Vpliv primarne družine na razvoj posameznika

Prihodnost celotnega človeštva temelji na vsakemu izmed nas, ki kot koščki mozaika prispevamo k sooblikovanju družbe. Vsak izmed nas je bil v obdobju otroštva in adolescence deležen določene vzgoje, na podlagi katere je, poleg genetskih in drugih dejavnikov, izoblikoval svojo lastno osebnost.  Tako lahko sklepamo, da je v določeni meri pravzaprav od primarne družine in vzgoje le – te odvisno, v kakšnem svetu bomo živeli tako kot posamezniki, kot skupnost, in zaradi česar se odgovornosti, ki jo družinska vzgoja nosi, iz dneva v dan bolj zavedamo. Citat v nadaljevanju nazorno izrisuje podobo vzgoje in pomen staršev v njej. »Vsaka resnična vzgoja je tih in skrit BOJ bolj izkušenih in življenjsko razumnejših [ljudi] z manj izkušenimi in življenjsko še manj preizkušenimi. In starši stojijo v prvih črtah tega trdega današnjega boja. […] če bodo klonili starši v tem današnjem boju za svetlejšo podobo otrok in mladine, bosta klonila v današnje prežeče zlo tudi SVET IN ČLOVEK V NJEM…« (Pediček, Vozli družinske vzgoje, str. 8). Glede na nazorno ponazoritev starševskega vpliva na razvoj posameznika pa gre dovolj veliko mero pozornosti vsekakor posvetiti tudi genetskim predispozicijam, na katere kot akterji v vzgoji nimamo vpliva.

Pomen družine bi lahko povzeli kot vmesni člen med celotno družbo in posameznikom, ki se kot otrok rodi v to družino (Bergant, 1981). Gre namreč za vplivno skupnost več ljudi, ki jih povezuje  medsebojna komunikacija in znotraj katere se izoblikujejo določena pravila, norme in vrednote. Vse našteto v dolgotrajnem procesu vzgoje, s pomočjo prej omenjene medsebojne komunikacije, prenesejo na svoje potomce, kar imenujemo primarna socializacija in na podlagi česar lahko trdimo, da pravzaprav družina kot taka predstavlja ključni temelj za razvoj vsakega človeka (Krečič Štrancar, 2015). Vloga vsake družine je omogočiti čim bolj uspešen potek primarne socializacije oziroma vzgoje pri posamezniku iz treh različnih vidikov. Prvič, mora ga usposobiti za uspešno komunikacijo s samim seboj, drugič ga mora uspešno usposobiti za komunikacijo z ostalimi člani družine in tretjič ga mora usposobiti za komunikacijo s širšo okolico in zunanjim svetom (Legen, 2017). Iz otrokovih prvih prirojenih teženj, mora, s pomočjo družine,  postopoma razviti niz sposobnosti, ki mu bodo v prihodnosti služile na samostojni življenjski poti. Tako bo otrok pripravljen tudi na vključevanje v širši socialni prostor kulture, v kateri živi (Rebula, 1999; Žmuc-Tomori, 1988).

Skupnost družine je otrokovo primarno okolje, tako bivanjsko, kot socialno (Krečič Štrancar, 2015). Je prostor učenja, sprejemanja, razvijanja in zavetja, predvsem pa prostor dinamičnega ravnotežja, kjer se vse našteto med seboj združuje in dopolnjuje (Legen, 2017; Žmuc-Tomori, 1988). Je njegov prvi svet v malem, v katerem se sreča z miselnostjo svojih staršev, njihovim pogledom na svet, družbenimi razlagami in motivi ravnanja. Vsaka izkušnja, ki jo otrok pridobi v obdobju primarne socializacije, mu vključno z ostalimi dejavniki omogoča izgradnjo lastne osebnosti, ki zajema vse njegove značilnosti, poleg tega pa predstavlja osnovo, na podlagi katere otrok oblikuje  svojo življenjsko perspektivo. Ker so te izkušnje in spomini v življenju prvi in posledično edini, jih avtomatsko obravnava kot samoumevne in edine obstajajoče, pri čemer drugih možnosti niti ne uvidi (Krečič Štrancar, 2015; Bergant, 1981). Vsi odnosi iz otroštva v obdobju primarne socializacije močno posežejo v otrokovo čustveno dojemanje sveta. Obdobje zgodnjega otroštva predstavlja čas, v katerem se otrok najbolj učinkovito uči in razvija, tako z moralnega, kognitivnega, telesnega, čustvenega, duhovnega kot tudi socialnega vidika (Krečič Štrancar, 2015).  Do petega leta starosti otrok na podlagi doživetega že izoblikuje svoj značaj in edinstven življenjski slog, ki je pogojen z določenimi življenjskimi navadami, ter prevzame lastnosti, ki jih je s posnemanjem prevzel od svojih družinskih članov, vključno z vplivi iz okolja, v katerem je odraščal. Življenjski slog, ki ga posameznik izoblikuje v prvih par letih življenja, zajema navade in način prehranjevanja, način in pomen osebne higiene, odzivanje na probleme, spalne navade in podobno, zato je v omenjenem obdobju toliko bolj pomembna skrb, da otroka usmerjamo v razvoj čim bolj zdravega življenjskega sloga.  Otrok torej psihično postane že zelo izoblikovana, a ne popolnoma zaključena celota. Celoten proces sprejemanja stališč, navad, vrednotenja in vedenjskih lastnosti določene osebe do te mere, da postanejo del posameznika imenujemo istovetenje ali identifikacija. S procesom identifikacije si otrok pridobi tudi osnovo za poenotenje spolnosti in ljubezni ter zmore uspešno izoblikovati svojo spolno identiteto (Rebula, 1999).  Omenjen proces je najmočnejši v odnosu med otrokom in njegovimi starši, ki mu predstavljajo najbolj zanesljive »pomembne druge«. Otrok starše občuduje, jim zaupa in se z njimi zelo intenzivno identificira. Če je otrok v obdobju do desetega leta starosti prikrajšan za navezanost na starša ali skrbnika in mu je proces identifikacije onemogočen lahko pride do hudih motenj  osebnosti. Taki otroci pogosto ne kažejo zanimanja za druge ljudi, saj jim je bil odvzet model učenja, preko katerega bi lahko zgradili osebni most do širšega socialnega okolja in njihovih pripadnikov (Adler, 1999; Bergant, 1981). Poleg socialnega razvoja so pri takih otrocih zavrti tudi procesi identifikacije s širšimi družbenimi skupnostmi, pa tudi s svojim spolom, raso, poklicem, narodom in nenazadnje s samim seboj.  Vzorci, pridobljeni iz primarne družine, se torej v tem obdobju  najintenzivnejšega učenja trdno zasidrajo v zavest in podzavest bodočega odraslega, ki jih sprejme za svoje (Bergant, 1981). Zatorej je izrednega pomena, da primarna družina temelji na poštenih in ljubečih vrednotah ter zdravih navadah, saj jih bo otrok s posnemanjem prevzel in bodo postale del njegovega življenja. To pomeni, da bodo sprva olajšale njegovo samostojno življenjsko pot iz vseh vidikov (premagovanje stresa, iskanje partnerja, vzpostavljanje stikov…), kasneje pa bo s privzgojenimi vzorci iz svoje primarne družine predstavljal model učenja tudi svojim potomcem, ki bodo vse naučeno spet prenašali naprej (Krečič Štrancar, 2015 ).

Prav tako se v prvih štirih do petih letih otrokovega življenja, temelječ na vzorcih primarne družine posameznika,  izoblikujeta tudi inteligenčni kvocient in njegov potencial. Količina inteligence, ki jo na podlagi videnega in slišanega otrok osvoji v prvih štirih letih življenja, je močno primerljiva s količino inteligence, osvojene v naslednjih trinajstih letih, zato sta predvsem kvaliteta in tudi vsebina prvih posredovanih informacij, ki jih otrok v življenju prejme, toliko večjega pomena (Pines, 1974). Pomembno je poudariti, kako veliko vlogo v procesu razvoja inteligence igra vzpodbuda, ki jo starši nudijo svojemu otroku. Zgodnje prizadevanje je namreč najboljša podlaga za  poznejši uspeh (Adler, 1999).

Družina v kateri otrok odrašča igra pomembno vlogo predvsem na področju čustvovanja. Prvi odnosi, ki jih otrok doživi, so kot čustveni in socialni vzorci namreč podlaga za razvoj otrokovega vzpostavljanja stikov, čustvovanja in socializiranja z ostalimi člani družbe. To je sprva odnos med materjo in otrokom, kasneje med očetom in otrokom, tudi odnos med staršema in odnos med morebitnimi sorojenci (Pogačnik-Toličič, 1974; Pogorilić, 2013). Osnova tem odnosom in kasneje tudi vsem navadam, ki se jih otrok preko vzgoje nauči, je ljubezen. Vključno z navezanostjo, varnostjo in bližino, skupaj predstavljajo nepogrešljiva vzgojna sredstva, potrebna za razvoj funkcionalnosti družine in posledično za razvoj zdrave in stabilne osebnosti posameznika (Bergant, 1981; Krečič Štrancar, 2015). Ljubezen je predpogoj za razvoj socialnih sposobnosti – ljubeznivosti, sočustvovanja, teženj po razumevanju in upoštevanju, varnost, zagotovljena ob odnosih med otrokom in starši pa je ključnega pomena za razvoj otrokove samozavesti, poguma in ponosa. Poleg tega so vzorci navezanosti, ki jih bo otrok deležen v otroštvu, osnova za navezanost v njegovi odrasli vlogi. Iz tega lahko sklepamo, da tudi omenjena osnova navezanosti, ki jo starši nudijo svojim otrokom, pravzaprav izvira že iz otroštva staršev. Otrok je sposoben razviti naštete prvine le, če jih je v procesu vzgoje v primerni količini deležen tudi sam. Preveč intenzivna čustva iz strani staršev lahko zavirajo in omejujejo osebnostni razvoj otroka in mu preprečujejo avtonomnost, medtem ko se pomanjkanje čustev lahko kaže v splošni šibkosti otroka, torej v nizki samozavesti, zaprtosti, čustveni nestabilnosti… (Bergant, 1981; Žmuc-Tomori, 1988). Otroci, ki v času razvoja nikoli niso bili deležni ljubezni ali naklonjenosti s strani svojih staršev, imajo kasneje v življenju veliko težav pri navezovanju socialnih stikov z drugimi ljudmi in tudi vzpostavljanjem zanimanja zanje. Poleg tega so sumničavi in predvsem nezmožni zaupati samemu sebi, ostalim pripadnikom družbe ali družbi sami (Adler, 1999).

Primarni objekt, na katerega se otrok naveže, so njegovi starši, ki kasneje predstavljajo tudi njegov povezovalni element z zunanjim okoljem. Sprva igra najpomembnejšo vlogo v primarni socializaciji otrokova mati. Zadovoljuje eksistenčne in čustvene potrebe otroka, je z njim v neposrednem stiku in  otrok jo posledično doživlja kot del sebe. To obdobje je najintenzivnejše v prvih dveh letih otrokovega življenja, saj otrok po drugem letu starosti običajno začne namenjati večjo količino svoje pozornosti in zanimanja tudi svojemu očetu. V obdobju neposrednega stika z mamo se začne razvijati sposobnost sodelovanja posameznika, saj je mati prva povezava otroka s socialnim življenjem. Na ta način se preko sodelovanja med vrstniki otrok nauči večje samostojnosti in iznajdljivosti, kar jim kasneje v življenju  omogoča večjo pripravljenost na življenjske preizkušnje in težave. V nasprotnem primeru je posameznik z nezmožnostjo sodelovanja v večji meri izpostavljen prestopništvu, nevrotičnim težavam in samomorilstvu. Osebe s pomanjkanjem materinskih stikov so na splošno bolj nagnjeni k pesimizmu in občutku manjvrednosti, saj jih nesodelovanje in tekmovalnost obenem vodita k pomanjkanju samozaupanja. Vidimo, da je starševska spodbuda k sodelovanju ključnega pomena (Adler, 1999). Prav tako so tudi vsa občutja varnosti, ljubljenosti, zaupanja in navezanosti, ki jih otroku v prvem stiku nudi mati nadaljnja osnova za razvoj poznejšega zaupanja v svet, občutja sprejetosti  ter sposobnosti čustvovanja in izražanja čustev.  Mati predstavlja tudi otrokov prvi ljubezenski objekt, zaradi česar v okviru spolne in osebnostne rasti, lahko pride do razvoja Ojdipovega kompleksa. Gre za pojav, pri katerem otrok obravnava svojega očeta kot »tekmeca za materino ljubezen in naklonjenost«, zaradi česar do njega začne gojiti sovražna čustva. Ojdipov kompleks se običajno razvije pri razvajenih otrocih, ki na vsak način hočejo biti v središču materine pozornosti in se zato želijo znebiti vseh ostalih. Pravzaprav  gre za posledico pomanjkljive vzgoje. V primeru Ojdipovega kompleksa nadvse velik pomen pripisujemo uspešni razrešitvi sovražnih čustev. Le na ta način je otrok sposoben razviti varen, sproščen in ljubeč odnos do očeta, ki mu omogoča tudi uspešen razvoj njegove spolne vloge (Žmuc-Tomori, 1988). V nasprotnem primeru, pa nerazrešen Ojdipov kompleks ovira otrokovo gradnjo spolne identitete in kasneje ostane gojišče nevrotičnih težav pri navezovanju stikov z drugimi ljudmi ali pa podlaga za razvoj nevrotičnih strahov in fobij. (Pogorilić, 2013; Žmuc-Tomori, 1988).

Otrok z uspešno razrešitvijo Ojdipovega kompleksa najde ustrezno mesto v odnosu do drugih, tudi do očeta. Očetova vloga v otrokovem razvoju je prav tako enako pomembna kot materina (Adler, 1999; Krečič Štrancar, 2015). Prvi odnos med očetom in otrokom se največkrat vzpostavi preko rivalstva za materino naklonjenost, ki je lahko pozitivno, če otrok v očetu vidi vzornika ali pa tudi negativno, če je rivalstvo pretirano in prežeto z ljubosumjem (Krečič Štrancar, 2015). Očetova vloga je motiv za razvoj socialne zrelosti, ustvarjalnosti, samostojnega udejstvovanja, pa tudi višje ciljne usmerjenosti in ambicioznosti otrok. Je simbol stvarnosti in individualnosti, simbol sodnika in morale, ki odloča kaj je prav in kaj ne. Na tej točki je potrebno izpostaviti otrokovo doživljanje avtoritete. Avtoriteta je sicer sestavni del tako očetove kot tudi materine vloge, saj imata oba starša znanje in sposobnosti, ki jih otrok še nima. . Starš je torej tisti, ki določa merila in prepovedi, pa tudi kazni ob morebitnih kršitvah. Če so kazni in grožnje pretirane, to močno vpliva na zmanjšanje spoznavnih sposobnosti otroka in njihov učni uspeh. Enak učinek imajo preveč ustrežljivi starši, ki opravljajo naloge namesto otrok, zato je potrebno vzpostaviti enakomerno ravnovesje med enim in drugim (Žmuc-Tomori, 1988).

Vsa simbolika, ki jo v veliki meri sestavljajo otroške izkušnje, doživetja, spomini, spodbude in prizadevanja, se združuje in predstavlja neko zaključeno celoto očetovega, pa tudi materinega lika, ki jo otrok nosi globoko zakoreninjeno v sebi in se odraža tudi ko sam postane starš. Poleg vpliva posamezne vloge matere in očeta na otroka pa je vredno omeniti tudi njuno skupno sodelovanje, preko katerega svojim potomcem predstavljata temeljni vzorec partnerskega odnosa in medsebojne ljubezni. Sodelovanje matere in očeta, njuno dopolnjevanje in komplementarnost, naj bi se v korist družinskemu ozračju in posledično ugodnejšim razmeram za razvoj otrok, naravno prepletalo in prilagajalo trenutnim okoliščinam (Žmuc-Tomori, 1988). Predvsem pomembno je, da oba starša vzajemno odločata o vzgoji in ne pride do favoriziranja – tekmovanja za otrokovo naklonjenost. V tem primeru se otrok odloča, na katero stran bo stopil, zato ga navdajajo občutki krivde. Pogosto otroci poskušajo razbiti most, oziroma razrahljati medsebojne odnose med staršema, zaradi česar se njihova vloga otroka v družini ne razvije primerno (Legen, 2017). Otrok celotno dogajanje med starši vestno spremlja in opazuje. Ob ustreznem sodelovanju obeh staršev – matere in očeta, mu torej skupaj zmoreta zagotavljati trojni življenjski vzorec. Prvič, vzorec partnerske narave – odnosa, ki kasneje postane vzorec za splošne medosebne odnose v življenju, drugič, vzorec moške in ženske vloge, ki predstavlja usodo njihovega spola ob nasprotnem spolu, ter tretjič, vzorec starševstva, ki se kasneje odraža tudi v njihovi starševski vlogi (Legen, 2017).

Da je trojni življenjski vzorec za otroka čimbolj ustrezen, je toliko večjega pomena v vzgoji dobra medsebojna komunikacija. V tem obdobju je veliko bolj kot besedna komunikacija pomembna telesna govorica. Oba starša imata nadvse pomembno vlogo, saj drug drugemu dajeta ali jemljeta prostor in s tem nazorno podajata vzorec o odnosu med žensko in moškim. Istospolni starš omogoča olajšan potek procesa istovetenja, medtem ko  starš nasprotnega spola deluje kot vir sprejetosti in potrditve. Deklica se z opazovanjem svoje matere vživlja v njeno ženskost in spoznava svojo bodočo žensko vlogo. Mati deklici prikazuje, da je spolno ljubljena, tudi sama spolno ljubi in obenem goji ljubezen do svojih otrok (Rebula, 1999). Še večjega pomena za razvoj spolne identitete deklice pa je očetova vloga. Oče namreč intenzivno vpliva na razvoj dekličine ženskosti ter predstavlja vrsto temeljnih izkušenj za kasnejše oblikovanje odnosov z moškimi. Odnos z očetom, ki je močan in osrečujoč, je za žensko najboljša obramba pred uničevalnim ljubezensko-spolnim navezovanjem v odraslosti. Tak oče pri deklici že v rani mladosti spodbuja samozavest, samospoštovanje in samozaupanje, ceni njeno ženskost in ji s takim odnosom omogoča vzorec varne, zanesljive in tople izkušnje nasprotnega spola.  Deklico v odrasli ženski vlogi tudi podzavestno privlačijo moški, ki ji zbujajo podobna občutja kot njen oče (Žmuc-Tomori, 1988).

Prav tako kot deklica išče svojo bodočo spolno vlogo v  materi, pa se deček spolno poistoveti z očetom.  Oče preko odnosa z materjo dečku približuje vlogo moškega ob ženski, njegov pomen in njegove naloge. Je model učenja trdne, značajne moškosti, na podlagi katere bo deček kasneje v življenju sposoben razviti tudi čutečo moško nežnost. Medtem pa mati v dečkovem življenju predstavlja objekt prve ljubezni do ženske. Neizmerna materina ljubezen je v tem obdobju dečkovega življenja ključnega pomena, saj se preko te navezanosti deček uči obvladovanja agresivnega vedenja in neučakanosti ter žrtvovanja. Če je  ljubezen dečka do matere v primerni količini uspešno potešena,  ga kot posameznika poenoti v ljubezensko-spolni vlogi ter omogoča poznejše usklajevanje med nagoni in čustvi. V nasprotnem primeru pa lahko mati s pretiranim odklanjanjem ali pa tudi pretirano navezanostjo onemogoča dečkov razvoj suverene moškosti, zato je pomembno ohraniti smiselno razmerje. Preveč odklonilna mati, ki zavrača otrokova čustva in do njega goji grob odnos, vsekakor zavira razvoj, saj omejuje otrokovo moškost. Po drugi strani pa preveč oblastna mati, zaradi svoje dominance nad otrokom povzroči otrokovo občutje nemoči, ki se v njegovi odraslosti izraža kot tesnobna zadolženost in zatiralno slo obenem. Ključnega pomena je torej, da starša s čim bolj uravnovešeno količino navezanosti in čustev uspeta otroku predstavljati dober vzorec za njegov nadaljnji razvoj. (Rebula, 1999).

Odnos do spolnosti, spolno vedenje in izoblikovanje spolne vloge se pri človeku pod vplivom več različnih dejavnikov pravzaprav dopolnjujejo skozi celotno življenje. Vselej pa največji del spolnih lastnosti posameznika temelji na čustvenih izkušnjah n vzorcih iz primarne družine in se v večji meri izoblikuje v času adolescence. Prav tako navezanost, ki jo otrok občuti do svojih staršev v prvih letih življenja, temeljno vpliva na kasnejšo navezanost v obliki spolnega partnerja in partnerskega odnosa ter tudi njegove bodoče starševske vloge. Na to, kakšno navezanost bo na podlagi izkušenj s starši izoblikoval otrok, odločilno vplivajo starševska dostopnost ter odzivanje in občutljivost na otrokove signale. Če so starši dovolj dostopni in občutljivi do svojega otroka, mu s tem omogočijo razvoj varne navezanosti, kar pomeni, da se otrok obravnava kot ljubljenega, zaželenega in varnega, svoje starše pa kot odzivne.  V nasprotnem primeru, kjer je razvoj varne navezanosti zaradi nedostopnosti in neobčutljivosti staršev zavrt, pa se razvije anksiozna navezanost.  Anksiozno navezani otroci iz strani staršev začutijo občutek zavrnitve, kar vodi v navidezno samostojnost, odklanjanje pomoči in splošno negotovost. Glede na izoblikovanje navezanosti iz otroštva kot temelja za vse nadaljnje navezanosti,  lahko utemeljimo posledice izbiranja partnerja v odraslosti. Osebe, ki so bile kot otroci varno navezane, zmorejo v iskanju partnerja ohranjati pozitivno vzdušje, poleg tega so tudi v iskanju potencialnega partnerja bolj pozitivne in odprte. Po drugi strani pa anksiozno navezane posameznike zaznamuje strah pred zavrnitvijo, ki so jo občutili že v otroštvu. Taki posamezniki se pogosteje soočajo z neuspešnimi interakcijami pri iskanju potencialnega partnerja, se večkrat osredotočajo zgolj na spolnost in ne iskanje dolgotrajnejših zvez. To jim predstavlja neke vrste zaščito pred ponovno zavrnitvijo. Vzorce navezanosti, ki so jih posamezniki občutili v otroštvu, lahko preko iskanja potencialnega partnerja obravnavamo že v času adolescence, ko začnejo posamezniki ljubezni in romanci pripisovati večji pomen (Crowell in Watters, 1994; Pogorilić, 2013).

Mnogo napak  in slabih vzorcev pri vzgoji je moč opaziti že pri prvem stiku otroka z vrstniki, torej v prvem prestopu iz izključno družinskega okolja v vzgojno-izobraževalne ustanove.  Ostale napake  se lahko pokažejo šele v mladostnem obdobju, ko postane pritisk iz okolja večji, ko se odraščajoči otroci srečujejo z novimi okoliščinami ter posledično novimi problemi ali pa kasnejšem, odraslem obdobju. Napake so normativen del vzgoje, a ključno pri tem je, da se napako hitro opazi in odpravi, saj ima velik vpliv na razvoj otrokovega nadaljnjega življenja in izoblikovanja njegove odrasle vloge (Krečič Štrancar, 2015; Žmuc-Tomori, 1988).

Primarna družina ima, skupaj z biološkimi in socialnimi dejavniki v nadaljevanju, velik vpliv na razvoj posameznika. Pod kategorijo »primarna družina« uvrščamo vse vrste interakcij med vsemi člani družine, pa tudi položaj in mesto otroka v družini, sodelovanje med sorojenci, čustveno ozračje in edinstven družinski življenjski slog. Slednji zajema vsa nenapisana pravila, vrednostna merila in vedenja ter tudi razporeditev moči med družinskimi člani. Otrokov razvoj pa poleg omenjenih, kot sem že omenila zadevajo tudi biološki in socialni dejavniki. Otrok sicer svoje biološke značilnosti podeduje od staršev, a je do neke mere od družine odvisno, kako bo svoje prirojene značilnosti razvil. Na tej točki velja omeniti otroke s prirojenimi telesnimi pomanjkljivostmi. Težave takih otrok, ki so lahko posledica notranjih ali zunanjih telesnih pomanjkljivosti, pogosto niso pravilno razumljene, zaradi česar vzgoja in usposabljanje otroka nista ustrezna in se le ta razvije v skrajno egocentričnega. A telesna pomanjkljivost je vzrok za egocentrizem otroka le v primeru, kadar mu nihče od skrbnikov ne pomaga razviti zanimanja za druge ljudi, pač pa je zaradi svojih težav vedno v središču dogajanja. Sicer pa nobena telesna pomanjkljivost ne določa posameznikovega razvoja osebnosti in življenjskega sloga. Zelo pogosti so primeri, koder posamezniki s takimi ali drugačnimi pomanjkljivostmi in okvarami razvijejo zavidljive in izstopajoče sposobnosti na drugem področju (Adler, 1999). V smislu socialnih dejavnikov pa je ključnega pomena za razvoj posameznika socialno okolje, v katerem otrok odrašča, ter stik z ostalimi pripadniki družbe. Na tej točki se lahko zopet navežem na pomen vzgoje za celotno družbo, predstavljen v uvodnem delu besedila. Če starši vzgojijo svojega otroka kot enakovrednega člana širše družbe in mu vzbudijo zanimanje za ostale ljudi, bo otroka tudi na nadaljnji življenjski poti spremljalo zaupanje in pogum. Zato si morajo starši že v ranem otroštvu svojega otroka prizadevati, da bodo na podlagi zdravih vrednot vzgojili celostno, razumevajočo in zdravo človeško osebnost. Da bodo iz znanja in vrednot, ki so jih osvojili v svojem otroštvu ter tudi kasneje v življenju, sposobni izbrati in kot štafetno palico naprej predati tiste, ki so za človeka najplemenitejše. Vse to, za boljši danes in za boljši jutri, kajti le na ta način se bo lahko otrok v prihodnosti učinkovito spopadel z izzivi, ki mu jih prinaša življenje. Le na ta način se bo zmožen obravnavati kot del družbe, v kateri živi in h kateri bo s svojim delovanjem tudi načrtno prispeval.

»Nikoli ne dvomite v to, da majhna skupina ljudi ne bi zmogla spremeniti sveta; nikoli ga še ni spremenil nihče drug« (Margaret Mead, v Dibbern in Smidt, 2019, str. 17).

 

Literatura:

Adler, A. (1999). Smisel življenja. Ljubljana: Založba Sophia.

Bergant, M. (1981). Družina – zakon – ljubezen na razpotjih. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za šolstvo.

Bergant, M. (1974). Kako razvijati in vzgajati čustveno življenje pri predšolskem otroku. V M. Bergant (ur.), Razvijajmo sposobnosti predšolskega otroka (str. 7–19). Ljubljana: ČGP Delo.

Crowell, J. A. in Waters, E. (1994). Bowlby’s Theory Grown Up: The Role of Attachment in Adult Love Relationships, Psychological Inquiry. Pridobljeno s https://www.tandfonline.com/doi/abs/10.1207/s15327965pli0501_4.

Dibbern, J. in Schmidt, N. (2019). Umirjena družina: sedem sestavin za preprosto življenje z otroki. Radovljica: Didakta.

Krečič Štrancar, K. (2015). Vpliv primarne socializacije na oblikovanje vrednot, povezanih z zdravjem pri predšolskih otrocih. Diplomska naloga, Izola: Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju. Pridobljeno s https://repozitorij.upr.si/Dokument.php?id=16651.

Legen, J. (2017). Kakovost odnosov v družini. Magistrsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za socialno delo. Pridobljeno s https://egradiva.fsd.uni-lj.si/ediplome/senddoc/1939.

Pediček, F. (1971). Vozli družinske vzgoje. Celje: Državna založba Slovenije.

Pines, M. (1974). Najboljša leta za učenje. V M. Bergant (ur.), Razvijajmo sposobnosti predšolskega otroka (str. 21–29). Ljubljana: ČGP Delo.

Pogačnik-Toličič, S. (1974). Otrok, igra in igrače. V M. Bergant (ur.), Razvijajmo sposobnosti predšolskega otroka (str. 31–55). Ljubljana: ČGP Delo.

Pogorilić, I. (2013). Vpliv zgodnjih izkušenj s starši na izbiro partnerja. Zaključna naloga, Koper: Univerza na Primorskem, Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije. Pridobljeno s https://www.famnit.upr.si/sl/studij/zakljucna_dela/download/115.

Rebula, A. (1999). Globine, ki so nas rodile. Celovec: Mohorjeva založba.

Žmuc-Tomori, M. (1988). Klic po očetu. Ljubljana: Cankarjeva založba.