Psihoterapevtska izkušnja

Zadnje dni se počutim, kot da me bo razneslo.

V loncu voda, ki kipi,

a ji ne uspe postati svobodna.

Zmeraj se zniža.

In obenem včasih tako duši, da komaj diham.

In takrat se pojavi tisti občutek,

da sem na robu lonca

in zajočem.

Jočem in izhlapeva iz mene.

Počasi.

 

Kako najdeš dovoljšni dih in pravi udarec?

Kako se izgubiš v samoti in obstajaš?

Kako poiščeš pravi odtis in mu verjameš?

Kdaj je čas, da verjameš svojim mislim?

 

Spomnim se tiste srede. Večer pred njo je bil znova čustveno izčrpajoč in naporen, a sem vseeno uspela zaspati z nekoliko lažjim občutkom v duši, ker sem vedela, da bo sreda, v katero se bom zjutraj prebudila, nekaj posebnega. Veliko sem pričakovala od nje, saj sem bila prepričana, da bo zadovoljila mojo žejno dušo. In sem šla. Zavezala sem si čevlje, zaklenila sobo, s težo v srcu ter pospešenim dihom v pljučih. Vsi, ki me dobro poznajo, vedo, da nisem najboljša pri orientiranju v prostoru, a sem tisti dan svoj cilj presenetljivo hitro našla. Po uvodnem postopku sem naslednje dni težko pričakovala zvonjenje telefona. Ves čas sem ga imela pri sebi, da zagotovo ne bi zgrešila klica. In potem se je zgodilo. Zazvonilo je in mlad ženski glas z mariborskim naglasom me je povabil na prvo pravo psihoterapevtsko srečanje.

Prva srečanja so bila diagnostična in namenjena spoznavanju. Sprva je bilo težko priti pred neznan obraz in govoriti o stvareh, o katerih je v resnici tako težko govoriti s cmokom v grlu. A ko sem dobila besedo, je začelo iz mene kipeti. Vse, kar sem vedela o sebi, sem pustila v tisti sobi z modrim kavčem s pikicami in prijetno svetlobo. Tista soba je bila moj varen prostor in včasih sem terapevtki rekla, da imam občutek, kot da je tista soba neskončen prostor, ki ga lahko zalagam z besedami in te se ena za drugo shranjujejo na tla, na stene, na strop, pod kavč, na preprogo, med robčke, na okensko polico, med platnice knjig. In prostora zanje nikoli ne zmanjka. Ko sem povedala vse, kar sem znala, sem utihnila. In ona me je gledala, s toplino v očeh in mehkim izrazom na obrazu, ki je potrpežljivo bedel nad mojimi mislimi.

KAPLJICA

iztisnem se v kapljico

in za trenutek postanem svoboda

postanem  žalost, a sem izpuščena

prosta sem bolečih okov minljivih človeških sten

izgubim se v poplavi, a občutek je dober

sem ena izmed vseh

a sem ena posebna kapljica

kapljica, ki se je osvobodila

zdaj tečem in tečem

in nič me več ne more ustaviti

nihče.

Prve spremembe so bile zame v terapiji znak prebujenja. Zdelo se mi je, da sem našla svoje pravo zdravilo, da sem našla način, kako bom lahko živela. In potem, ko je prišla tišina v tisto sobo, je postalo neprijetno. Ravno toliko neprijetno kot takrat, ko srečaš znanca, spregovoriš z njim par besed, nato pa obmolkneš, se živčno nasmehneš in začneš govoriti o vremenu. Takrat začutiš potrebo, da rečeš: »Mudi se mi, hitim naprej,« in greš. Kaj pa se zgodi, ko v najpomembnejših odnosih pride do tišine? A lahko kar odideš?

OBSTAJATI  

Nastaviti lice in pustiti,

da nastane modrica.

Odpreti usta in dovoliti bolečemu zraku,

dazareže v zobe.

Stopiti v hladno vodo in narediti požirek prevroče tekočine.

 

Kje je meja?

Kdaj se ustaviti?

Dovoliti si čutiti?

Dovoliti si  razboleti?

Dovoliti si postati?

Dovoliti si oditi?

Dovoliti si spregovoriti?

 

Prijeti bolečino za vrat in jo zadušiti.

A kako dolgo?

Interakcija med nama s terapevtko je postajala vedno bolj dvosmerna. Izraz čuječnost sem si pred tem v glavi težko predstavljala in orisala, a na urah je ta koncept dobil svojo obliko. Začutila sem, da nastaja odnos, v katerega lahko dam vse, v katerem sem lahko popolnoma jaz in da bo odnos vedno z mano. Občutek stalnosti … Zavedanje, da nikoli nisi sam in da je na vsakem koraku nekdo s tabo, je za ljudi ključnega pomena. Zelo tesno se prepleta s pojmom pripadnosti, namreč, če vemo, da pripadamo, obenem vemo, da nismo sami.

Spomnim se trenutka, ko sem terapevtki rekla. »Občutek imam, kot da živim teden na teden. En teden je slab, drug teden je dober. » In ona meni: »In kakšen je bil ta teden?« Pomislim in rečem: »Ta je bil dober. Ampak na žalost se bojim naslednjega, ker vem, da bo, kot po vzorcu, spet slab.«

ŽIVETI

Pustiti odtis v zraku in objeti toplino.

Pobožati sočni žarek ali pa lovit dežno kapljico.

 

Zajeti ljubezen v mehurček in nikoli dopustiti, da poči.

Memorirati čutnost dotikov dveh rok in za vedno ostati zgolj jamica v licu.

 

Dan, pa nikoli ne obstaja sam zase.

Metulji, vedno uidejo.

Oko, vedno izsuši.

Srce, vedno malo boli.

Občutek imam, da se je v enem trenutku v procesu terapije zgodil prelom. Jaz sem se prelomila. Rečeno mi je bilo, naj si dovolim žalovati. Bila sem hrepeneč, upajoč in razigran otrok, navdihnjen z vsem okoli sebe, z velikimi sanjami in aspiracijami. Kdaj sem izginila?

Žalovati.

Za nedoživetim,

za spomini, ki jih ni,

za hrepenečo, upajočo, razigrano, navdihnjeno deklico.

 

Žalovati.

Za vse »rad te imam«,

ki jih ni v spominu,

za toplimi dotiki,

ki niso bili pravi,

za ljubezen, toplino, pripadnost njim.

 

Žalovati.

Za intimo,

za prave besede,

za odpuščanje, sprejemanje od njih.

 

Žalovati

in najti spokoj.

Naslednji meseci so v spominu zabrisani kot vožnja na vrtiljaku, kjer ti je slabo in imaš občutek da boš bruhal, svet okoli tebe pa samo drvi mimo in ti si nemočen, ker ne moreš ničesar spremeniti. Ker ne moreš ustaviti vrtiljaka. Lahko se le trdno primeš, zadržuješ dih in čakaš, da se vožnja konča.

RESNICA

V resnici ne vem, kako dolgo je zvezda svetleča

in nimam več občutka kdaj prva kaplja krvi ne boli več.

V resnici ne vem, kdaj najdem drhtenje v prsih

in kdaj te bleščice izgubijo lesk.

V resnici ne vem kako dolgo lahko traja dvojna toplina

in kdaj lahko rečem, da je moje telo dovolj spočito.

V resnici se bojim za svoje  predolge solze

in čisto zares se bojim noči.

V resnici ne vem, kaj storiti ob sončnem zahodu

in kako obstajati ob polni luni.

V resnici se bojim postati cela.

Bedela sem pozno v noč in razmišljala o tem, kako živim. Odločala sem se za vsak dan posebej, da bo boljši. Da bo zmernejši.  V prvih mesecih terapije so bile sanje zelo močne, zelo žive in zelo poznane. Tematika je bila vedno podobna in na urah sva s terapevtko lupili zgornje sloje z likov in zgodb,  ki so se pojavljale v mojih sanjah. Vedno več sem razumela in vedno bolj sem poznala svoje občutke. Vedno močnejši je bil občutek, ki sem ga vsa ta leta pritiskala na tla in  mu preprečevala, da skozi špranje uide v odprt prostor.

Ujeti dih in pravšnji utrip

je zame vedno težko.

Izliti srce in pustiti dušo

je še težje.

In čutiti,

da se svet vrti okoli,

pa vendar mimo mene.

 

Zato danes bledim.

In včeraj.

In jutri.

Iščem svojo senco in vsakič zbeži.

 

Tako se tresem

kot ranjena žival.

Čemu služijo ti prazni dragulji?

Ognjemet me res vedno preveč prevzame.

Zakaj si torej dovolim vzdrgetati?

V tistih mesecih je bilo težko govoriti z ljudmi o tem, kako se počutim, ker se je vsak pogovor končal z istimi besedami in strnil v isto tematiko, vsakič znova. In tako sem začela dvomiti, v svet, v druge, vase.

DREVO

 

Kam naj grem?

Od kod človek raste, če ni korenin?

Kam raste, če nima svojega mesta  v gozdu?

Kako naj se vzpenja navzgor, gor proti soncu,

ko med prostranimi vejami drugih dreves ni prostora zanj?

Kako naj bo zavetje za vse te prestrašene ptice,

ko pa nima  svobode, da bi razprostrl svoje veje?

K nobeni skupini ne spada to drevo,

ni listavec, ni iglavec.

 

Razjedajo ga žuželke,

šibko deblo se ruši pod težo suhih vej.

Črna tekočina pronica iz lukenj na pusto zemljo,

razpada podlaga, na katerih se trudno maje.

 Ob sebi sem vedno imela izjemne ljudi, ki so vztrajali kljub temu, da sem jih tako odločno odrivala stran. Zaradi njih, sem obstala. In zaradi nje. Nje, ki je bila vsak petek tam, na tistem kavču, z mehkobo v očeh. Nje, ki me je vedno čakala.  Nje, ki je vedno obstajala.

Enkrat sva govorili o tem, kakšno vrsto terapije imava in rekla mi je, da gre za razvojno analitično, v kateri gre za spremembo temeljih delov strukture osebnosti.  Preko korektivnega odnosa s terapevtom začneš ustvarjati varno bazo sprejetosti, zaupanja in spoštovanja.  In res je bila. Vse to.

Vzameš mi noč

in žgeš me

 s sladko sončno svetlobo

in prisiliš me, da se zjočem.

 

Ko jočem, jočem čisto zares.

Ko jočem, jočem za svet

in ko jočem,

izjočem koščke duše.

Več jočem, več me manjka.

 

Ob dolgem dnevu zagledam soj lune,

bledo in zahrbtno se nasmehne

in umakne.

In še vedno mi svetiš v zareze.

 

Koža je sedaj mehka od bolečine

in barva las se je porazgubila.

Ocean je izpraznjen, valovi niso slani.

Valovi samo so.

Stvari so začenjale dobivati smisel po določenem času. Ko sem pogledala nazaj, sem videla, kako zelo spremenjena in ojačana sem v resnici. Koliko sem se naučila. Iz sebe sem resda izlila enormne količine slane vode, a sem se zdravila. Postajala sem v redu. Odnosi, ki sem jih uspela v svojem odraščanju  vzpostavljati, so bili kopije vsega, kar je že bilo. Vsaka oseba je zavzela točno določeno mesto v Matejinem šovu.  Vse se je poklopilo in začenjala sem razumeti, zakaj so stvari take, kot so.

Zakaj potrebujem točno tisto, po čemer hrepenim. In zakaj se počutim tako zelo polno, ko to dobim. Kot majhen otrok, ki ga vzameš v naročje in se ta prižeme k tebi, zapre oči in umiri svoj dih, ko se oklepa tvojega telesa. Tarkrat veš, da mu ni pomembnega nič drugega kot to, da ga nekdo objema in se ob tem počuti varnega.

SIJOČE OČI

 

Svilena tkanina nežne duše

in flanelasto blago okoli srca

tako zelo boža.

 

Ohladi razžarjeno železno steno,

ogreje prezeble prste,

pozdravi praske in modrice.

 

Rjava odejica me zavije v klopčič,

mi zapoje uspavanko

in poljubi na čelo.

 

Prstni odtis pobriše zaprašene misli,

topla sapica je zdravilo za rdeča lička,

in spet sem zdrav otrok.

 

Z velikimi, sijočimi očmi.

Bili so še vedno trenutki, ko sem imela intenzivna obdobja čutenja. Ko sem se ponoči premetavala po postelji in razmišljala: »Zakaj ni drugače? Zakaj mora biti tako?« In potem sem začela sprejemati resnico. Da stvari so, kot so zato, da z njimi rastemo in se učimo. Da ponavljamo stalno iste vzorce zato, ker jih v prejšnjem poskusu nismo uspeli obvladati in preseči in se zato pojavljajo vedno znova v novih in novih oblikah.

SPOMINJANJE

 

Obstaja zareza v kamnito srce, ki se utrdi na žgočem soncu,

poznam ostrino diamantov na tresočem licu, ki okrvavi ustnice,

zaboli me hlad jutranjega mraza, ki zledeni okoli golega vratu,

občutim sladkobo kristalčkov soli na sveži rani.

 

Kje je zdaj dober stari občutek pekoče nostalgije

in kje se najde upanje, da preteklost vendarle ni izgubljena?

Ljubezen oseb, ki ti pomenijo največ, je najtoplejša, najbolj vseobsegajoča in najbolj pomirjujoča, a obenem je bolečina teh istih oseb, najmočnejša, najbolj globoka in najbolj črna.  Boli, ko ugotoviš, da nobeno zavetje ni večno, da noben objem ne traja neskončno dolgo, da nobena uspavanka ne traja celo noč. Boli, ko ugotoviš, da je prišel čas, da se sam pokriješ, ko greš spat in si sam zapoješ uspavanko ter se potolažiš, ko padeš po stopnicah.

BITKA

 

Zadaneš me z nežnim objemom,

ko izrečeš svojo ljubezen

in okrušiš moje lice,

ko ga pobožaš.

Zamrzneš bolečino,

ko nastane modrica

in zavreš mi solze,

da opečejo motne oči.

Oči, ki strmijo v daljavo.

Oči, ki bolijo.

Oči, ki gorijo.

Oči, ki vzplamtijo.

Kje je zdaj ta svileni robček,

da očisti solzno srce?

Vdih.

Pot se premika in slišim lahko tok zrnc peščene ure, ko me obda vonj zelenega. Prijetno me pomiri, a pogledujem nazaj. Vsakič znova se prestrašeno dekletce negotovo obrne in pričakuje gosto temo. Čutim, da me lovi, vleče me nazaj in mi šepeta. Šepeta mi sladke besede ljubezni, ljubezni, ki je strastna,a tako ničvredna. Ljubezen me posrka vase, prime me za vrat in me zaduši še preden spoznam, da ni dobra zame. Zarezice posrkajo belo tkanino, prijetno zaboli. Kratko in ostro. Kratka in ostra ljubezen. Vzame mi vse in me pusti izžeto. A brez ljubezni ne morem in vsakič jo spet primem za roko, zapleševa. Brez ljubezni ne morem. Brez ljubezni, ne zmorem.

NEVIHTA

 

vonj po dežju

me spomni na svobodo,

na prostranost neba,

na globine morja,

na svetlobo tihih zvezd,

ki čisto nemo molčijo

v svoji zgodbi.

čisto nežno me zmrazi,

ko pomislim na prepad

in ne vem, kam skočiti.

objame me ščemenje

in oklepi se začnejo tanjšat.

tresenje rdečih ustnic

in vzdih majhnosti.

primem svoje srce

in ga ovijem v tančico noči.

pobožam ga

in ga potolažim.

Počasi sem se začela umirjati in naučila sem se nadzorovati svoj dih. Pesem Morje je metafora za stanje duha, v katerem sem se počutila prepuščeno, samo, a s čudnim občutkom varnosti in umirjenosti. S koncem poletja je prišel čas, ko sem se začela odmikati od ljudi in iskati čisto svoje zavetje, kjer ne bi bila od nikogar odvisna. Zavetje, kamor bi odnesla svojo odejico in se z njo pokrila takrat, ko bi mi bilo lepo in takrat, ko bi me vse bolelo. Začutila sem potrebo po samostojnosti in neodvisnosti.

MORJE

Morje sem,

valovim.

Nežno in objemajoče,

ponosno na svojo modrino.

Sem in obstajam,

mirno in tiho,

nimam zavetja,

a zavetje sem.

 

Morje sem.

Slano in poplavljam,

preganjam.

Ni več zaljubljenih pogledov,

ni več mehkih besed,

ni več tišine objemanja,

le še božajoče šumenje.

 

Morje sem.

Vztrajno in neutrudno se bičam.

Zaganjam se v ostre skale,

penim se od bolečine.

Kričim in postanem krik,

šumeč, prodoren, neslišen.

 

Morje sem.

Umaknem se z obale,

obstanem in opazujem.

Ujeto sem v sebi,

mojega obzorja ni nikdar konec.

Kje sem danes? Moj proces terapije je šel v nekoliko drugačno smer, saj sem zaradi zunanjih okoliščin zamenjala terapevtko. Trenutno se zdi, da sem nekoliko obstala v puščavi in mi pesek draži oči, veter pa reže okoli ušes. Vendarle sme zasidrana nekje v razpoki in gledam v daljavo. Ne vem še, kaj je tisto, kar vidim preko neba, ampak vem, da me čaka in vem, da enkrat pridem tja. Vem, da bom enkrat tam.

SVET

 

Jočem, ko se vsaka pora umiva,

nežno, grobo, neutrudno spet jočem.

Z nasmehom in steklom v teh očeh,

Kimam in drgetam, jočem na glas.

Rojevam se iz praznine, kričim.

Jočem in se polnim in se praznim.

 

Zakaj je toliko pogledov

in toliko kričijo ves čas

 ni  konca in ne utihnejo;

in kje so tiste odejice,

da zlezeš vanje, ko drgetaš

in se utopiš tam, ko se izgubiš;

 

in od kod pride potem toliko kapelj v morje,

če pa vse zgleda kot ena velika packa

 

in potem ne veš čisto nič več,

ali ti je  oko pri miru,

 

ker kljub premiku še vedno vidiš isto;

ali pa je mogoče vse le  pravljica,

ki jo pripovedujejo vsem otrokom,

ko spet ne morejo v miru zaspati

in jim tako le dajo malo  upanja,

da morje vendarle je in obstaja tam;

 

čeprav je mogoče v resnici

 vse samo nenatančna poteza

neizkušenega slikarja, ki

vanj od nekdaj trdno verjamejo,

da modrost zapiše v te barve.

Zunaj je pomlad. Vdihnem zrak in se umirim.

POMLAD

Reka me boža preko ušes,

mraz segreje mojo kri,

postano in razredčeno,

slano in kapljasto.

Mehkoba teme kliče

v objem,

da se v njej izgubim,

da se v njej najdem.

 

Strah me je,

ko sem sama.

Glava zabrni in se dere,

razlije se po prostoru.

Poslušam ga in mirim,

kot trmastega otroka,

vzamem ga celega k sebi

in tolažim.

 

Noč je spet premajhna in tiha,

glava pa prostrana in prevelika za eno nebo.

Premalo je zvezd, da bi lahko žarela,

pretopla je voda, da bi se ohladila,

premedla je trava, da bi zacvetela.

Leave a Reply

Your email address will not be published.