Osebnost Slovencev in njena povezanost s samomorilnim vedenjem

Samomor je tragedija, ki za seboj pušča ogromno bolečine in veliko neodgovorjenih vprašanj. Tako pri nas kot drugod po svetu je strah pred odprto komunikacijo o samomoru še vedno prisoten. V eni izmed izvedenih anket je kar tretjina mladih do 18. leta priznala, da so že razmišljali o odvzemu lastnega življenja (Malovrh, 2019). Samomor je velik družbeni in javno-zdravstveni problem, vendar do danes le 38 držav poroča, da imajo nacionalno strategijo za preprečevanje samomorov (WHO, 2019). Šele ko se zavemo, da smo Slovenci nekje na vrhu lestvice samomorov v svetu, (Svetovna zdravstvena organizacija, 2016), ki nas glede na samomorilni količnik namreč uvršča na 9. mesto v Evropi in 12. mesto v svetovnem merilu, se lahko zamislimo, kako zastrašujoče je to za maloštevilni narod (Trstenjak, 1991). Nekatere raziskave so nakazale na to, da posamezne osebnostne lastnosti lahko vplivajo na razvoj lastnosti ali navad, ki vplivajo na samomorilna nagnjenja (Batty idr., 2018).

»Svetovna zdravstvena organizacija samomor definira kot dejanje lastne usmrtitve, ki mora biti namensko spodbujeno in izvedeno s strani osebe, pri njenem polnem poznavanju oz. pričakovanjih o tem, kako usoden bo izid njenega dejanja. Samomorilno vedenje brez usodnega izida smrti se označuje kot samomorilni poskus, poskus samomora, parasuicid ali dejanje namernega samopoškodovanja« (WHO, 1998, v Živ? Živ!, 2013). Pogosto se uporablja Durkheimovo definicijo samomora, v kateri ga opredeli kot smrt, ki je posredna ali neposredna posledica pozitivnega ali negativnega dejanja, ki ga je izpeljala žrtev sama, zavedajoč se, da bo to pripeljalo v želeni rezultat (Durkheim, 1897).

Samomorilni količnik je število umrlih zaradi samomora na sto tisoč prebivalcev. Leta 2018 je v Sloveniji samomorilni količnik znašal 17.1 (skupaj 353; 274 moških in 79 žensk), leta 2017 pa 19.89 (skupaj 411; 327 moških in 84 žensk). Evropsko povprečje glede na podatke Svetovne zdravstvene organizacije iz leta 2016 naj bi bilo 15.4, svetovno povprečje pa 10.6. Samomorilni količnik po statističnih regijah za leto 2018 nam pokaže, da so samomori pogostejši v severovzhodnih predelih Slovenije, medtem ko jih je v regijah na zahodu države manj. Na prvih treh mestih so zasavska (26.3), gorenjska (22.1) in savinjska regija (21.9). Zadnje tri regije pa so osrednjeslovenska in obalno-kraška (14.0), goriška (11.9) in koroška (9.9). Tako v razvitih državah kot tudi v Sloveniji je samomor med moškimi pogostejši kot pri ženskah, vendar imajo le te več poskusov samomora (NIJZ, b. l.).

Na samomorilno vedenje pa lahko na nek način vpliva tudi osebnost. Osebnost je relativno trajna in edinstvena celota vseh duševnih, vedenjskih in telesnih značilnosti, po katerih se posameznik razlikuje od drugih (Musek, 1988). Osebnostne lastnosti delimo na 4 velika področja: temperament, značaj (karakter), sposobnosti in telesno zgradbo (konstitucijo). Osebnostne značilnosti se ne glede na okoliščine dosledno izražajo v vedenju (Inštitut za razvoj človeških virov, 2018). Osebnostne lastnosti lahko razvrstimo med zelo specifične, ki jih je zelo veliko, ter splošne in kompleksne lastnosti, ki jih je razmeroma malo in so sestavljene iz več specifičnih lastnosti (Musek, 1994). V raziskavah se najpogosteje obravnava tiste osebnostne lastnosti, ki so najbolj splošne, kajti sodobne raziskave kažejo, da lahko 50 ali celo 60 odstotkov vseh informacij o temperamentu zajamemo že samo z njimi (Musek, 2002). To so temeljne dimenzije osebnosti in poteze osebnosti. »Hans-Jürgen Eysenck (1970) je s faktorskimi analizami podatkov, pridobljenih z vprašalniki ugotovil tri obsežne osebnostne dimenzije, ki nekako ustrezajo najvišji ravni temeljnih dimenzij. Takšne temeljne dimenzije osebnosti so po Eysencku introvertnost – ekstrovertnost, nenevroticizem (čustvena stabilnost) – nevroticizem (čustvena labilnost) in nepsihoticizem (blagost) – psihoticizem (trdota)« (Musek, 1994, str. 58).

Eden izmed največkrat uporabljenih modelov in teorij o osebnosti v moderni psihologiji je model velikih pet dimenzij osebnosti. Sestavlja ga pet dimenzij osebnosti, ki so odprtost, vestnost, ekstravertnost, prijetnost/sprejemljivost in nevroticizem. Model temelji na dimenzionalnem pojmovanju osebnostnih lastnosti, kar pomeni, da je vsaka lastnost pri posamezniku izražena nekje na lestvici med dvema skrajnostma (Hergula Knežević, 2015). Vse dimenzije se izražajo v vedenju: „vestnost: oseba izkazuje ambicioznost; deluje razumno, urejeno in učinkovito; prijetnost: oseba izraža simpatijo do sogovornika, uživa v sodelovanju, se ljubeznivo obnaša; odprtost: oseba kaže zanimanje za to, kar pravi sogovornik, sprašuje sogovornika, razpravlja in filozofira; nevroticizem: oseba kaže znake napetosti in tesnobnosti, izraža občutja krivde, išče podporo in pritrjevanje; ekstravertnost: oseba kaže veliko navdušenja in energije, govori glasno in je zgovorna“ (Hergula Knežević, 2015).

Batty je s sodelavci (2018) v svojem članku navedel, da nekatere opazovalne študije kažejo, da so nizka ekstravertnost, visok nevroticizem in nizka vestnost povezana s povečano razširjenostjo depresivnih simptomov, ki so dejavnik samomora. Manjša vestnost je bila povezana tudi s povečanim tveganjem za veliko uživanje alkohola, ki je prav tako dejavnik tveganja za samomor. Te študije so tako prvič istočasno povezale pet glavnih osebnostnih komponent – ekstravertnost, nevroticizem, sprejemljivost, vestnost in odprtost  – z dejavniki samomora. »Karakteristiki empatije in sodelovanja, ki spadata k faktorju sprejemljivosti, naj bi bili povezani z nižjo stopnjo samomorov, medtem ko ljudje s tendenco proti impulzivnosti in sovražnosti, ki sta značilni za osebe z višje izraženim nevroticizmom, doživijo večje tveganje.« (Batty idr., 2018). Ugotovitve raziskav tako kažejo, da je pri preprečevanju samomorov treba biti pozoren na ekstremno povišane izbrane osebnostne značilnosti ali določene specifične kombinacije teh lastnosti; to so introvertnost, nevroticizem in nizka vestnost (Batty idr., 2018).

Musek (1994) je izpostavil Eysenckove ugotovitve, da je visoka stopnja čustvene labilnosti povezana s simptomatiko nekaterih motenj čustvovanja (tesnobnost, bojazni, fobije, prisilni impulzi in prisilna razmišljanja) in da se pri osebah z visokimi vrednostmi psihoticizma pogosteje pojavljajo znaki, ki so podobni simptomom psihoze. Prav tako je na podlagi nekaterih raziskav, ki jih je izvedel Eysenck, sklepal, da lahko med osebami z duševno motnjo najdemo relativno višji odstotek ekstravertnih oseb (Musek, 1994). Določene osebnostne lastnosti tako vplivajo na verjetnost pojava določenih duševnih motenj in znake, ki so podobni psihozi, kar pa nadaljnjo povečuje možnost za samomor ali prisotnost drugih dejavnikov, ki vplivajo na verjetnost samomorilnega vedenja.

»Mednacionalne razlike v nevroticizmu so morda še bolj kot to velja za ekstravertnost odraz življenjskih razmer in kulture. Ne zato, ker na nevroticizem drugi, npr. genetski dejavniki ne bi vplivali, pač pa zato, ker je preprosto res, da lahko neugodne življenjske razmere precej zmanjšujejo emocionalno stabilnost. Po drugi strani pa kaže, da stopnjo nevroticizma nekoliko dvigujejo tudi dejavniki, ki se kažejo v družbah z veliko stopnjo dinamičnosti in kompetitivnosti, kot je npr. ZDA« (Musek, 1994, str. 69). Ringel (1984, v Trstenjak, 1991) nas je označil za nevrotične in to utemeljil z lastnostmi, ki naj bi bile splošno razširjene med Slovenci. Sem naj bi sodila nagnjenost k potrtosti, malodušnosti in obsojanju samega sebe (Trstenjak, 1991).

Tako pri moških kot pri ženskah dosegamo Slovenci bistveno višje vrednosti psihoticizma. Tudi rezultati drugih raziskav nam kažejo, da nasploh v mednarodnem okviru v primerjavi z drugimi ne izpademo prav posebno blag, ljubezniv in toleranten narod (Musek, 1994). To velja za primerjave med narodi nekdanje Jugoslavije (Šipka, 1988, v Musek, 1994), kot tudi primerjave med študentskimi vzorci iz drugih šestih držav: Slovenci smo glede psihoticizma na prvem mestu, pred vzorci iz Avstralije, Egipta, Koreje, ZDA in Tajvana (Johnson idr., 1989, v Musek, 1994). Višje izraženi psihoticizem kot karakteristiki vključuje agresijo in impulzivnost, ki lahko vplivata na nastanek samomorilnega vedenja ali celo samomora (Musek, 1994).

»Slovenci smo v povprečju več kot dovolj agresivni, željni neodvisnosti, uveljavitve in potrditve, vendar se ta težnja morda prekrije v introvertni zadržanosti na eni strani, po drugi strani pa se troši v egoizmu in pomanjkanju čuta za sodelovanje« (Musek, 1994, str. 74). Musek (1994) je predpostavil, da agresivnost skupaj z introvertiranostjo lahko razloži višjo stopnjo samoagresivnosti (tj. agresivnost, ki se obrača navznoter) in posledično višjo stopnjo samomorilnosti pri Slovencih. Višja stopnja introvertnosti v povezavi s čustveno labilnostjo pa naj bi namigovala na to, da smo Slovenci prej depresivni, fobični in kompulzivni, kot pa histerični, kar bi prav tako lahko razložilo višjo stopnjo samomorilnosti (Musek, 1994).

Eysenckove raziskave so torej pokazale, da je visoka stopnja čustvene labilnosti povezana z nevrotskimi motnjami in da se pri osebah z visokimi vrednostnimi psihoticizma pogosteje pojavljajo znaki podobni simptomom psihoze (Musek, 1994). Nekatere opazovalne študije so pokazale, da je pri preprečevanju samomorov treba paziti na izbrane osebnostne značilnosti – nizka introvertnost, visok nevroticizem in nizka vestnost – saj vplivajo na verjetnost histerije, nevrotskih motenj in znake podobne psihozi, ki nadaljnjo povečujejo možnosti za samomorilno vedenje (Batty idr., 2018). Po določenih opažanjih naj bi v povprečju Slovenci spadali med bolj introvertne narode, bili nevrotični, dosegali visoke vrednosti psihoticizma in bili perfekcionisti (Musek, 1994). Introvertnost skupaj z visoko stopnjo agresije povzroča samoagresivnost, v povezavi s čustveno labilnostjo pa nagibanje k depresiji, fobiji in kompulzivnost (Musek, 1994). Vse te osebnostne značilnosti skupaj torej tvorijo višje tveganje za samomorilno vedenje in nastanek oziroma razvoj simptomov ali navad, ki lahko vodijo v samomor.

 

Literatura:

Batty, G. D., Gale, C. R., Tanji, F., Gunnell, D., Kivimäki, M., Tsuji, I.,  Jokela, M. (oktober 2018). Personality traits and risk of suicide mortality: findings from a multi-cohort study in the general population. World Psychiatry, 17(3), 371-372.

Durkheim, É. (1897). Samomor. Prepoved incesta in njeni izviri. Ljubljana: Studia Humanitatis.

Hergula Knežević, M. (28.1.2015). Psiho drobtinice. Pridobljeno s https://psihodrobtinice.com/2015/01/28/psihologija-osebnosti-velikih-pet/

Malovrh, P. (5.9.2019). »Vseh samomorov nikoli ne bomo znali preprečiti.«. Delo. Pridobljeno s https://www.delo.si/novice/slovenija/vseh-samomorov-nikoli-ne-bomo-znali-prepreciti-223940.html

Musek, J. (2002). Dimenzije in meje osebnosti, Dialogi, 38, 23-35.

Musek, J. (1994). Psihološki portret Slovencev. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.

Musek, J. (1988). Teorije osebnosti. Ljubljana: Filozofska fakulteta univerze v Ljubljani.

N. a. (2018).Inštitut za razvoj človeških virov. Pridobljeno s https://www.psihoterapija-ordinacija.si/osebnost-in-odnosi/osebnost/osebnost-in-samopodoba

NIJZ.(b. l.). Zdravstveni statistični letopis Slovenije. Pridobljeno s https://www.nijz.si/sl/nijz/revije/zdravstveni-statisticni-letopis-slovenije

Trstenjak, A. (1991). Misli o slovenskem človeku. Ljubljana: Založništvo slovenske knjige.

WHO. (2.9.2019). Suicide. Pridobljeno s https://www.who.int/news-room/fact-sheets/detail/suicide

WHO. (2016). Suicide rates. Pridobljeno s https://www.who.int/gho/mental_health/suicide_rates_crude/en/

Živ? Živ!. (2013). Samomor.  Pridobljeno s http://zivziv.si/samomor-definicije-statistike/