Ali se izvajanje in doživljanje medvrstniškega nasilja povezujeta z medosebnim nezaupanjem na prehodu v odraslost?

Medvrstniško nasilje v šolah je pereč problem, ki s seboj prinaša negativne psihološke in druge posledice na področju osnovnošolskega izobraževanja. Nekateri vidiki, kot na primer zaupanje, ki predstavlja enega od ključnih psiholoških temeljev socialnih odnosov, ostajajo premalo raziskani. Odsotnost zaupanja je lahko ovira za gradnjo kvalitetnih medosebnih odnosov, ki so nujni za človeško blagostanje. Namen raziskave je ugotoviti, ali se doživljanje oziroma izvajanje medvrstniškega nasilja v osnovni šoli povezuje z medosebnim nezaupanjem v kasnejšem obdobju. V raziskavi je sodelovalo 57 udeležencev (39 žensk, 17 moških, 1 neopredeljen), starih med 18 in 29 let, ki so izpolnili spletno anketo, sestavljeno iz treh vprašalnikov. Vprašalniki so merili izvajanje in doživljanje medvrstniškega nasilja v osnovni šoli ter medosebno nezaupanje na prehodu v odraslost. Rezultati so pokazali statistično značilno pozitivno korelacijo med pogostostjo doživljanja medvrstniškega nasilja v osnovni šoli in stopnjo medosebnega nezaupanja v obdobju prehoda v odraslost. Nasprotno se izvajanje medvrstniškega nasilja ni povezovalo z medosebnim nezaupanjem, prav tako se je razlika med tema dvema korelacijama izkazala za statistično nepomembno.

Uvod

Področje medvrstniškega nasilja (v nadaljevanju MVN) je bilo v preteklosti pogosto predmet preučevanja. Kratkoročni in dolgoročni učinki MVN na posameznike, ki so bili v stiku z njim v takšni ali drugačni vlogi, imajo svojevrsten vpliv na razvoj medosebnih odnosov. V tem kontekstu se odpira vprašanje njegove povezanosti z medosebnim nezaupanjem, ki ovira oblikovanje kakovostnih odnosov. Slednje sem naslovila v raziskavi, katere namen je bil poglabljanje znanja o dolgoročnih korelatih MVN. Poznavanje mehanizmov in razsežnosti MVN predstavlja temelj za vzpostavitev in aplikacijo učinkovitih intervenc za soočanje z njim. Specifično me je zanimalo, kako se doživljanje in izvajanje MVN v obdobju osnovnošolskega izobraževanja povezujeta z izraženostjo medosebnega nezaupanja v obdobju prehoda v odraslost.

Medvrstniško nasilje je agresivno, ciljno usmerjeno vedenje, ki v kontekstu neravnovesja moči škoduje drugemu posamezniku (Volk idr., 2014). Stassen Berger (2007) navaja štiri glavne kategorije medvrstniškega nasilja: fizično (npr. brcanje, pretepanje), odnosno/relacijsko (npr. ignoriranje), verbalno (npr. zbadljivke) in spletno. Za to raziskavo so relevantne prve tri, ki jih uvrščamo med tradicionalne oblike MVN. Udeležence MVN v grobem delimo na tiste, ki izvajajo nasilje, tiste, ki ga doživljajo, in opazovalce. Slednje sem izpustila iz raziskave, saj veljajo za heterogeno skupino, ki pri MVN zaseda različne vloge, od branjenja žrtve do aktivnega spodbujanja nasilneža (Pečjak idr., 2021). Poleg tega Salmivalli idr. (1996) ugotavljajo, da so vsi učenci na tak ali drugačen način vpleteni v MVN, saj šole brez MVN ni (Pečjak idr., 2021). Dejavniki MVN so lahko situacijski, osebnostni, vedenjski itd. Gre torej za široko paleto raznolikih vplivov in vzrokov, ki se med seboj tesno prepletajo. V literaturi (Saarento idr., 2013; Salmivalli in Peets, 2011; v Pečjak idr., 2021) se pogosto pojavlja delitev na tri ravni. Prva zajema dejavnike na ravni šole (npr. šolska kultura), sledijo dejavniki na ravni razreda (npr. razredna stališča) in nazadnje dejavniki na ravni značilnosti učencev (npr. nizka samopodoba) (Pečjak idr., 2021). Negativne kratkoročne in dolgoročne posledice doživljanja MVN vključujejo povišane ravni depresivnosti in anksioznosti, zavračanje s strani vrstnikov ter slabšo učno uspešnost in povezanost s šolo (Halliday idr., 2021). Preučevanje vplivov MVN seže tudi na področje socialnih odnosov (npr. deLara, 2018; Demanet in Van Houtte, 2012), saj imajo kakovostni socialni odnosi pozitiven vpliv na naše telesno zdravje, zadovoljstvo z življenjem in blagostanje (Burns in Machin, 2013; Froh idr., 2007; Pietromonaco in Collins, 2017). 

Pomemben vidik socialnih odnosov predstavlja medosebno zaupanje, saj spodbuja psihosocialno prilagajanje in se negativno povezuje z različnimi merami medosebnega sovraštva (Rotenberg idr., 2021). V partnerskih odnosih je medosebno zaupanje pomembno za samozaznane občutke ljubezni in samorazkrivanje (Larzelere in Huston, 1980). Gledano širše predstavlja pomemben faktor, ki prispeva k samozaznanemu telesnemu zdravju, zadovoljstvu z življenjem in trajanju življenja (Barefoot idr., 1998). Zaradi svoje kompleksne večdimenzionalne narave obstaja mnogo pojmovanj in definicij medosebnega zaupanja (Simpson, 2007). V raziskavi me je zanimal njegov drugi pol, medosebno nezaupanje. Gre za osebnostno lastnost, za katero so značilna negativna pričakovanja v povezavi z nameni in vedenjem drugih ljudi (Ross in Mirowsky, 2006; v: Yang idr., 2024). Med drugim je lahko rezultat osebnih izkušenj posameznikov, npr. zanemarjanja v otroštvu (Hepp idr., 2021), njena izraženost pa je najverjetneje povezana z velikostjo kršitve, števila kršitev in zaznave intencionalnosti (Tomlinson in Lewicki, 2006).

Pretekle študije, ki so MVN obravnavale s pomočjo retrogradnih poročil, so se osredotočale predvsem na širši vidik socialnega prilagajanja in izzive v medosebnih odnosih. Jantzer in Cashel (2017) ugotavljata, da se viktimizacija v preteklosti negativno povezuje z uspešnostjo socialnega prilagajanja v univerzitetnem okolju pri študentih, ki ne uporabljajo na problem osredotočenih strategij spoprijemanja. Carlisle in Rofes (2007) sta se v svoji pilotni študiji osredotočala na samozaznane dolgoročne učinke doživljanja nasilja, ki so vključevali visoke nivoje sramu, tesnobnosti in težave v socialnih odnosih v odraslosti – vključno s prepričanjem, da noben človek ni vreden zaupanja. Nasprotno Ng in Ang (2021) v svoji raziskavi nista uspela dokazati povezave med viktimizacijo in nezaupanjem. Z upoštevanjem ugotovitev navedenih raziskav sem se odločila za retrogradno zbiranje podatkov. Rivers (2001) v svoji študiji o retrospektivnih poročilih o MVN ugotavlja, da so tovrstni spomini precej stabilni čez koledarsko leto, zaradi česar imajo tudi retrospektivne študije pomembno mesto v raziskovanju. Pomembno je poudariti, da se je omenjena raziskava osredotočala le na doživljanje MVN, ne pa tudi na izvajanje ali opazovanje. Na podlagi zgornjih raziskav in ugotovitev, da lahko doživljanje MVN v skrajnih primerih enačimo z zlorabo otrok (Carlisle in Rofes, 2007) ter da lahko učinkuje kot oblika travme (Idsøe idr., 2021), sem oblikovala hipotezo H2. V metaanalizi Cook idr. (2010) ugotavljajo, da imajo izvajalci MVN pogosto negativna prepričanja o drugih ljudeh, na čemer temelji hipoteza H1. S hipotezo H3 predpostavljam, da je povezava, ki jo raziskujem v H1, šibkejša od povezave, ki jo raziskujem v H2, saj gre pri tem za povzročanje oziroma ustvarjanje negativnih medosebnih izkušenj in ne za doživljanje. Hipoteze so:

H1: Pogostost izvajanja medvrstniškega nasilja v osnovni šoli se pozitivno povezuje z izraženostjo medosebnega nezaupanja v obdobju prehoda v odraslost.

H2: Pogostost doživljanja medvrstniškega nasilja v osnovni šoli se pozitivno povezuje z izraženostjo medosebnega nezaupanja v obdobju prehoda v odraslost.

H3: Povezava med pogostostjo doživljanja medvrstniškega nasilja in izraženostjo medosebnega nezaupanja je močnejša od povezave med pogostostjo izvajanja medvrstniškega nasilja ter izraženostjo medosebnega nezaupanja.

Metoda

Postopek in udeleženci

Vključevanje udeležencev je potekalo po metodi priložnostnega vzorčenja. Podatke sem zbrala s pomočjo ankete, ki sem jo ustvarila na spletnem portalu www.1ka.si, in jo nato distribuirala preko različnih družbenih omrežij. Udeleženci so bili v nagovoru obveščeni, da je njihovo sodelovanje prostovoljno in povsem anonimno. Zbiranje podatkov je trajalo od sredine septembra do sredine oktobra 2024.

V raziskavi je sodelovalo 57 udeležencev, starih med 18 in 29 let (M = 21,95; SD = 1,92). Od tega je bilo 17 moških (29,82 %) in 39 (68,42 %) žensk, en udeleženec pa je označil »drugo«. Večina udeležencev je imela status študenta (87,72 %), sledili so zaposleni (8,87 %), en udeleženec je bil dijak, en pa brezposeln. Izpolnjevanje ankete je v povprečju trajalo štiri minute in 35 sekund.

Pripomočki

V uvodnem delu spletne ankete so udeleženci odgovarjali na demografska vprašanja. Sledil je vprašalnik za ugotavljanje pogostosti doživljanja in izvajanja medvrstniškega nasilja v obdobju osnovnošolskega izobraževanja. Priredila sem ga po Vprašalniku medvrstniških odnosov: nasilno vedenje/viktimizacija (APRI-BT: Adolescent Peer Relations Instrument-Bully/Target; Parada, 2000; slovenska priredba Košir idr., 2018), ki meri samoporočano nasilno vedenje in viktimizacijo na telesni, besedni in odnosni ravni (Pečjak idr., 2021). Spremenila sem le navodila, tako da so spraševala po relevantnem preteklem časovnem obdobju. Vprašalnik je sestavljen iz dveh lestvic, vsaka ima 18 postavk. Prva lestvica se nanaša na izvajanje medvrstniškega nasilja (primer postavke: V obdobju osnovnošolskega izobraževanja sem z neprijaznim pogledom odgnal/a učence od sebe). Druga lestvica se nanaša na doživljanje medvrstniškega nasilja (primer postavke: V obdobju osnovnošolskega izobraževanja so me učenci potiskali). Udeleženci so odgovarjali na 6-stopenjski lestvici pogostosti od 1 = nikoli do 6 = vsak dan. Validacija izvorne slovenske priredbe je pokazala ustrezno visoke koeficiente notranje skladnosti (Cronbachov alfa) za tri ravni nasilnega vedenja (telesna = 0,82; besedna = 0,87; odnosna = 0,72) in za tri ravni viktimizacije (telesna = 0,81; besedna = 0,88; odnosna = 0,84). Avtorice poročajo tudi o ustrezni konstruktni veljavnosti vprašalnika na podlagi konfirmatorne faktorske analize, ki kaže na zadovoljivo prileganje 6-faktorskega modela podatkom (Košir idr., 2018). Za merjenje izraženosti medosebnega nezaupanja sem uporabila lestvico Distrust iz baze IPIP (International Personality Item Pool; Goldberg idr., 2006). Sedem od desetih postavk je bilo že prevedenih v slovenščino (Musek, 2007), ostale tri pa so bile prevedene za potrebe te raziskave. Prevajalki sva opravili samostojna prevoda, ki sva ju nato uskladili in oblikovali končno različico postavk, ki so bile vsebinsko in kulturno ustrezne. Cronbachov alfa za izvorno lestvico v angleščini znaša 0,83, kar kaže na ustrezno notranjo skladnost. Udeleženci so odgovarjali na 5-stopenjski lestvici od 1 = prav nič se ne strinjam do 5 = popolnoma se strinjam (primer postavke: Sumim, da imajo ljudje skrivne motive).

Rezultati

Statistične analize sem izvajala v programu RStudio (RStudio Team, 2021). Za osnovni pregled podatkov ter računanje Cronbachovega koeficienta alfa sem uporabila funkcije iz paketa psych (Revelle, 2023). Manjkajočih vrednosti ni bilo, saj spletna anketa ni dopuščala izpuščanja odgovorov. Dosežke na treh lestvicah sem izračunala kot navadno vsoto. Osnovne opisne statistike se nahajajo v Tabeli 1.

Tabela 1

Opisne statistike za izvajanje MVN, doživljanje MVN in medosebno nezaupanje

	N	M	SD	Mdn	Mad	Min	Max	As	Spl
izvajanje	57			26	7,41	18	66
doživljanje	57			31	8,90	18	78
nezaupanje	57	26,72	7,06	26	8,90	13	39	−0,05	−1,15

Vse tri lestvice so pokazale dobro notranjo skladnost. Cronbachov koeficient alfa je za lestvico medosebnega nezaupanja znašal 0,86, za lestvico izvajanja MVN 0,92, za lestvico doživljanja MVN pa 0,95. Ustreznost prevoda treh postavk na lestvici medosebnega nezaupanja sem dodatno preverila z izračunom korelacij med dosežki na postavkah in vsoto dosežkov na vseh preostalih postavkah (angl. corrected item-total correlation). Dobljeni koeficienti so pokazali ustrezno ločljivost postavk (r > 0,4).

Za preverjanje prve hipoteze sem izračunala Spearmanov koeficient korelacije, ki temelji na rangih in je zato primeren za ugotavljanje stopnje povezanosti med ordinalnimi spremenljivkami. Prvo hipotezo sem ovrgla, saj se korelacija med pogostostjo izvajanja MVN v osnovni šoli in izraženostjo medosebnega nezaupanja v obdobju prehoda v odraslost ni izkazala za statistično značilno, r_s = 0,08; p = 0,55 (glej Sliko 1).

Slika 1

Grafični prikaz odnosa med izvajanjem MVN in medosebnim nezaupanjem

Enak postopek sem ponovila za preverjanje druge hipoteze. Statistični test je pokazal, da se pogostost doživljanja MVN v osnovni šoli in izraženost medosebnega nezaupanja v obdobju prehoda v odraslost pozitivno povezujeta. Korelacija je bila zmerna in statistično značilna, r_s = 0,36; p < 0,05 (glej Sliko 2). Drugo hipotezo sem potrdila. Udeleženci, ki so v osnovni šoli doživljali več MVN, izkazujejo višjo stopnjo medosebnega nezaupanja v obdobju prehoda v odraslost.

Slika 2

Grafični prikaz odnosa med doživljanjem MVN in medosebnim nezaupanjem

Post-hoc analiza moči je bila izvedena s funkcijo pwr.r.test iz paketa pwr (Champely, 2020). Pokazala je zadovoljivo moč testa za korelacijo med nezaupanjem in doživljanjem MVN (1–β = 0,8) ter neustrezno moč testa za korelacijo med nezaupanjem in izvajanjem MVN (1–β = 0,1).

Za preverjanje tretje hipoteze sem izbrala neparametrično metodo prevzorčenja, in sicer zankanje (angl. bootstrap), saj ne temelji na predpostavki normalnosti porazdelitve. Uporabila sem funkciji boot in boot.ci iz paketa boot (Canty in Ripley, 2021) v programu R. Bootstrap analiza je pokazala, da razlika med korelacijama med izvajanjem MVN in nezaupanjem ter doživljanjem MVN in nezaupanjem ni bila statistično značilna. 95-odstotni interval zaupanja za razliko je bil [−0,03; 0,60]. Na podlagi podatkov ne morem trditi, da bi bil en odnos močnejši od drugega. Tretjo hipotezo sem torej ovrgla.

Na podlagi izvedenih analiz lahko zaključim, da se viktimizacija v osnovni šoli zmerno in pozitivno povezuje z izraženostjo medosebnega nezaupanja v obdobju prehoda v odraslost, med izvajanjem nasilja in medosebnim nezaupanjem pa ni bilo ugotovljenega pomembnega odnosa. Prav tako se razlika v velikosti teh dveh povezav ni izkazala za statistično značilno, morebitne razloge za to navajam v razpravi.

Razprava

Učenci, ki izvajajo nasilje, imajo pogosto negativna prepričanja o drugih ljudeh (Cook idr., 2010), kar bi lahko nakazovalo na večje nezaupanje do drugih ljudi. V raziskavi povezanosti med izraženostjo medosebnega nezaupanja v obdobju prehoda v odraslost in pogostostjo izvajanja MVN nisem potrdila, kar razlagam z naravo negativnih prepričanj, ki jih posedujejo ti učenci. Gre za prepričanja ponižujočega značaja (Cook idr., 2010), npr. »ta učenec je piflar in si zasluži, da ga zafrkavam,« in ne za prepričanja, ki bi se bolj verjetno povezovala z nezaupanjem, npr. »ljudje so po naravi sebični in mi želijo samo slabo.« Pomembno je poudariti, da je bila s post-hoc analizo ugotovljena nizka vrednost moči preizkusa, kar nakazuje na visoko verjetnost beta napake oz. napačnega sprejetja ničelne hipoteze, kadar v resnici drži alternativna hipoteza. Statistično neznačilen rezultat tako zahteva visoko pazljivost pri interpretaciji in aplikaciji.

Nasprotno so rezultati pokazali, da se pogostost doživljanja MVN v osnovni šoli zmerno pozitivno povezuje z izraženostjo medosebnega nezaupanja v obdobju prehoda v odraslost. Osebe, ki so v osnovni šoli doživljale različne oblike nasilja, kot so brcanje, žaljenje ali ignoriranje, na prehodu v odraslost izražajo več negativnih pričakovanj v povezavi z vedenjem in namerami drugih. Tak rezultat je skladen s preteklimi ugotovitvami raziskave o samozaznanih vplivih viktimizacije na kasnejše medosebne odnose, pri čemer udeleženci poročajo o prepričanjih, da je svet uperjen proti njim, da noben človek ni varen in da nobenemu ne gre zaupati (Carlisle in Rofes, 2007). Korelacijski načrt raziskave ne dovoljuje sklepanja trdnih zaključkov o kavzalnosti. Mogoče je, da je doživljanje MVN na žrtvah pustilo psihološke posledice, zaradi katerih v odnose z drugimi vstopajo bolj previdno in pripravljeni na najslabše. Rezultate si lahko razlagamo tudi z drugega zornega kota. Posamezniki z višje izraženim nezaupanjem zaradi svojih negativnih pričakovanj spodbudijo osebe k določenim vedenjem, za katera so že tako ali tako bolj dovzetne. Gre torej za interakcijo med osebnostnimi dejavniki med dvema ali več posamezniki. 

Čeprav je bila korelacija med viktimizacijo in nezaupanjem zmerno velika, korelacija med izvajanjem MVN in nezaupanjem pa ničelna, se je izkazalo, da je razlika med tema dvema odnosoma statistično neznačilna. To pomeni, da ne moremo z gotovostjo trditi, da je en odnos v populaciji dejansko močnejši od drugega. Tak izid je lahko posledica premajhnega vzorca in prevelike nepojasnjene variabilnosti v podatkih oz. neupoštevanja drugih pomembnih dejavnikov. Medosebno nezaupanje se namreč povezuje tudi z drugimi faktorji, npr. psihopatološkimi (Arcelus idr., 2013) ali razpoloženjskimi (Lount, 2010), pogostost MVN pa tudi ni edini kriterij za določanje intenzivnosti posledic, ki jih ima to za posameznika. V praksi to pomeni, da dokazi za predpostavljene odnose niso dovolj močni za sklepanje gotovih zaključkov, vsekakor pa predstavljajo dobro podlago za prihodnje raziskave. S seboj prinašajo tudi praktične implikacije, saj služijo kot dodatna spodbuda za vzpostavitev konkretnih in izvedljivih načrtov za boj proti MVN v šolah. Poleg tega nakazujejo, da bi bilo potrebno dolgoročne posledice doživljanja MVN obravnavati bolj resno. Zapuščanje nasilnega okolja po koncu šolanja še ne pomeni, da je posameznik rešen vseh njegovih vplivov. 

Ocenjujem, da ima raziskava določene pomanjkljivosti. Za začetek bi izpostavila relativno majhen in nereprezentativen vzorec, ki je posledica izbire priložnostnega tipa vzorčenja. Starostni razpon udeležencev je sicer ustrezal obdobju prehoda v odraslost, vendar so bili udeleženci po letih neuravnoteženi. Enako velja za spol, pri čemer je bilo žensk približno dvakrat toliko kot moških. Navedeno poveča verjetnost beta napake, kar se je izkazalo ob preverjanju prve hipoteze. Posledično izsledke raziskave težko posplošimo na vso populacijo. Tudi retrospektivni načrt študije je nekoliko problematičen. Rivers (2001) sicer izpostavlja, da so lahko spomini v povezavi z viktimizacijo skozi čas dokaj zanesljivi, ne omenja pa spominov v povezavi z izvajanjem nasilja. Poleg tega je navedena ugotovitev vezana na časovno obdobje enega leta, udeleženci v tej raziskavi pa so poročali o dogodkih izpred več let. To pomanjkljivost bi lahko naslovili z longitudinalno kvazieksperimentalno študijo, ki bi nam omogočala tudi sklepanje o vzročno-posledičnih povezavah. Kot pomanjkljivost bi izpostavila tudi prevod treh postavk vprašalnika o nezaupanju, ki ni bil predhodno preverjen s pilotno študijo. V prihodnje bi bilo smiselno raziskati, ali se podobne povezave medvrstniškega nasilja z medosebnim nezaupanjem pojavljajo tudi v kasnejših razvojnih obdobjih. Nekateri avtorji (npr. Lewicki idr., 2006; Min in Zickar, 2023) zagovarjajo, da sta medosebno zaupanje in medosebno nezaupanje pravzaprav ločeni dimenziji, zato bi bilo vredno ponoviti podobno študijo, pri čemer bi avtorje zanimal odnos z medosebnim zaupanjem namesto nezaupanjem.

Kljub svojim pomanjkljivostim lahko ta raziskava služi kot osnova ali izhodišče za nadaljnje delo na tem področju in odkrivanje razsežnosti vplivov ter povezav medvrstniškega nasilja z različnimi psihološkimi vidiki.

Literatura

Arcelus, J., Haslam, M., Farrow, C. in Meyer, C. (2013). The role of interpersonal functioning in the maintenance of eating psychopathology: A systematic review and testable model.. Clinical Psychology Review, 33(1), 156–167. https://doi.org/10.1016/j.cpr.2012.10.009.

Barefoot, J. C., Maynard, K. E., Beckham, J. C., Brummett, B. H., Hooker, K. in Siegler, I. C. (1998). Trust, health, and longevity. Journal of Behavioral Medicine, 21(6), 517–526. doi:10.1023/a:1018792528008

Burns, R. A. in Machin, M. A. (2013). Psychological wellbeing and the diathesis-stress hypothesis model: The role of psychological functioning and quality of relations in promoting subjective well-being in a life events study. Personality and Individual Differences, 54(3), 321–326. doi:10.1016/j.paid.2012.09.017

Canty, A. in Ripley, B. (2021). boot: Bootstrap R (S-Plus) functions (različica 1.3-28) [R paket]. Comprehensive R Archive Network (CRAN). https://CRAN.R-project.org/package=boot 

Carlisle, N. in Rofes, E. (2007). School bullying: Do adult survivors perceive long-term effects? Traumatology, 13(1), 16–26. doi:10.1177/1534765607299911

Champely, S. (2020). pwr: Basic functions for power analysis (različica 1.3-0) [R paket]. https://CRAN.R-project.org/package=pwr

Cook, C. R., Williams, K. R., Guerra, N. G., Kim, T. E. in Sadek, S. (2010). Predictors of bullying and victimization in childhood and adolescence: A meta-analytic investigation. School Psychology Quarterly, 25(2), 65–83. doi:10.1037/a0020149

deLara, E. (2018). Consequences of childhood bullying on mental health and relationships for young adults. Journal of Child and Family Studies, 1-11. https://doi.org/10.1007/S10826-018-1197-Y.

Demanet, J. in Van Houtte, M. (2012). The impact of bullying and victimization on students’ relationships. American Journal of Health Education, 43(2), 104–113. doi:10.1080/19325037.2012.10599225 

Froh, J., Fives, C., Fuller, J., Jacofsky, M., Terjesen, M. in Yurkewicz, C. (2007). Interpersonal relationships and irrationality as predictors of life satisfaction. The Journal of Positive Psychology, 2(1), 29–39. https://doi.org/10.1080/17439760601069051.

Goldberg, L. R., Johnson, J. A., Eber, H. W., Hogan, R., Ashton, M. C., Cloninger, C. R. in Gough, H. C. (2006). The International Personality Item Pool and the future of public-domain personality measures. Journal of Research in Personality, 40, 84–96.

Halliday, S., Gregory, T., Taylor, A., Digenis, C. in Turnbull, D. (2021). The impact of bullying victimization in early adolescence on subsequent psychosocial and academic outcomes across the adolescent period: A systematic review. Journal of School Violence, 20, 351–373. https://doi.org/10.1080/15388220.2021.1913598

Hepp, J., Schmitz, S. E., Urbild, J., Zauner, K. in Niedtfeld, I. (2021). Childhood maltreatment is associated with distrust and negatively biased emotion processing. Borderline Personality Disorder and Emotion Dysregulation, 8(1). doi:10.1186/s40479-020-00143-5 

Idsøe, T., Vaillancourt, T., Dyregrov, A., Hagen, K., Ogden, T. in Nærde, A. (2021). Bullying victimization and trauma. Frontiers in Psychiatry, 11. https://doi.org/10.3389/fpsyt.2020.480353.

Jantzer, A. M. in Cashel, M. L. (2017). Bullying victimization, college adjustment, and the role of coping. Journal of College Student Development, 58(2), 283–289. doi:10.1353/csd.2017.0020 

Košir, K., Pivec, T., Klasinc, L. Špes, T. in Horvat, M. (2018). Psihosocialne značilnosti učencev kot napovedniki različnih oblik medvrstniške viktimizacije in nasilnega vedenja. Psihološka obzorja, 17, 171–186. doi:10.20419/2018.27.494

Larzelere, R. E. in Huston, T. L. (1980). The dyadic trust scale: Toward understanding interpersonal trust in close relationships. Journal of Marriage and the Family, 42(3), 595. doi:10.2307/351903

Lewicki, R. J., Tomlinson, E. C. in Gillespie, N. (2006). Models of interpersonal trust development: theoretical approaches, empirical evidence, and future directions. Journal of Management, 32(6), 991–1022. doi:10.1177/0149206306294405

Lount, R. (2010). The impact of positive mood on trust in interpersonal and intergroup interactions. Journal of Personality and Social Psychology, 98(3), 420–433. https://doi.org/10.1037/a0017344.

Min, H. in Zickar, M. J. (2023). The development and validation of an interpersonal distrust scale. Journal of Business and Psychology, 38(5), 1099–1120. https://doi.org/10.1007/s10869-022-09854-8

Musek, J. (2007). A general factor of personality: Evidence for the Big One in the five-factor model. Journal of Research in Personality, 41(6), 1213–1233. doi:10.1016/j.jrp.2007.02.003

Ng, E. E. in Ang, C.-S. (2021). Testing a moderated mediation model of social withdrawal and intimacy: The roles of interpersonal distrust and retrospective bullying victimization. The Journal of Genetic Psychology, 182(6), 450–461. https://doi.org/10.1080/00221325.2021.1957667

Parada, R. H. (2000). Adolescent Peer Relations Instrument: A theoretical and empirical basis for the measurement of participant roles in bullying and victimization of adolescence. An interim test manual and a research monograph: A test manual. Bankstown: Publication Unit, Self-concept Enhancement and Learning Facilitation (SELF) Research Centre, University of Western Sydney.

Pečjak, S., Pirc., T. in Košir, K. (2021). Medvrstniško nasilje v šoli. Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Pietromonaco, P. R. in Collins, N. L. (2017). Interpersonal mechanisms linking close relationships to health. American Psychologist, 72(6), 531–542. doi:10.1037/amp0000129

Revelle, W. (2023). psych: Procedures for psychological, psychometric, and personality research (različica 2.3.9) [R paket]. Northwestern University. https://CRAN.R-project.org/package=psych

Rivers, I. (2001). Retrospective reports of school bullying: Stability of recall and its implications for research. British Journal of Developmental Psychology, 19(1), 129–141. doi:10.1348/026151001166001 

Rotenberg, K. J., Manley, E. in Walker, K. M. (2021). The relation between young adults’ trust beliefs in others and interpersonal hostility. Aggressive Behavior, 47(5), 544–556. doi:10.1002/ab.21969 

RStudio Team (2021). RStudio: Integrated development environment for R (različica 2021.09.0). RStudio, PBC. http://www.rstudio.com/

Salmivalli, C., Lagerspetz, K., Björkqvist, K., Österman, K. in Kaukiainen, A. (1996). Bullying as a group process: Participant roles and their relations to social status within the group. Aggressive Behavior, 22(1), 1–15. doi:10.1002/(sici)1098-2337(1996)22:1<1::aid-ab1>3.0.co;2-t 

Simpson, J. A. (2007). Foundations of interpersonal trust. V A. W. Kruglanski in E. T. Higgins (ur.), Social Psychology: Handbook of Basic Principles (2. izd., str. 587–607). The Guilford Press.

Stassen Berger, K. (2007). Update on bullying at school: Science forgotten? Developmental Review, 27(1), 90–126. doi:10.1016/j.dr.2006.08.002 

Tomlinson, E. C. in Lewicki, R. J. (2006). Managing distrust in intractable conflicts. Conflict Resolution Quarterly, 24(2), 219–228. doi:10.1002/crq.170

Volk, A. A., Dane, A. V. in Marini, Z. A. (2014). What is bullying? A theoretical redefinition. Developmental Review, 34(4), 327–343. doi:10.1016/j.dr.2014.09.001

Yang, Y., Zhao, M., Dong, Y. in Xia, L. (2024). Longitudinal associations between interpersonal distrust and social aggression during college: Disentangling the within-person process from stable between-person differences. Journal of Youth and Adolescence, 53(4), 849–862. https://doi.org/10.1007/s10964-023-01874-8