Kar lahko storiš danes, ne odlašaj na jutri.

Zagotovo ste se že kdaj znašli v situaciji, v kateri se niste in niste lotili nečesa, čeprav ste se zavedali, da bi bilo to potrebno. Ta pojav imenujemo odlašanje ali prokrastinacija. Naj vam na kratko predstavim, kaj je odlašanje, kje se pojavlja, zakaj je lahko slabo in ali lahko takšno vedenje zmanjšamo.

V najširšem pomenu odlašanje opredeljujemo kot posameznikovo težnjo k odložitvi ali izogibanju nalog (McCloskey, 2011). Najpogosteje pa ga definiramo kot nerazumno odlašajoče vedenje (Akerlof, 1991; Burka in Yuen, 1983; Ellis in Knaus, 1977; Silver in Sabini, 1981, cit. v Steel, 2007), pri čemer je nerazumno to, da se odločimo za takšno ravnanje, čeprav se zavedamo, da je nekoristno in z njim ne delujemo v smeri svojih interesov, želja ali ciljev – tako materialnih (npr. denar) kot tudi psiholoških (npr. sreča) (Steel, 2007). Pojav lahko v določeni meri zasledimo pri vsakem posamezniku na različnih področjih njegovega življenja (McCloskey, 2011). Čeprav v občasnem odlašanju ni nič nenavadnega, je za nekatere odlašanje kronična težava, ki povzroča psihološko nelagodje in stres (Balkis in Duru, 2007).

Kako pravzaprav pride do odlašanja?

Možnih je več razlogov. Balkis in Duru (2007) mednje štejeta slabo upravljanje s časom, slabo postavljanje prioritet in ciljev, občutek preobremenjenosti ob spopadanju z nalogo, pomanjkanje motivacije, pomanjkanje organizacijskih sposobnosti, prisotnost občutkov strahu in tesnobe, povezanih z neuspehom, negativna prepričanja v lastne sposobnosti, perfekcionizem in nerealistična pričakovanja.

S čim vse odlašamo?

Najpogosteje omenjamo odlašanje z akademskim delom ter odlašanje na delovnem mestu. Poleg teh dveh področij pa se lahko pojavi tudi v posameznikovem družabnem in zakonskem življenju (Abbasi in Alghamdi, 2015).

Odlašanje z akademskim delom je zelo pogost pojav. Po ugotovitvah nekaterih raziskav se namreč pojavlja pri več kot 70 odstotkov študentov (Schubert in Stewart, 2000, cit. v Abbasi in Alghamdi, 2015; O’ Brien, 2002, cit. v Steel in Ferrari, 2012, McCloskey, 2011; Schraw, Wadkins in Olafson, 2007). Po mnenju Schuberta in Stewarta (2000, cit. v Abbasi in Alghamdi, 2015) študenti odlagajo šolske obveznosti in se raje osredotočijo na neproduktivne dejavnosti, ki vodijo k zmanjšanju uspešnosti ter k negativnim čustvenim reakcijam, te pa sčasoma vplivajo na njihov akademski dosežek. V večji meri je odlašanje z akademskim delom značilno za učence s povišano stopnjo strahu pred negativnim ocenjevanjem s strani drugih, za učence z nizkimi osebnimi standardi glede lastnih dosežkov in učence, ki se v učne aktivnosti ne vključujejo zaradi dosežkov ali ocen (Saddler in Buley, 1999). Pogosto posamezniki odlašajo tudi z namenom prikrivanja svojih šibkih področji (Burka in Yuen, 2008, cit. v Kranjec, Košir in Komidar, 2016). Pomemben vidik odlašanja predstavljajo tudi družbeni dejavniki, ki pridejo do izraza v obdobjih pozne adolescence in zgodnje odraslosti, ko je pri posamezniku v ospredje postavljena njegova težnja k neodvisnosti in družbenemu prilagajanju. V tem obdobju usklajuje več stvari – čas za študijske obveznosti, delo, družino in prijatelje. Zaradi težnje k neodvisnosti in avtonomiji pogosto posveti več časa delu in druženju z vrstniki in posledično odlaga akademsko delo (Schraw idr., 2007).

Pomembni mehanizmi, ki so v ozadju pojava odlašanja z akademskim delom in ga do določene mere tudi vzdržujejo, so strah pred neuspehom, iracionalna prepričanja ter negativna samopodoba (Schouwenburg, 1995). Strah pred neuspehom sproža vedenja izogibanja, zaradi česar lahko odlašanje z akademskim delom obravnavamo kot eno izmed strategij spoprijemanja s stresom (Burka in Yuen, 2008, cit. v Kranjec idr., 2016; Schouwenburg, 1995). Iz strahu pred neuspehom izhajajo tudi nerazumna prepričanja, ki so v luči vedenja odlašanja samokritična in uničujoča ter odvračajo posameznika od dokončanja naloge (Burka in Yuen, 2008, cit. v Kranjec idr., 2016).

Odlašanje se lahko pojavlja tudi na delovnem mestu. Pogosto ga obravnavamo kot neoptimalno vedenje, ki zmanjšuje individualno in organizacijsko produktivnost zaposlenega (Gupta, Hershey in Gaur, 2012). B. Nguyen, Steel in Ferrari (2013) so v svoji raziskavi ugotovili, da bodo delodajalci na delovnem mestu, ki zahteva visoko motivacijo, manj verjetno obdržali posameznika, ki odlaša. Slednji bodo tudi dlje časa ostali na delovnih mestih, ki se ujemajo z njihovo ravnjo samodiscipline, ne zahtevajo toliko vestnosti, zanesljivosti ali načrtovanja. Pogosteje bodo opravljali dela, ki manj motivirajo in hkrati spodbujajo odlašanje, kot sta na primer delo natakarja ali tajnika.

Gupta s sodelavci (2012) opisuje tri glavne dejavnike, ki vplivajo na odlašanje na delovnem mestu, in sicer osebnostni vidiki, situacijski vidiki ter dejavniki, povezani z nalogami. Prva dimenzija je povezana z osebnostnimi lastnostmi, med katerimi sta ključni predvsem nevroticizem, ki je z odlašanjem povezan pozitivno, in vestnost, ki pa se povezuje negativno (Steel, 2007). Druga dimenzija se osredotoča na situacijske faktorje in poudarja, da se lahko odlašanje pojavi zaradi dejavnikov v okolju, ki jih oseba ne more nadzorovati, na primer zdravje in družinske težave, ti dejavniki pa posledično vodijo do odlaganja dela. Oseba lahko odlaša z delom tudi, kadar to spodbujajo lastnosti nalog. Te so lahko težavne, imajo nejasno določene cilje in časovne roke ali pa jih je iz različnih razlogov celo nemogoče opraviti (Gupta idr., 2012).

Zakaj je odlašanje sploh slabo?

Odlašanje je tesno povezano s stresom. Odlašanje lahko povzroči stres ali pa obratno – stres pripelje do odlašanja (Burka in Yuen, 2008, cit. v Abassi in Alghamdi, 2015). Različne raziskave povezujejo odlašanje z večjo občutljivostjo na stres ter negativnimi posledicami tako na fizičnem kot duševnem zdravju (Ferrari in Díaz-Morales, 2014). Pri osebah, ki pogosto odlašajo, se pojavlja večja psihološka stiska ob bližanju rokov predvsem zaradi pomanjkanja občutka sposobnosti, nadzora ter občutka lastne vrednosti. Kar je še posebej skrb vzbujajoče, je povezava odlašanja z nizko samopodobo, nizko samodisciplino, nizko samoučinkovitostjo, nizkimi akademskimi dosežki, neučinkovitimi učnimi sposobnostmi, strahom pred neuspehom, nerazumnim razmišljanjem, neučinkovitim upravljanjem s časom, takojšnjo zadovoljitvijo potreb (angl. instant gratification), dolgčasom, tesnobo in depresivnostjo (Chissom in Iran-Nejad, 1992; Ferrari, Johnson in McCown, 1995; Ferrari in Beck, 1998; Haycock, McCarthy in Skay, 1998; Lay, 1986; Senecal, Koestner in Vallerand, 1995; Solomon in Rothblum, 1984, cit. v Balkis in Duru, 2007).

Odlašanje na delovnem mestu pa je problematično predvsem zaradi negativnega vpliva, ki ga ima na skupinsko dinamiko, moralo in kohezivnost. Posledice odlašajočega vedenja namreč občutijo tudi sodelavci, ki morajo nadomestiti izgubljeno produktivnost (Skowronski in Mirowska, 2013).

Ali se lahko odlašanju izognemo?

Večina ljudi odlašanje prepozna kot nekaj, kar počnejo občasno. Vendar pa se v primeru kronične težnje k odlašanju s stvarmi, ki jih moramo narediti, odlašanja težko znebimo, četudi si to želimo (van Eerde in Klingsieck, 2018).

Pa je odlašanje res tako neizogibno?

Na eni strani raziskave kažejo, da je odlašanje stabilna lastnost, ki je celo genetsko pogojena (Gustavson, Miyake, Hewitt in Friedman, 2014; Steel in Ferrari, 2012) in je v tesnem odnosu z relativno stabilnima potezama, kot sta vestnost in impulzivnost (Steel in Ferrari, 2012). Po drugi strani pa raziskave ugotavljajo, da z naraščanjem starosti upada pogostost odlašanja, na podlagi česar raziskovalci zaključujejo, da lahko ljudje skozi življenje spremenimo svoje odlašajoče vedenje. To pojasnjujejo z dejstvom, da so starejši posamezniki zaposleni in/ali skrbijo za družino, kar omejuje možnost odlašanja (Beutel idr., 2016).

Če želimo zmanjšati svoje odlašanje, se moramo pred tem vprašati, ali nam prinaša nelagodje in stres. Če nam ga, Schouwenburg (2004, cit. v van Eerde in Klingsieck, 2018) navaja tri področja, na katerih lahko gradimo za zmanjšanje odlašanja: samoregulacijske veščine, samoučinkovitost in medosebni odnosi. Samoregulacijske veščine vključujejo tehnike nadzorovanja dražljajev z namenom izogibanja motečim dražljajem, postavljanje ciljev, prioritet in upravljanje s časom (določanje rokov in časovnih okvirov dela, spremljanje lastnega napredka ter evalviranje). Tehnike spreminjanja samoučinkovitosti se osredotočajo na spreminjanje negativnih, neproduktivnih in zavirajočih miselnih vzorcev, ki spodbujajo odlašanje, v pozitivne, produktivne in spodbudne misli. Z vzajemno podporo pa avtor poudarja predvsem pomembnost deljenja težav z drugimi, njihovo skupno reševanje in zmanjšanje občutkov, da smo edini, ki trpimo za to težavo. To pomaga tudi pri zmanjševanju stresa, ki ga odlašanje prinaša, in pri tem, da posamezniki vztrajajo pri zmanjševanju odlašajočega vedenja.

Odlašanje je zelo razširjen pojav, ki se lahko pojavi pri vsakem posamezniku, zasledimo ga na različnih področjih njegovega življenja, poleg tega pa se povezuje z mnogimi negativnimi pojavi. Zato je dobro, da to, s čimer trenutno odlašate, začnete že danes. No … Morda ne ravno danes ….  Lahko jutri … Ali pojutrišnjem …

 

Literatura:

Abbasi, I. S. in Alghamdi, N. G. (2015). The prevalence, predictors, causes, treatment, and implications of procrastination behaviors in general, academic, and work setting. International Journal of Psychological Studies7(1), 59–66.

Balkis, M. in Duru, E. (2007). The evaluation of the major characteristics and aspects of the procrastination in the framework of psychological counseling and guidance. Educational Sciences: Theory & Practice, 7(1), 376–385.

Beutel, M. E., Klein, E. M., Aufenanger, S., Brähler, E., Dreier, M., Müller, K. W., … Wölfling, K. (2016). Procrastination, Distress and Life Satisfaction across the Age Range – A German Representative Community Study. PLOS ONE, 11(2), e0148054.

Ferrari, J. R. in Díaz-Morales, J. F. (2014). Procrastination and mental health coping: A brief report related to students. Individual Differences Research, 12(1), 8–11.

Gupta, R., Hershey, D. in Gaur, J. (2012). Time perspective and procrastination in the workplace: An empirical investigation. Current Psychology, 31(2), 195–211.

Gustavson, D. E., Miyake, A., Hewitt, J. K. in Friedman, N. P. (2014). Genetic relations among procrastination, impulsivity, and goal-management ability: Implications for the evolutionary origin of procrastination. Psychological Science, 25(6), 1178–1188.

Kranjec, E., Košir, K. in Komidar, L. (2016). Dejavniki akademskega odlašanja: vloga perfekcionizma, anksioznosti in depresivnosti. Psihološka obzorja25, 51–62.

McCloskey, J. D. (2011). Finally, my thesis on academic procrastination. (magistrsko delo, University of Texas at Arlington, ZDA). Pridobljeno s strani https://uta-ir.tdl.org/uta-ir/handle/10106/9538

Nguyen, B., Steel, P. in Ferrari, J. R. (2013). Procrastination’s Impact in the Workplace and the Workplace’s Impact on Procrastination. International Journal of Selection and Assessment, 21(4), 388–399.

Saddler, C. D. in Buley, J. (1999). Predictors of academic procrastination in college students. Psychological Reports, 84, 686–688.

Schouwenburg, H. C. (1995). Academic procrastination: Theoretical notions, measurement, and research. V Ferrari, J. R., Johnson, J. L. in McCown, W. G. (ur.), Procrastination and task avoidance: Theory, research, and treatment (str. 71–96). New York, NY, ZDA: Springer.

Schraw, G., Wadkins, T. in Olafson, L. (2007). Doing the things we do: A grounded theory of academic procrastination. Journal of Educational Psychology, 99(1), 12–25.

Skowronski, M. in Mirowska, A. (2013). A manager’s guide to workplace procrastination. SAM Advanced Management Journal (07497075), 78(3), 4–27. Pridobljeno s: https://www.thefreelibrary.com/A+manager%27s+guide+to+workplace+procrastination.-a0352493058

Steel, P. (2007). The nature of procrastination: A meta-analytic and theoretical review of quintessential self-regulatory failure. Psychological Bulletin, 133(1), 65–94.

Steel, P. in Ferrari, J. (2012). Sex, Education and Procrastination: An Epidemiological Study of Procrastinators’ Characteristics from a Global Sample. European Journal of Personality, 27(1), 51–58.

van Eerde, W. in Klingsieck, K. B. (2018). Overcoming procrastination? A meta-analysis of intervention studies. Educational Research Review25, 7385.