Pismo urednice: Nivesina (malo daljša) refleksija

Pri reviji Panika sodelujem, odkar sem v prvem letniku nekega jesenskega večera prestopila prag skoraj popolnoma zapolnjene kavarne v bližini faksa, kjer je potekal prvi sestanek skoraj ducata članov uredništva revije, na katerem sem bila prisotna (to je bilo leta 2014). Imeli smo veliko idej, kako bi prispevali k reviji. Nekateri člani uredništva sčasoma niso več aktivno prispevali, meni pa se je zdelo pomembno, da revijo obdržim nekje na začetku svojega seznama prioritet, ker sem v njej videla precejšnjo dodano vrednost. K reviji sem lahko prispevala in jo soustvarjala na drugačen način, kot pri poročilih in drugih projektih v okviru rednega študijskega dela. Revijo sem prepoznala kot projekt, ki med drugim posamezniku omogoča tudi izražanje na različne načine, saj predstavlja ustvarjalcem pomembnih informacij medij širjenja. Seveda je preteklo skoraj celo leto, preden sem premagala začetni strah in grozo ob misli na to, da bi napisala nekaj, kar bi ljudje dejansko brali, zato sem sprva raje sodelovala s pesmijo. Med poletjem, ki je sledilo, pa sem napisala svoj prvi članek na temo neverbalne komunikacije.

S tem se je začelo moje drugo leto pri reviji. V uredništvu smo prišli na idejo, da bi preoblikovali uredniška področja in organizirali naš prvi pesniški natečaj, ki je bil z več kot sto prispelimi pesmimi in skoraj petdesetimi sodelujočimi avtorji zelo uspešen. Med pripravami na tisk nove številke se je pokazalo, da je vedno težje pridobivati za tiskanje potrebna finančna sredstva, saj se ob sedanji razširjenosti med študenti ne proda dovolj izvodov. Zaradi tega, predvsem pa zaradi lažjega dostopa do revije, smo se odločili, da svoje delo nadaljujemo na spletu. To je bil začetek spletnega življenja revije in tukaj se tudi trenutno nahajamo. Na začetku sem bila nad tem dejstvom precej razočarana, mogoče med drugim tudi zaradi tega, ker je res dober občutek, ko nekaj napišeš in potem to vidiš v tiskani publikaciji. Pravzaprav je res dober občutek že, ko vidiš natisnjeno revijo, h kateri si prispeval.

V istem letu sva z Nejcem Ašičem izvedla dva intervjuja z dvema ustanoviteljema same revije, red. prof. dr. Grego Repovšem in mag. Martino Peštaj. Ob misli na to, kako bi s svojim prispevkom dosegla še nekoliko širši krog bralcev, sem se odločila, da napišem kak članek tudi v angleščini, v kateri se večinoma tudi lažje izražam. Pisala sem o povezavi med dvojezičnostjo in kognicijo, ob pisanju članka pa sem se naučila marsikaj novega o samem razvoju govora in o razvoju kognicije.

V svojem tretjem letu pri reviji smo nadaljevali z objavljanjem člankov na spletu. Leto sem začela s pisanjem članka o p-vrednostih. Inspiracijo sem dobila, ko sem preko spleta sledila predavanjem profesorja Daniëla Lakensa na Nizozemskem o inferenčni statistiki. Tema me je zanimala, ker so statistični predmeti v našem predmetniku že v prvem letniku pritegnili mojo pozornost. Vedno se mi je zdelo, da sta metodologija in statistika pomembni področji psihologije, ker brez njiju ne bi mogli razvijati novih konceptov in teorij, sploh pa ne »odkrivati« nepoznanih fenomenov. S pomočjo različnih načinov izvajanja meritev, analiziranja podatkov in ugotavljanjem izsledkov se lahko psihologija razvija in približa resnici, če jo definiramo kot ujemanje konceptov z realnostjo. Kmalu sem naletela na področje filozofije znanosti; imela sem več vprašanj, ki so se nanašala na to področje, ampak jih nisem znala nikamor umestiti. Ob pisanju članka pa me je to področje začelo vedno bolj zanimati. Tako sem lažje razumela ozadje snovi, ki je bila predmet predavanj in vaj, moje raziskovanje pa je še bolj spodbudil izbirni predmet Osnove spoznavne teorije.

Nekega poletnega dne letošnjega leta sem ob urejanju še enega intervjuja, tokrat z doc. dr. Luko Komidarjem, ugotovila, da prinaša aktivno sodelovanje pri urejanju revije veliko pozitivnih učinkov, na primer učenje novih dejstev, poglabljanje obstoječega znanja in raziskovanje novih povezanih področij. Spomnila sem se misli, ki jo je v že prej omenjenem intervjuju izpostavila Martina, namreč, da: »Če se je pojavila dilema, ali boš šel domov pisat poročilo ali boš delal za Paniko, si se odločil za Paniko. [Panika ni bila samo] nekaj za zraven.« Prišla sem do ugotovitve, da tudi sama pri reviji ne sodelujem več zaradi kakšnega osebnega razloga, ampak zato, ker v revijo verjamem, zaradi revije same.

V letošnjem oktobru se je začelo moje četrto leto pri reviji: sodelujem kot glavna in odgovorna urednica. Z delom pa smo v uredništvu šele začeli. Glede prihodnosti razvoja revije smo optimistični in verjamemo, da bo napredovala. V super delovni ekipi, ki se nenehno trudi, da revija deluje, imamo že določene načrte za prihodnost – o njih več izveste kmalu.

Zakaj sem vse moje pretekle izkušnje tako podrobno opisala in z vami, bralci, delila toliko osebnih informacij? Želela sem na bolj konkreten in oseben način pokazati doživljanje in del dinamike dela člana uredništva revije. Naša revija namreč deluje že 21 let, in ko slišimo to številko, si lahko samo predstavljamo, koliko študentov je na raznorazne načine prispevalo k njenemu ustvarjanju. Prav toliko je tudi različnih doživljanj sodelovanja oz. različnih načinov, preko katerih je revija vplivala na življenja mnogih študentov.

V tem prispevku ste izvedeli nekaj o mojih razlogih za sodelovanje pri reviji, nisem pa povedala nič o razlogih in motivih vseh drugih dosedanjih članov uredništva ter o tem, zakaj so tako vztrajali, da je revija prišla do mesta, na katerem je zdaj, kljub vsem izzivom, ki so povezani s takšnimi projekti. Verjetno je to zato, ker se je tudi njim revija zdela pomembna, dovolj pomembna, da so vanjo vložili svoj čas.

Želim se zahvaliti vsem vam, našim bralcem, za vso dosedanjo podporo. Člani uredništva revije Panika želimo, da bi naše vsebine čim bolj spodbujale radovednost do psihološkega področja, mi pa se bomo potrudili, da bo vaš čas smiselno porabljen.

Med prazniki vam želim čim več počitka in prostega časa! Mislim, da si ga vsi zaslužimo.

-Nives