Celostni pristopi k zdravljenju kronične nespečnosti – pregled stanja in učinkovitih intervencij

Nespečnost predstavlja najbolj razširjeno motnjo spanja sodobnega časa, za katero so značilne težave z začetkom, trajanjem in kvaliteto spanja, ki vodijo v motnje dnevnega delovanja. Na nastanek nespečnosti vplivajo psihofizični in okoljski dejavniki. Kronična nespečnost predstavlja velik dejavnik tveganja za razvoj psiholoških težav, npr. depresije, motenj razpoloženja ali upada kognitivnih sposobnosti. Raziskave kažejo na obstoj učinkovitih farmakoloških in nefarmakoloških intervencij za zdravljenje kronične nespečnosti. Ameriška akademija za medicino spanja za večino bolnikov močno priporoča uporabo večkomponentne kognitivno-vedenjske terapije za nespečnost, ki se je v praksi izkazala kot najučinkovitejša. Obenem pogojno priporoča tudi uporabo farmakoloških pristopov, ki imajo določene omejitve, odsvetuje pa uporabo alternativnih pristopov, ki niso dovolj raziskani, da bi lahko znanstveno utemeljili njihovo učinkovitost. Stroka poudarja pomen preventive in zgodnjega odkrivanja simptomov, hkrati pa opozarja na pomen terapevtove kritične presoje učinkovitosti posameznih intervencij za zdravljenje nespečnosti v skladu s potrebami ter željami bolnika.

Uvod

Čas, v katerem živimo, zahteva od posameznika prilagajanje hitremu tempu življenja, visoko stopnjo produktivnosti in dosegljivosti. Dejavniki, kot so kronični stres, pretirana stimulacija in vseprisotna uporaba digitalnih tehnologij, imajo velik negativen vpliv na različne vidike posameznikovega zdravja, vključno s spancem, ki predstavlja temeljno fiziološko potrebo, katere pomembnost je danes mnogokrat spregledana. Dolgotrajna izpostavljenost negativnim vplivom na kakovost in trajanje spanja lahko sčasoma povzroči razvoj motenj spanja. Najbolj razširjena motnja spanja, ki prizadene milijone ljudi po svetu, je nespečnost. Glede na povzetek epidemioloških podatkov o nespečnosti avtorjev Morin in D. C. Jarrin (2022) je leta 2022 približno 20 % odraslih poročalo o posameznih simptomih nespečnosti, 10 % pa je bilo diagnosticiranih s kronično nespečnostjo. Visoka razširjenost kronične nespečnosti je zaskrbljujoča, saj nespečnost zmanjšuje posameznikovo kognitivno in čustveno učinkovitost, povečuje tveganje za razvoj telesnih in psiholoških težav, obremenjuje zdravstveni sistem ter niža produktivnost celotne družbe.

Nespečnost ni zgolj skupek težav s spanjem, saj poleg telesnega funkcioniranja pomembno okrne tudi posameznikovo psihološko blagostanje, zaradi česar opazno znižuje kakovost življenja. Poleg tega predstavlja enega večjih dejavnikov tveganja za razvoj duševnih motenj, kot je depresija (Phillips in Manino, 2005; Riemann idr., 2023). Zaradi visoke prevalence, kompleksne etiologije in pomembnih družbenih ter zdravstvenih posledic je razumevanje, prepoznavanje ter učinkovito obvladovanje nespečnosti ključnega pomena, tako na ravni posameznika kot tudi širše družbe. V sodobnem času obstajajo številne farmakološke in nefarmakološke intervencije za zdravljenje nespečnosti, ki lahko ublažijo njene simptome in posledice. Namen članka je celovito predstaviti in ovrednotiti učinkovitost trenutno razpoložljivih intervencij za zdravljenje kronične nespečnosti ter ugotoviti, katera intervencija je najbolj univerzalno uporabna ter dolgoročno uspešna. Članek se pri pregledu celostnih pristopov k zdravljenju kronične nespečnosti v največji meri zgleduje po smernicah Ameriške akademije za medicino spanja (Edinger idr., 2021).

Strokovna opredelitev nespečnosti

V Diagnostičnem in statističnem priročniku duševnih motenj (najnovejša različica DSM-5) je kronična nespečnost (lat. insomnia) označena za najpogostejšo motnjo spanja in budnosti (American Psychiatric Association, 2013). Mednarodna klasifikacija bolezni za statistiko obolevnosti in umrljivosti (MKB-11; World Health Organization, 2019) opredeljuje nespečnost kot ponavljajoče se težave z začetkom, trajanjem, utrjevanjem ali kakovostjo spanja, ki se pojavljajo kljub ustreznim pogojem za spanje, in povzročajo oteženo vsakodnevno delovanje v smislu oslabljene kognitivne zmogljivosti, utrujenosti, razdražljivosti, splošnega slabega počutja ali depresivnega razpoloženja. Nespečnost pogosto preide v kronično motnjo, saj približno 40 % bolnikov trpi za nespečnostjo zaporedoma pet let ali več (Morin in Jarrin, 2022). Kronična nespečnost se diagnosticira, kadar so težave z nespečnostjo izrazito izstopajoče, nepričakovano dolgotrajne in kadar niso posledica drugih motenj, zdravstvenih težav ali zdravil (Sateia, 2014).

Diagnostika nespečnosti

V psihiatriji in psihologiji se za diagnostične namene najpogosteje uporablja Diagnostični kriterij za kronično nespečnost po Mednarodni klasifikaciji motenj spanja (ICSD-3; American Association of Sleep Medicine, 2014), ki je v veliki meri skladen z diagnostičnimi kriteriji DSM-5 (American Psychiatric Association, 2013). Kriterij vključuje tri merila: (1) ponavljajoče se težave z uspavanjem, prebujanjem ali vzdrževanjem spanca, (2) utrujenost, razpoloženjske, kognitivne in vedenjske težave ter splošno slabo počutje čez dan in (3) ustreznost pogojev za spanje. Simptomi morajo biti prisotni najmanj trikrat tedensko vsaj tri mesece, teh pa ni mogoče pojasniti z drugo motnjo spanja (American Association of Sleep Medicine, 2014).

Kronična nespečnost se v diagnostičnih kriterijih DSM-5 obravnava kot enotna motnja, saj so simptomi in načini zdravljenja v osnovi enaki ne glede komorbidnost (Sateia, 2014). Klasifikacija MKB-11 se pri klasificiranju nespečnosti sklada z DSM-5, vendar jo dodatno razmejuje glede na trajanje – razlikuje med kratkotrajno (do treh mesecev) in kronično nespečnostjo, ki se lahko pojavlja neprekinjeno ali v obliki ponavljajočih se večtedenskih oz. večletnih epizod (World Health Organization, 2019).

Poznavanje diagnostičnih meril in klasifikacijskih poudarkov je bistveno za razumevanje nespečnosti kot samostojne klinične motnje. K celovitejšemu vpogledu v njeno naravo pomembno prispeva razumevanje dejavnikov tveganja, ki vodijo v njen nastanek in pripomorejo k njenemu razvoju.

Dejavniki tveganja za razvoj nespečnosti

Nespečnost je posledica prepleta psihofizičnih, okoljskih, demografskih in genetskih dejavnikov. Najmočnejše napovednike razvoja kronične nespečnosti predstavljajo psihološki in čustveni dejavniki, kot so visoka raven vzburjenosti, anksioznost in prisotnost komorbidnih (sočasnih) psihosomatskih motenj (LeBlanc, 2009; Singareddy idr., 2012). Anksiozne motnje vodijo do pretirane osredotočenosti na telesne simptome, povezane s spanjem, kot so pospešen srčni utrip ali dihanje, kar še dodatno poslabša kakovost spanja (Mookerjee idr., 2023). Komorbidne psihosomatske motnje, zlasti depresija, znatno povečajo tveganje za razvoj nespečnosti zaradi negativnih vplivov na spalni cikel. Depresivna motnja povzroča kronično povišanje kortizola, kar moti fazo spanja REM (faza spanja s hitrim premikanjem oči), ki omogoča odstranjevanje celičnih odpadkov, konsolidacijo spomina, obdelavo čustev, živo sanjanje in pripravo na budno stanje. Depresivna motnja prav tako krajša čas kratkovalovnega spanja, ki je ključno za stabilizacijo srčnega ritma in dihanja, podporo imunskega sistema in splošno celično regeneracijo (Phillips in Mannino, 2005; Riemann idr., 2023; Summer, 2025; Suni, 2025). Depresija zmanjša tudi proizvodnjo serotonina, kar negativno vpliva na sintezo melatonina, hormona, ki regulira cirkadiani ritem in spodbuja občutke zaspanosti. Bolniki z depresijo pred spanjem pogosto doživljajo obsesivne negativne misli, kar še dodatno otežuje spanje (Phillips in Mannino, 2005; Riemann idr., 2023). K slabši kakovosti spanja pomembno prispevata tudi posttravmatska stresna motnja in kronični stres (Bastien idr., 2004; Germain, 2013).

Poleg psiholoških in čustvenih dejavnikov tveganja imajo za razvoj nespečnosti pomembno vlogo demografski in fiziološki dejavniki. Kronična nespečnost se pogosteje pojavlja pri ženskah, zlasti v perimenopavzalnem in menopavzalnem obdobju zaradi hormonskih sprememb ter pri starejših odraslih zaradi pogostejših zdravstvenih težav in sprememb življenjskega sloga (Mookerjee idr., 2023; Phillips in Mannino, 2005). Nespečnost med mlajšimi odraslimi je najpogosteje posledica večje dovzetnosti za stres in izpostavljenosti življenjsko pomembnim stresorjem, kot so poroka ali rojstvo otroka. Težave s telesnim zdravjem, npr. bolezni sečil, pljuč in kronična bolečina, znatno povečajo verjetnost za nastanek nespečnosti, a vzročno-posledična povezava ostaja nejasna – ne vemo, ali nespečnost povzročajo same zdravstvene težave ali skrb, ki nastopi kot posledica teh zdravstvenih težav (Bastien idr., 2004; Singareddy idr., 2012). Med pomembne telesne dejavnike tveganja sodijo tudi debelost, kajenje, kronično uživanje alkohola, prekomeren vnos kofeina in uporaba drog (National Heart, Lung and Blood Institute, 2022; Phillips in Mannino, 2005; Singareddy idr., 2012). K razvoju nespečnosti lahko zaradi motenj v izločanju melatonina pripomore tudi demenca Alzheimerjevega tipa (Mookerje idr., 2023).

Med dejavnike tveganja za razvoj nespečnosti sodijo tudi dedni vplivi. Genetski dejavniki nespečnosti s starostjo zaradi epigenetskih sprememb, zmanjšane občutljivosti razvojnih sistemov in večje izpostavljenosti okoljskim dejavnikom postopno izgubljajo svoj vpliv, a kljub temu niso nepomembni (Gehrman idr., 2011). Ena največjih genomskih raziskav (Jansen idr., 2019) je identificirala 202 genetska lokusa in 956 genov, povezanih z nespečnostjo, ter potrdila genetske povezave z depresijo, anksioznostjo in nevroticizmom. Pomembna je predvsem varianta gena 5-HTTLPR s kratkim s-alelom, ki zmanjša transport serotonina. Slednji je predhodnik melatonina, ki uravnava cirkadiani ritem, zato njegovo pomanjkanje poveča tveganje za nespečnost ter depresijo (Deuschle idr., 2010). Raziskave na dvojčkih kažejo zmerno skupno dednost simptomov nespečnosti (pribl. 30 %) in prav tako podpirajo genetsko povezavo nespečnosti z depresijo in anksioznostjo (Gehrman idr., 2011).

V sodobnem času k pojavu nespečnosti pomembno prispeva tudi večerna izpostavljenost digitalnim vsebinam, ki lahko v določenih primerih (npr. spremljanje stresnih vsebin, igranje intenzivnih videoiger) povzroči čustveno napetost in intenzivno kognitivno stimulacijo, kar ovira sprostitev, nujno potrebno za kakovostni spanec. Digitalne naprave sevajo modro svetlobo, ki zavira izločanje melatonina – spalnega hormona. Osebe z motnjami spanja pogosto uporabljajo družbena omrežja za kratkočasenje ob nespečnosti, kar težave še dodatno poglobi (Levenson idr., 2016).

Nespečnost je torej večdimenzionalna motnja, saj predstavlja rezultat kompleksne interakcije raznolikih psiholoških, telesnih in okoljskih dejavnikov tveganja. Poznavanje in razumevanje teh dejavnikov je bistveno ne zgolj za razvoj individualnih in trajnostnih oblik zdravljenja, temveč tudi za preprečevanje resnih psiholoških posledic, ki jih nespečnost lahko povzroča.

Psihološke posledice nespečnosti

Kronična nespečnost predstavlja močan dejavnik tveganja za psihopatološke težave, kot so depresija, anksioznost, motnje razpoloženja in psihoze (Hertenstein idr., 2019; Sun idr., 2024). Raziskave kažejo, da nespečnost napoveduje kognitivni upad, povezan z zmanjšanim volumnom sive možganovine in zmanjšano integriteto bele snovi v prefrontalnem korteksu ter drugih možganskih regijah, ključnih za kognitivne procese. Oslabitev kognitivnih funkcij se kaže kot okvara pozornosti, vizualno-prostorskih sposobnosti, izvršilnih funkcij in spominskih sistemov, vključno z verbalnim spominom (Zhang idr., 2024). Negativni učinki nespečnosti so opazni tudi pri posameznikovih sposobnostih sprejemanja odločitev, prilagajanja na spremembe v okolju, čustvene predelave informacij in učinkovitega odzivanja nanje (Whitney idr., 2015). Pomanjkanje spanja znatno poveča verjetnost za razvoj Alzheimerjeve bolezni oz. demence, saj se zaradi premajhne količine spanja povečuje količina beta-amiloidnih plakov, ki se nalagajo med sinapsami nevronov in ovirajo prenos signalov med možganskimi strukturami. Kakovosten spanec omogoča čiščenje oz. odstranjevanje teh nevarnih presnovnih odpadkov, ki lahko v skrajni meri povzročijo propad nevronov in nastanek nevrodegenerativnih motenj, kot je demenca (Bubu idr., 2017).

Med kronično nespečnostjo in kognitivnim upadom obstaja dvosmerna povezava: nespečnost poveča tveganje za kognitivni upad, obstoj kognitivnega upada pa poveča tveganje za nespečnost (Zhang idr., 2024). Ta zapleteni odnos poudarja potrebo po celostnem pristopu k razumevanju in obravnavi nespečnosti. Za učinkovito preprečevanje in obvladovanje motnje je ključno ne le vzdrževanje zdravih življenjskih navad, temveč tudi pravočasno uvajanje ustreznih intervencij za njeno zdravljenje.

Načini zdravljenja kronične nespečnosti

Intervencije za zdravljenje nespečnosti obsegajo širok spekter različnih pristopov, zato je zelo pomembno, da vsako možnost kritično presodimo, preden se zanjo odločimo. V splošnem ločujemo med farmakološkimi in nefarmakološkimi intervencijami.

Farmakološke intervencije zdravljenja kronične nespečnosti

Farmakološki pristopi k zdravljenju nespečnosti temeljijo na uporabi različnih zdravil, večinoma hipnotikov. Pogosto uporabljena zdravila za zdravljenje nespečnosti so agonisti benzodiazepinskih receptorjev, to so benzodiazepini (BZ) in benzodiazepinom podobna zdravila (Z-zdravila). Benzodiazepini ob občasni uporabi sicer učinkovito izboljšajo simptome nespečnosti za krajše časovno obdobje, a niso primerni za dolgoročno zdravljenje, saj lahko povzročajo odvisnost in številne druge negativne stranske učinke, npr. poslabšane kognitivne funkcije ter neugodne spremembe osebnosti. Vsakodnevna uporaba tega zdravila naj bi tudi povečala smrtnost (Hossain, 2020; Kripke, 2000). Benzodiazepinom podobna zdravila (zolpidem, zaleplon, zopiklon in eszopiklon) povzročajo manj stranskih učinkov in so povezana z manjšim tveganjem za zlorabo, zato so postala standardna hipnotična zdravila za zdravljenje nespečnosti (Hossain, 2020). Poleg agonistov benzodiazepinskih receptorjev se v evropskem prostoru v aktualni klinični praksi uporabljajo tudi sedativni antidepresivi, antipsihotiki, melatoninski in oreksinski agonisti ter rastlinski pripravki oz. fitoterapevtiki. Na izbiro zdravila za zdravljenje nespečnosti vplivajo številni dejavniki, med drugim vrsta nespečnosti v smislu, ali se nespečnost pojavlja samostojno ali sočasno z drugimi boleznimi. Antipsihotiki se recimo uporabljajo le v primeru, ko pacient doživlja nespečnost s komorbidnostjo (Riemann idr., 2023).

Četudi je nabor zdravil za zdravljenje nespečnosti obsežen, so ugotovitve o učinkovitosti določenih skupin zdravil še zmeraj pomanjkljive. Pri izbiri ustreznega zdravila za zdravljenje nespečnosti je treba upoštevati tudi farmakološko poreklo učinkovin. Agonisti melatoninskih receptorjev so v večini evropskih držav prosto dostopni, kar pomeni, da sestava učinkovine morda ni točno znana, saj ni strogo regulirana in ne sledi enotnim standardom kakovosti. Posledično morajo biti pacienti pri izbiri zdravila previdni, saj so razlike v farmakološki kakovosti teh učinkovin zelo velike. Podobno velja tudi za druge prosto dostopne učinkovine (Riemann idr., 2023).

Klinični pregledi obstoječega znanja o farmakoloških terapijah za zdravljenje nespečnosti opozarjajo na premišljeno uporabo zdravil, saj imajo lahko hipnotiki ter druge skupine zdravil različne negativne stranske učinke, ki vplivajo na obolevnost in povišano smrtnost (Capiau idr. 2022; Kripke, 2000; Sateia idr., 2017). Nevarnost uporabe farmakološke terapije za zdravljenje nespečnosti se nanaša na dejstvo, da pacient pogosto hitro razvije toleranco do predpisanega odmerka zdravila, kar pomeni, da posledično postane odmerek nezadosten za doseganje želenih učinkov, kvaliteta spanca pa se ponovno poslabša (Kripke, 2000; Riemann idr., 2023). Strokovna skupina Ameriške akademije za medicino spanja (Sateia idr., 2017) zato podaja zgolj šibko priporočilo za uporabo novejših hipnotikov (Z-zdravil), saj lahko povzročajo odvisnost. Na splošno se bolnikom z nespečnostjo sprva priporočajo čim nižji odmerki zdravil in dodelitev farmakoloških terapij za najkrajše možno obdobje (večina hipnotikov se predpiše za dva do štiri tedne). Čeprav lahko sodobna zdravila hitro in ustrezno lajšajo simptome nespečnosti, so njihovi učinki pogosto kratkotrajni, saj se simptomi običajno povrnejo po prekinitvi uživanja učinkovine. Strokovnjaki zato močno poudarjajo pomen pregledov in poskusov zdravljenja z nefarmakološkimi oz. alternativnimi pristopi, ki povzročajo bistveno manj tveganj, a so še vedno učinkoviti in imajo dolgotrajnejše učinke (Capiau idr., 2022; Hossain, 2020; Kripke, 2000).

Nefarmakološke intervencije zdravljenja kronične nespečnosti

Nefarmakološke intervencije, ki ne vključujejo uporabe zdravil, predstavljajo temelj sodobnega pristopa k zdravljenju kronične nespečnosti, saj v primerjavi s farmakološkimi intervencijami ponujajo dolgoročne rešitve z manj nezaželenimi učinki. Še posebej primerna nefarmakološka terapija, ki jo stroka močno priporoča, je kognitivno-vedenjska terapija, ki olajša tudi proces odvajanja od hipnotikov (Capiau idr., 2022; Hossain, 2020; Kripke, 2000). Kognitivno-vedenjska terapija za nespečnost je pristop, ki združuje kognitivne in vedenjske tehnike za pomoč pri premagovanju nefunkcionalnih vedenj, zmotnih prepričanj in vsiljivih misli o spanju (Hossain, 2020). Metaanalize dokaj enotno potrjujejo učinkovitost kognitivno-vedenjske terapije, ki se je izkazala za uspešno pri različnih starostnih skupinah bolnikov s kronično nespečnostjo, tudi pri tistih s komorbidnimi psihosomatskimi ali kroničnimi telesnimi boleznimi (Hossain, 2020; Riemann idr., 2023). Smernice klinične prakse Ameriške akademije za medicino spanja (Edinger idr., 2021) močno priporočajo uporabo večkomponentne kognitivno-vedenjske terapije za nespečnost, ki sestoji iz kombinacije različnih nefarmakoloških načinov zdravljenja nespečnosti, predstavljenih v nadaljevanju. Zdravljenje običajno vključuje od štiri do osem srečanj, bolniki pa so spodbujeni k vodenju evidence o svojih spalnih navadah, npr. v obliki dnevnika (Edinger idr., 2021).

Psihoedukacija. Prvo komponento večkomponentne kognitivno-vedenjske terapije predstavlja t. i. psihoedukacija oz. spalna higiena, ki navadno odraža prvi korak v procesu zdravljenja nespečnosti, saj zajema poučevanje o zdravih spalnih navadah in ozaveščanje o nespečnosti, njeni razširjenosti, morebitnih vzrokih, načinih zdravljenja ter primerih dobre prakse. Pogosta priporočila zajemajo nasvete o fizičnih dejavnikih spalnega prostora (temperatura, raven svetlobe in hrupa, udobnost postelje) in vedenjskih dejavnikih, povezanih s spanjem (kofein, alkohol, spanje ob isti uri, rutina). Izobraževanje o spalni higieni posamezniku omogoča samorefleksijo in občutke kompetentnosti, saj mu povrne možnost nadzora nad svojimi spalnimi navadami (Edinger idr., 2021; Hauri, 1991, v Riemann idr., 2023; Hossain, 2020).

Sprostitvena terapija. Drugo komponento predstavlja t. i. sprostitvena terapija, ki sestoji iz nabora različnih intervencij za sproščanje, med katere sodijo tako tehnike za zmanjševanje telesne napetosti, kot so trebušno dihanje, progresivna mišična relaksacija od stopal navzgor in avtogeni trening, kot tudi tehnike za zmanjševanje kognitivne vzburjenosti, kot so vodena vizualizacija, meditacija in samohipnoza (Edinger idr., 2021; Hossain, 2020).

Terapija z omejevanjem spanja. Tretjo komponento predstavlja t. i. terapija z omejevanjem spanja, tj. pristop, ki domnevno izboljša kvaliteto spanja zaradi namernega omejevanja časa, preživetega v postelji, kadar ne spimo. Ta terapija nasprotuje ležanju v postelji ob nezmožnosti spanja, pri čemer pa opozarja, da mora posameznik ne glede na nespečnost preživeti v postelji najmanj pet ur na noč. Ko posameznik v obdobju petih noči 85 % časa, preživetega v postelji, dejansko spi, se čas, ki ga lahko preživi v postelji, podaljša za 15 minut. Ta proces se postopoma ponavlja, dokler posameznik ne doseže količine spanja, ki zadostuje njegovim potrebam in mu omogoča optimalno dnevno delovanje (Hossain, 2020; Riemann idr., 2023).

Terapija za nadzor stimulacije. Četrto komponento predstavlja terapija za nadzor stimulacije, ki poskuša odpraviti naučeno povezavo med spalnico oz. posteljo in budnostjo, značilno za številne bolnike s kronično nespečnostjo (Edinger idr., 2021; Riemann idr., 2023). Ta terapija temelji na vzpostavitvi seznama pravil, ki poskuša poudariti dražljaje, ki predstavljajo asociacijo na spanje (npr. na posteljo lezi le, če se počutiš zaspanega; spalnico uporabljaj samo za spanje in spolne odnose), in odstraniti dražljaje, ki predstavljajo asociacijo na budnost (npr. zapusti posteljo, če v 20 minutah ne moreš zaspati; pred spanjem se izogibaj aktivnostim, ki povečujejo budnost, kot so gledanje televizije ali prehranjevanje). Pristop nadzora stimulacije poskuša bolniku pomagati vzpostaviti redni cikel spanja (Edinger idr., 2021; Hossain, 2020).

Opisani pristopi večkomponentne kognitivno-vedenjske terapije se razlikujejo po moči in učinkovitosti, zato je strokovna skupina Ameriške akademije za medicino spanja (Edinger idr., 2021) pripravila smernice, ki vsebujejo priporočila glede posameznih pristopov za zdravljenje kronične nespečnosti pri odraslih. Najvišje priporočilo ima večkomponentna kognitivno-vedenjska terapija za nespečnost, saj dokazano prinaša najboljše rezultate zdravljenja. Zdravniki, psihologi in drugi strokovnjaki ji naj sledijo v skoraj vseh primerih. Uporaba posameznih pristopov (t. i. enokomponentnih terapij) se priporoča pogojno, kar pomeni, da njihova uporaba temelji na strokovni presoji terapevta in željah pacienta. Med pogojno priporočene terapije sodijo terapija za nadzor stimulacije dražljajev, terapija z omejevanjem spanja in sprostitvena terapija. Čeprav obstajajo nizkokakovostni dokazi o njihovi učinkovitosti, pristopi niso primerni za vse bolnike ali oblike nespečnosti. Samostojna uporaba psihoedukacije oz. spalne higiene se pogojno odsvetuje, saj zelo malo raziskav dokazuje njene klinične koristi. Pozitivni vplivi spalne higiene in psihoedukacije pogosto izhajajo iz samoiniciativnih vedenjskih sprememb posameznika, ne pa iz same terapije. Kljub temu se podpira vključitev tega pristopa v večkomponentno kognitivno-vedenjsko terapijo zaradi manjših koristi. Nekatere druge terapije, kot so kognitivna terapija, biofeedback, intenzivno urjenje spanja in terapija čuječnosti, za zdaj še niso prepoznane kot dovolj učinkovite, zato se njihova samostojna uporaba odsvetuje (Edinger idr., 2021).

Alternativni pristopi k zdravljenju nespečnosti

Obstajajo tudi drugi komplementarni in alternativni pristopi k zdravljenju kronične nespečnosti, ki ne sodijo v sklop kognitivno-vedenjske terapije. Mednje uvrščamo zdravljenje s fitoterapevtiki – zdravili rastlinskega izvora (npr. baldrijan, korenina ginsenga, kava kava, hmelj), akupunkturo in terapijo z nizkoenergijskim valovanjem (Attele idr., 2000). Alternativni pristop, ki se je v praksi pri zdravljenju akutne in kronične nespečnosti izkazal za učinkovitega, je kombinacija joge, psihoterapije ter zeliščne terapije (Chopdar in Mira, 2022). Ugodne izide nakazujejo tudi drugi komplementarni in alternativni pristopi, npr. svetlobna terapija, akupresura, thai-chi ter masažna terapija (Baker idr., 2014, v Maness in Khan, 2015). Ostale dopolnilne metode vključujejo biblioterapijo, homeopatijo, aromaterapijo ter uživanje hormonov (npr. melatonina) in aminokislin oz. njihovih vmesnih produktov (npr. triptofana, 5-hidroksitriptofana).

Našteti alternativni pristopi nimajo stabilnih kliničnih smernic za uporabo v zdravljenju (Attele idr., 2000; Zhao idr., 2023). Strokovna skupina Ameriške akademije za medicino spanja (Sateia idr., 2017) zaradi pomanjkanja dokazov o učinkovitosti za zdravljenje nespečnosti odsvetuje uporabo melatonina, triptofana in baldrijana. Kljub temu priljubljenost omenjenih pristopov v zadnjih letih narašča, predvsem zaradi njihove relativno visoke dostopnosti in manjšega števila predvidenih stranskih učinkov. Uporabna vrednost komplementarnih in alternativnih pristopov ostaja vprašljiva, saj raziskave o teh pristopih niso številčne, prav tako ne dosegajo visoke metodološke kakovosti. Avtorji raziskav in metaanaliz, ki razglabljajo o njihovih učinkih, poudarjajo potrebo po dodatnih raziskavah ter multidisciplinarnih posvetih za potrditev domnevnih ugotovitev o teh pristopih (McGoldrick, 2012; Zhao idr., 2023).

Digitalne intervencije za zdravljenje nespečnosti

V dobi digitalizacije so se določene intervencije za zdravljenje nespečnosti, kot je kognitivno-vedenjska terapija za nespečnost, prenesle na mobilne aplikacije in spletne platforme, kar je povečalo njihovo dostopnost in omogočilo zdravljenje brez terapevta. Raziskave kažejo, da digitalna oblika kognitivno-vedenjske terapije za nespečnost učinkovito zmanjšuje simptome in izboljša kvaliteto spanja, čeprav so učinki praviloma manj izraziti kot pri terapiji v živo. Terapevtova podpora namreč pomaga povečati pacientovo angažiranost in motivacijo za izvedbo intervencije, obenem pa omogoča večjo individualizacijo terapevtskega procesa, zato se v praksi priporoča uporaba hibridnega pristopa. Ta združuje digitalno terapijo s terapevtsko obravnavo v živo (Hwang idr., 2025). Z razvojem umetne inteligence se vrzel med digitalnimi oblikami terapij in terapijami v živo manjša, saj postajajo digitalne terapije vse bolj dovršene. Dodatek klepetalnega robota (angl. chatbota) je po raziskavi W. S. Chan in sodelavcev (2024) prispeval k večji učinkovitosti zdravljenja nespečnosti na daljavo, saj je bolnikom nudil podporo, podobno človeški. Digitalne intervencije za zdravljenje nespečnosti tako predstavljajo uporabno dopolnilo tradicionalnim pristopom. Vendar pa njihova uporaba, glede na ugotovitve raziskav o uporabi digitalnih naprav pred spanjem (npr. raziskave G. J. Hjetland in sodelavcev (2025)), odpira vprašanje, ali bi tovrstne oblike terapije dolgoročno negativno vplivale na kakovost spanja zaradi izpostavljenosti modri svetlobi, ki dokazano povečuje tveganje za nespečnost. Glede na pregledano literaturo velja, da bo razvoj digitalnih oblik zdravljenja nespečnosti zahteval še veliko pozornosti in premisleka.

Razvoj digitalnih oblik zdravljenja nespečnosti odpira prostor za integracijo različnih pristopov, pri čemer prvo izbiro predstavlja nefarmakološko zdravljenje, farmakološko zdravljenje pa izbiro, prisotno zgolj v primerih nezadostne učinkovitosti nefarmakoloških metod. V prihodnje bo obravnava kronične nespečnosti najverjetneje temeljila na prepletu digitalnih in klasičnih metod, kar bo povečalo dostopnost in učinkovitost zdravljenja.

Zaključek

Nespečnost je trdovratna motnja, ki močno povečuje tveganje za nastanek številnih psiholoških in fizioloških težav, zato je njena zgodnja obravnava ključnega pomena. Stroka kot najučinkovitejšo intervencijo priporoča večkomponentno kognitivno-vedenjsko terapijo, ki ima dolgoročne učinke brez tveganja za odvisnost in je, za razliko od komplementarnih intervencij, znanstveno dokazana. Kljub relativni enotnosti strokovnih poročil je nujno, da terapevt vsako možnost zdravljenja kritično ovrednoti in obravnava v skladu z individualnimi lastnostmi ter željami bolnika, saj se pozitivni učinki najpogosteje pojavijo takrat, kadar obstaja usklajenost med pričakovanji in izbrano terapijo.

Potrebne so dodatne raziskave, zlasti na področju kombiniranih pristopov in prilagoditev kognitivno-vedenjske terapije za nespečnost pri različnih populacijah, npr. pri mladostnikih ali starostnikih. Izzivi, kot so omejena dostopnost strokovne pomoči in slabo poznavanje dejstev o nespečnosti, kažejo na potrebo po dodatnih ukrepih, npr. po izobraževalnih priročnikih za splošno javnost, ki bi celostno in na preprost način pojasnili simptome ter načine pomoči. Predstavljeni ukrepi bi lahko služili kot dopolnilo h kliničnemu zdravljenju nespečnosti. Področje zdravljenja motenj spanja mora tudi v prihodnje ostati v ospredju klinične in raziskovalne prakse sodobnega sveta, saj kakovosten spanec predstavlja temelj celostnega zdravja slehernega posameznika.

Viri in literatura

American Association of Sleep Medicine. (2014). ICSD-3: International Classification of Sleep Disorders (3. izd.). American Association of Sleep Medicine.

American Psychiatric Association (2013). DSM-5: Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders (5. izd.). American Psychiatric Association.

Attele, A. S., Xie, J. T. in Yuan, C. S. (2000). Treatment of insomnia: An alternative approach. Alternative Medicine Review, 5(3), 249–259. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/10869104/

Bastien, C. H., Vallieres, A. in Morin, C. M. (2004). Precipitating factors of insomnia. Behavioral Sleep Medicine, 2(1), 50–62. https://doi.org/10.1207/s15402010bsm0201_5

Bubu, O. M., Brannick, M., Mortimer, J., Umasabor-Bubu, O., Sebastião, Y. V., Wen, Y., Schwartz, S., Borenstein, A. R., Wu, Y., Morgan, D. in Anderson, W. M. (2017). Sleep, cognitive impairment, and Alzheimer’s disease: A systematic review and meta-analysis. Sleep, 40(1). https://doi.org/10.1093/sleep/zsw032

Capiau, A., Huys, L., van Poelgeest, E., van der Velde, N., Petrovic, M., Somers, A. in the EuGMS Task, Finish Group on FRIDs. (2022). Therapeutic dilemmas with benzodiazepines and Z-drugs: Insomnia and anxiety disorders versus increased fall risk: A clinical review. European Geriatric Medicine, 14(4), 697–708. https://doi.org/10.1007/s41999-022-00731-4

Chan, W. S., Cheng, W. Y., Lok, S. H. C., Cheah, A. K. M., Lee, A. K. W., Ng, A. S. Y. in Kowatsch, T. (2024). Assessing the short-term efficacy of digital cognitive behavioral therapy for insomnia with different types of coaching: Randomized controlled comparative trial. JMIR Mental Health, 11. https://doi.org/10.2196/51716

Chopdar, M. in Mira, O. P. (2022). Effects of alternative treatments and holistic health approach for the management of insomnia. Research Article, 1(2). https://www.embarpublishers.com/assets/articles/1659268253.pdf

Deuschle, M., Schredl, M., Schilling, C., Wüst, S., Frank, J., Witt, S. H., Rietschel, M., Buckert, M., Meyer-Lindenberg, A. in Schulze, T. G. (2010). Association between a serotonin transporter length polymorphism and primary insomnia. Sleep, 33(3), 343–347. https://doi.org/10.1093/sleep/33.3.343

Edinger, J. D., Arnedt, J. T., Bertisch, S. M., Carney, C. E., Harrington, J. J., Lichstein, K. L., Sateia, M. J., Troxel, W. M., Zhou, E. S., Kazmi, U., Heald, J. L. in Martin, J. L. (2021). Behavioral and psychological treatments for chronic insomnia disorder in adults: An American Academy of Sleep Medicine clinical practice guideline. Journal of Clinical Sleep Medicine, 17(2), 255–262. https://doi.org/10.5664/jcsm.8986

Gehrman, P. R., Meltzer, L. J., Moore, M., Pack, A. I., Perlis, M. L., Eaves, L. J. in Silberg, J. L. (2011). Heritability of insomnia symptoms in youth and their relationship to depression and anxiety. Sleep, 34(12), 1641–1646. https://doi.org/10.5665/sleep.1424

Germain, A. (2013). Sleep disturbances as the hallmark of PTSD: Where are we now? The American Journal of Psychiatry, 170(4), 372–382. https://doi.org/10.1176/appi.ajp.2012.12040432

Hertenstein, E., Feige, B., Gmeiner, T., Kienzler, C., Spiegelhalder, K., Johann, A., Jansson-Fröjmark, M., Palagini, L., Rücker, G., Riemann, D. in Baglioni, C. (2019). Insomnia as a predictor of mental disorders: A systematic review and meta-analysis. Sleep Medicine Reviews, 43, 96–105. https://doi.org/10.1016/j.smrv.2018.10.006

Hjetland, G. J., Skogen, J. C., Hysing, M., Gradisar, M. in Sivertsen, B. (2025). How and when screens are used: Comparing different screen activities and sleep in Norwegian university students. Frontiers in Psychiatry, 16. https://doi.org/10.3389/fpsyt.2025.1548273

Hossain, M. F. (2020). An overview of insomnia and its treatment. Archives of NIMH, 3(2), 3–9. https://nimh.gov.bd/english/wp-content/uploads/2023/11/02-Review-Article-An-overview-of-insomnia-and-its-treatment.pdf

Hwang, J. W., Lee, G. E., Woo, J. H., Kim, S. M. in Kwon, J. Y. (2025). Systematic review and meta-analysis on fully automated digital cognitive behavioral therapy for insomnia. NPJ Digital Medicine, 8, 157. https://doi.org/10.1038/s41746-025-01514-4

Jansen, P. R., Watanabe, K., Stringer, S., Skene, N., Bryois, J., Hammerschlag, A. R., de Leeuw, C. A., Benjamins, J. S., Muñoz-Manchado, A. B., Nagel, M., Savage, J. E., Tiemeier, H., White, T., The 23andMe Research Team, Tung, J. Y., Hinds, D. A., Vacic, V., Wang, X., Sullivan, P. F., … Posthuma, D. (2019). Genome-wide analysis of insomnia in 1,331,010 individuals identifies new risk loci and functional pathways. Nature Genetics, 51(3), 394–403. https://doi.org/10.1038/s41588-018-0333-3

Kripke, D. F. (2000). Chronic hypnotic use: Deadly risks, doubtful benefit. Sleep Medicine Reviews, 4(1), 5–20. https://doi.org/10.1053/smrv.1999.0076

LeBlanc, M., Mérette, C., Savard, J., Ivers, H., Baillargeon, L. in Morin, C. M. (2009). Incidence and risk factors of insomnia in a population-based sample. Sleep, 32(8), 1027–1037. https://doi.org/10.1093/sleep/32.8.1027

Levenson, J. C., Shensa, A., Sidani, J. E., Colditz, J. B. in Primack, B. A. (2016). The association between social media use and sleep disturbance among young adults. Preventive Medicine, 85, 36–41. https://doi.org/10.1016/j.ypmed.2016.01.001

Maness, D. L. in Khan, M. (2015). Nonpharmacologic management of chronic insomnia. American Family Physician, 92(12), 1058–1064. https://www.aafp.org/pubs/afp/issues/2015/1215/p1058.pdf

McGoldrick, J. T. (2012). Alternative and complimentary methods in the treatment of sleep disorders and/or insomnia. (Senior research project, Logan College of Chiropractic). Logan University. https://www.logan.edu/mm/files/LRC/Senior-Research/2012-Apr-15.pdf

Mookerjee, N., Schmalbach, N. in Roy, S. (2023). Comorbidities and risk factors associated with insomnia in the elderly population. Journal of Primary Care and Community Health, 14. https://doi.org/10.1177/21501319231168721

Morin, C. M. in Jarrin, D. C. (2022). Epidemiology of insomnia: Prevalence, course, risk factors, and public health burden. Sleep Medicine Clinics, 17(2), 173–191. https://doi.org/10.1016/j.jsmc.2022.03.003

National Heart, Lung, and Blood Institute. (2022). Insomnia – Causes and risk factors. U.S. Department of Health and Human Services, National Institutes of Health. https://www.nhlbi.nih.gov/health/insomnia/causes

Phillips, B. in Mannino, D. (2005). Correlates of sleep complaints in adults: The ARIC study. Journal of Clinical Sleep Medicine, 1(3), 277–283. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/17566189/

Riemann, D., Espie, C. A., Altena, E., Arnardottir, E. S., Baglioni, C., Bassetti, C. L. A., Bastien, C., Berzina, N., Bjorvatn, B., Dikeos, D., Dolenc Groselj, L., Ellis, J. G., Garcia-Borreguero, D., Geoffroy, P. A., Gjerstad, M., … Spiegelhalder, K. (2023). The European Insomnia Guideline: An update on the diagnosis and treatment of insomnia 2023. Journal of Sleep Research, 32(6), e14035. https://doi.org/10.1111/jsr.14035

Sateia, M. J. (2014). International classification of sleep disorders – Third edition: Highlights and modifications. Chest, 146(5), 1387-1399. https://doi.org/10.1378/chest.14-0970

Sateia, M. J., Buysse, D. J., Krystal, A. D., Neubauer, D. N. in Heald, J. L. (2017). Clinical practice guideline for the pharmacologic treatment of chronic insomnia in adults: An American Academy of Sleep Medicine clinical practice guideline. Journal of Clinical Sleep Medicine, 13(2), 307–349. https://doi.org/10.5664/jcsm.6470

Singareddy, R., Vgontzas, A. N., Fernandez-Mendoza, J., Liao, D., Calhoun, S., Shaffer, M. L. in Bixler, E. O. (2012). Risk factors for incident chronic insomnia: A general population prospective study. Sleep, 35(12), 1769–1778. https://doi.org/10.1016/j.sleep.2011.10.033

Summer, J. V. (2025). REM sleep: What it is and why it’s important. Sleep Foundation. https://www.sleepfoundation.org/stages-of-sleep/rem-sleep

Sun, M., Zhang, Q., Han, Y. in Liu, J. (2024). Sleep quality and subjective cognitive decline among older adults: The mediating role of anxiety/depression and worries. Journal of Aging Research, 2024, 4946303. https://doi.org/10.1155/2024/4946303

Suni, E. (2025). Stages of sleep: What happens in a normal sleep cycle? Sleep Foundation. https://www.sleepfoundation.org/stages-of-sleep

Whitney, P., Hinson, J. M., Jackson, M. L. in Van Dongen, H. P. A. (2015). Feedback blunting: Total sleep deprivation impairs decision making that requires updating based on feedback. Sleep, 38(5), 745–754. https://doi.org/10.5665/sleep.4668

World Health Organization. (2019). International classification of diseases for mortality and morbidity statistics (11. revizija). https://icd.who.int/

Zhang, X., Yin, J., Sun, X., Qu, Z., Zhang, J. in Zhang, H. (2024). The association between insomnia and cognitive decline: A scoping review. Sleep Medicine, 124, 540–550. https://doi.org/10.1016/j.sleep.2024.10.021

Zhao, F.-Y., Xu, P., Kennedy, G. A., Conduit, R., Zhang, W.-J., Wang, Y.-M., Fu, Q.-Q. in Zheng, Z. (2023). Identifying complementary and alternative medicine recommendations for insomnia treatment and care: A systematic review and critical assessment of comprehensive clinical practice guidelines. Frontiers in Public Health, 11, 1157419. https://doi.org/10.3389/fpubh.2023.1157419