Protesti s socialnopsihološke perspektive – zakaj protestiramo?

Ljudje živimo v svetu, ki je hkrati konstrukcija in hkrati stvarnost, ki jo s konstrukcijami neprestano spreminjamo, prirejamo in oblikujemo. Živimo torej v osmišljenem svetu, ki predstavlja izpogajano družbeno resnico kot hkraten proizvod modelov družbenega človeka in družbene stvarnosti (Ule, 2009). Nasploh se torej odzivamo glede na našo interpretacijo in zaznavo – naše interpretacije v socialnem kontekstu so torej tiste, ki določajo naše odzive v osmišljenem svetu. Ljudi zato v večji meri kot objektivni pogoji aktivirajo različne samozaznane nepravičnosti v družbenem svetu, torej krivice, ki se dogajajo na simbolni ravni, kršijo človeško dostojanstvo in spoštovanje (npr. kršenje človekovih pravic).. Objektivni pogoji sami po sebi veliko redkeje izzovejo družbeni protest (npr. slabe bivalne razmere revnih slojev), saj se jih ljudje zavedo šele, ko se družbeni problemi izrazijo preko družbenih pomenov, in jih hkrati ovrednotijo, kar vodi do specifičnih čustev in kognicij v odnosu do problema (Ule, 2009).

Wright, Taylor in Moghddam (1990) razlagajo različne oblike odzivov na zaznano nepravičnost. Pišejo, da bodo v določenih primerih posamezniki zgolj pasivno sprejeli situacijo in se nanjo adaptirali. Tovrstno vedenje se lahko pojavlja predvsem v določenih  restriktivnih okoljih, kjer bi morebitno izražanje nasprotovanja premočno ogrozilo posameznika. To se nanaša tudi na klasične raziskave kognitivne disonance in predvsem na pojav povzročenega sporazuma, kjer prihaja do neskladja med delovanjem ljudi v javnosti in lastnimi stališči (Festinger, 1957). Wright idr. (1990) predpostavljajo, da se v primeru, ko se ljudje odločijo za sproženje same akcije, to zgodi na štiri različne načine, ki jih razločimo preko dveh delitev. Prva delitev razlikuje individualno akcijo, ki je namenjena izboljšanju lastnega statusa, in kolektivno akcijo, ki je namenjena izboljšanju položaja večje množice. Druga delitev se nanaša na akcijo, ki je lahko normativna, kar pomeni, da upošteva in se usmerja po trenutnih družbenih normah, ali ne normativna, kar pomeni, da je zaznana kot neprimerna, lahko tudi nesprejemljiva.

Zadnje tri opredelitve akcije lahko po opredelitvi protesta Van Stekelenburg in Klandermansa (2010) označimo za proteste. Avtorja namreč izpostavljata, da je protest oblika kolektivne akcije in  hkratnega socialnega vključevanja. Ta splošna definicija izpostavlja predvsem družbeno komponento protesta, nasprotno pa lahko po delitvi Wright idr. (1990) prihaja tudi do individualnega protesta. Slednji nastopi v primerih, kadar ljudje individualno izražajo nezadovoljstvo preko različnih oblik vedenja (npr. gladovna stavka). Na protest lahko v splošnem gledamo kot na obliko socialne interakcije. V najsplošnejšem gre torej za javno nasprotovanje nečemu oz. izražanje zaznave nepravičnosti, kar zavzema torej skupno delovanje množice ali posameznika proti določenemu cilju. V primeru množičnih protestov se torej socialna interakcija kaže v odnosu med samo množico in subjektom, ki mu je sporočilo namenjeno (npr. politično elito), in v sami dinamiki znotraj protestirajoče skupine. Pri individualnem protestu pa se kaže sama socialna interakcija predvsem med protestirajočim posameznikom in subjektom, h kateremu je akcija usmerjena (npr. širši javnosti). V vseh pogledih lahko na protest gledamo kot na  obliko socialne interakcije, torej na obliko vedenjske oziroma delovanjske izmenjave med ljudmi v različnih socialnih odnosih (Ule, 2009).

Van Zomeren, Postmes in Spears (2008) v svoji metaanalizi o integrativnem modelu socialne identitete izpostavljajo tri socio-psihološke perspektive, ki se vežejo na kolektivno akcijo, in sicer zaznavo nepravičnosti, zaznano učinkovitost in socialno identiteto.

Prvo komponento, zaznano nepravičnost, Van Stekelenburg in Klandermans (2010) opredeljujeta kot očitke, kjer izpostavljata predvsem teorijo relativne deprivacije. V najsplošnejšem gre za neugodne izide socialnih primerjav in posledična čustva in vedenja, ki te spremljajo (Pettigrew, 1967; Runciman, 1966). To pomeni torej, da gre za primerjavo lastnega stanja z nekim kognitivnim standardom ali situacijo nekoga drugega (Folger, 1986). Tovrstna občutja torej povzročajo zaznavo nepravičnosti, pri čemer protestniki na eni strani zaznavajo na primer kršenje temeljnih določil demokratičnih družb (tj. kognitivni standard) ali neenako obravnavo različnih družbenih skupin (npr. rasizem, seksizem), pri čemer slednje običajno vsebujejo tudi prvine kognitivnih standardov, na katere se protestniki v splošnem sklicujejo. Primer trenutnih Black Lives Matter protestov v ZDA, ki so jih v prvi vrsti sprožile zaznave neenake obravnave afroameriške družbene skupine, vsebujejo tudi komponento primerjave s kognitivnim standardom, kajti ravno ta določa kakšno je normativno vedenje v določeni družbi.

Runciman (1966) loči dva tipa relativne deprivacije, in sicer osebno (t.i. egoistično) in skupinsko (t.i. fraternalno).  Prva se nanaša na lastno pozicijo v oziru na druge vloge članov znotraj skupine (posamezniki, ki so bolj deprivirani, so bolj izolirani in doživljajo večjo raven stresa). Druga pa se nanaša predvsem na primerjavo lastne skupine z drugimi relevantnimi skupinami v družbi. Posamezniki, ki verjamejo, da je njihova skupina deprivirana, so bolj pripravljeni sodelovati v akcijah, da bi dosegli ustrezen status same skupine (npr. Kawakami in Dion, 1993). To pomeni, da je predvsem slednja komponenta ključna za sodelovanje v protestu. Posamezniki, ki pa hkrati doživljajo obe vrsti deprivacije, pa bodo v največji meri pripravljeni dejansko sodelovati v protestih (Van Stekelenburg in Klandermans, 2010).

Subjektivno zaznana nepravičnost je veliko boljši napovednik relativne deprivacije kot objektivni pogoji, ki bi neposredno povzročili relativno deprivacijo. Razločujemo lahko tudi med kognitivno komponento relativne deprivacije, ki predstavlja zaznavanje nezadovoljenih pričakovanj, in emocionalno komponento, pri čemer se ta nanaša predvsem na močan afektivni odziv na zanano nepravičnost z občutji frustracije in jeze (Grant, 2008). Van Zomeren idr. (2008) izpostavljajo pomembnejšo vlogo emocionalne zaznave nepravičnosti (npr. doživljanje določenih čustev kot je jeza) v primerjavi s kognitivno (npr. premišljevanje o nepravičnosti do skupine) in na podlagi teh ugotovitev in ugotovitev teorij nastanka emocij s kognitivno oceno (npr. Lazarus, 1991) zaključujejo, da skupinske emocije v protestih (npr. jeza) kreirajo specifičen konceptualni most med skupinsko kognitivno oceno situacije in posledično skupinsko akcijo. Na tak način so skupinske emocije funkcionalne, kajti skupini omogočajo določen način vedenja in posledično subjektivno zaznavo večje pravičnosti do same skupine, če se protestne zahteve uresničijo.

Van Stekelenburg in Klandermans (2010) navajata tudi, da je pomembno razlikovati med konflikti materialnih stvari in konflikti principov. V sklopu protestov so namreč pri konfliktih materialnih stvari ljudje bolj nagnjeni k instrumentalni akciji, medtem ko pri konfliktih principov poskušajo svoja mnenja in poglede v večji meri izraziti na simbolni ravni. Na tak način lahko površno prototipsko primerjamo proteste ideologije, ki so trenutno aktualni v Sloveniji, kjer ljudje izražajo svojo ideološko-politično nestrinjanje z vladajočo elito in kjer prav tako prevladuje mirno protestiranje in izražanje mnenj, ter na drugi strani gibanje rumenih jopičev v Franciji leta 2018/19, ki je v prvi vrsti v večji meri instrumentalno motivirano (kritika previsokih najemnin in dvigajočih cen goriva), kar se je odražalo v bolj instrumentalnih akcijah protestnikov.

Druga pomembna komponenta protesta, ki jo navajajo avtorji, je tudi zaznana učinkovitost (Van Stekelenburg in Klandermans, 2010; Van Zomeren idr., 2008). Avtorji poudarjajo, da je ta aspekt postal pomemben v sklopu zavedanja, da skoraj v vseh družbah obstajajo različne vrste nepravičnosti v odnosu do različnih družbenih skupin, ki jih ljudje zaznavajo, a kljub temu ne protestirajo vsakič, ko se počutijo relativno deprivirane. Vprašanje, ki se torej postavlja je, kdaj pa ljudje dejansko protestirajo. Nekateri teoretiki pravijo, da je ključna mobilizacija virov s strani političnih (oz. kvazi-političnih) organizacij (npr. McCarthy in Zald, 1977; Tilly, 1978). Tovrstni pogled zavrača pluralistično predpostavko, da imajo vse družbene skupine razumno možnost za politično akcijo, v kateri bodo slišane. Na politično gibanje gleda kot na ciljno orientiran podaljšek vsakodnevnega življenja, ki je motiviran s strani deljenih preferenc za socialne spremembe (Edwards in Kane, 2016). V splošnem teorija mobilizacije virov (McCarthy in Zald, 1977; Tilly, 1978) predpostavlja, da prihaja do racionalne kolektivne akcije za doseganje skupnih ciljev. Ta je torej v večji meri posledica racionalnega, strateškega premisleka kot pa neposreden afektiven odziv na zaznano nepravičnost (Van Zomeren idr., 2008). Na nek način gre za idejo, da se bodo ljudje torej udeležili samega protesta, same akcije, če bodo prepričani, da se sam cilj da dejansko doseči, pri čemer je torej v večji meri pomembna skupinska učinkovitost kot pa individualna učinkovitost (Mummendey idr., 1999). To se povezuje z idejo Giddesa (1975, v Ule, 2009), da je družbena struktura konstituirana s človeškim delovanjem in je dejanski medij človeškega delovanja, kar pomeni, da jo ta tudi omejuje. Vseeno pa lahko s človeškim delovanjem, predvsem množičnim, spremenimo družbeno strukturo. Teorija mobilizacije virov pa dodatno predpostavlja, da se družbena struktura spremeni takrat, kadar se ljudje počutijo učinkovite in menijo, da bodo s svojo akcijo lahko nekaj dosegli.

V dejavnosti protestov igrajo ključno vlogo tudi mediji, ki informirajo javnost o namenu in izvajanju samih protestov ter tako sodoločajo in vplivajo na javno mnenje. McLeod in Detenber (1999) sta ugotovila pomembno vlogo televizije v oblikovanju javnega mnenja, in sicer sta udeležencem v eksperimentu pokazala dve različni verziji televizijskega poročanja o istem protestu, ki sta se subtilno razlikovali. Ta majhna razlika je pripeljala do pomembnih razlik v zaznavanju samih protestnikov in policije, ki so bili udeleženi v teh, ni pa spremenila splošne zaznave protestov. V današnji interaktivni dobi pridobivamo veliko podatkov preko različnih medijskih kanalov, ki jih oblikujemo v celovito zaznavo. Med drugim tudi preko družbenih medijev, kjer ti služijo kot sredstvo propagande aktivacijskih signalov (tj. koliko ljudi se je že udeležilo protestov). Omogočajo pa tudi splošno pridobivanje podatkov, ki posamezniku omogočajo sprejeti odločitev, ali bo sodeloval v protestih (Barbera idr., 2015). V splošnem lahko na družbenih omrežjih prepoznamo t. i. jedrne udeležence (so visoko predani protestniki, ki so pripravljeni veliko več tudi tvegati) in periferne udeležence (ti se raje opredeljujejo z neke »varne« distance). Kljub razlikam imajo oboji enakovreden vpliv na družbenih omrežjih, kajti tudi periferni udeleženci prispevajo k razširitvi protestnega sporočila, čeprav iz varne distance. V tem kontekstu so avtorji dodatno potrdili jedrno-periferno dinamiko kolektivnih akcij (Barbera idr., 2015).

Nadaljnja pomembna komponenta znotraj protesta je identiteta (Grant, 2008; Van Stekelenburg in Klandermans, 2010; Van Zomeren idr., 2008). V splošnem lahko identiteto opredelimo kot organizacijo preteklih in sedanjih identifikacij značilnosti, želja, usmeritev, za katere posameznik verjame, da ga predstavljajo (Erikson, 1968). Ločimo različna identitetna področja, ki jih posameznik oblikuje v celovito, unikatno strukturo. V sklopu le-te razločimo osebno identiteto, pri kateri gre za samoodločanje sebi lastnih atributov. Naslednja pomembna identifikacija pa se nanaša tudi na družbo; gre za pojem socialne identitete, pri kateri gre predvsem za socialno kategorizacijo pripadnosti posameznika družbeni skupini, kar vključuje tudi vrednostno in emotivno komponento (Tajfel, 1978). Pripadniki enake skupine si delijo tudi iste kognicije (mnenja, stališča, prepričanja itd.), kar Taylor and Whittier (1992) pojmujeta kot kolektivno identiteto. Ravno ta je tista, ki je deljena med člani iste skupine, medtem ko  socialna identiteta še vedno pripada posamezniku (Klandermans, 2013).

Teorija socialne identitete razlaga proces identifikacije tako, da si posamezniki prizadevajo, da izkoristijo pozitivne vidike socialne identitete, ki so povezane z njihovim članstvom v različnih socialnih skupinah. Hkrati pa s tremi soci-kulturnimi spremenljivkami razlaga, kako ljudje obvladujejo svoje identitetne skrbi (Tajfel, 1978). Prva od teh je prehodnost med skupinami, ki se nanaša predvsem na možnost izhoda iz določene družbene skupine oz. intergrupno lokomocijo. Če posamezniki imajo možnosti izhoda, se bodo fokusirali na individualno akcijo, ki bi jim omogočala prehod (Ellemers idr., 1988), če pa možnosti izhoda ni, poskušajo v čim večji meri izkoristiti dano pozicijo. Ena od možnosti akcije, ki bi omogočala lokomocijo, je tudi skupinska akcija oz. protest (Van Zomeren idr., 2008). Druga komponenta je stabilnost, ki se nanaša na stabilnost statusne pozicije skupine (Tajfel, 1978). Če je ta nestabilna, ljudje vidijo protest kot možnost višanja statusa skupine kot celote, še posebej če zaznavajo status dominantne skupine kot nelegitimen. To pa predstavlja tretjo pomembno komponento in se kaže v večanju interesa za skupinsko akcijo (Ellemers, Knippenberg in Wilke, 1990). Ugotovitve metaanalize so pokazale, da bolj kot se ljudje identificirajo z določeno skupino, katere pozicijo zaznavajo kot nelegitimno (in nestabilno) ter nepravično, bolj se veča tudi možnost kolektivne akcije oziroma protesta (Van Zomeren idr., 2008).

Tajfel (1978) poroča, da lahko le vključno s procesom relativne deprivacije razložimo, zakaj se posamezniki, ki se identificirajo z manjšinskimi socialnimi skupinami, sploh udeležujejo masivnih protestov. Na tak način je pomembna integracija teorije socialne identitete in teorije relativne depriavacije, da bi v celoti razumeli delovanje protestov (Grant, 2008). Kawakami in Dion (1993) sta v eksperimentu ugotovila, da se je, ko so bile v večji meri poudarjene skupinske identitete pred osebnimi, pojavila tudi večja pripravljenost za kolektivno akcijo preko močnejših občutij relativne deprivacije.

Protest predstavlja temeljno državljansko pravico in je pomembna struktura za ohranjanje zdrave demokracije v družbah s tovrstno družbeno ureditvijo. Ljudje imajo na tak način pravico sporočiti svoje zaznavanje (sporočilo, mnenja in stališča) ne glede na vsebinsko usmerjenost protesta (če ta seveda ni žaljiva in sporna z različnih zornih kotov). Zato je vsak poskus preprečitve legitimnih protestov, pod kakršnimi koli pretvezami varnosti ali drugih ukrepov, nesprejemljivo vedenje. Ravno to onemogoča sam smisel protesta, ki je opozoriti na zaznano nepravičnost in vzpostavitev pravičnejše ureditve. V tem primeru gre za nedoraslost in neustrezne strategije spoprijemanja državniških elit, ki konstruktivne kritike včasih enostavno ne sprejmejo (bodisi tega ne zmorejo oz. si tega ne morejo privoščiti) in se je poskušajo otresti z vsemi sredstvi, ki so jim na voljo.

Literatura:

Barberá, P., Wang, N., Bonneau, R., Jost, J. T., Nagler, J., Tucker, J. idr. (2015). The critical periphery in the growth of social protests. PLoSONE, 10(11).

Edwards, B. in Kane, M. D. (2016). Resource mobilization theory. The Blackwell Encyclopedia of Sociology, 1–5.

Ellemers, N., Knippenberg, A. in Wilke, H. (1990). The influence of permeability of group boundaries and stability of group status on strategies of individual mobility and social change. British Journal of Social Psychology, 29(3), 233–246.

Ellemers, N., van Knippenberg, A., De Vries, N. in Wilke, H. (1988). Social identification and permeability of group boundaries. European Journal of Social Psychology, 18(6), 497–513.

Erikson, E. H. (1968). Identity: youth and crisis. New York: Norton & Co.

Festinger, L. (1957). A theory of cognitive dissonance. Stanford, CA: Stanford University Press.

Folger, R. (1986). Rethinking equity theory: A referent cognitions model. V H. W. Bierhoff, R. L. Cohen in J. Greenberg (Ur.) Justice in social relations (str.145–162). New York: Plenum.

Grant, P. R. (2008). The protest intentions of skilled immigrants with credentialing problems: A test of a model integrating relative deprivation theory with social identity theory. British Journal of Social Psychology, 47(4), 687–705.

 Kawakami, K. in Dion, K. L. (1993). The impact of salient self-identities on relative deprivation and action intentions. European Journal of Social Psychology, 23(5), 525–540.

Klandermans, P. G. (2013). Identity politics and politicized identities: Identity processes and the dynamics of protest. Political Psychology, 35(1), 1–22.

Lazarus, R. S. (1991). Progress on a cognitive-motivational-relational theory of emotion. American Psychologist, 46(8), 819–834.

McCarthy, J. D. in Zald, M. N. (1977). Resource mobilization and social movements: a partial theory. The American Journal of Sociology, 82(6), 1212–1241.

McLeod, M. D. in Detenber, B. H. (1999). Framing effects of television news coverage of social protest. Journal of Communication, 3(49), 3–23.

Mummendey, A., Kessler, T., Klink, A. idr. (1999) Strategies to cope with negative social identity: Predictions by social identity theory and relative deprivation theory. Journal of Personality and Social Psychology, 76, 229–245.

Pettigrew, T. F. (1967). Social evaluation theory: Convergences and applications. Nebraska Symposium on Motivation, 15, 241–311.

Runciman, W. G. (1966). Relative Deprivation and Social Justice. London: Routledge and Kegan Paul.

Tajfel, H. (1978). Differentiation between social groups: Studies in the social psychology of intergroup relations. London: Academic Press.

Taylor, V. in Whittier, N. E. (1992). Collective identity in social movement communities: Lesbian feminist mobilization. V A. D. Morris in C. M. Mueller (Ur.), Frontiers in social movement theory (str. 104–129). New Haven, CT: Yale University Press.

Tilly, C. (1978). From mobilization to revolution. Reading, MA: Addison-Wesley.

Ule, M. (2009). Socialna psihologija. Analitični pristop k življenju v družbi. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

Van Stekelenburg, J. in Klandermans, B. (2013). The social psychology of protest. Current Sociology, 61(5-6), 886–905.

Van Zomeren, M., Postmes, T. in Spears, R. (2008). Toward an integrative social identity model of collective action: A quantitative research synthesis of three socio-psychological perspectives. Psychological Bulletin, 134(4), 504–535.

Wright, S. C., Taylor, D. M. in Moghaddam, F. M. (1990). Responding to membership in a disadvantaged group: From acceptance to collective protest. Journal of Personality and Social Psychology, 58(6), 994–1003.