Zdravljenje posttravmatske stresne motnje s hipnozo

Posttravmatska stresna motnja (PTSM) je duševna motnja, ki se lahko pojavi pri posamezniku, kadar ta meni, da je ogroženo življenje, telesna integriteta ali varnost ter ob tem doživlja občutke strahu, groze in nemoči. Zanjo so značilni simptomi ponovnega podoživljanja, simptomi izogibanja, simptomi vzburjenosti in reaktivnosti ter simptomi, ki se izražajo v spremenjeni kogniciji in razpoloženju. Simptomi PTSM lahko močno vplivajo na posameznikovo vsakodnevno delovanje in njegovo kakovost življenja. Namen prispevka je predstaviti hipnozo kot enega izmed možnih pristopov za zdravljenje PTSM ter osvetliti njeno učinkovitost in terapevtski potencial. V članku smo proučevali uporabo hipnoze kot potencialno metodo zdravljenja PTSM, pri čemer smo predstavili teoretično ozadje hipnoze, njene mehanizme delovanja, pomanjkljivosti in nevarnosti hipnoterapije ter pregledali aktualne raziskave na tem področju. Raziskave kažejo, da hipnoza predstavlja obetaven način za zdravljenje PTSM. K temu pripomore podobnost med hipnotičnim stanjem in simptomi PTSM ter višja povprečna hipnotibilnost klientov s to motnjo. Hipnozo se lahko uporablja na različne načine (npr. za zmanjševanje simptomov anksioznosti, reintegracijo travmatičnih izkušenj itd.), pri čemer je ena izmed njenih ključnih prednosti možnost kombiniranja z drugimi oblikami terapij (npr. vedenjsko-kognitivno terapijo, terapijo z izpostavitvijo in psihodinamsko terapijo). Njena učinkovitost pa je primerljiva z drugimi metodami zdravljenja. Kljub obetavnim rezultatom pa moramo biti pri interpretaciji ugotovitev nekoliko previdni, saj je raziskovalno področje še vedno omejeno s pomanjkanjem empiričnih študij ustrezne kakovosti, kar otežuje zaključevanje o uspešnosti hipnoterapije ter dolgotrajnih učinkih hipnoze pri zdravljenju PTSM.

Uvod

V luči dogajanj, ki jim je bila zadnja leta izpostavljena tako Slovenija kot tudi svet (pandemija, naravne katastrofe, strelski napadi na šolah, vojne itd.), lahko pričakujemo porast diagnoz posttravmatske stresne motnje (v nadaljevanju PTSM), zaradi česar je pomembno, da poznamo različne načine pomoči, saj se nanje posamezniki lahko različno odzivajo. Ena od teh tehnik je tudi hipnoza, ki pa je s strani znanstvenih krogov prejela le malo pozornosti. Namen tega prispevka je predstaviti uporabo hipnoze pri zdravljenju PTSM ter osvetliti njen terapevtski potencial in učinkovitost pri zdravljenju kompleksnih duševnih motenj, kot je tudi PTSM. S prispevkom želiva prispevati k boljšemu razumevanju te tehnike ter spodbuditi nadaljnje raziskave in razpravo o njeni vlogi pri zdravljenju PTSM. 

Posttravmatska stresna motnja (PTSM)

PTSM (angl. posttraumatic stress disorder) je motnja, ki se lahko pojavi pri posamezniku takrat, ko meni, da je ogroženo življenje, telesna integriteta ali varnost ter doživlja strah, grozo ali nemoč (APA, 2023). PTSM se pri posameznikih izraža skozi simptome ponovnega podoživljanja travmatičnega dogodka, kar pomeni, da se posameznik vede ali počuti, kot da ponovno doživlja travmatičen dogodek. Za posameznike s PTSM je značilno, da se izogibajo dražljajem, ki so povezani s travmatično izkušnjo, prav tako pa je pri osebah s PTSM mogoče opaziti negativne spremembe v vzburjenosti, reaktivnosti, kogniciji in razpoloženju (National Institute of Mental Health, b. d.). PTSM najpogosteje sprožijo dogodki, v katerih je posameznik neposredno ali posredno izpostavljen smrti, grožnji s smrtjo, hudim poškodbam ali spolnemu nasilju (American Psychiatric Association, 2013). Med travmatične dogodke uvrščamo tudi vojaške spopade, streljanje, nasilje, ugrabitev, teroristične napade, mučenje, trpinčenje, naravne katastrofe, prometne nesreče in podobno (Cvetek, 2010).

PTSM se lahko pojavi pri kateri koli starosti, takoj po prvem letu življenja (American Psychiatric Association, 2013), saj pred tem otrok nima dovolj razvitih spominskih struktur, ki bi mu omogočile, da si travmatičen dogodek zapomni in ga prikliče (Simonelli, 2013). Simptomi PTSM se običajno pojavijo v prvih treh mesecih po travmatičnem dogodku, lahko pa tudi mesece ali leta kasneje. Pojav zakasnelega izražanja simptomov (angl. delayed expression) lahko znatno oteži pravočasno postavitev diagnoze, saj je zaradi odsotnosti zgodnjih znakov PTSM ta težje prepoznaven. Poleg zakasnitve se simptomi tudi pogosto spreminjajo skozi čas, značilno pa je tudi, da je v nekaterih obdobjih bolj izražena ena, v drugih pa druga vrsta simptomov. Prav tako je trajanje simptomov zelo različno in odvisno od posameznika. Polovica odraslih posameznikov s PTSM ozdravi v roku treh mesecev, medtem ko nekateri posamezniki ohranijo simptome več kot 12 mesecev, v nekaterih primerih pa tudi več kot 50 let (American Psychiatric Association, 2013). Pri tem pa je pomembno omeniti, da se simptomi lahko ponovno pojavijo in postanejo še intenzivnejši kot posledica spominjanja na prvotno travmo, doživljanja različnih življenjskih stresorjev ali pa zaradi novo doživete travme. Pri starejših posameznikih lahko slabše zdravje, slabše kognitivno delovanje in socialna izolacija poslabšajo simptome PTSM (American Psychiatric Association, 2013). 

V splošnem poznamo štiri vrste simptomov pri PTSM (National Institute of Mental Health, b. d.). Prvo skupino zajemajo simptomi ponovnega podoživljanja. Med te uvrščamo prebliske (angl. flashbacks), ponavljajoče se spomine in sanje, povezane z dogodkom, vznemirjajoče misli ter telesne znake stresa. Drugo skupino sestavljajo simptomi izogibanja, ki se pri osebi izražajo skozi težnjo po izogibanju krajem, dogodkom, predmetom, mislim ali občutkom, ki so povezani s travmatičnim dogodkom. Tretjo skupino predstavljajo simptomi vzburjenosti in reaktivnosti zaradi katerih je posameznik občutno bolj napet, razdražen ali pretirano plašljiv, lahko ima težave s koncentracijo in spanjem ter izkazuje impulzivno ali destruktivno vedenje. Četrta skupina simptomov pa se izraža na ravni spremenjene kognicije in razpoloženja, kamor sodijo težave s spominjanjem travmatičnega dogodka, negativne misli o sebi ali svetu, občutki krivde, vztrajajoča negativna čustva, izguba zanimanja za stvari in dejavnosti, ki so bile posamezniku prej všeč, občutki socialne izolacije ter težave pri doživljanju pozitivnih čustev (National Institute of Mental Health, b. d.).

S prevalenco 3,9 % v splošni populaciji PTSM predstavlja pomemben javnozdravstveni problem (World Health Organization, 2024). Zhai in Du (2024) na vzorcu ameriških študentov ugotavljata, da se prevalenca zadnja leta povečuje. Do podobnih ugotovitev so prišli tudi Jones idr. (2024), ki ugotavljajo, da se je prevalenca PTSM na ameriških tleh povečala predvsem pri populaciji žensk, LGBTQIA-posameznikih in tistih z nižjim SES (angl. socioeconomic status). Demesmaeker idr. (2025) so zaznali povečanje prevalence PTSM tudi v Franciji, in sicer predvsem pri ženskah in mlajših posameznikih. Podoben trend velja tudi za Nemčijo, kjer so med letoma 2012 in 2022 zaznali dvokratno povečanje diagnoz PTSM (Thom idr., 2024). Izjemno povečanje prevalence PTSM pa je mogoče zaznati tudi pri splošnem prebivalstvu Ukrajine (Lushchak idr., 2024) in med Palestinci, ki so med izraelsko-palestinskim konfliktom živeli v Gazi (Aldabbour idr., 2025).

Na pojav PTSM vplivajo pretravmatični (pred travmo), peritravmatični (med ali takoj po travmi) in posttravmatični dejavniki (po travmatični izkušnji), ki pojasnijo, zakaj nekateri posamezniki po travmatični izkušnji razvijejo PTSM, drugi pa ne (Tortella-Feliu idr., 2019). Pretravmatični dejavniki tveganja za razvoj PTSM, ki imajo največjo napovedno veljavnost, vključujejo predhodno zgodovino duševnih motenj (npr. anksiozne, depresivne motnje), ki posameznika naredijo bolj ranljivega in neučinkovitega pri spoprijemanju s prihodnjimi življenjskimi stresorji oz. travmami (Jones idr., 2024), kar je lahko posledica posameznikove že oslabljene sposobnosti samoregulacije misli in čustev (Koenen, 2006). Pretravmatičen dejavnik tveganja je tudi predhodna izkušnja travme, ki vpliva na posameznikovo sposobnost regulacije čustev, dojemanja sebe (npr. kot šibkega) in drugih (npr. kot nevarne, nezanesljive) ter disregulacija hipotalamusne-hipofizne-nadledvične osi (HPA os). Posameznik zaradi navedenih razlogov pri naslednji travmatični izkušnji težje uravnava intenzivna negativna čustva, ki jih doživlja (npr. strah), potrdi svoja negativna predhodna prepričanja o sebi in drugih, si ne poišče pomoči, obenem pa izkusi zelo intenziven stresni odziv zaradi pretirano aktivne HPA-osi, kar znatno poveča verjetnost pojava PTSM (Jones idr., 2024). Med pretravmatične dejavnike tveganja vključujemo še spolno usmerjenost (LGBTQIA-posamezniki), raso in etnično pripadnost (npr. temnopolti posamezniki), saj so verjetno zaradi svoje pripadnosti marginaliziranim skupinam bolj izpostavljeni stresnim in težkim življenjskim situacijam (Sayed idr., 2015). Ženski spol je tudi eden od pretravmatičnih dejavnikov tveganja za pojav PTSM. Ena od možnih razlag tega dejavnika navaja, da so ženske bolj ranljive pri morebitnem nasilnem napadu, ki ga v večini primerov izvede moški, saj ima večjo fizično moč kot one same. Za žensko, v primerjavi z moškim, je napad običajno tudi bolj ogrožajoč in lahko nosi večje posledice (Breslau idr., 1999). Peritravmatična dejavnika z zanesljivo napovedno vrednostjo sta intenzivnost travmatične izkušnje – bolj kot je za posameznika dogodek intenziven, močnejši  je njegov stresni odziv, kar lahko oteži njegovo predelavo travmatične izkušnje (Memarzia idr., 2021) ter peritravmatska, ki vključuje doživljanje depersonalizacije (občutek ločenosti od lastnega telesa), derealizacije (občutek neresničnosti okolja), disociativne amnezije (izguba spomina na dele dogodka), čustvene otopelosti ter spremenjenega zaznavanja časa. Peritravmatska disociacija lahko poveča tveganje za razvoj PTSM, saj moti običajno obdelavo oz. procesiranje informacij med travmatičnim dogodkom, ravno tako pa ovira konsolidacijo travmatičnega spomina v avtobiografski spomin, zaradi česar spomin na travmatičen dogodek ostane fragmentiran oz. nepopoln (Jones idr., 2024). Posttravmatski dejavnik, ki najbolj zanesljivo napoveduje razvoj PTSM, je predhodni razvoj akutne stresne motnje (navidezno identična motnja kot PTSM, ki izzveni v roku 4 tednov). Post-travmatična bolečina in stiska, ki ju posameznik občuti zaradi akutno stresne motnje, služi kot opomnik na travmatični dogodek, kar lahko sproži simptome ponovnega podoživljanja in/ali negativnega vrednotenja sebe, drugih in sveta, zaradi česar je predelava samega travmatičnega dogodka otežena (Jones idr., 2024). Posttravmatični dejavnik, ki tudi v veliki meri vpliva na razvoj PTSM, je ponavljajoča izpostavljenost dejavnikom, ki spominjajo na travmatičen dogodek (American Psychiatric Association, 2013), saj lahko sprožijo vsiljive oz. neželene spomine na travmatični dogodek, ki lahko povzročijo simptome ponovnega podoživljanja, okrepijo posameznikov občutek strahu ali pa celo povzročijo disociacijo (Kleim idr., 2012).

Na drugi strani pa imamo dejavnike, ki zmanjšujejo verjetnost za pojav PTSM. Varovalni dejavniki pri pojavu PTSM predstavljajo odsotnost zgoraj naštetih dejavnikov tveganja. Poleg tega pa poznamo še nekaj varovalnih dejavnikov z visoko napovedno vrednostjo. Eden izmed teh dejavnikov je iskanje in prejemanje pomoči ter opore s strani prijateljev, družine in podpornih skupin (National Institute of Mental Health, b. d.). Socialna podpora lahko posamezniku pomaga pri spoprijemanju s travmatično izkušnjo, pri iskanju pomoči,  ponuja mu tudi okolje, kjer se počuti sprejetega in razumljenega ter tako izboljša njegovo počutje in zmanjša akutno stisko, ki jo doživlja (U. S. Department of Veteran Affairs, 2025). Varovalni dejavnik je tudi razvitost adaptivnih strategij za spoprijemanje s stresnimi oz. travmatičnimi dogodki (National Institute of Mental Health, b. d.). Littleton idr. (2007) so v svoji študiji ugotovili, da je uporaba adaptivne strategije približevanja usmerjene na problem oz. vedenje (problem/behavioral approach) najbolj učinkovita pri zmanjševanju stiske oz. stresa po travmatičnem dogodku (npr. nasloviti problem, ki povzroča stisko, izdelava načrta za obvladovanje stresorja, iskanje čustvene podpore …). Navsezadnje pa je varovalni dejavnik tudi posameznikova pripravljenost na travmatičen dogodek in pozitivno ali nevtralno vrednotenje stresnega dogodka (posameznik dogodka ne doživlja kot izključno ogrožajočega ali negativnega), ki zmanjša posameznikov stresni odziv na travmatičen dogodek, kar lahko posledično tudi zmanjša verjetnost pojava PTSM (Huffman idr., 2025).

V določenih primerih se lahko pri posameznikih razvije kompleksna posttravmatska stresna motnja. Ta motnja se od PTSM razlikuje po tem, da so posamezniki dlje časa izpostavljeni travmatični izkušnji. Prav zaradi te daljše izpostavljenosti pa se lahko pri kompleksni posttravmatski stresni motnji pojavi še nekoliko več simptomov (ki so sicer karakteristični tudi za enostavno obliko PTSM), kot so težave s čustveno regulacijo, negativna percepcija jaza, spremembe v vrednotnem sistemu in težave v odnosih (Morales-Brown, 2023). 

Hipnoza

Hipnoza je postopek ali stanje, ki ga povzroči ta postopek, pri katerem se uporabljajo sugestije za doseganje sprememb v občutenju, zaznavanju, spoznavanju, čustvovanju ali nadzoru nad vedenjem (APA, 2018b). Lahko pa jo razumemo tudi kot metodo za raziskovanje notranjega sveta, saj omogoča dostop do vsebin, ki so zavednemu delu nedostopne. V stanju hipnoze je hipnotiziran subjekt bolj dovzeten za upoštevanje hipnotizerjevih sugestij ter njegovih navodil. Za stanje hipnoze je značilna tudi zožena pozornost, zmanjšana vzdraženost subjekta zaradi zunanjega okolja, okrepljen priklic spominov, izkrivljanje zaznav in halucinacije ter amnezija hipnotične izkušnje po tem, ko se posameznik prebudi iz hipnotičnega stanja (Chan idr., 2021).

S pomočjo hipnoze lahko razrešujemo intrapsihične konflikte oz. stiske, krepimo telesno in psihično zdravje ter izboljšamo kakovost našega življenja (Chan idr., 2021). To lahko dosežemo na različne načine. Terhune idr. (2017) navajajo, da imajo sugestije v stanju hipnoze veliko terapevtsko moč, saj lahko spreminjajo klientove nefunkcionalne vzorce mišljenja, vedenja in zaznavanja. Do tega pride zaradi zmanjšane aktivnosti v privzetem možganskem omrežju (angl. default mode network) in dorzalnem anteriornem cingulatnem korteksu, povečane funkcionalne povezanosti med desnim dorzolateralnim prefrontalnim korteksom in omrežjem zaznavnosti pomembnosti (angl. salience network) in zmanjšane povezanosti med desnim dorzolateralnim prefrontalnim korteksom in posteriornim cingulatnim korteksom (Jiang idr., 2016). Pri tem pa je pomembno, da so sugestije, ki jih terapevt oblikuje, prilagojene klientovim potrebam. Sugestije se med seboj zelo razlikujejo, največkrat pa temeljijo na spodbujanju pozitivnega spoprijemanja s pričakovanimi prihodnjimi dogodki, razvijanju strategij sproščanja ter krepitvi rezilientnosti pri soočanju s stresorji ali neprijetnimi dogodki, raziskovanju in drugačnem (npr. nevtralnem, pozitivnem) vrednotenju preteklih dogodkov ter spodbujanju samozavesti, sreče, samoučinkovitosti, splošnega blagostanja, sočutja do sebe in drugih ter optimizma (Elkins, 2016). V hipnotičnem stanju je subjekt manj kritičen do sebe in svojega načina razmišljanja. To mu omogoči, da pomisli na vrsto možnih rešitev za določen problem, ne da bi jih pri tem predhodno kritično ovrednotil in avtomatsko zavrgel. Stanje hipnoze posamezniku tudi omogoči, da izvede različne simulacije reševanja določenega problema, s čimer lahko presodi ali so rešitve ustrezne ali neustrezne. Če posameznik dobi občutek, da je pri reševanju svojega problema v simulaciji uspešen, lahko pridobi zadostno mero samozavesti in motivacije, da to rešitev preizkusi tudi v resničnem življenju. Na ta način se v nezavednem vzpostavi nov vzorec delovanja, ki se lahko nato izrazi tudi v budnem stanju (Sanders, 1976). 

Hipnoterapija je oblika terapije, ki temelji na uporabi hipnoze, s pomočjo katere lahko dosežemo stanje globoke sproščenosti in spremenjene zavesti (Uijtenbogaardt, 2019). Usmerjena je v lajšanje simptomov, modifikacijo vedenjskih vzorcev ali spreminjanja osebnosti posameznika (APA, 2018c). Je znanstveno podprta oblika zdravljenja, ki se uporablja za lajšanje telesnih in psiholoških simptomov, povezanih z različnimi duševnimi ali telesnimi motnjami, kot so npr. depresija in sindrom razdražljivega črevesja (Van Tilburg idr., 2024). Kako hitro posameznik doseže hipnotično stanje pa je odvisno od njegove hipnotibilnosti. Hipnotibilnost se nanaša na posameznikovo dovzetnost za vstop v stanje hipnoze in/ali sprejemanje sugestij hipnotizerja (Santarcangelo in Manzoni, 2022). Bolj kot je posameznik hipnotibilen, bolj bo odziven na hipnoterapijo in lažje ter hitreje bo prilagajal svoje zaznavanje, čustvovanje, mišljenje in vedenje (Elkins idr., 2015a). 

Hipnoza je sestavljena iz petih zaporednih faz (Clarke, 2013). Prva, začetna faza hipnoze, imenovana indukcija, vključuje postopek, ki klienta pripelje do hipnotičnega stanja. Za to fazo je značilno omejeno zaznavanje zunanjega sveta ter večja pozornost subjekta na svoj notranji svet in hipnotizerjev glas. Uspešnost faze indukcije pa je v veliki meri odvisna od posameznikove hipnotibilnosti (Woody in Sadler, 2016). Sledi faza poglabljanja, kjer hipnotizer poskuša z različnimi tehnikami poglobiti hipnotično stanje subjekta, kar omogoči, da posameznik postane bolj sprejemljiv za sugestije hipnotizerja, obenem pa lahko tudi lažje dostopa do svojih spominov. Zatem sledi faza terapevtskih sugestij. Ko je klient v stanju globoke osredotočenosti in sproščenosti, se njegova sposobnost za spremembe, osebnostno rast ter zmožnost za spopadanje z neželenimi vzorci vedenja in mišljenja bistveno poveča. Sugestije terapevta, ki klientu pomagajo doseči spremembe, so lahko zelo različne (indirektne, direktne, v obliki vprašanj, ki lahko zahtevajo odgovor ali ne itd.). Naslednja stopnja hipnoze so post-hipnotične sugestije, ki povečajo verjetnost, da se bo nekaj zgodilo v prihodnosti. Klientu bo na primer sugerirano, da bo vsakič ob preveliki meri anksioznosti uporabil novo naučeno dihalno tehniko za sprostitev. Zadnja faza hipnoze, ki označuje konec hipnotičnega procesa, se imenuje faza prebujanja oz. zbujanja. V tej fazi se klienta pod vodstvom ’’prebudi’’ oz. preusmeri iz hipnotičnega nazaj v predhipnotično stanje. Pred tem je potrebno odstraniti vse sugestije, ki so služile indukciji oz. poglabljanju hipnotičnega stanja (npr. »vaše roke bodo postale tople in mehke kot razkuhani nudli«). Klienta se iz hipnotičnega stanja prebuja postopoma, saj je pomembno, da prehod ni nenaden (Clarke, 2013).

Uporaba hipnoze pri zdravljenju PTSM

Eden izmed načinov za zdravljenje PTSM je hipnoza, ki jo v metaanalizi O’Toole idr. (2016) ter Rotaru in Rusu (2015) potrjujejo kot učinkovito obliko zdravljenja in zmanjševanja simptomov PTSM. Ljudje med travmatičnimi izkušnjami pogosto doživijo stanje, ki spominja na hipnotično stanje (Evans, 2003). Podobnost med obema stanjema se kaže predvsem v prisotnosti disociativnih simptomov, kot sta spremenjeno zavedanje in čustvena otopelost (Spiegel in Cardena, 1990; Vermetten in Douglas Bremner, 2004), zaradi česar se lahko hipnozo uporablja za dostopanje do disociiranih travmatičnih spominov ter za terapevtsko delo z njimi (Spiegel in Cardena, 1990). K temu naj bi pripomogla tudi višja hipnotibilnost posameznikov s PTSM v primerjavi s splošno populacijo, kar neposredno vpliva na večjo učinkovitost hipnoterapije (Bryant idr., 2001; Bryant idr., 2003; Vermetten in Douglas Bremner, 2004). Višja hipnotibilnost posameznikov s PTSM naj bi bila povezana z vplivom travm, ki lahko okrepijo hipnotibilnost posameznikov. Po drugi strani pa bi lahko bila ta povezava posledica tega, da so nekateri posamezniki z višjo hipnotibilnostjo bolj podvrženi pojavu PTSM po doživetju travmatičnih izkušenj (Eads in Wark, 2015). Pred pričetkom terapije lahko posameznikovo hipnotibilnost preverimo z različnimi lestvicami. Najpopularnejši sta Stanfordska lestvica hipnotibilnosti in Harvardska lestvica hipnotibilnosti (Elkins idr., 2015b), pri čemer merjenje hipnotibilnosti klientov pred začetkom hipnoterapije ni ravno pogosta in običajna praksa (Kihlstrom, 2023). Preizkusi za ugotavljanje hipnotibilnosti namreč vzamejo precej časa, saj lahko trajajo več kot eno uro in posledično preveč utrudijo kliente (Spiegel, 1977).

Hipnoza se lahko pri zdravljenju PTSM uporablja na različne načine, kot na primer podporna tehnika pri obvladovanju in zmanjševanju simptomov anksioznosti, kot način odkrivanja potlačenih misli in spominov na travmatični dogodek ali kot način reintegracije travmatične izkušnje v klientovo zavest (Brende, 1985, v Evans in Coman, 1998). Ko je oseba v hipnotičnem stanju, lahko terapevt raziskuje vzroke za pojav PTSM, tako da klienta sprašuje o naravi travmatičnega dogodka, ki ga je doživel, saj obstajajo kognitivne in emocionalne razlike pri posameznikih glede na vrsto travmatičnega dogodka (npr. vojna, posilstvo, naravne nesreče) (McFarlane, 1989; Spiegel, 1989). Hipnoterapija se v primerjavi z drugimi terapijami, ki se uporabljajo za zdravljenje PTSM, razlikuje predvsem v delu z nezavednimi vsebinami, ki so lahko pogosto potlačene in jih s klasičnimi terapevtskimi pristopi težje dosežemo ali obdelamo. V hipnotičnem stanju se obrambni mehanizmi lahko bistveno spremenijo in vplivajo na posameznikove psihološke procese (Yu, 2006). Spremenjeno stanje zavesti naj bi namreč omogočalo večjo mobilnost ega – torej preklapljanje med primarnimi in sekundarnimi procesi, zavednimi in nezavednimi vsebinami ter izkustvenim in opazovalnim egom (Ballen, 1997). Prav ta dostop in fleksibilnost v notranjih procesih omogočata, da so intervencije v hipnoterapiji pri določenih osebah lahko učinkovitejše kot pri drugih oblikah terapije, saj posegajo globlje v izvor travmatične izkušnje.

Za zdravljenje PTSM se uporabljajo različne hipnotske tehnike. Pri hipnotskih tehnikah, ki klientu omogočajo podoživljanje travmatične izkušnje, je pomembno, da terapevt posameznika nauči, kako naj loči med psihološko in fizično izkušnjo travmatičnega dogodka (Spiegel, 1989). Ob tem lahko klienti doživijo močne čustvene reakcije, pri čemer je cilj hipnoterapevta, da klientu pomaga razumeti, da nadzorovano izražanje čustvenih reakcij deluje bolj terapevtsko kot pa njihovo potlačevanje (Spiegel, 1989). S sugestijami za občutek kontrole in moči lahko hipnoterapevt pomaga klientu pri njegovih občutkih ranljivosti (Evans, 2003). Prekomerna pozornost (hypervigilance) je stanje pretirane pozornosti na morebitne ogrožajoče ali potencialne dražljaje (APA, 2018a). Zmanjša se lahko s sugestijami za zmanjšanje anksioznosti (Evans, 2003). S pomočjo hipnoze pri klientih lahko dosežemo tudi spremembo čustvenega odziva na travmatičen spomin ali pa spremembo v zaznavanju časa (Vermetten in Douglas Bremner, 2004), saj imajo osebe s PTSM lahko spremenjeno časovno perspektivo (Măirean in Diaconu-Gherasim, 2022). V hipnotičnem stanju je pomembno tudi, da hipnoterapevt ugotovi, ali gre za akutno ali kompleksno obliko PTSM (McFarlane, 1989; Spiegel, 1989).

Hipnozo je mogoče kombinirati tudi z drugimi vrstami terapije, ki se uporabljajo za zdravljenje PTSM (Cardeña, 2000). Lahko je npr. dopolnilo kognitivni terapiji, terapiji z izpostavitvijo ali psihodinamski terapiji (Lynn in Cardeña, 2007). Podobno so ugotovili tudi Bryant idr. (2005), ki so v svoji raziskavi kombinirali uporabo hipnoze z vedenjsko kognitivno terapijo, pri čemer je skupina, ki je bila deležna obeh terapij (torej tudi hipnoze), pokazala večje zmanjšanje simptomov ponovnega podoživljanja kot skupina, ki je bila deležna samo vedenjsko-kognitivne terapije. Na večje zmanjšanje simptomov ponovnega podoživljanja pri skupini, ki je bila deležna obeh terapij, bi lahko vplivala tudi indukcija, ki so se jo poslužili pri hipnozi. Temeljila je na mišični relaksaciji, ki lahko že sama po sebi vpliva na zmanjšanje anksioznosti, kar lahko potem vpliva tudi na zmanjšanje simptomov ponovnega podoživljanja. Drugi možni razlog pa je, da so si udeleženci v skupini, ki je bila deležna obeh terapij, ustvarili višja pričakovanja in bili posledično bolj motivirani za sodelovanje v terapevtskem procesu ter tako dosegli boljše rezultate. Van Etten in Taylor (1998) navajata, da je učinkovitost hipnoterapije pri simptomih izogibanja primerljiva z učinki SSRI-jev (Selective Serotonin Reuptake Inhibitors), EMDR (Eye Movement Desertation and Reprocessing) terapije ali pa vedenjske terapije. Ravno tako Rotaru in Rusu (2015) ugotavljata, da je hipnoza prav tako uspešen način zdravljenja, kot sta vedenjsko-kognitivna terapija ali terapija z izpostavljanjem. Študija Brom idr. (1989), ki je primerjala različne načine zdravljenja PTSM, je ugotovila, da so klienti, deležni hipnoterapije, potrebovali manj srečanj kot tisti, ki so bili deležni psihodinamske psihoterapije ali desentizacije travme. Povprečno trajanje hipnoterapije je bilo 14,4 seanse, desentizacije travme 15 seans in psihodinamske terapije 18,8 seans, kar nakazuje, da je hipnoterapija učinkovito zmanjšala simptome v krajšem času v primerjavi s psihodinamsko terapijo. Simptomi ponovnega podoživljanja so se v primerjavi s kontrolno skupino najbolj zmanjšali pri hipnoterapiji in desentizaciji travme, nekoliko manj pa pri psihodinamski terapiji. Podobno velja tudi za simptome izogibanja, kjer sta bila učinka hipnoterapije in desentizacije travme izrazitejša kot učinek psihodinamske terapije. Razlike v učinkovitosti terapij so bile tako predvsem vezane na specifične simptome. O’Toole idr. (2016) ugotavljajo, da so se vsi simptomi pri zdravljenju PTSM s hipnozo znatno zmanjšali, ne glede na čas, ki je pretekel od travmatične izkušnje (O’Toole idr., 2016). Rotaru in Rusu (2015) pa ugotavljata, da učinki hipnoze ostajajo relativno stabilni v času. Vseeno pa moramo rezultate raziskav kritično ovrednotiti, saj na tem področju primanjkuje empiričnih raziskav višje metodološke kakovosti, kar pomeni, da imajo obstoječe raziskave pogosto majhne vzorce, nimajo kontrolnih skupin ipd., kar omejuje preglede literature, sistematične preglede in metaanalize na tem področju (O’Toole, idr. 2016; Rotaru in Rusu, 2015).

Pomanjkljivosti in nevarnosti hipnoze

Tako kot vsaka terapija pa ima tudi hipnoza določene pomanjkljivosti. Hipnoza, tako kot ostale oblike terapij, ki temeljijo na medosebnem stiku, ni odporna na morebitne reakcije terapevta. Učinkovitost same terapije pa je, podobno kot pri ostalih terapijah, do določene mere odvisna od terapevtove usposobljenosti in samega terapevtskega odnosa, kar izpostavljata tudi Lazar in Dempster (1981), saj poudarjata, da so morebitni neuspehi hipnoze povezani s tehnikami, strategijami ali terapevtovimi odzivi, ki so neprimerni za določenega pacienta ob določenem času. Po drugi strani pa je hipnoza podvržena pogostemu neustreznemu prikazovanju v pop kulturi, kar vodi do napačnih predstav o njej tako pri laični populaciji kot tudi strokovnem osebju. Garba in Mamman (2020) izpostavljata, da so v to vodile nerealne predstave hipnoze v knjigah, igrah in filmih, ki hipnotizerja prikazujejo kot osebo z navideznimi čarobnimi močmi, ki manipulira z nič hudega slutečimi ljudmi.

Pri hipnozi pa se lahko pojavijo tudi različni stranski učinki. Klienti se lahko med hipnozo začnejo nepričakovano odzivati, lahko se pojavijo tudi amnezija, paraliza, dezorientacija in lažni ter spremenjeni spomini (Barber, 1998). Haber idr. (1979) so v svoji študiji opisali, da se je pri določenih udeležencih pojavilo disociirano stanje, depersonalizacija, tesnoba ali strahovi. Navajajo tudi, da so udeleženci, ki niso dosegli globokega stanja hipnoze, bili razočarani ter na to gledali kot na neuspešno izkušnjo. Stranski učinki, ki se pojavijo zaradi hipnoze, so načeloma kratkotrajni, resnejši stranski učinki pa se običajno pojavijo le pri hipnozi, ki je bila nepravilno uporabljena v namen zabave (Gruzelier, 2000). Do stranskih učinkov in nepričakovanih zapletov lahko vodi tudi neustrezno voden proces hipnoze (Barber, 1998). Velik problem predstavljajo tudi obravnave laičnih hipnotizerjev, ki posameznikovo ranljivost v hipnotičnem stanju lahko izkoristijo za različne manipulacije ali spolno zlorabo (Hoencamp, 1990). V kontekstu zdravljenja PTSM s hipnozo pa zaradi dostopanja do nezavednih vsebin obstaja tudi tveganje, da ob nekontrolirani izpostavljenosti travmatičnim spominom, ki je posledica neustreznega vodenja, pride do še dodatnega poslabšanja simptomov (Silove, 1992).

Zaključek

Med različnimi vrstami terapije se pogosto pojavlja vprašanje, katera od njih je najučinkovitejša in boljša od drugih, pri tem pa se pozablja, da je vsak posameznik unikaten in ima potrebe po različni obravnavi. Poleg tega se različne terapevtske metode po svoji splošni učinkovitosti bistveno ne razlikujejo. S svojim člankom ne želiva navajati hipnoze kot boljše alternative za zdravljenje PTSM v primerjavi z različnimi smermi psihoterapije, ampak zgolj informirati o hipnozi kot eni izmed možnosti zdravljenja oz. dopolnilnega zdravljenja (v kombinaciji s psihoterapijo) PTSM. Na področju zdravljenja PTSM s hipnozo je še vedno relativno malo raziskav, te pa se razlikujejo v postopkih (npr. indukcijah, ki so jih uporabili), vzorcih (pogosto so le študije primera), različni hipnotibilnosti udeležencev, ki pogosto pred obravnavo sploh ni testirana, in vzrokih za pojav PTSM, ki se razlikujejo pri udeležencih in njihovih simptomih, zaradi česar je težko oblikovati zaključke o učinkovitosti hipnoze pri zdravljenju PTSM. Heterogenost raziskav tako omejuje možnost posploševanja njihovih ugotovitev, kar nakazuje na potrebo po nadaljnjem sistematičnem raziskovanju. Prav tako je dostopno relativno malo novejše literature, kar nakazuje na to, da v znanstvenem in strokovnem svetu hipnoza še vedno ne dobiva ustrezne pozornosti, kar je v veliki meri lahko posledica učinkov pop kulture na dojemanje hipnoze. Stereotipne predstave iz filmov, televizije in nastopov odrske hipnoze so prispevale k temu, da se hipnoza še vedno pogosto dojema kot nekaj mističnega ali manipulativnega, kar zmanjšuje njeno verodostojnost v očeh strokovne javnosti. Zaradi ranljivost klienta, ki je v hipnotičnem stanju, se odpirajo možnosti za različne vrste zlorab in manipulacij, zato je pomembno, da jo izvajajo zgolj ustrezno usposobljeni izvajalci, žal pa to področje v marsikateri državi ni ustrezno regulirano. Hipnoze se lahko nauči vsak laik z ogledom nekaj posnetkov na YouTube, z njeno uporabo na posameznikih s PTSM pa jim lahko povzroči več težav kot koristi, kar dodatno poudarja pomen profesionalne in etične odgovornosti pri uporabi hipnoze. Pomembno je tudi, da se zavedamo, da sama hipnoza ni dovolj za zdravljenje PTSM in izboljšanje njenih simptomov, saj samo hipnotično stanje še ne deluje terapevtsko. Da pride do učinkov in izboljšanja simptomov, morajo biti v hipnotično stanje vpeljane ustrezne intervencije s pomočjo sugestij. Učinkovitost hipnoze pa je odvisna tudi od hipnotibilnosti, terapevtskega odnosa ter številnih drugih dejavnikov, na katere se v terapevtskem kontekstu ne da vedno vplivati. Hipnoza tako predstavlja potencialno koristen način terapevtske obravnave PTSM, a jo je potrebno uporabljati premišljeno ter se pri tem zavedati njenih omejitev. Šele z večjo regulacijo, ozaveščanjem ter raziskovanjem tega področja bo hipnoza lahko dobila mesto, ki ji kot eni izmed terapevtskih možnosti pripada. Pomembno je tudi, da se zavedamo, da hipnoza ni univerzalna rešitev, temveč orodje, ki lahko izjemno koristi v sklopu celostnega pristopa k zdravljenju PTSM. V prihodnje bi bilo smiselno izvesti več raziskav, ki bi temeljile na večjih vzorcih ter dolgotrajnem spremljanju učinkov hipnoterapije, kar bi lahko pripomoglo k boljšemu razumevanju mehanizmov hipnoze in prepoznavanju posameznikov, ki bi od zdravljenja s hipnozo imeli največ koristi. Tako hipnoza ostaja obetaven, a premalo raziskan način za zdravljenje PTSM, ki bi mu bilo v prihodnosti smiselno nameniti več pozornosti.

Literatura

Aldabbour, B., El-Jamal, M., Abuabada, A., Al-Dardasawi, A., Abusedo, E., Daff, H. A., Al-Saqqa, H., Helal, D. A., Radwan, R. A., El-Hindawi, R., Hamada, M., Khader, W. A. in Dardas, L. A. (2025). The Psychological Toll of war and forced Displacement in Gaza: A study on anxiety, PTSD, and depression. Chronic Stress, 9. https://doi.org/10.1177/24705470251334943

American Psychiatric Association. (2013). Trauma and Stressor-Related Disorders. V Diagnostic and statistical manual of mental disorders (5. izd.). 

American Psychological Association. (2018a). Hypervigilance. APA Dictionary of Psychology. https://dictionary.apa.org/hypervigilance

American Psychological Association. (2018b). Hypnosis. APA Dictionary of Psychology. https://dictionary.apa.org/hypnosis

American Psychological Association. (2018c). Hypnotherapy. APA Dictionary of Psychology. https://dictionary.apa.org/hypnotherapy

American Psychological Association. (2023). Posttraumatic stress disorder (PTSD). APA Dictionary of Psychology.https://dictionary.apa.org/posttraumatic-stress-disorder

‌Ballen, W. (1997). Freud’s Views and the Contemporary Application of Hypnosis: Enhancing Therapy Within a Psychoanalytic Framework. Journal of Contemporary Psychotherapy, 27(3), 201–214. https://doi.org/10.1023/A:1025657214622

Barber, J. (1998). When hypnosis causes trouble. International Journal of Clinical and Experimental Hypnosis, 46(2), 157–170. https://doi.org/10.1080/00207149808409997

Breslau, N., Chilcoat, H. D., Kessler, R. C., Peterson, E. L. in Lucia, V. C. (1999). Vulnerability to assaultive violence: further specification of the sex difference in post-traumatic stress disorder. Psychological medicine, 29(4), 813–821. https://doi.org/10.1017/s0033291799008612

Brom, D., Kleber, R. J. in Defare, P. B. (1989). Brief psychotherapy for posttraumatic stress disorder. Journal of Consulting and Clinical Psychology, 57(5), 607–612. https://doi.org/10.1037/0022-006X.57.5.607

Bryant, R. A., Guthrie, R. M. in Moulds, M. L. (2001). Hypnotizability in Acute Stress Disorder. American Journal of Psychiatry, 158(4), 600–604. https://doi.org/10.1176/appi.ajp.158.4.600 

Bryant, R. A., Guthrie, R. M., Moulds, M. L., Nixon, R. D. V. in Felmingham, K. (2003). Hypnotizability and Posttraumatic Stress Disorder: A Prospective Study. International Journal of Clinical and Experimental Hypnosis, 51(4), 382–389. https://doi.org/10.1076/iceh.51.4.382.16407

Bryant, R. A., Moulds, M. L., Guthrie, R. M. in Nixon, R. D. (2005). The additive benefit of hypnosis and cognitive-behavioral therapy in treating acute stress disorder. Journal of Consulting and Clinical Psychology, 73, 334–340 .  https://doi.org/10.1037/0022-006X.73.2.334

Cardeña, E. (2000). Hypnosis in the treatment of trauma: A promising, but not fully supported, efficacious intervention. International Journal of Clinical and Experimental Hypnosis, 48(2), 225—238. https://doi.org/10.1080/00207140008410049

Chan, N. A., Zhang, Z., Yin, G., Li, Z. in Ho, R. C. (2021). Update on hypnotherapy for psychiatrists. BJPsych Advances, 29(6), 381–387. https://doi.org/10.1192/bja.2021.54

Clarke, J. L. (2013). Hypnosis and mindfulness for the treatment of anxiety disorders: Empirical and applied perspectives. [Magistrsko delo, James Madison University, Department of Graduate Psychology]. A repository for James Madison University. https://commons.lib.jmu.edu/cgi/viewcontent.cgi?article=1046&context=edspec201019

Cvetek, R. (2010).  Bolečina preteklosti : travma, medosebni odnosi, družina, terapija. Celjska Mohorjeva družba.

Demesmaeker, A., Dufrenois, F., Saint-Dizier, C., Vaiva, G., Lamer, A., Horn, M. in D’Hondt, F. (2025). Hospitalizations with post-traumatic stress disorder in France between 2013 and 2022: a nationwide retrospective study. European Psychiatry, 68(1). https://doi.org/10.1192/j.eurpsy.2024.1810

Eads, B. in Wark, D. M. (2015). Alert Hypnotic Inductions: Use in Treating Combat Post-Traumatic Stress Disorder. American Journal of Clinical Hypnosis, 58(2), 159–170. https://doi.org/10.1080/00029157.2014.979276 

Elkins, G. R., Barabasz, A. F., Council, J. R. in Spiegel, D. (2015a). Advancing Research and Practice: The Revised APA Division 30 Definition of Hypnosis. The American journal of clinical hypnosis, 57(4), 378–385. https://doi.org/10.1080/00029157.2015.1011465

Elkins, G. R., Johnson, A. K., Johnson, A. J. in Sliwinski, J. (2015b). Factor analysis of the Elkins Hypnotizability Scale. The International journal of clinical and experimental hypnosis, 63(3), 335–345. https://doi.org/10.1080/00207144.2015.1031550

Elkins, G. R. (2016). Handbook of medical and psychological hypnosis: Foundations, applications, and professional issues. Springer Publishing Company.

Evans, B. J. in Coman, G. J. (1998). Anxiety disorders, post-traumatic stress disorders, and hypnosis. V B. J. Evans in G. D. Burrows (ur.), Hypnosis in Australia (str. 55–103). The Australian Society of Hypnosis.

Evans, B. J. (2003). Hypnosis for post-traumatic stress disorders. Australian Journal of Clinical and Experimental Hypnosis, 31(1), 54–73.

Garba, M. H. in Mamman, M. (2020). Hypnosis and Hypnotherapy: The Role of Traditional Versus Alternative Approach. IntechOpen. https://doi.org/10.5772/INTECHOPEN.91619 

Gruzelier, J. (2000). Unwanted effects of hypnosis: a review of the evidence and its implications. Contemporary Hypnosis, 17(4), 163–193. https://doi.org/10.1002/CH.207

Haber, C. H., Nitkin, R. in Shenker, R. (1979). Adverse reactions to hypnotherapy in obese adolescents.

Hoencamp, E. (1990). Sexual abuse and the abuse of hypnosis in the therapeutic relationship. International Journal of Clinical and Experimental Hypnosis, 38(4), 283–297. https://doi.org/10.1080/00207149008414528

Huffman, A. H., Nordstrand, A. E., Wickham, R. E., Noll, L. K., Geoghegan, K. E. in Bøe, H. J. (2025). Positive-expectancy factors on long-term posttraumatic stress disorder symptoms: A prospective 2-year follow-up investigation among military veterans. Journal of Occupational Health Psychology, 30(1), 34–46. https://doi.org/10.1037/ocp0000396

Jiang, H., White, M. P., Greicius, M. D., Waelde, L. C. in Spiegel, D. (2016). Brain Activity and Functional Connectivity Associated with Hypnosis. Cerebral Cortex, 27(8), 4083–4093. https://doi.org/10.1093/CERCOR/BHW220 

Jones, K., Boschen, M., Devilly, G., Vogler, J., Flowers, H., Winkleman, C. in Wullschleger, M. (2024). Risk and protective factors that predict posttraumatic stress disorder after traumatic injury: A systematic review. Health Sciences Review, 10. https://doi.org/10.1016/j.hsr.2023.100147

Kihlstrom, J. F. (2023). Hypnotizability in the Clinic, Viewed from the Laboratory. International Journal Of Clinical And Experimental Hypnosis, 71(2), 115–126. https://doi.org/10.1080/00207144.2023.2185526

Kleim, B., Ehring, T. in Ehlers, A. (2012). Perceptual processing advantages for trauma-related visual cues in post-traumatic stress disorder. Psychological Medicine, 42(1), 173–181. doi:10.1017/S0033291711001048

Koenen K. C. (2006). Developmental epidemiology of PTSD: self-regulation as a central mechanism. Annals of the New York Academy of Sciences, 1071, 255–266. https://doi.org/10.1196/annals.1364.020 

Lazar, B. S. in Dempster, C. R. (1981). Failures in hypnosis and hypnotherapy: a review. American Journal of Clinical Hypnosis, 24(1), 48–54. https://doi.org/10.1080/00029157.1981.10403283

Littleton, H., Horsley, S., John, S. in Nelson, D. V. (2007). Trauma coping strategies and psychological distress: A meta‐analysis. Journal of Traumatic Stress, 20(6), 977–988. https://doi.org/10.1002/jts.20276

Lushchak, O., Velykodna, M., Bolman, S., Strilbytska, O., Berezovskyi, V. in Storey, K. B. (2023). Prevalence of stress, anxiety, and symptoms of post-traumatic stress disorder among Ukrainians after the first year of Russian invasion: a nationwide cross-sectional study. The Lancet Regional Health – Europe, 36. https://doi.org/10.1016/j.lanepe.2023.100773

Lynn, S. J. in Cardeña, E. (2007). Hypnosis and the Treatment of Posttraumatic Conditions:An Evidence-Based Approach. International Journal of Clinical and Experimental Hypnosis, 55(2), 167–188. https://doi.org/10.1080/00207140601177905

Măirean, C. in Diaconu-Gherasim, L. R. (2022). The relation between time perspective and posttraumatic stress symptoms: The mediating role of traffic locus of control. Personality and Individual Differences, 192, 111586. https://doi.org/10.1016/j.paid.2022.111586

McFarlane, A. C. (1989). The treatment of post-traumatic stress disorder. British Journal of Medical Psychology, 62(1), 81–90. https://doi.org/10.1111/j.2044-8341.1989.tb02813.x  

Memarzia, J., Walker, J. in Meiser-Stedman, R. (2021). Psychological peritraumatic risk factors for post-traumatic stress disorder in children and adolescents: A meta-analytic review. Journal of Affective Disorders, 282, 1036–1047. https://doi.org/10.1016/j.jad.2021.01.016

Morales-Brown, P. (8. 12. 2023). Complex post-traumatic stress disorder (complex PTSD). medicalnewstoday.com. https://www.medicalnewstoday.com/articles/322886

National Institute of Mental Health. (b. d.). Post-Traumatic Stress Disorder. https://www.nimh.nih.gov/health/publications/post-traumatic-stress-disorder-ptsd

O’Toole, S. K., Solomon, S. L. in Bergdahl, S. A. (2016). A Meta-Analysis of Hypnotherapeutic Techniques in the Treatment of PTSD Symptoms. Journal of Traumatic Stress, 29(1), 97—100. https://doi.org/10.1002/jts.22077

Rotaru, T. Ș. in Rusu, A. (2015). A Meta-Analysis for the Efficacy of Hypnotherapy in Alleviating PTSD Symptoms. International Journal of Clinical and Experimental Hypnosis, 64(1), 116–136. https://doi.org/10.1080/00207144.2015.1099406

Sanders, S. (1976). Mutual group Hypnosis as a catalyst in fostering creative problem solving. American Journal of Clinical Hypnosis, 19(1), 62–66. https://doi.org/10.1080/00029157.1976.10403834

Santarcangelo, E. L. in Manzoni, D. (2022). Hypnotisability and the Cerebellum: Hypotheses and Perspectives.Cerebellum, 21(6), 1025–1028. https://doi.org/10.1007/s12311-021-01292-1

Sayed, S., Iacoviello, B. M. in Charney, D. S. (2015). Risk factors for the development of psychopathology following trauma. Current psychiatry reports, 17(8), 612. https://doi.org/10.1007/s11920-015-0612-y 

Silove, D. (1992). Psychotherapy and trauma. Current Opinion in Psychiatry, 5(3), 370–374. https://doi.org/10.1097/00001504-199206000-00004

Simonelli A. (2013). Posttraumatic stress disorder in early childhood: classification and diagnostic issues. European journal of psychotraumatology, 4. https://doi.org/10.3402/ejpt.v4i0.21357 

Spiegel, D. (1989). Hypnosis in the treatment of victims of sexual abuse. Psychiatric Clinics of North America, 12(2), 295–305. https://doi.org/10.1016/S0193-953X(18)30432-5

Spiegel, D. in  Cardena, E. (1990). New uses of hypnosis in the treatment of posttraumatic stress disorder. The Journal of Clinical Psychiatry, 51, 39–43. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/2211565/

​​Spiegel, H. (1977). The hypnotic induction profile (HIP): a review of its development. Annals of the New York Academy of Sciences, 296(1), 129–142. https://doi.org/10.1111/J.1749-6632.1977.TB38167.X

Terhune, D. B., Cleeremans, A., Raz, A. in Lynn, S. J. (2017). Hypnosis and top-down regulation of consciousness. Neuroscience & Biobehavioral Reviews, 81, 59–74. https://doi.org/10.1016/j.neubiorev.2017.02.002

Thom, J., Jonas, B., Reitzle, L., Mauz, E., Hölling, H. in Schulz, M. (2024). Trends in the Diagnostic Prevalence of Mental Disorders, 2012-2022—Using Nationwide Outpatient Claims Data for Mental Health Surveillance. Deutsches Arzteblatt international, 121(11), 355–362. https://doi.org/10.3238/arztebl.m2024.0052

Tortella-Feliu, M., Fullana, M. A., Pérez-Vigil, A., Torres, X., Chamorro, J., Littarelli, S. A., Solanes, A., Ramella-Cravaro, V., Vilar, A., González-Parra, J. A., Andero, R., Reichenberg, A., Mataix-Cols, D., Vieta, E., Fusar-Poli, P., Ioannidis, J. P., Stein, M. B., Radua, J. in De La Cruz, L. F. (2019). Risk factors for posttraumatic stress disorder: An umbrella review of systematic reviews and meta-analyses. Neuroscience & Biobehavioral Reviews, 107, 154–165. https://doi.org/10.1016/j.neubiorev.2019.09.013

U. S. Department of Veteran Affairs. (26. 3. 2025). Effects of Disaster Events: Resilience and Risk Factors. https://www.ptsd.va.gov/disaster_events/for_everyone/effects_de_risk_factors.asp 

Uijtenbogaardt, B. C. (2019). Handbook of Modern Hypnotherapy: Basic Techniques, Methods and Practices. Uitgeverij Gopher. 

Van Etten, M. L. in Taylor, S. (1998). Comparative efficacy of treatments for post-traumatic stress disorder: A meta-analysis. Clinical Psychology & Psychotherapy, 5(3), 126—144. http://dx.doi.org/10.1002/(SICI)1099-0879(199809)5:3<126::AID-CPP153>3.0.CO;2-H

Van Tilburg, M. A., Monis, E. L., Braumann, R. E., Fleishman, K. in Lamm, K. (2024). Hypnotherapy as a medical treatment: Evidence-based or pseudoscience? Complementary Therapies in Clinical Practice, 55. https://doi.org/10.1016/j.ctcp.2024.101841

Vermetten, E. in Douglas Bremner, J. (2004). Functional Brain Imaging and the Induction of Traumatic Recall:A Cross-Correlational Review Between Neuroimaging And Hypnosis. International Journal of Clinical and Experimental Hypnosis, 52(3), 280–312. https://doi.org/10.1080/0020714049052352

Woody, E. in Sadler, P. (2016). What Can a Hypnotic Induction Do?. American Journal of Clinical Hypnosis, 59(2), 138–154. https://doi.org/10.1080/00029157.2016.1185004

World Health Organization (27. 5. 2024). Post-traumatic stress disorder. https://www.who.int/news-room/fact-sheets/detail/post-traumatic-stress-disorder

Yu, C. K.-C. (2006). Defence mechanisms and suggestibility. Contemporary Hypnosis, 23(4), 167–172. https://doi.org/10.1002/CH.321

Zhai, Y. in Du, X. (2024). Trends in Diagnosed posttraumatic stress disorder and acute stress Disorder in US college students, 2017-2022. JAMA Network Open, 7(5). https://doi.org/10.1001/jamanetworkopen.2024.13874

Vir slike

Canva AI’s Image Generator. (2025, 27. marec). [Generirana slika na zahtevo o prikazu osebe, ki je doživela travmatično izkušnjo in gleda uro, ki spominja na nihalo za hipnozo]. https://www.canva.com/ai-image-generator/