseksualnih staršev, ostajajo države glede pravic istospolnih parov do ustvarjanja družine zadržane. Te se sicer v Sloveniji in drugih evropskih državah postopoma uveljavljajo, vendar je uresničitev želje po otrocih za istospolne pare še vedno otežena. Članek v nadaljevanju opisuje, kako si istospolni pari lahko ustvarijo družino in kakšne so za to pravice v Sloveniji, hkrati pa strnjeno predstavi ugotovitve že opravljenih raziskav na področju razvoja otrok istospolnih partnerjev. Pregled študij nakazuje, da spolna usmerjenost staršev ne vpliva negativno na psihosocialni razvoj otroka, saj ti dosegajo enako dobre rezultate na čustvenem, socialnem in izobraževalnem področju kot otroci heteroseksualnih staršev. Nekatere študije celo poročajo o večji strpnosti, boljši psihološki prilagojenosti, višji socialni kompetentnosti in manj vedenjskih težavah. Kot ključni dejavnik za dobrobit otroka se konsistentno kaže kakovost starševstva, in ne spolna usmerjenost staršev, negativne posledice pa pogosteje kot iz družinske strukture izvirajo iz družbene diskriminacije in stigmatizacije.

Uvod

Našo družbo sestavljajo tako hetero- kot homoseksualno usmerjeni posamezniki, pa tudi biseksualne, aseksualne in druge osebe, vendar so se pravice neheteroseksualno usmerjenih na področju ustvarjanja družine šele nedolgo nazaj začele uveljavljati. V Sloveniji je od leta 2016 dalje veljal Zakon o partnerski zvezi, ki je istospolnim parom omogočal sklenitev registrirane partnerske zveze (Zakon o partnerski zvezi [ZPZ], 2016). Ta je vključevala vse pravice kot zakonska zveza, razen tistih, ki so bile vezane na posvojitev otrok. 31. januarja 2023 je v veljavo stopil Zakon o spremembah Družinskega zakonika, ki je na novo opredelil zakonsko zvezo kot življenjsko skupnost dveh oseb (in ne več moškega in ženske), s čimer je tudi istospolnim parom omogočil sklenitev zakonske zveze (Zakon o spremembah Družinskega zakonika [DZ-B], 2023). S tem so bile odpravljene dotedanje pravne ovire, kar je istospolnim parom omogočilo, da so postali izenačeni z raznospolnimi tudi na področju posvojitve otrok. Število istospolnih zvez v Sloveniji sicer z leti narašča. Tako je bilo na primer leta 2006 osem na novo sklenjenih registriranih partnerskih zvez, leta 2012 jih je bilo zabeleženih enajst, leta 2016 devetindvajset, leta 2020 sedeminštirideset, leta 2022 pa štiriinpetdeset (Statistični urad Republike Slovenije [SURS], b. d.-a). Prav tako narašča tudi število istospolnih skupnosti z otroki. Leta 2015 jih je bilo na primer sedemnajst, leta 2018 so jih zabeležili trideset, leta 2021 pa dvainpetdeset (SURS, b. d.-b). Potrebno je poudariti, da gre v navedenih primerih le za registrirane partnerske zveze, kar pomeni, da je realno število vseh istospolnih zvez v Sloveniji izrazito večje. Pravice istospolnih parov se sicer med državami po svetu zelo razlikujejo in le malo je držav, ki istospolnim parom omogočajo imeti otroke (International Lesbian, Gay, Bisexual, Trans and Intersex Association [ILGA], b. d.). Čeprav je bilo opravljeno že veliko število študij, ki niso pokazale negativnega vpliva istospolnega starševstva na razvoj otroka, so države glede možnosti, da si tudi istospolni pari ustvarijo družino, še vedno zadržane. V nadaljevanju bom zato podrobneje predstavila otroke v različnih oblikah družine, natančneje družine istospolnih partnerjev, in jih poskusila osvetliti v luči sedanjih zadržkov.

Istospolno starševstvo je starševstvo s strani istospolnih parov, ki jih sestavljajo npr. geji, lezbijke ali biseksualni osebi. Takšne oblike družine so poznane tudi pod izrazom mavrične družine (angl. rainbow families) (Herek, 2006; Pawelski idr., 2006). Istospolni pari si lahko v primeru, da imata osebi enak reproduktivni sistem, družino ustvarijo preko posvojitve, nadomestnega materinstva, umetne oploditve, zunajtelesne oploditve (IVF) ali preko t. i. sostarševstva (Berkowitz in Marsiglio, 2007; Bodri idr., 2018).

Možnost posvojitve je odvisna od zakonodaje posamezne države, trenutno pa je ta legalna v 36 državah po svetu. To so predvsem države Severne in Južne Amerike, države zahodnega dela Evrope in Avstralija. V Aziji je posvojitev dovoljena v Izraelu in v Tajvanu, medtem ko je v Afriki ta legalna le v Južnoafriški republiki (ILGA, b. d.). V nekaterih državah (npr. na Češkem) je namesto posvojitve omogočena t. i. enostranska posvojitev (angl. second parent adoption) oz. posvojitev s strani drugega starša, kjer partner/ka biološkega ali pravnega starša otroka uradno posvoji, ne da bi biološki starš pri tem izgubil svoje starševske pravice (ILGA, b. d.; National Center for Lesbian Rights, 2019).

Druga možnost ustvarjanja družine je preko nadomestnega materinstva, pri čemer nadomestna mati daruje svoje jajčece ali pa nosi in rodi otroka z namenom, da ga preda drugemu staršu. Ta metoda je pogostejša pri moških istospolnih parih (Perkins idr., 2016). Poznamo altruistično in komercialno nadomestno materinstvo (Internet Health Resources, b. d.). Pri prvem nadomestna mati ne prejme finančnega plačila za svojo vlogo, medtem ko pri komercialnem nadomestnem materinstvu prejme plačilo oziroma finančno nadomestilo za nosečnost in porod (Internet Health Resources, b. d.). Večina evropskih držav prepoveduje komercialno nadomestno materinstvo, z izjemo Ukrajine, Albanije, Gruzije in Grčije (GestLife Surrogacy, 2025).

Istospolni pari lahko otroka pridobijo tudi preko postopka umetne oploditve oz. umetne osemenitve. Ta je relativno neinvazivna metoda, ki je uporabljena pri ženskih istospolnih parih, oploditev pa se z darovalčevo spermo zgodi znotraj telesa ženske (t. i. oploditev in vivo). Oploditev lahko poteka intravaginalno (IVI – neposredno v nožnico), intracervikalno (ICI – vnos semena v maternični vrat) ali intrauterino (IUI oz. intrauterina inseminacija – semenčice se vstavijo neposredno v maternico s posebnim katetrom). Ustvarjanje družine je mogoče tudi preko zunajtelesne oploditve (IVF oz. in vitro fertilizacija). Prednost slednje je, da obema partnerkama v lezbičnem odnosu omogoča biološko povezavo z otrokom. Ena namreč daruje jajčece (genetska povezava), druga pa nosi otroka (gestacijska povezava) (Pang, 2017). Kot možnost, da istospolni pari postanejo starši, obstaja tudi t. i. sostarševstvo (angl. coparenting). Na ta način par vzgaja otroka skupaj z eno ali več drugimi osebami, pogosto v okviru prejšnjega razmerja (McHale idr., 2011). V primeru sostarševstva gre za razširjeno družinsko skupnost (Feinberg, 2003).

Postopki umetne oploditve oz. osemenitve in zunajtelesne oploditve (IVF) so v Sloveniji zakonsko dostopni le raznospolnim parom z diagnozo neplodnosti. Leta 2024 je ustavno sodišče RS določilo, da je takšna ureditev diskriminatorna. Trenutno je v pripravi nov zakon, ki bi tudi istospolnim parom omogočil postopke umetne oploditve. Nadomestno materinstvo pa je v Sloveniji prepovedano (Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo [ZZNPOB], 2000). Ravno zaradi pravnih omejitev v matični državi se nekateri istospolni pari poslužujejo postopkov ustvarjanja družine v tujini. Tako imenovana čezmejna reproduktivna oskrba oz. CBRC (angl. Cross Border Reproductive Care) pogosto prinaša dodatne pravne, finančne ali etične izzive, saj se posamezniki soočajo z različnimi zakonodajami, visokimi stroški in potencialnimi tveganji (Salama idr., 2018).

Kljub oviram pri oblikovanju družine je ključnega pomena preučiti, kako se otroci v družinah istospolnih partnerjev dejansko razvijajo. V raziskavi (Farr, 2017), ki je primerjala otroke homoseksualnih in heteroseksualnih parov, se razlike v psihološki prilagojenosti, socialnem razvoju in splošnem blagostanju med otroki niso pokazale. To pomeni, da na področju psihološke prilagojenosti otroci istospolnih parov niso izkazovali več vedenjskih težav (kot so anksioznost, depresivnost ali agresivno vedenje), njihovo splošno blagostanje je bilo primerljivo z otroki raznospolnih staršev, prav tako ni bilo ugotovljenih razlik v socialnem razvoju, ki je bil merjen preko kakovosti odnosov z vrstniki. Tudi več metaanaliz in pregledov raziskav (Knight idr., 2017), ki so preučevale duševno zdravje otrok iz družin istospolnih partnerjev, je pokazalo, da istospolno starševstvo ne škoduje duševnemu zdravju otrok, ampak je diskriminacija tista, ki tem otrokom povzroča negativne posledice. Leta 2017 so v The Public Policy Research Portal na Pravni fakulteti v Kolumbiji pregledali 79 raziskav, v katerih so preučevali duševno zdravje otrok istospolnih staršev. Vključene so bile študije, ki so otroke spremljale 30 let, rezultati pa so pokazali, da istospolno starševstvo na duševno zdravje otrok ne vpliva negativno, saj ti niso kazali pomembno več duševnih težav kot njihovi vrstniki. Na počutje otrok so namreč bolj kot družinska struktura (število družinskih članov, spol, spolna usmerjenost, bivanjske ureditve staršev) vplivali družinski procesi (kakovost starševstva, dobro počutje staršev in kakovost odnosov v družini). Iz tega lahko sklepamo, da je bolj kot spol staršev pomembna kakovost odnosa. Obširna metaanaliza je prav tako pokazala, da otroci, vzgojeni v družinah z istospolnimi starši, dosegajo enako dobre rezultate na čustvenem, socialnem in izobraževalnem področju kot otroci heteroseksualnih staršev. Temu v podporo kažejo tudi rezultati 40 študij, ki jih je leta 2014 pregledala Ameriška sociološka zveza. V študijah so bili vključeni otroci istospolnih in raznospolnih staršev, rezultati pa med njimi niso pokazali razlik v duševnem zdravju. Nekatere raziskave so celo pokazale, da otroci istospolnih staršev kažejo boljšo psihološko prilagoditev in večjo odprtost do spolne in družinske raznolikosti. Tudi metaanaliza 33 študij iz leta 2010, v kateri so preučevali otrokovo zdravje in dobro počutje, je pokazala, da otroci iz družin istospolnih partnerjev ne kažejo pomembnejših vedenjskih in učnih težav ali težav z navezovanjem na starše (Knight idr., 2017).

Tudi prof. dr. Ljubica Marjanovič Umek (Ivanc, 2015) poudarja, da je za razvoj otroka najbolj pomembna kvaliteta starševstva in ne oblika družine. Izpostavila je, da številne raziskave ne kažejo razlik na čustvenem, socialnem, akademskem ali kognitivnem področju pri otrocih iz družin istospolnih partnerjev, kar so nakazale že zgoraj navedene raziskave. To še dodatno potrjuje pregled člankov v avstralskem in mednarodnem okvirju na temo istospolnega starševstva, ki so ga izvedli na Avstralskem inštitutu za družinske študije (Dempsey, 2013). Ob pregledu so ugotovili, da otroci istospolnih parov delujejo enako dobro v emocionalnem, socialnem in izobraževalnem vidiku kot njihovi vrstniki. To pomeni, da so na področju emocionalnega razvoja izkazovali primerljivo stopnjo samospoštovanja in čustvene dobrobiti, na socialnem področju so poročali o podobnem številu prijateljev in enako visoki kakovosti prijateljskih odnosov, prav tako pa niso izkazovali več vedenjskih težav v šoli. Z izobraževalnega vidika so ti otroci dosegali primerljive šolske ocene in rezultate na standardiziranih testih znanja. Tudi rezultati obsežne nizozemske raziskave, ki je vključevala več kot 1,2 milijona otrok (Mazrekaj idr., 2020), so pokazali, da so se otroci, ki so od rojstva odraščali v istospolnih družinah, tako v osnovni kot srednji šoli bolje odrezali kot njihovi vrstniki. Avtorji to razliko pripisujejo višjemu socialno-ekonomskemu statusu istospolnih staršev in njihovi visoki motivaciji za starševstvo, saj je njihova pot do ustvarjanja družine pogosto daljša in bolj načrtovana.

Spolna usmerjenost staršev se prav tako ni pokazala kot pomemben dejavnik vplivanja na psihološko prilagojenost otrok, pri čemer so preučevali čustveno dobrobit, sposobnost prilagajanja družbenim normam, kakovost odnosov z vrstniki, stopnjo stigmatizacije, raven samospoštovanja in splošno duševno zdravje (Dempsey, 2013). Te ugotovitve so podprli tudi rezultati nacionalne longitudinalne študije lezbičnih družin iz Združenih držav Amerike (Gartrell in Bos, 2010). Raziskava, ki je spremljala otroke od rojstva do odrasle dobe, je namreč pokazala, da je bila psihološka prilagoditev otrok istospolnih parov podobna kot pri otrocih raznospolnih parov. V 17. letu starosti so otroci lezbičnih mater dosegali celo višje ocene na področju socialne kompetentnosti in nižje na področju vedenjskih problemov. Tudi pri proučevanju izobraževalnih dosežkov se je pokazalo, da imajo otroci lezbijk podobne ocene kot njihovi vrstniki. Prav tako so otroci iz družin istospolnih partnerjev poročali o dobrih socialnih odnosih in dolgotrajnih, tesnih prijateljstvih. Odnose s starši so opisovali kot tople, skrbne, zanesljive in dostopne ter na splošno izkazovali varno obliko navezanosti na starše. Z njimi naj bi imeli tudi več odprtih pogovorov o čustvenih in spolnih temah. Enako trdi tudi prof. dr. Ljubica Marjanovič Umek (Ivanc, 2015), ki izpostavlja, da med otroci istospolnih in raznospolnih parov ne prihaja do opaznih razlik v čustvenem razvoju. Vedno znova se namreč izkaže, da je kakovost starševstva tista, ki najbolj pripomore k varni navezanosti na starše, k učinkovitemu spoprijemanju s stresom, k osamosvajanju in razvijanju neodvisnosti ter k uspešnemu postavljanju mej.

Marjanovič Umek (Ivanc, 2015) prav tako izpostavlja, da je delež istospolno usmerjenih oseb primerljiv tako v istospolnih kot raznospolnih družinah ter da predsodek, da istospolni starši s svojo vzgojo pripomorejo k istospolni usmerjenosti otrok, ni utemeljen. Temu skladna je tudi longitudinalna raziskava Golombok in Tasker (1996), ki je pokazala, da se večina otrok, ki so jih vzgojile lezbične matere, v odraslosti opredeljuje kot heteroseksualci, res pa je, da so ti sprva v večji meri raziskovali tudi istospolne odnose. Avtorja kot vzrok za slednje navajata večjo odprtost in sprejetost, ki jo izražajo otroci istospolnih partnerjev. Tudi glede razvoja spolne identitete in prevzemanja spolne vloge so si raziskave enotne, navaja prof. dr. Ljubica Marjanovič Umek – med otroki istospolnih in raznospolnih partnerjev ni razlik. Oboji v približno enakem času razvijejo spolno identiteto, enako velja tudi za prevzemanje spolne vloge (Ivanc, 2015). Spolna vloga je vzorec specifičnega vedenja in stališč, ki je ustrezen za deklice ali dečke v določenem okolju oziroma kulturi (npr. interesna področja dečkov in deklic, specifične osebnostne značilnosti dečkov in deklic itd.). Razvoj spolnih vlog in pojma spola razlagajo različne teorije (npr. biološke teorije, teorije učenja in socialnega učenja, spoznavne razvojne teorije in druge) (Marjanovič Umek, 2020). Teorije učenja in socialnega učenja razvoj spolne vloge in pojma spola razlagajo kot naučeno vedenje. To poteka skozi načela podkrepitve, pri čemer je spolno ustrezno vedenje nagrajeno, neustrezno pa kaznovano. Spoznavne razvojne teorije dalje spolno vlogo razlagajo kot otrokovo sposobnost razumevanja moške in ženske spolne vloge in razvoja spolne identitete (Owen Blakemore idr., 2019). Spolna identiteta je posameznikov pojem o sebi kot dečku ali deklici, razvije pa se med obdobjem enega leta in pol (oz. dveh let) in treh let (Kohlberg,1966), čeprav novejše raziskave umeščajo njen razvoj med 18 in 24 meseci (Martin in Ruble, 2010). Malček z razvito spolno identiteto, pravilno odgovori na vprašanje, ali je deklica ali deček, prav tako pravilno opredeli druge glede na spol (Kohlberg, 1966; Martin in Ruble, 2010). Pomembno je izpostaviti, da se dandanes bolj kot pojem spol uporablja koncept spolna shema. Ta se nanaša na posameznikovo organizacijo podatkov, ki so povezani z lastnim spolom. Pri njenem razvoju imata velik pomen informiranje in poučevanje, zato spolna shema predstavlja bolj fleksibilno povezavo med mislijo in vedenjem, oblikovana pa je že zgodaj v razvoju (obdobje malčka) (Bem, 1981; Martin idr., 2002). Spolne sheme se razvijejo približno sočasno kot spolna identiteta (Martin idr., 1990).

Pri oblikovanju spolne identitete je izrednega pomena upoštevati tudi vpliv družbenega okolja. Družbene reprezentacije spola oziroma skupna prepričanja, vrednote in stališča o spolu, ki veljajo v določeni družbi, namreč prek medijev, družine, politike in drugih družbenih dejavnikov vplivajo na vedenje ljudi ter njihove medsebojne odnose. Študija Ramíreza in sodelavcev (2023) se je na primer osredotočila na izražanje družbenih norm o spolu in spolno stereotipnem vedenju v kolumbijskem šolskem okolju (natančneje mesti Bogotá in Ibagué). Ugotovili so, da šola kot institucija aktivno utrjuje bolj tradicionalne predstave o spolu, ki se kažejo v strogih pričakovanjih glede videza (npr. urejenost deklet), vedenja (npr. od moških se pričakuje tekmovalnost, od žensk poslušnost) in spolnih vlog (npr. moški mora biti vodja družine, ženska mora skrbeti za otroke). Ženske vloge so bile pogosto prikazane kot bolj ranljive ali celo kot bolj trpeče. Družba tako prek institucij, kot je npr. šola, ne ponuja le modelov za posnemanje, temveč aktivno sooblikuje in tudi omejuje nabor sprejemljivih spolnih identitet. Ravno zaradi tega bistveno vpliva na oblikovanje posameznikovega doživljanja lastnega spola (Ramírez idr., 2023). Vpliv družbenih norm in spolnih vlog pa se kaže tudi v vsakdanjem vedenju posameznikov. Velika medkulturna študija (Xia in Li, 2023) je preučevala, kako družbena prepričanja o spolnih vlogah vplivajo na okoljevarstveno vedenje moških in žensk. Raziskava se je osredotočila na dve obliki vedenja, in sicer na vedenje v zasebni sferi (npr. recikliranje, varčevanje z energijo doma) in vedenje v javni sferi (npr. udeležba na protestih, članstvo v okoljskih organizacijah). Prva oblika vedenja se iz družbenega vidika bolj povezuje z žensko spolno vlogo (»skrbeti za«), medtem ko se druga oblika vedenja bolj povezuje z moško spolno vlogo (izkazovanje moči, javno delovanje). Rezultati so pokazali, da družbene norme precej usmerjajo vedenje posameznikov. V družbah z močnejšimi tradicionalnimi prepričanji o spolnih vlogah je bila razlika med spoloma v javni sferi največja, saj so moški bistveno pogosteje sodelovali v javnih okoljevarstvenih aktivnostih. Prav tako je študija pokazala, da so se ženske na splošno bolj vključevale v zasebno okoljevarstveno vedenje, pri čemer pa je bila razlika med spoloma najbolj prisotna v družbah s šibkejšimi tradicionalnimi prepričanji. Slednje bi se lahko pojasnilo s tem, da bolj liberalna družba posameznikom omogoča več svobode pri izražanju osebnih vrednot, kar pri ženskah vodi v večje udejstvovanje na področjih, ki so jim pomembna (v tem primeru vedenje v zasebni sferi).

Tudi raziskave (npr. Burri idr., 2011) s področja vedenjske genetike ponujajo dodaten vpogled v to, kateri dejavniki so ključni pri razvoju pojma spola. Obsežna študija na dvojčicah je na primer pokazala, da na razvoj spolne identitete in spolno značilnega vedenja v otroštvu praktično ne vplivajo dejavniki deljenega okolja, kot sta vzgoja v isti družini ali starševski stil. Razlike med posameznicami so pojasnili zgolj zmerni genetski vplivi in vplivi nedeljenega okolja (npr. različni prijatelji in izkušnje v šoli). Ta ugotovitev nakazuje, da specifičen način vzgoje ali sama struktura družine nista odločilna dejavnika pri razvoju pojma spola. Skladno s tem tudi prof. dr. Marjanovič Umek izpostavlja, da otroci ne glede na obliko družine koncept spola razumejo enako (Ivanc, 2015). Tudi študija (Tasker, 2010) navaja, da ni jasnih ali enoznačnih dokazov o tem, da bi spolna usmerjenost staršev negativno vplivala na razvoj spolne identitete otroka ali razumevanje njegove spolne vloge. Navedena koncepta sta bolj kot od spolne usmerjenosti staršev odvisna od specifičnih stališč staršev do spola, vedenja znotraj družine, prisotnosti različnih spolnih vzornikov v otrokovem življenju in širšega socialno-kulturnega konteksta, v katerem otroci odraščajo. Pri osrednjih vidikih spolnega razvoja, ki se nanašajo na temeljne elemente posameznikovega spola (spolna identiteta, spolno značilno vedenje otrok), ni razlik med otroki istospolnih in raznospolnih staršev. To pomeni, da otroci v družinah istospolnih partnerjev, v približno enakem deležu kot otroci v družinah raznospolnih partnerjev, razvijejo spolno identiteto, ki je skladna z njihovim biološkim spolom, prav tako pa se od vrstnikov ne razlikujejo po spolno značilnem vedenju (npr. preference pri igračah, načini igre). Spolna usmerjenost starševskega para se torej ne kaže povezana s spolno usmerjenostjo, transspolnostjo ali spolno raznolikostjo otroka. Razlike pa se pojavljajo v stališčnih vidikih spolnega razvoja, ki zajemajo prepričanja, stališča in preference, povezane s spolom (stališča do spolnih vlog, poklicna izbira, odnos do spolne in družinske raznolikosti, fleksibilnost glede spolnih stereotipov). Otroci istospolnih staršev pogosteje kažejo bolj egalitarna stališča do delitve dela, manj spolno stereotipne poklicne želje in večjo odprtost do spolne raznolikosti (Tasker, 2010).

Kljub temu, da je med otroki istospolnih in raznospolnih partnerjev veliko več podobnosti kot razlik, pa so slednje vseeno prisotne. Ena izmed njih se na primer kaže v obsegu socialnih mrež, ki so pri družinah istospolnih partnerjev pogosto večje in širše (Ivanc, 2015; Dempsey, 2013). Prav tako se je pokazalo, da so otroci istospolnih parov manj homofobni in relativno dobro zaznavajo, kako se družba odziva na njihove starše (Knight idr., 2017; Ivanc, 2015). Lezbični pari kažejo celo višjo kakovost starševstva, prav tako naj bi več časa preživeli z otroki, uporabljali manj fizičnega kaznovanja in na splošno izkazovali več razumevanja ter enakovrednejše deljenje partnerskih (in starševskih) vlog. Kot posebne razvojne prednosti pri otrocih iz družin istospolnih partnerjev se kažejo tudi večja strpnost do raznolikosti, manj stereotipnega deljenja spolnih vlog in boljša psihološka prilagodljivost (Dempsey, 2013; Knight idr., 2017; Wyman Battalen idr., 2019). Večja strpnost do raznolikosti se v vsakdanjem življenju kaže v tem, da so ti otroci bolj odprti za sprejemanje različnosti in manj nagnjeni k predsodkom. Manj verjetno je, da bodo sodelovali pri zbadanju ali izključevanju vrstnikov, ki so drugačni zaradi videza, socialnega statusa ali porekla. Ker sami odraščajo v družini, ki odstopa od tradicionalne norme, jih lažje razumejo in sprejemajo (Dempsey, 2013). V večji čustveni odpornosti (rezilientnosti) in bolj prožnem razmišljanju pa se odraža njihova boljša psihološka prilagodljivost. Zato lažje prenašajo socialne pritiske in razvijejo učinkovitejše strategije za spopadanje z morebitno stigmatizacijo (Farr idr., 2016). Istospolni starši jih namreč pogosto zavestno pripravljajo na morebitne predsodke in jih učijo, kako se nanje odzvati, kar krepi otrokovo samozavest in socialne veščine (Wyman Battalen idr., 2019).

Do razlik med otroci istospolnih in raznospolnih partnerjev lahko privedejo tudi lastnosti in značilnosti družbe, v kateri družina živi. Otroci in mladostniki iz družin istospolnih partnerjev kažejo večjo čustveno prizadetost takrat, ko so oni ali njihove družine izpostavljeni homofobiji, diskriminaciji, predsodkom ali družbeni stigmatizaciji. Bolje jim gre v skupnostih z bolj sprejemajočimi stališči. Študija (Bos idr., 2010), ki je primerjala dobro počutje otrok istospolnih staršev v Združenih državah Amerike in na Nizozemskem, je na primer ugotovila, da so ameriški otroci pogosteje doživljali homofobično ustrahovanje in zato tudi redkeje razkrili svojo družinsko strukturo. Življenje v družbi, ki omejuje pravne in družbene pravice istospolnih parov, pogosto vodi do negativnih psiholoških posledic mavričnih družin (Knight idr., 2017). To je potrdila tudi študija (Shapiro idr., 2009), ki je primerjala počutje lezbičnih mater v Združenih državah Amerike in Kanadi. Rezultati so pokazali, da so diskriminatorne politike v Združenih državah, natančneje prepoved istospolnih porok, pri lezbičnih materah povzročile več depresivnih simptomov in skrbi zaradi diskriminacije. Prav tako imajo istospolni pari v primerjavi z raznospolnimi zaradi diskriminacije s strani družbenega okolja višje tveganje za razvoj slabšega duševnega zdravja ali poskus samomora (Sanders in Chalk, 2016).

Otroci istospolnih partnerjev lahko s strani svojih vrstnikov doživljajo tudi subtilne oblike diskriminacije oziroma t. i. mikroagresije (Farr idr., 2016). Mikroagresije so vsakdanje, pogosto nenamerne opazke, vprašanja ali dejanja, ki posredno sporočajo negativna in/ali izključujoča stališča. V študiji (Farr idr., 2016) je sodelovalo 49 posvojenih otrok, od katerih jih je 27 odraščalo v družinah z dvema očetoma, 22 pa v družinah z dvema materama. Povprečna starost otrok je bila osem let. Otroci so ob stiku z vrstniki poročali predvsem o občutkih drugačnosti in mikroagresijah, kot so radovedna ali vsiljiva vprašanja o njihovi družinski strukturi (npr. »Kdo pa sta tvoja prava starša?«) ter o zasmehovanju in negativnih komentarjih. Kljub negativnim izkušnjam pa so rezultati navedene študije pokazali tudi visoko rezilientnost (odpornost) otrok, ki so bili vključeni v raziskavo. Pogosteje kot o negativnih izkušnjah so namreč poročali o pozitivnih vidikih svoje družine, kot so občutek varnosti, ljubezni in podpore, ki jim jo nudijo starši. Razvili so učinkovite strategije spoprijemanja, kot na primer iskanje podpore pri starših in prijateljih, optimističen pogled na situacijo in včasih tudi neposredno soočenje z vrstniki. Novejša in obsežnejša raziskava (Farr idr., 2024) je še podrobneje preučila vpliv in izkušnje otrok različno spolno usmerjenih staršev z diskriminacijo. Študija je zajemala 51 mladostnikov, starih od 12 do 25 let. Vzorec je bil precej heterogen, saj se je več kot polovica udeležencev identificirala kot rasno ali etnično manjšinska (npr. temnopolti, latinskoameriškega ali mešanega izvora). Prihajali so iz družin z različnimi socialno-ekonomskimi statusi in iz urbanih ter ruralnih geografskih regij ZDA. Tudi sama družinska struktura je bila precej raznolika, saj so bili vključeni otroci različno spolno usmerjenih staršev (lezbijk, gejev, biseksualnih in drugih LGBTQ+ oseb). Rezultati so pokazali, da je velik del udeležencev tekom intervjuja poročal o izkušnjah z diskriminacijo in/ali mikroagresijami. Slednje so se kazale na različne načine. Poleg že zgoraj omenjenih oblik, kot so vsiljiva vprašanja in zasmehovanje, je študija izpostavila tudi posredne oblike stigme, kot je občutek, da mora mladostnik svojo družino nenehno zagovarjati ali izobraževati druge. Udeleženci so prav tako poročali o predpostavki heteronormativnosti – da so vse družine heteroseksualne. Kot primer so navedli različne šolske naloge, ki ne predpostavljajo obstoja istospolnih staršev (npr. risanje družinskega drevesa). Čeprav raziskava ni neposredno merila vpliva na duševno zdravje, se je glede tega oprla na teoretični okvir manjšinskega stresa (angl. Minority Stress Theory). Ta predpostavlja, da so takšne izkušnje lahko kroničen vir stresa in posledično negativno vplivajo na dobrobit posameznika. Kljub temu je potrebno izpostaviti, da je doživljanje diskriminacije glede spolne usmerjenosti staršev zaradi intersekcijskega pristopa študije močno povezano tudi z rasno pripadnostjo, SES in geografsko regijo, zato so navedene izkušnje težje posplošljive. Dodaten vpogled v to, kako se družine istospolnih parov soočajo s stigmo, ponuja tudi raziskava Farr in Vázquez (2020), ki je primerjala duševno zdravje in starševske izkušnje tistih istospolnih in raznospolnih parov, ki so otroka posvojili. Čeprav so se istospolni starši pogosteje soočali s stigmo, so kljub temu poročali o dobrem duševnem zdravju in visokem občutku starševske kompetentnosti. Študija je celo pokazala, da so družine istospolnih partnerjev izražale višjo stopnjo odpornosti in stabilnosti v primerjavi z družinami raznospolnih partnerjev. Prve naj bi namreč imele razvite bolj učinkovite mehanizme spoprijemanja z družbenimi pritiski.

Zaključek

Pregled literature tako konsistentno potrjuje, da spolna usmerjenost staršev ni dejavnik, ki vpliva na zdrav psihosocialni razvoj otroka. Bolj kot sestava družine namreč vplivajo lastnosti družbe, v kateri se ta nahaja. Številne študije, vključno z mnogimi metaanalizami, nakazujejo, da otroci istospolnih partnerjev dosegajo primerljive rezultate na čustvenem, socialnem in izobraževalnem področju kot otroci raznospolnih partnerjev (npr. Knight idr., 2017; Dempsey, 2013). Kot ključnega pomena za blagostanje otrok se dosledno izkazuje kakovost starševstva, stabilnost družinskih odnosov ter podporno okolje in ne spolna sestava starševskega para (npr. Ivanc, 2015; Knight idr., 2017; Dempsey, 2013). Znanstveni dokazi na ta način spodrivajo legitimnost družbenih zadržkov in pravnih omejitev, s katerimi se istospolni pari soočajo pri uresničevanju starševstva. Diskrepanca med znanstvenimi spoznanji in družbeno-pravno realnostjo je problematična, prav tako pa slednja nakazuje neutemeljenost družbenih zadržkov do obravnavane teme. Negativne posledice za dobrobit otrok istospolnih parov ne izvirajo iz same družinske strukture, ampak iz diskriminacije, stigmatizacije in pomanjkanja pravne varnosti mavričnih družin (Knight idr., 2017). Obetavno sicer je, da se kaže premik v smeri zmanjšanja diskriminacije in predsodkov do istospolnih parov, vendar so zadržki slovenske družbe do slednjih še vedno prisotni. Raziskovalno poročilo Sprejemanje z zadržkom: LGBT ljudje v Sloveniji (Podreka idr., 2019) je na primer pokazalo, da se je socialna distanca do istospolno usmerjenih oseb v Sloveniji tekom let občutno zmanjšala. Delež tistih, ki na primer homoseksualno usmerjene osebe ne bi želeli imeti za soseda, je leta 1993 znašal 61,6%, leta 2016 pa 28%. Kljub temu je leta 2017 le 47% vprašanih menilo, da poljubljanje istospolnega para v javnosti ni moteče, medtem ko je delež pri heteroseksualnih parih znašal 76%. Tudi podatki Evrobarometra za leto 2015 so pokazali, da je istospolne poroke po Evropi podprlo nekaj več kot polovica Slovencev (Podreka idr., 2019). Rezultati novejše raziskave javnega mnenja v Sloveniji, ki jo je leta 2024 za društvo Legebitra izvedla agencija Valicon, kažejo na bolj kompleksno sliko javnega mnenja. Pozitiven odnos do koncepta mavričnih družin je izrazilo 45% vprašanih, 36% jih je navedlo negativen odnos, 19% pa je bilo neopredeljenih. Pozitiven odnos je izražala predvsem mlajša generacija (posamezniki rojeni po letu 1996), ženske, levo usmerjeni posamezniki in prebivalci osrednje Slovenije. Negativen odnos pa so izražali predvsem starejši posamezniki, po večini moškega spola, desno usmerjeni oziroma prebivalci Savinjske/Koroške regije. Kljub precej visokemu deležu negativnega mnenja pa je spodbuden podatek to, da se javnost zaveda stisk teh družin; anketiranci so se namreč v veliki meri strinjali s trditvijo, da so otroci iz mavričnih družin pogosto žrtve diskriminacije in izključevanja. Tudi rezultati o socialni distanci nakazujejo na relativno visoko stopnjo sprejemanja v neposrednem okolju, saj je le 12% vprašanih izrazilo, da za soseda ne bi želeli imeti moškega istospolnega para, medtem ko je bil za ženski istospolni par ta delež še nižji, in sicer 6% (Slovenska tiskovna agencija [STA], 2024).

Ta ambivalentnost v slovenskem javnem mnenju poudarja pomembnost nadaljnjega ozaveščanja in izobraževanja družbe o obravnavani tematiki. Slednje bi moralo temeljiti na znanstvenih spoznanjih, saj bi le tako lahko premostili razkorak med predsodki in dejanskim stanjem ter zagotovili enake možnosti mavričnim družinam. Hkrati se kot nujne kažejo nadaljnje longitudinalne raziskave, ki bi sistematično spremljale izkušnje in značilnosti istospolnih družin v slovenskem prostoru, zlasti po nedavni implementaciji zakonskih sprememb. Slednje bi lahko pomembno doprinesle k večji sprejetosti mavričnih družin v slovensko družbeno okolje.

Viri

Bem, S. L. (1981). Gender schema theory: A cognitive account of sex-typing. Psychological Review, 88(4), 354–364.

Berkowitz, D. in Marsiglio, W. (2007). Gay Men: Negotiating Procreative, Father, and Family Identities. Journal of Marriage and Family, 69, 366–381.

Bodri, D., Nair, S., Gill, A., Lamanna, G., Rahmati, M., Arian-Schad, M., Smith, V., Linara, E., Wang, J., Macklon, N. in Ahuja, K. K. (2018). Shared motherhood IVF: high delivery rates in a large study of treatments for lesbian couples using partner-donated eggs. Reproductive BioMedicine Online, 36(2), 130–136. https://doi.org/10.1016/j.rbmo.2017.11.006

Bos, H. M. W., Gartrell, N. K., van Balen, F., Peyser, H. in Sandfort, T. G. M. (2010). Children in planned lesbian families: A cross-cultural comparison between the United States and the Netherlands. American Journal of Orthopsychiatry, 80(2), 269–277. https://doi.org/10.1037/a0012711

Burri, A., Cherkas, L., Spector, T. in Rahman, Q. (2011). Genetic and environmental influences on female sexual orientation, childhood gender typicality and adult gender identity. PLoS ONE, 6(7), e21982. https://doi.org/10.1371/journal.pone.0021982

Dempsey, D. (2013). Same-sex parented families in Australia (CFCA Paper No. 18). Australian Institute of Family Studies. https://doi.org/10.25916/sut.26245679.v1

Farr, R. H. (2017). Does parental sexual orientation matter? A longitudinal follow-up of adoptive families with school-age children. Developmental Psychology, 53(2), 252–264. https://doi.org/10.1037/dev0000228

Farr, R. H., Crain, E. E., Oakley, M. K., Cashen, K. K. in Garber, K. J. (2016). Microaggressions, feelings of difference, and resilience among adopted children with sexual minority parents. Journal of Youth and Adolescence, 45(1), 85–104. https://doi.org/10.1007/s10964-015-0353-6

Farr, R. H. in Vázquez, C. P. (2020). Stigma experiences, mental health, perceived parenting competence, and parent–child relationships among lesbian, gay, and heterosexual adoptive parents in the United States. Frontiers in Psychology, 11, 445. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2020.00445

Farr, R. H., Cashen, K. K., Siebenthaler, K. A. in Simon, K. A. (2024). Microaggression and discrimination experiences among diverse youth with LGBTQ+ parents in the United States. Journal of Research on Adolescence, 34(2), 551–567. https://doi.org/10.1111/jora.12919

Feinberg, M. E. (2003). The Internal Structure and Ecological Context of Coparenting: A Framework for Research and Intervention. Parenting, 3(2), 95–131. https://doi.org/10.1207/S15327922PAR0302_01

Gartrell, N. N. in Bos, H. M. W. (2010). US National Longitudinal Lesbian Family Study: Psychological adjustment of 17-year-old adolescents. Pediatrics, 126(1), 28–36. https://doi.org/10.1542/peds.2009-3153

GestLife Surrogacy. (2025). Surrogate pregnancy. Pridobljeno 7. maja 2025 s https://www.gestlifesurrogacy.com/en/countries-for-surrogacy/

Goldberg, A. E., Frost, R. L., Miranda, L. in Kahn, E. (2019). LGBTQ individuals’ experiences with delays and disruptions in the foster and adoption process. Children and Youth Services Review, 106, 104466. https://doi.org/10.1016/j.childyouth.2019.104466 

Golombok, S. in Tasker, F. (1996). Do parents influence the sexual orientation of their children? Findings from a longitudinal study of lesbian families. Developmental Psychology, 32(1), 3–11.

Herek, G. M. (2006). Legal recognition of same-sex relationships in the United States: A social science perspective. American Psychologist, 61(6), 607–621. https://doi.org/10.1037/0003-066X.61.6.607

International Lesbian, Gay, Bisexual, Trans and Intersex Association. (b. d.). Adoption: Same-sex couples. ILGA World Database. Pridobljeno 15. 3. 2025 s https://database.ilga.org/adoption-same-sex-couples

Internet Health Resources. (b. d.). For Gay Men: Becoming a Parent through Surrogacy. Pridobljeno 26. 4. 2025 s https://www.ihr.com/infertility/surrogacy/gay-parent-through-surrogacy.html

Ivanc, S. (2015). Otroci iz istospolnih družin niso nič drugačni. Slovenske novice.https://old.slovenskenovice.si/novice/slovenija/otroci-iz-istospolnih-druzin-niso-nic-drugacni

Knight, K. W., Stephenson, S. E., West, S., Delatycki, M. B., Jones, C. A., Little, M. H., Patton, G. C., Sawyer, S. M., Skinner, S. R., Telfer, M. M., Wake, M., North, K. N. in Oberklaid, F. (2017). The kids are OK: it is discrimination not same-sex parents that harms children. The Medical Journal of Australia, 207(9), 374–375. https://doi.org/10.5694/mja17.00943

Kohlberg, L. (1966). A cognitive-developmental analysis of children’s sex-role concepts and attitudes. V: E. E. Maccoby (ur.), The development of sex differences (str. 82–173). Stanford University Press.

Lukač, K. (2017). Posvojitev otrok istospolnih parov [Diplomsko delo, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta]. https://revis.openscience.si/Dokument.php?id=3587&lang=slv 

Marjanovič Umek, L. (2020). Razvoj razlik med spoloma. V: L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (II. zvezek, str. 608–629). ZIFF.

Martin, C. L. in Ruble, D. N. (2010). Patterns of gender development. Annual Review of Psychology, 61, 353–381. https://doi.org/10.1146/annurev.psych.093008.100511

Martin, C. L., Ruble, D. N. in Szkrybalo, J. (2002). Cognitive theories of early gender development. Psychological Bulletin, 128(6), 903–933.

Martin, C. L., Wood, C. H. in Little, J. K. (1990). The development of gender stereotype components. Child Development, 61(6), 1891–1904.

Mazrekaj, D., De Witte, K. in Cabus, S. (2020). School outcomes of children raised by same-sex parents: Evidence from administrative panel data. American Sociological Review, 85(5), 830–856. https://doi.org/10.1177/0003122420957249

McHale, J. in Lindahl, K. (2011). Coparenting: A conceptual and clinical examination of family systems. American Psychological Association. https://doi.org/10.1037/12328-000

National Center for Lesbian Rights. (2019). Legal recognition of LGBT families. Pridobljeno 21. 3. 2025 s https://www.nclrights.org/wp-content/uploads/2013/07/Legal_Recognition_of_LGBT_Families.pdf

Owen Blakemore, J. E., Berenbaum, S. A. in Liben, L. S. (2009). Gender development. Psychology Press.

Pang, S. C. (2017). Fertility care for the LGBT community. V S. Bayer (Ur.), The Boston IVF handbook of infertility: A practical guide for practitioners who care for infertile couples (4. izd.). CRC Press.

Pawelski, J. G., Perrin, E. C., Foy, J. M., Allen, C. E., Crawford, J. E., Del Monte, M., Kaufman, M., Klein, J. D., Smith, K., Springer, S., Tanner, J. L. in Vickers, D. L. (2006). The effects of marriage, civil union, and domestic partnership laws on the health and well-being of children. Pediatrics, 118(1), 349–364. https://doi.org/10.1542/peds.2006-1279

Perkins, K. M., Boulet, S. L., Jamieson, D. J. in Kissin, D. M. (2016). Trends and outcomes of gestational surrogacy in the United States. Fertility and Sterility, 106(2), 435–442. https://doi.org/10.1016/j.fertnstert.2016.03.050

Podreka, J., Smrdelj, R. in Kuhar, R. (2019). Sprejemanje z zadržkom: LGBT ljudje v Sloveniji (Raziskovalno poročilo). Projekt Call It Hate.

Ramírez, L., Palacios-Espinosa, X., Ferroni, P. in Beltrán, C. A. (2023). Social representations of gender: A contextual construction in schools. Revista Colombiana de Psicología, 32(2), 65–84. https://doi.org/10.15446/rcp.v32n2.102351

Ross, L., Epstein, R., Goldfinger, C., Steele, L., Anderson, S. in Strike, C. (2008). Lesbian and queer mothers navigating the adoption system: The impacts on mental health. Health Sociology Review, 17(3), 254–266. https://doi.org/10.5172/hesr.451.17.3.254

Salama, M., Isachenko, V., Isachenko, E., Rahimi, G., Mallmann, P., Westphal, L. M., Inhorn, M. C. in Patrizio, P. (2018). Cross border reproductive care (CBRC): a growing global phenomenon with multidimensional implications (a systematic and critical review). Journal of Assisted Reproduction and Genetics, 35(7), 1277–1288. https://doi.org/10.1007/s10815-018-1181-x

Sanders, E. K. in Chalk, H. M. (2016). Predictors of psychological outcomes in nonheterosexual individuals. Psi Chi Journal of Psychological Research, 21(2), 100–110. https://doi.org/10.24839/2164-8204.JN21.2.100

Shapiro, D. N., Peterson, C. in Stewart, A. J. (2009). Legal and social contexts and mental health among lesbian and heterosexual mothers. Journal of Family Psychology, 23(2), 255–262. https://doi.org/10.1037/a0014973

Slovenska tiskovna agencija. (2024). Skoraj polovica anketirancev ima pozitiven odnos do koncepta mavričnih družin. Dnevnik. https://www.dnevnik.si/novice/slovenija/skoraj-polovica-anketirancev-ima-pozitiven-odnos-do-koncepta-mavricnih-druzin-2122289/

Statistični urad Republike Slovenije. (b.d.-a). Sklenitve partnerskih zvez, Slovenija, 2006–2022. Podatkovna baza SiStat. Pridobljeno 18. maja 2025 s https://pxweb.stat.si/SiStatData/pxweb/sl/Data/Data/05M5001S.px

Statistični urad Republike Slovenije. (b.d.-b). Gospodinjstva po tipu in po številu članov, Slovenija, letno. Podatkovna baza SiStat. Pridobljeno 18. maja 2024 s https://pxweb.stat.si/SiStatData/pxweb/sl/Data/-/H135S.px

Tasker, F. (2010). Same-sex parenting and child development: Reviewing the contribution of parental gender. Journal of Marriage and Family, 72(1), 35–40. https://doi.org/10.1111/j.1741-3737.2009.00681.x

Wyman Battalen, A., Farr, R. H., Brodzinsky, D. M. in McRoy, R. G. (2019). Socializing Children About Family Structure: Perspectives of Lesbian and Gay Adoptive Parents. Journal of GLBT Family Studies, 15(3), 235–255. https://doi.org/10.1080/1550428X.2018.1465875

Xia, W. in Li, L. M. W. (2023). Societal gender role beliefs moderate the pattern of gender differences in public- and private-sphere pro-environmental behaviors. Journal of Environmental Psychology, 92, 102158. https://doi.org/10.1016/j.jenvp.2023.102158

Zakon o partnerski zvezi (ZPZ). (2016). Uradni list RS, št. 33/16, 94/22 – odl. US in 5/23 – DZ-B.

Zakon o spremembah Družinskega zakonika (DZ-B). (2023). Uradni list RS, št. 5/23.

Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo. (2000). Uradni list RS, št. 70/00, 15/17 – DZ in 100/24 – odl. US.