20. obletnica revije Panika: Intervju z ustanovitelji Panike

Ob 20. obletnici revije Panika smo se sestali z Martino Peštaj, ki je zaposlena na Televiziji Slovenija, in Gregom Repovšem, profesorjem za kognitivno psihologijo na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Odgovorila sta na nekaj vprašanj o začetkih revije Panika.

Kako se je vse skupaj začelo? S kakšnim namenom ste oblikovali Paniko?

Martina Peštaj: Panika je eden od mojih najlepših študentskih spominov. Ko sem bila v drugem letniku, so se začele premikati stvari v zvezi z društvom. Matija Svetina, zdaj profesor, takrat še študent, nas je včlanil v Evropsko združenje študentov psihologije, čeprav svojega društva sploh še nismo imeli. Potem so tudi uradno ustanovili naše društvo, napisali statut in izoblikovale so se skupine društva. Spomnim se, da me je prijatelj Grega Repovš en večer poklical, rekel je, da razmišlja, da bi imeli svoj študentski časopis, in me vprašal, ali bi sodelovala. Zdelo se mi je fino; zakaj pa ne, sem si rekla. In potem sem poleg potegnila še svojo prijateljico Andrejo Fras. Na ustanovnem sestanku smo nekako definirali, kaj si želimo, o čem bi pisali, tam se je rodila tudi ideja za ime Panika. Na začetku nas je bilo zelo malo, bili smo mini ekipa. Sami smo pisali, delali naslovnice, prva je bila takšna bela, čista, velik format A4, na njem pa z debelimi modrimi črkami ime Panika. Naslovnice so bile Repovševe avtorske fotografije. Slikal jih je glede na tematiko. Spomnim se, da sem za eno jesensko naslovnico tovorila bučo s Štajerske, ki smo jo dali na kolo in fotografirali. Bilo je zelo intimno, ker nas je bilo res malo in ker je bil čisti začetek. Bili smo povezani.

Grega Repovš: Že ko smo bili v prvem letniku, smo se začeli s kolegi pogovarjati, da bi bilo dobro imeti neko študentsko revijo. Takrat je ŠOU občasno izdajal svojo revijo s študentskopolitičnimi vsebinami. Trije iz našega letnika smo šli tja in rekli, da bi ustanovili psihološko revijo ali pa vsaj revijo, v kateri bi bil večji poudarek na psihologiji, pa jih to ni preveč zanimalo. Potem nismo več poskušali, dokler nisem bil že bolj proti koncu študija, ko smo ustanovili Društvo študentov psihologije. Menili smo, da bi bilo dobro, če bi imeli svoje glasilo, zato smo potem tudi začeli s Paniko. Najprej smo se o tem le pogovarjali, potem pa smo se nekega popoldneva dobili pri meni: Urša Flerin, Martina Peštaj, Andreja Fras in jaz. Pri ideji sta sodelovala tudi Andreja Mikuž in Matej Černigoj, ki nista mogla priti na ustanovni sestanek. Takrat smo se pogovarjali o videzu, vsebini in oblikovanju. Ko smo debatirali, kako bi bila revija lahko videti, sem se kar usedel za računalnik in začel oblikovati grafično podobo, ker sem bil nekako še najbolj spreten, kar se tiče računalnikov, in itak navdušen nad temi zadevami. Postavil sem prvo naslovnico, to je bila Panika, raztegnjena čez celo stran A4, nato smo od tam naprej nadaljevali skupaj. Kasneje smo dodajali različne ideje. Na eni psihošoli smo napisali vizijo, strategijo in poslanstvo, da smo imeli nek izhodiščni okvir, iz katerega smo izhajali, ko so se pridruževali novi študentje. Ko smo ugotovili, da bi bilo dobro imeti rdečo nit, ker bi nam to lahko pomagalo pri zbiranju člankov, smo za prvo temo izbrali psihoterapijo. Tako je nastala prva tematska Panika. Pripravili smo različne vsebinske sklope: sklop za društvene stvari, da lahko pokažemo, kaj študentje delamo in izmenjujemo izkušnje; sklop za bolj strokovne prispevke, kjer se predstavljajo različne teme s področja psihologije na mogoče malo bolj lahkoten in zanimiv način. Dodali smo še sklop za predstavitve profesorjev in vsakič predstavili koga drugega. Moj kolega s fakultete je rad pripravljal križanke, tako da smo vključili še kakšno uganko in križanko. Potem pa so se stvari razvijale kar hitro.

Je bilo to na ravni študentov ali so vam pomagali tudi profesorji?

P.: Ideja je nastala čisto na ravni študentov. Dogovorili smo se, da bodo imeli profesorji nagovore. In vem, da sva s kolegico z večino profesorjev naredili intervjuje. Bilo je zanimivo poslušati njihove zgodbe.

Tisto leto, ko se je ustanovilo društvo, se je ustanovila tudi Panika. Letos je 20. obletnica društva in tudi Panike.

R.: To je bilo vse skupaj v naboru nekih dveh, mogoče treh let. Na začetku smo v društvu delali neformalno, tako da smo kar nekaj časa izvajali razne aktivnosti, ne da bi zares ustanovili društvo kot pravno osebo. Bil sem drugi predsednik društva in takrat smo začeli delati Paniko. Organiziral sem prvo psihošolo, oblikovali smo skupino za internet – to so bile Zelene pomaranče. Nekatere stvari so se prijele in še zdaj delujejo, na primer psihošola in Panika, s tisto internetno skupino pa je bilo tako, da je delovala samo nekaj časa, potem pa se je pojavilo nekaj drugega. Šele po kakšnem letu, dveh smo društvo ustanovili tudi formalno: sestavili smo statut in društvo registrirali na upravni enoti.

Kaj pa ime, PANIKA?

P.: To je nastalo na ustanovnem sestanku pri Gregi, vem, da smo pili pomarančni sok, bili tam celo noč. Ne vem sicer, kdo je prinesel idejo, verjetno kar Grega. Vsi sicer nismo bili za, nekaterim se nam je slišalo malce grobo oz. zastrašujoče. Ampak na koncu smo ime obdržali. Lepo je zvenelo. Potem smo razmišljali o predstavitvi – prvi plakati so bili v smislu: na oddelek za psihologijo prihaja … Zadnji dan pa smo dodali: PANIKA! Panika je tako zazvenela dosti privlačno: kaj je to, kakšna panika? Ime, vizija in poslanstvo Panike, vse se je rodilo na isti večer.

R.: Pogovarjali smo se, kakšno ime bi bilo zanimivo in bi zbudilo pozornost, bi pa bilo psihološko. Tako smo prišli do ideje, kaj pa Panika? To je psihološki termin, zdelo se mi je, da se da iz tega izpeljati štos, da je nekaj, kar pritegne pozornost. In potem smo ostali pri Paniki. Meni je bila ta ideja zelo všeč, drugi pa niso bili čisto prepričani. Potem pa je Andreja naslednja rekla, saj bi to lahko bilo dobro. Nekako se nam je zdelo, da bi bilo še smiselno, če bi bilo ime akronim za kaj – potem smo ga tudi oblikovali.

Ste pri ustvarjanju Panike naleteli na kakšne ovire, težave? Imate kakšen nasvet za mlajše generacije?

P.: Zdi se mi, da je bila naša prva ekipa zares popolnoma predana. Recimo, če se je pojavila dilema, ali boš šel domov pisat poročilo ali boš delal za Paniko, si se odločil za Paniko. Morda naslednje generacije niso več imele tega, je bila vseeno Panika nekaj za zraven. Vem pa, da je bilo meni v tistem prvem obdobju, pa tudi ko sem bila odgovorna urednica, zelo fino, ker smo imeli motivacijske dneve, ko smo se dobili, šli za cel dan v kak dom in tam oblikovali nove ideje, delali plakate; skratka se družili, povezovali. Zdi se mi, da stvari, sploh v času študentskih let, ne delujejo samo na tem, da se ti nekaj naučiš in da pišeš, ampak da dobivaš izkušnjo druženja, teambuilding, da je to ključnega pomena. Zelo pomembno je tudi, kakšen je urednik, koliko je urednik tisti, ki drži vajeti, koliko verjame v to. Če Panika živi že 20 let, to pomeni, da so te reči v redu, da gre dobro. Saj gre malo gor in dol, včasih kakšna številka ni izšla, se spomnim. Ampak če pomislim, da nekaj, kar se je rodilo tiste snežene noči v Zalogu, živi že 20 let, mi je res lepo.

R.: Zbiranje sredstev, da smo lahko Paniko dejansko stiskali, je bil vedno izziv. Tudi postavljanje in tiskanje je predstavljalo precejšen izziv. Urša je poznala tiskarja iz neke vasi na Gorenjskem proti Jezerskem, ki je bil pripravljen zelo ugodno natisniti revijo. Na začetku sem revijo postavljal sam v programu. Dobili smo fotofolije, ki smo jih natisnili z razmeroma visoko ločljivostjo s pomočjo laserskega printerja. Takrat še ni bilo programske opreme, ki je dostopna sedaj, zato je bilo kar zahtevno sestaviti vse skupaj. Veliko smo delali, vendar je bilo zabavno. Ko nam je vse skupaj uspelo natisniti na folije, smo jih odnesli k tiskarju, ki je potem natisnil Paniko. Kasneje se je zadeva malo poenostavila. Natis v fizično obliko je zahteval finance in morali smo ugotoviti, kako jih bomo uspeli nabrati. Včasih je bilo težko tudi dobiti članke, najti ljudi, ki bi nekaj napisali. Ko smo zbirali intervjuje in prišli do rdeče niti, ko so se začeli pridruževati novi študentje, je vse skupaj nekako teklo naprej. S tega zornega kota nam je šlo kar dobro, vedno so bili študentje, ki so bili pripravljeni sodelovati. Na začetku smo revijo izdajali štirikrat na leto.

Bi s trenutnimi in bodočimi ustvarjalci revije delili kakšen nasvet?

P.: Vsak se sam odloči, da bo sodeloval, in potem mora vsak zase vedeti, da si to želi in da brez njegovega dodatka ne bo celote. Včasih se je zgodilo, da kdo ni napisal članka, ker je imel toliko drugega dela. To se dogaja vsem, ves čas, vendar si je treba postaviti prioritete in se odločiti. Če si se odločil, da boš to delal, si prevzel neko odgovornost.

R.: Mi smo na začetku revijo oblikovali tako, da bi zapolnili tisto, kar smo menili, da nam manjka. Zdi se mi, da je bila to precej dobra odločitev, ki je Paniko naredila nekoliko drugačno in zanimivo tudi za širšo javnost. Paniko je bralo veliko ljudi. V končni fazi smo se tudi dogovorili, da so jo prodajali v Maximarketu, v Nami in podobno. Zdelo se nam je zelo lepo, ko smo videli Paniko na pultu. Menim, da je bilo pomembno, da smo se odločili, da zares objavljamo psihološke vsebine, da je glavni poudarek na tem, da na zanimiv, prijazen način predstavljamo stvari, ki študente psihologije pa tudi druge zanimajo o psihologiji. Namenoma smo se izognili temu, da bi posegali v trenutne družbene polemike, vprašanja in politične zadeve, ker se nam je zdelo, da bi radi ustvarili nekaj s trajno vrednostjo. Razen tega se o politiki in o vsem ostalem v vsakem primeru ogromno govori v drugih, tudi študentskih medijih. Takšna zasnova nam je precej ustrezala in je prinesla nekaj svežine v medijski in študentski prostor. Pa tudi širše, saj so Paniko hitro sprejeli tudi asistentje in profesorji na oddelku in so z veseljem tudi kaj napisali, ko smo jih prosili za prispevke. Nekateri še danes za obvezno literaturo predpisujejo članke iz Panike, ker so v njej določene stvari predstavljene na dober način in se jih drugje ne da najti, ker učbenika ni ali pa je v angleščini. Zmeraj smo pokrili različne vsebine s področja psihologije in oblikovali vzdušje na oddelku tako, da smo predstavili različne profesorje, da smo študentje poročali o zunanjih sestankih, srečanjih in konferencah, tudi o psihošoli. To je bilo nekakšno začetno izhodišče, ki je kar dolgo časa dobro funkcioniralo in je prineslo nekaj novega in dodano vrednost na oddelek za psihologijo. Če me torej vprašate za nasvet: meni se je zdelo pomembno, da imamo jasna izhodišča o namenu in poslanstvu Panike. Poslanstvo naj bi bilo usmerjeno v strokovne vsebine in v oblikovanje klime. Lepo je imeti jedrno strategijo, saj reviji zagotavlja vsebinsko kontinuiteto. Ko pridejo k reviji novi ljudje, lahko vsak prebere strategijo in ve, za kaj gre pri Paniki. To je lahko v veliko pomoč.

So vam izkušnje, ki ste jih pridobili pri Paniki, pomagale tudi pri nadaljnjem, zdajšnjem delu?

P.: Ja. Če gledam zdaj nazaj, je moja cela pot očitno morala biti takšna. Že celo življenje, od prvega razreda dalje, sem povezana z mediji. Kot deklica sem začela delati na šolskem radiu in to sem počela skoraj celo osnovno šolo, potem sem v srednji šoli igrala lutke (ki so tudi svojevrsten kulturni medij). Potem sem delala Paniko tako predano cel faks, da so mi prijatelji, ki so me spremljali, rekli: »Ti si pa čisto mahnjena na medije, tebi pa mediji res veliko pomenijo.« Jaz sem si govorila, da to ni res, da delam Paniko, ker je to Panika in je fajn. Tega nisem razumela kot življenjsko poslanstvo. Da bi bila novinarka – nikakor ne! Ko sem se naenkrat znašla na televiziji, sem se zavedela, da je to očitno moja pot. In hecno je, ker zdaj dejansko pravim, da si poleg televizije kruh služim s pisanjem. Pišem za Ciciban, Cicido, pisala sem za Pil, skratka veliko pišem in zdaj za to dobivam denar. To, kar sem delala za Paniko, je bil tako nek začetek, ko sem se urila, in potem je šlo naprej. Absolutno pa mislim, da te izkušnje iz študentskih let oblikujejo, da več kot stvari izkusiš kot študent, lažje ti je potem v poklicu. Ves faks sem delala tudi na TOM, telefonu za otroke in mladostnike, in stvari, ki sem se jih tam naučila, mi koristijo zdaj, ko sem mama. TOM me je naučil načinov pogovarjanja, poslušanja. Zdi se mi, da je za mlade ključnega pomena, da ste aktivni kjerkoli, saj nikoli ne veš, kam te pelje življenje.

R.: Ja, na različne načine. Ko sem pisal raznorazne prispevke, sem spoznaval zelo različne ljudi in z njimi navezal stike. To je nekaj, kar je bilo prijetno na eni in koristno na drugi strani – spoznavati različne strokovnjake. Bila je tudi nekakšna vaja v tem, kako pisati zadeve, kako jih predstavljati na zanimiv in jasen način. Veliko sem se naučil tudi o koordinaciji in snovanju projektov. Nekatere izkušnje so mi kasneje gotovo pomagale, ko smo recimo ustanovili Sinapso, slovensko društvo za nevroznanost, in tudi sedaj, ko izdajamo spletno revijo E-Sinapsa, v bistvu funkcioniramo na podoben način. Zastavili smo si cilje, definirali, komu je revija namenjena, kakšne vsebine bi radi objavljali, kakšni so postopki dela. Ko to narediš, lahko zadeve tečejo razmeroma gladko. To je bil torej nekak eksperiment in tudi šola. Hkrati smo tisti, ki smo pri Paniki sodelovali, navezali prijateljske stike. Bili smo skupina, ki se je imela fajn. To je bil prijeten del študentskih let in tudi še naprej.

Še kdaj prelistate kakšno Paniko?

P.: Zdaj je že zelo dolgo nisem. Ko sem bila odgovorna urednica, sem jih redno brala, takrat sem jih seveda morala in sem sproti brala vse, sedaj pa že zelo dolgo nisem. Pa mi je žal, želim si prebrati kakšno številko, tako da upam, da bom prišla do kakšnega izvoda (smeh).

R.: Zdaj je že nekaj časa nisem zares videl. Ko sem bil še v Ameriki, mi je kdo celo poslal številko Panike, tako da sem jo lahko tam vseeno prebral. Ampak zadnje čase pa je res kaj dosti niti ne vidim.

Se spomnite kakšne anekdote iz časov vašega sodelovanja?

R.: Hm. Imeli smo polno nekih štosov, takšnih ali drugačnih. Med drugim obstajajo slike, na katerih imam na glavi klovnovsko kapo, v rokah pa saksofon, medtem ko debatiramo o tem, kaj bomo dali v Paniko.