Intervju z doc. dr. Luko Komidarjem

Dr. Luka Komidar je docent na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer je zaposlen že od leta 2003. Na katedri za psihološko metodologijo sodeluje pri izvedbi predmetov Opisna statistika, Metodologija psihološkega raziskovanja in Osnove merjenja v psihologiji, občasno pa sodeluje tudi pri metodoloških predmetih na 2. stopnji in na doktorskem študiju psihologije. Poleti ga je članica uredništva revije Panika povprašala o njegovi karieri, zanimanjih in dosedanjih izkušnjah. Povedal je veliko zanimivega o sebi, o psihologiji sami in podal tudi nekaj prav koristnih nasvetov.

 

Kako ste se odločili za študij psihologije in nato statistike?

Moja odločitev za študij psihologije je bila precej impulzivna. Celo osnovno šolo in velik del srednje šole sem bil usmerjen bolj naravoslovno. Dolga leta je bil moj interes usmerjen v fiziko in biologijo, proti koncu srednje šole pa sem se iz različnih razlogov začel bolj zanimati tudi za družboslovne in humanistične predmete. Na ta interesni premik je vplivalo tudi to, da sem bil v veliki meri razočaran nad učitelji, ki so nas učili naravoslovne predmete oz. sem imel veliko boljše izkušnje z učitelji družboslovnih in humanističnih predmetov. Te spremembe v mojih interesih so bile na vrhuncu ravno v času, ko smo morali izbrati želene fakultete, kar je vodilo do tega, da sem postavil psihologijo na prvo mesto. Te odločitve nisem nikoli obžaloval, saj se je izkazalo, da se da v psihologiji najti zelo raznolike vsebine, tudi bolj naravoslovno obarvane.

Glede statistike in metodologije – tega nisem nikoli načrtoval. Proti koncu študija sem se začel vedno bolj usmerjati v področja psihologije, ki so bliže naravoslovnim področjem: moj glavni interes je bila kognitivna psihologija, znotraj katere sem se začel ukvarjati z vidnim zaznavanjem. Že od nekdaj sem si želel biti raziskovalec, a ko sem končal študij, možnosti raziskovanja oz. dela na fakulteti ni bilo, zato sem tudi najprej šel v drugo službo (delal sem kot tržni raziskovalec). Kasneje se mi je ponudila možnost, da bi na oddelku delal kot mladi raziskovalec, kar se je na moje veliko veselje tudi uresničilo. Moj mentor je bil profesor Bucik,  kar pomeni, da sem prišel na katedro za psihološko metodologijo in ukvarjanje z metodologijo ni bilo stvar izbire (smeh).

 

Med vašim študijem ste sodelovali tudi pri reviji Panika – ste dobili kakšne izkušnje, ki so vam kasneje koristile?

Sodelovanje pri reviji Panika je bila res odlična izkušnja. Med študijem sem opravljal tudi študentsko delo, a večinoma le krajša priložnostna dela, tako da je bila zame revija Panika, poleg študija in drugih interesnih dejavnosti, moja glavna preokupacija. Mi, ki smo takrat sodelovali pri reviji, smo bili druga generacija uredniškega odbora in smo padli v zelo dobro strukturo. Imeli smo zelo jasne načrte za potek dela in smo zato hitro in uspešno ujeli ritem rednega objavljanja štirih številk na letnik. Bilo je super. Zelo sem hvaležen za prve in intenzivne izkušnje s timskim delom, lovljenjem rokov, komunikacijo z različnimi ljudmi, sodelovanjem na ogromno sestankih ipd. Sodelovanje pri Paniki je bila res dobra in intenzivna delovna izkušnja. V uredniškem odboru nas je bilo kar nekaj iz istega letnika, kar je bil morda še dodaten razlog za dobro vzdušje in uspešno delo.

Še ena stvar, ki jo še zdaj počnem in mi je prišla zelo prav, je bila ta, da sem hitro začel postavljati revijo oz. opravljati prelom (tj. priprava revije za tisk oz. postavljanje dokumentov v končno obliko za tisk). V nekaj letih sem s postavljanjem dobil toliko izkušenj, da mi je leta 2001, ko sem bil še absolvent, takratni urednik Psiholoških obzorij profesor Bucik ponudil opravljanje preloma tudi pri Obzorjih. Pri Obzorjih še vedno aktivno sodelujem in jih tudi še vedno postavljam.

 

Po študiju ste delali kot tržni raziskovalec. Kako ste se odločili za vrnitev na fakulteto?

Ko sem diplomiral, sem se ukvarjal z raziskovanjem vidnega zaznavanja in sem si želel nadaljevati s tem delom (zato sem se tudi vpisal na takratni znanstveni magisterij), a v tistem trenutku ni bilo možnosti za tovrstno zaposlitev na fakulteti. Ko sem takrat razmišljal, kaj drugega bi lahko počel, sem se najbolj nagibal k psihologiji dela oz. bolj specifično k tržnemu raziskovanju. Študijsko prakso sem opravljal v podjetju Gral-Iteo, nato pa sem bil pri njih še približno eno leto zaposlen preko študentske napotnice. Kasneje sem delal še v podjetju Aragon, dokler nisem postal mladi raziskovalec. Moram pa priznati, da mi tržno raziskovanje ni najbolj ustrezalo. Delo je zelo hitro postalo zelo rutinsko in monotono, hkrati pa je bilo zaradi lovljenja rokov precej stresno in ni nudilo dovolj izzivov. Tudi če takrat ne bi postal mladi raziskovalec, sem v tistem obdobju resno razmišljal, da bi vse skupaj pustil in začel delati nekaj drugega. Sem se pa s tem znašel v dokaj nezavidljivi situaciji, ker v bistvu nisem vedel, kaj točno bi lahko in kaj bi rad počel, tako da sem imel z nastopom v službo mladega raziskovalca kar srečo in se je na koncu vse dobro izteklo.

 

Kako bi opisali vaše delo kot urednik Psiholoških obzorjih; kaj vse obsega to delo?

Delo glavnega urednika je precej kompleksno. Veliko dela predstavlja komuniciranje z avtorji in z uredniškim odborom, največ pa seveda natančno branje prispevkov in oblikovanje povratnih informacij avtorjem. Kot glavni urednik namreč opravim prvi pregled prispelih člankov, na osnovi katerega se odločim, ali je članek primeren za nadaljnjo obdelavo ali ne. Če se mi zdi, da ni primeren, a sem hkrati mnenja,  da ima članek potencial, navkljub zavrnitvi vedno napišem poglobljene povratne informacije, saj lahko s tem v veliki meri pomagam sploh mlajšim in manj izkušenim raziskovalcem. Je pa res, da pisanje takih odgovorov zahteva veliko dela in truda.

Sem pa v primerjavi z drugimi uredniki v nekoliko drugačni situaciji, ker poleg te funkcije opravljam tudi delo tehničnega urednika (opravljanje preloma člankov) in urejam zadeve v zvezi z vključenostjo Obzorij v različne bibliografske baze. Poleg tega sem tudi administrator spletnega portala, ki sem ga postavil leta 2013, ko smo prešli na zgolj spletno izdajanje revije. Zaradi vsega naštetega imam pri Obzorjih seveda ogromno dela, a vse opisane naloge niso najbolj reprezentativne za delo glavnega urednika, zato v zadnjem času pogosto razmišljam o predaji nekaterih obveznosti nekomu drugemu.

 

Delujete razen fakultete in Psiholoških obzorjih tudi na kakšnih drugih področjih?

Zaposleni na fakulteti smo poleg pedagoškega in raziskovalnega dela vključeni v raznorazne organe fakultete. Nekaj let nazaj, nekje od 2013, sem se razmeroma intenzivno ukvarjal s kakovostjo študija oz. nasploh dela na fakulteti, saj sem bil predsednik komisije za kakovost na fakulteti in hkrati tudi član komisije za kakovost na univerzi in delovne skupine za prenovo študentske ankete. Ukvarjanje s kakovostjo je morda edina zadeva, ki bi jo posebej izpostavil, ker sem s tem intenzivno ukvarjal približno tri leta.

 

Kaj vas najbolj zanima v psihologiji in kaj bi radi raziskovali?

Metodologi smo pogosto “deklice za vse”, saj nas drugi raziskovalci velikokrat vključujejo v svoje projekte, tako da se ukvarjamo z zelo različnimi področji; sam sem se v zadnjih letih večinoma ukvarjal z razvojno psihologijo (sicer z bolj metodološkimi temami), pa tudi s kognitivno in pedagoško psihologijo. Nekajkrat sem kot metodolog sodeloval tudi v medicinskih raziskavah. Kot sem že povedal, je bil včasih moj interes vidno zaznavanje, a je zaradi drugih obveznosti vse skupaj na žalost izzvenelo. V zadnjem času sem se največ ukvarjal s psihometričnimi zadevami, predvsem z razvojem in priredbami psiholoških testov. V prihodnosti se imam namen intenzivno ukvarjati z iskanjem in preučevanjem novih ali vsaj nekoliko drugačnih načinov merjenja psiholoških konstruktov. Kot vemo, imajo klasični psihološki testi veliko težav in pomanjkljivosti in se mi zdi, da je napočil čas, ko bi lahko temeljito pretresli naše merske postopke. Že pred nekaj leti sem se začel zanimati za tako imenovane implicitne mere, a se mi je po prebiranju literature in izvedbi ene raziskave zazdelo, da tudi ta pristop ni dovolj perspektiven. Trenutno se najbolj nagibam k ideji, da moramo pri psihološkem merjenju v večji meri uporabljati sodobne tehnologije, s čimer mislim predvsem na obogateno in navidezno resničnost. Na tem področju so bili nedavno narejeni pomembni premiki tako v smislu kakovosti teh okolij oz. strojne opreme kot tudi cenovne dostopnosti. Mislim, da bi lahko z uporabo predvsem navidezne resničnosti presegli marsikatere težave klasičnih testov. Če imate izkušnjo z navidezno resničnostjo, veste (in to tudi kažejo mnoge raziskave), da se ljudje tudi v primeru ne najboljše računalniške grafike zelo hitro povsem vživimo v simulirano oz. navidezno okolje. To je definitivno potrebno izkoristiti, saj bi močan občutek prisotnosti v neki umetno ustvarjeni situaciji lahko vodil do bolj spontanih in zato verjetno tudi bolj veljavnih odzivov. Seveda je povsem možno, da bi se tudi tovrstni načini merjenja izkazali kot pomanjkljivi in morda preveč kompleksni ali zahtevni, a sem prepričan, da je to idejo vredno in potrebno natančno preučiti.

 

Kaj bi svetovali študentu, ki bi ga zanimalo delo na fakulteti?

Svetujem lahko marsikaj, v kolikšni meri pa upoštevanje teh nasvetov vodi do dela na fakulteti ali v raziskovanju, pa je druga zgodba. Če nekatere stvari upoštevaš, lahko to zagotovo poveča verjetnost, da ti bo uspelo doseči svoj cilj, seveda pa ni vse odvisno od želja in truda. Kaj bi bili ti nasveti? Mislim, da ne bom povedal ničesar novega … To, da delaš sproti, da si dovolj osredotočen na študij, da ga jemlješ resno, da si odgovoren, da delaš zavzeto, da se trudiš, da vse izdelke, ki jih moraš narediti, narediš kvalitetno, da se za izpite dobro pripraviš, da greš na izpit z jasnim namenom ga narediti in to dobro. Seveda tudi to, da se vključuješ v raziskovalne projekte, v katere vabimo študente in se pri tem delu tudi ustrezno vedeš – da si odgovoren, da pravočasno narediš stvari, si samoiniciativen, da torej ne opraviš zgolj nalog, ki so ti naložene, ampak da tudi prispevaš in udejanjiš svoje ideje. Sploh slednje se mi zdi izredno pomembno, saj starejši, bolj izkušeni raziskovalci, ki se že dolgo časa ukvarjajo z določeno temo, zaradi ukalupljenosti težje pridejo do kakšne bolj ustvarjalne ideje. V tem kontekstu se mi zdi, da lahko imate študenti in mladi nasploh neprecenljivo vlogo, saj sveže ideje velikokrat pridejo ravno od mlajših in manj izkušenih raziskovalcev. Je pa realnost takšna, da se navkljub trudu, odličnim študijskim rezultatom in sodelovanju v veliko projektih vse to zelo verjetno ne bo tekoče speljalo v zaposlitev na fakulteti ali kaki drugi raziskovalni instituciji. Sploh v zadnjih letih je zaradi ekonomske krize in posledičnega varčevanja zelo malo novih zaposlitev v znanosti. Vsekakor pa je trud med študijem zelo dobra naložba za prihodnost, saj lahko s pravim odnosom definitivno izstopaš in si te bodo profesorji in raziskovalci zagotovo zapomnili. To seveda pomeni, da boš imel pri kandidiranju za morebitno zaposlitev na fakulteti gotovo večje možnosti pred ostalimi, ki so bili med študijem manj zavzeti (moja izkušnja je bila na primer točno takšna).

 

Če bi hoteli, da bi študentje odnesli eno stvar od tega, kar poučujete, kaj bi to bilo?

To bi bilo to, kar dostikrat “pridigam” tudi na vajah. Če zelo jedrnato povzamem, je to kritičnost do vsega. Ne samo glede statističnih in metodoloških stvari, ampak na splošno glede znanja in vseh informacij, ki prihajajo do nas. Če sem bolj specifičen glede predmetov na naši katedri – da nisi preveč tog pri uporabi statistik in metod, da odlično poznaš in razumeš osnovne koncepte, daj imaš jasno predstavo, kaj točno počneš z določeno analizo in kaj omogoča. In seveda, da upoštevaš vse relevantne okoliščine, kot so vzorčenje (kako velik vzorec potrebuješ, skrb za reprezentativnost vzorca), merske značilnosti uporabljenih instrumentov ter da se zavedaš vseh omejitev in prednosti uporabljenih analiz in drugih vidikov izvedbe raziskave. Pomembno je, da rezultate ustrezno interpretiraš in da ne delaš zaključkov, ki jih uporabljene analize nikakor ne omogočajo. Prav tako je pomembno, da se vedno zavedaš dejstva, da na pojav, ki ga preučuješ (ali pa ga obravnavaš pri praktičnem delu), vpliva množica drugih (sovplivajočih) spremenljivk, ki jih nisi želel ali mogel vključiti v svoj raziskovalni načrt (ali načrt dela v praksi). Da si torej pri interpretaciji svojih rezultatov ustrezno kritičen in se izogibaš pretiranemu poenostavljanju svojih ugotovitev (kar se na primer pogosto dogaja v popularnih medijih). S tem sem se v bistvu vrnil na začetek svojega odgovora, in sicer do kritičnosti do vsega, s čimer se ukvarjaš in prejemaš iz zunanjih virov (ali so to poročila o drugih raziskavah, zgolj novice v popularnih in poljudnih medijih ali kaj drugega). Ključno je, da se iz množice informacij in virov naučiš izluščiti tiste, ki so vredni zaupanja. Ker se moramo psihologi zaradi kompleksnosti in zahtevnosti merjenja psiholoških konstruktov toliko ukvarjati z različnimi statističnimi postopki oz. nasploh metodološkimi koncepti ter z njihovimi težavami in omejitvami, sem mnenja, da je lahko kritičnost in miselna odprtost ena večjih prednosti naših študentov in psihologov nasploh. In iskreno verjamem (ali vsaj upam), da je res tako.

 

Se vam zdi, da študentje prepoznamo vrednost statističnih predmetov?

Zdi se mi, da sploh v prvih letih študija večina študentov (z dokaj redkimi izjemami) ne mara naših predmetov in zaradi tega tudi pogosto ne vidijo njihove uporabne vrednosti (čeprav se zelo trudimo obravnavati metodološke teme na praktičnih primerih). Se pa po poročanju kolegov z naše katedre, ki poučujejo predmete v višjih letnikih, ta odklonilen odnos v poznejših letih nekoliko spreminja na boljše. Večino pozitivnih informacij, ki so zelo verjetno posledica razumevanja in prepoznavanja vrednosti metodologije in znanstveno-raziskovalnega načina razmišljanja, torej prejmemo od starejših študentov, še več pa od svežih diplomantov. Metodološki predmeti so glede priljubljenosti verjetno na vseh oddelkih za psihologijo privzeto “črne ovce”, a če se proti koncu in po koncu študija te zaznave in stališča spremenijo v pozitivno smer, sem osebno s tem povsem zadovoljen. Vsekakor sem prepričan, da je (poleg kritičnosti) statistično in nasploh metodološko znanje ena od glavnih prednosti naših študentov in diplomantov v primerjavi z drugimi (sorodnimi) profili. Zaradi tega bi na koncu apeliral na vse študente, da se tudi sami trudijo to čim prej prepoznati in tudi s pridom izkoristiti pri svojem študiju in bodoči karieri.

Leave a Reply

Your email address will not be published.