Zmagovalne pesmi natečaja revije Panika za najboljšo pesem 2017

1.mesto: Veronika Šoster – “svetovni rekord v zadrževanju sape”

v poplavljeni sobi ne moreš
zanetiti ognja
lahko pa ustanoviš
plavalni tečaj za činčile
z rokavčki in piščalko in vsem
ker si že v letih
se ti dela pivski trebušček
in včasih se pozabiš obriti
še vedno ne znaš znakovnega jezika
čeprav si ji stokrat
tisočkrat obljubil
da naslednji teden pa res začneš
počutil si se srečneža
ker ti je verjela kot da ne bi
še nikoli izustil laži ali koga
zazidal v steno
in mu vsake toliko časa potrkal
v morsejevi abecedi da bi preveril
če še diha zato ti zdaj
zaupajo le še činčile
motrijo te izza svojih košatih brčic
lesketajo se na gladini
kakor veličastne ostrige
in res ne vejo
kakšno srečo imajo

2.mesto: Veronika Šoster – “zapisnik s sestanka društva ljubiteljev stephena kinga”

opombo pod črto rabijo samo tisti
ki se radi počutijo pomembne
opomba pod črto
ljudje se ne bojijo klovnov
bojijo se ljudi v klovnih

v šoli v naravi smo enkrat izganjali duhove tako
da smo se usedli v krog in potem je vsak
pljunil v prazno plastenko kokakole na sredini
naši bogovi so zadrževali smeh

gospodje s črnimi klobuki
ki rahlo levitirajo nikoli ne
opazijo vseh nesrečnih golobov
ki se jim morajo izmikati
kakor kamikaze res prevzetno

pod strop se vali dim sosedov maček
se je prilepil na šipo in se razpotegnil
samoumevno mežika v nas nad njim se
zbirajo jastrebi ali pa so to spet le pisatelji

kdo bi vedel

3.mesto: Anamarija Zorč – “Brzovlak”

Včeraj me je povozil vlak,
a nisem opazila,
le poravnala sem si do vratu zapeto bluzo,
dvignila glavo in šla naprej po tirnicah
v napačno smer.

Nič se ni zgodilo,
danes je eden od običajnih dni,
vem, kam moram,
narekuje mi glas po mikrofonu na postaji,
vse je v redu, držim se sistema,
kot kaže ura na peronu,
kot delajo drugi ljudje,
v do vratu zapetih bluzah.

Danes me je spet povozil vlak,
a se delam, da nisem opazila,
poravnam si do vratu zapeto bluzo, dvignem glavo,
poiščem kolono drugih ljudi v do vratu zapetih bluzah
in grem naprej po tirnicah
v napačno smer.

Zvečer sedim s prijatelji na postaji,
imam razrahljane gumbe na bluzi,
vse je v redu, sistem se je zame malce ustavil
in sanjam, da vozim vlak,
ki je povozil ljudi
v do vratu zapetih bluzah
med vožnjo v pravo smer.

Posebna omemba: Aleša Brejc – “Ajagara”

Razgrete luske, v barvah noči,
počasen izdih, nič nežen,
predenje doni, glasno, kot orkester tolkal,
vdih,
oči sončno žareče, ognjene, široke zenice,
pretesno, premajhno,
izdih,
kremplji, šop rezil, obrabljeni od oklepanja,
nedolžni, čisti, spraskane stene,
vdih,
krila, nekoč nebo, veter, svoboda,
zadenejo ob stene, polomljena,
izdih,
rep, strupena kača, ob premiku uniči,
pomete zaveznike, ubija,
vdih.

Srce ugaslo, pljuča polna pepela.
V votlini vse mirno. Odmev kapljic.
Pretesno. Premajhno.

Izdih.

Posebna omemba: Maja Vovko – “Oči presušeni bregovi stare reke in roke…”

Oči presušeni bregovi stare reke in roke
hrapavo lubje visokega hrasta in misli
polni oblaki, ki lebdijo v daljni daljavi
stran od sonca.
Dim, ki puhti iz nosu in izza kotičkov ust,
je podpis mnogih preživelih let, nekaterih mehkih
kot blazina, drugih krutih, ostrih,
utopljenih, vseh zajetih z žlico
dolgega življenja.
Divjina, že davno ukročena in varna. Dom, ki
diši po starem, a starem kot prijetnem in poznanem.
Rjavi odtenki lesenega okvirja domače hiše.
Kaj vidim, ko pogledam mojega deda