Telepsihologija kot orodje sodobne psihoterapije: priložnosti in izzivi

Telepsihologija se je razvila kot odziv na tehnološki napredek in potrebo po večji dostopnosti psiholoških storitev, zlasti po pandemiji COVID-19. Omogoča sinhrono (npr. videoklici) in asinhrono (npr. e-pošta) interakcijo ter vključuje različna digitalna orodja. Raziskave potrjujejo njeno učinkovitost pri obravnavi depresivnih in anksioznih motenj ter izpostavljajo visoko zadovoljstvo klientov. Ključne prednosti vključujejo lažji dostop za osebe z logističnimi, ekonomskimi in zdravstvenimi omejitvami ter možnost stalnega spremljanja napredka. Kljub prednostim se pojavljajo izzivi, kot so varovanje osebnih podatkov, ohranjanje motivacije klientov in tveganje izgorelosti terapevtov. Za optimalno izvedbo Ameriško društvo psihologov (APA) priporoča smernice, ki vključujejo kompetentnost psihologov, informirano soglasje, varnost podatkov, mednarodno zakonodajo in ustreznost metode za posamezne diagnoze. Kot najboljša rešitev za prilagoditev storitev različnim potrebam se kaže hibridni model klasične in telepsihološke obravnave. 

Uvod

Po pandemiji COVID-19 je tehnologija na vseh področjih doživela razcvet. Zaradi omejevanja socialnih stikov so se tudi zdravstvene storitve v veliki meri premaknile na splet, s čimer se je začelo razvijati tele-zdravje in s tem tudi digitalne intervencije. Kot tele-zdravje opredeljujemo obravnavo preko telefona (klici, sporočila, videoklici) in/ali računalnika (Barr Taylor idr., 2020). Digitalne intervence pa se niso pojavile le v medicini, ampak tudi v psihologiji, čemur je Ameriško društvo psihologov (APA) nadelo ime »telepsihologija« (APA, 2024). Leta 2023 sta dve tretjini vprašanih psihologov ponujali telepsihološke storitve in dodatnih 21 % je ponujalo ekskluzivno le virtualne posvete (APA, 2023), torej telepsihološke storitve v zadnjem času predstavljajo nezanemarljiv delež psiholoških obravnav. Namen članka je skozi pregled prednosti in pomanjkljivosti telepsihologije ugotoviti, ali je ta ustrezna alternativa klasični kliničnopsihološki obravnavi in bralce seznaniti z aktualnimi smernicami za čim boljšo obravnavo.

Telepsihologija v praksi

Telepsihološke storitve lahko v grobem potekajo sinhrono ali asinhrono (Cooper idr., 2019). Pri sinhronem poteku se interakcija med terapevtom in klientom odvija brez časovnega zamika (npr. videoklic, telefonski klic), pri asinhronem pa je med terapevtom in klientom zamik v interakciji (npr. elektronska pošta, sporočila). Poleg tega so v obravnavo lahko vključeni še drugi tehnični pripomočki ali programska oprema – aplikacije za uporabo sprostitvenih tehnik, orodja za navidezno resničnost, programska oprema za videoklice ipd. (Gosar, 2023). Večinoma raziskave telepsihologije kažejo na visoko zadovoljstvo klientov ne glede na terapevtsko usmeritev. Učinkovitost telepsihološke obravnave specifičnih diagnoz kot so depresivne in anksiozne motnje pa je primerljiva s klasično kliničnopsihološko obravnavo (Backhaus idr., 2012; Boydell idr., 2014; Gros idr, 2013; Hilty idr., 2013). Richardson in sodelavci (2015) so v raziskavi o zadovoljstvu in delovnem odnosu pri telepsihološki obravnavi preko videoklica zaključili, da so terapevti bolj zadovoljni s telepsihološko obravnavo, če pri nudenju te storitve vztrajajo tako dolgo, da so pri izvajanju dovolj suvereni. Začetne raziskave (Torous idr., 2020) so pokazale, da se je izobraževanje kadra o uporabi tehnologije pri obravnavi pacientov izkazalo za pozitivno, saj so s tem delno premostili vrzel med viri in povpraševanjem. Začenjajo se tudi procesi prilagajanja tovrstne obravnave specifikam posameznih motenj in težav različnih pacientov (Barr Taylor idr., 2020). S tem strokovnjaki želijo preprečiti pretirano zanašanje ljudi na to, da lahko vsako težavo odpravijo sami s pomočjo tehnologije, namesto, da bi poiskali strokovno pomoč (Morland idr., 2016). 

Prednosti telepsihologije

Telepsihologija se je razvila z namenom omogočanja prilagodljive, na klienta usmerjene, oskrbe. S pomočjo tehnologije so dostop do psiholoških storitev dobile tudi prikrajšane populacije, ki si ne morejo privoščiti prevoza, varstva za otroke, dopusta v službi, ali pa imajo druge logistične ovire pri dostopanju do klasične kliničnopsihološke obravnave (Cooper idr., 2019). Poleg ekonomskih in logističnih ovir pri dostopanju do kliničnopsiholoških storitev se lahko klienti spopadajo s slabšim fizičnim zdravjem (Lustgarten idr., 2020) ali pa z drugimi omejitvami. Morland in sodelavci (2016) so v svoji raziskavi namreč ugotovili, da lahko nekaterim pacientom s posttravmatsko stresno motnjo fizično obiskovanje ambulante povzroča težave. Pri njih so lahko ambulante sprožilci neprijetnih občutij, ali pa se zaradi preteklih izkušenj niso sposobni sami pripeljati ali uporabljati javnega prevoza. Za paciente s takimi težavami in za tiste, ki imajo do storitev za duševno zdravje zaradi drugih razlogov omejen dostop (Lustgarten idr., 2020), je digitalna obravnava lahko ustrezna rešitev. Tele-obravnava lahko tudi poteka povsem anonimno, kar preprečuje stigmatizacijo pacientov s strani širše družbe, bližnjega socialnega kroga ali celo zaposlovalcev (Morland idr., 2016). 

Tudi ob klasični obravnavi je lahko dopolnilna uporaba komunikacijske tehnologije pozitivna, saj lahko pacienti z zdravstvenimi delavci svoj napredek (odzivanje na zdravila, učinkovitost tehnik za spoprijemanje s stresom ipd.) delijo virtualno. Tako sebi in izvajalcu prihranijo čas in tudi med termini vpeljujejo potrebne spremembe v obravnavi (Torous idr., 2020). V praksi terapevti uporabljajo tudi različne aplikacije, preko katerih lahko terapevt spremlja, ali pacienti opravljajo domače naloge ter od njih pridobiva povratne informacije (Morland idr., 2016). To je zdravstvenim delavcem, še posebej med pandemijo, olajšalo delo, saj je potreba po psihološki prvi pomoči v času samoizolacije narasla in je bila katerakoli oblika pomoči koristna (Balcombe in De Leo, 2020). 

V Sloveniji je največja težava kliničnopsihološke obravnave v javnem zdravstvu previsoka obremenjenost sistema, saj so čakalne vrste zelo dolge, zato se veliko ljudi obrača na zasebno obravnavo, ki je lahko precej draga. Digitalna obravnava pa je pogosto cenovno bolj ugodna (Barr Taylor idr., 2020) že samo zaradi prihranka pri prevozu pacienta v ambulanto. Poleg tega začetne raziskave nakazujejo, da so digitalni programi samopomoči lahko enako učinkoviti kot običajna kliničnopsihološka obravnava. V različnih raziskavah (Cuijpers idr., 2011; Griffiths idr., 2010) so raziskovalci ugotovili, da so spletni programi za samopomoč, ki temeljijo na vedenjsko-kognitivni terapiji (VKT) enako učinkoviti kot običajna VKT. Wang in sodelavci (2013) pa so odkrili majhen, a značilen učinek samopomoči z VKT pri depresiji, večji učinek pa pri zdravljenju simptomov posttravmatske stresne motnje. 

Izzivi pri telepsihološki obravnavi

Kot pri katerikoli drugi dejavnosti na spletu, obstaja tudi pri spletni psihološki obravnavi tveganje varnosti in zasebnosti osebnih podatkov. Torous s sodelavci (2020) navaja, da si veliko ljudi zaradi svojega manj ugodnega ekonomskega statusa telefon ali računalnik deli z drugimi člani svoje družine ali s sostanovalci. Zaradi tega imajo manj zasebnosti, saj lahko drugi uporabniki hote ali nehote dostopajo do podatkov, ki so specifični za njihovo obravnavo. J. Stoll in sodelavci (2020) navajajo, da komunikacija preko elektronske pošte predstavlja največje tveganje za nenamerno širjenje občutljivih osebnih podatkov.  Po raziskavah Elhai in Hall (2015) je 24,8 % anketiranih psihologov poročalo o neavtoriziranih posegih v njihovo elektronsko pošto. Pogosto prihaja do napak pri vpisu naslova prejemnika, zaradi česar sporočilo z občutljivimi informacijami lahko doseže napačno osebo (Drummond idr., 2015). Pogost je tudi t. i. email phishing, pri katerem hekerji prevzamejo identiteto klienta, da dostopajo do njihovih osebnih podatkov in podatkov o zdravljenju (Jarrett, 2017). V kontekstu pacientovega okolja obstaja tudi možnost prisluškovanja klicem ali celo fizičnih nevarnosti ter raznih drugih vplivov pacientovega okolja, na primer nasilja v družini ali nadlegovanja. Poleg tega je lahko klientov računalnik ali telefon ukraden, izgubljen ali pa do podatkov na njem dostopajo hekerji ali razne korporacije ter jih uporabljajo v marketinške namene (Lustgarten idr., 2020). Grožnje glede varstva podatkov naraščajo zlasti pri uporabi različnih aplikacij, saj so podatki, ki jih klienti vanje vnašajo dostopni razvijalcem (Parker idr., 2019). Te aplikacije običajno beležijo posameznikove osebne informacije (uporabniško ime, geslo, starost, lokacija, telefonska številka) ter vedenja in se nekateri od teh podatkov pogosto prodajo drugim podjetjem (Martinez-Martin in Kreitmair, 2018). 

Zavedati se moramo tudi dejstva, da ne moremo zagotoviti, da vsi klienti znajo uporabljati mobilne naprave ali da si jih vsi lahko privoščijo, zato je potrebno vlaganje v povečevanje dostopnosti tehnologije ter izobraževanje širše javnosti o njeni uporabi in možnostih, ki jih ponuja. Tako bi lahko več ljudem zagotovili enako verjetnost za učinkovito in zanesljivo obravnavo (Torous idr., 2020). Po drugi strani pa je velik del kliničnopsihološke obravnave tudi psihološko testiranje in ocenjevanje. Pri izvedbi obravnave na daljavo pa se lahko ta veljavnost precej zmanjša. Luxton in sodelavci (2014) navajajo, da na veljavnost in zanesljivost pridobljenih rezultatov pri testiranju na daljavo lahko vpliva več faktorjev. Nekateri od teh so pomanjkanje fizične bližine, tehnične težave, klientova in psihologova samozavest pri upravljanju s tehnologijo in proceduralne težave. Prav pomanjkanje fizične bližine predstavlja pri testiranju in ocenjevanju največji izziv, saj to omejuje psihologov dostop do neverbalnih informacij, kot so na primer izrazi obraza, govorica telesa ali neprijetne vonjave, ki bi lahko nakazovale na uživanje alkohola ali pomanjkljivo higieno klienta. Tudi tehnične težave velikokrat vplivajo na potek psihološkega ocenjevanja, saj lahko zaradi slabe internetne povezave prihaja do zamika med zvokom in sliko. Prav tako lahko na primer izguba internetne povezave negativno vpliva na zbranost in sodelovanje klienta pri testiranju.

Zaradi nenehne dostopnosti izvajalcev omenjene obravnave pa se lahko pojavi pričakovanje »on-demand« oskrbe, kar lahko predstavlja tveganje za izgorelost in za težave pri ločevanju poklicnega in zasebnega življenja strokovnjakov (Morland idr., 2016). K. Drum in H. Littleton (2014) predlagata, da si v tem primeru izvajalci oblikujejo profesionalno in stabilno delovno okolje, ohranjajo normalen delavnik, uravnavajo pretirano komunikacijo s pacienti in vzpostavijo jasne meje med zasebnim in strokovnim življenjem. Terapevti, ki se cel svoj delovni čas ukvarjajo s telepsihološko obravnavo, imajo manj priložnosti za oddih od spletne izkušnje. Med pandemijo COVID-19 se je pojavil fenomen videokonferenčne utrujenosti (angl. videoconferencing fatigue), pri kateri gre za fizično, kognitivno in psihološko izčrpanost kot posledico prevelike količine spletne komunikacije (Riedl, 2021; Riedl idr., 2023). Bailenson (2021) navaja, da neverbalna komunikacija preko videokonference ostaja kompleksna, ampak morata klient in terapevt več truda vložiti v pošiljanje in sprejemanje sporočil, s čimer porabita več kognitivnih virov. Za nadomeščanje subtilnosti v neverbalni komunikaciji, ki se pojavijo pri sporazumevanju v živo, so torej terapevti več energije vlagali v to, kako govorijo in v svojo neverbalno komunikacijo. To podpira tudi raziskava Croes idr. (2019), kjer so ugotovili, da so se ljudje pri interakcijah preko videoklicev večkrat nasmehnili in govorili glasneje kot bi sicer. 

Pomemben dejavnik digitalnih intervencij je tudi vztrajnost in motivacija pacientov, saj se s tem, ko se komunikacija s terapevtom prestavi na splet, obveza obiskovanja srečanj na daljavo, zmanjša. Pred ta izziv so še posebej postavljeni spletni programi samopomoči, ki potekajo brez nadzora psihologov, zato je raven vztrajnosti pacientov nižja in posledično je nižja tudi raven učinkovitosti, saj so sodelujoči prepuščeni sami sebi (Morland idr., 2016). 

Smernice za učinkovito telepsihološko obravnavo

Tudi pri  APA so že leta 2013 na podlagi dotedanjih pomislekov in raziskav postavili osem smernic, ki naj bi psihologe usmerjale pri nudenju čim bolj varne in učinkovite obravnave na daljavo. Z novimi ugotovitvami in znanstvenimi prispevki se te smernice pogosto posodabljajo, zato v nadaljevanju navajam 11 smernic, ki so v veljavi od avgusta 2024 (APA, 2024). 

Prva smernica se nanaša na kompetentnost psihologa in narekuje, da psiholog, ki nudi obravnavo na daljavo, zagotavlja svojo kompetentnost in usposobljenost glede tehnologije, ki jo uporablja, in se zaveda vpliva, ki ga ima s tovrstno obravnavo na paciente. V praksi to pomeni, da naj bi psiholog imel za sabo primerno izobraževanje, pri katerem bi pridobil vsa potrebna znanja s področja tehnologije ter spletne varnosti. Poleg tega naj bi psiholog svoje znanje čim pogosteje posodabljal, saj je telepsihologija hitro razvijajoče se področje. 

Druga smernica se nanaša na pridobitev informiranega soglasja, v katerem so opisane specifike telepsihološke obravnave, saj je to sestavni del oblikovanja delovnega odnosa in služi za zmanjševanje klientove negotovosti glede te storitve. Soglasje naj vsebuje tudi informacije o programih, ki bodo tekom obravnave uporabljeni, o prednostih take obravnave in o možnih dejavnikih tveganja, omejitvah take storitve, specifikah zasebnosti in varnosti podatkov, načinu postopanja ob tehničnih težavah ter o dolžnostih klienta.  

Varovanje podatkov je ključnega pomena za zagotavljanje varnosti in zaupnosti, na kar se navezujeta tretja in četrta smernica. Tretja smernica narekuje, da se je psiholog dolžan prepričati, da njegov sistem obvarovanja pacientovih podatkov deluje in v primeru vdora ali kraje podatkov, je primoran paciente o tem obvestiti. V okviru tega naj bo psiholog pozoren še na zakonodajo, ki se nanaša na elektronsko shranjevanje in prenašanje klientovih podatkov. To naj bi dosegel s stalnim preverjanjem varnostnega sistema, ki ga uporabljajo in z ustreznim izobraževanjem. Četrta smernica pa se nanaša na varno uničevanje podatkov in narekuje, da se psiholog pred zamenjavo opreme prepriča, da je varno uničil zasebne in zdravstvene podatke pacientov in s tem preprečil neavtorizirano dostopanje do njih. 

Peta smernica govori o tem, da je psiholog dolžan natančno voditi dokumentacijo, saj bi ta morala vsebovati vse specifične informacije o poteku terapije na daljavo. Ti dokumenti morajo prav tako biti v skladu z relevantnimi pravnimi in etičnimi standardi, kar velja že za klasično kliničnopsihološko obravnavo, le da se z vključenostjo tehnologije pojavi še dodatna dimenzija specifik in kompleksnosti. 

Ker telepsihološke storitve pogosto presegajo državne meje, se šesta smernica ukvarja s pomenom  seznanjenosti in upoštevanja zakonodaje ter pravil glede nudenja teh storitev. Zakonodaja se namreč na različnih območjih razlikuje, česar se mora psiholog zavedati in pri svoji obravnavi tudi vzeti v zakup. 

Sedma smernica pravi, naj se psiholog prepriča, da je obravnava, ki jo nudi na daljavo enako učinkovita kot obravnava »v živo«. Vzdrževal naj bi enake standarde kakovosti in strokovnosti kot pri klasični kliničnopsihološki praksi in naj bi že pri prvem srečanju razmislil, ali je obravnava na daljavo res najboljša možnost glede na klientovo stanje. S stalnim spremljanjem klientovega napredka naj vsakič ponovno oceni smiselnost tovrstne obravnave pri vsakem posamezniku. 

Testiranje in ocenjevanje na daljavo prinašata dodatne izzive, zato osma smernica priporoča uporabo diagnostičnih metod, ki so prilagojene digitalnemu okolju in omogočajo zanesljive, veljavne in klinično uporabne meritve. Večina kliničnopsiholoških testov je namreč zasnovana za testiranje v klasični klinični situaciji, zaradi česar so pri njihovi aplikaciji v digitalnem okolju potrebne določene prilagoditve, s katerimi mora biti psiholog seznanjen. Pri testiranju na daljavo Corey in Ben-Porath (2020) predlagata, da psiholog uporablja varne telekonferenčne platforme, preverja identiteto testirancev ter testiranje stalno spremlja. Ključno je tudi, da v poročilo jasno navede, da je bilo testiranje izvedeno na daljavo. Po testiranju naj izvajalec oceni, ali so tehnične ali druge okoljske motnje vplivale na rezultate, saj mora te pri interpretaciji tudi ustrezno upoštevati. 

Deveta smernica se nanaša na postopanje v urgentnih situacijah, torej kako zagotoviti varnost klienta, ko je ta v svojem okolju ogrožen. Vsak psiholog, ki nudi telepsihološko obravnavo, naj bi imel načrt ravnanja na daljavo ob zdravstveni ali psihiatrični krizi klienta. Ta naj bo prilagojen vsakemu klientu posebej, saj mora biti v skladu z njegovo lokacijo in podpornim sistemom. Vključuje naj imena in kontaktne podatke klientovih bližnjih oseb, lokalne zdravstvene ustanove in policijske postaje.

Kot pri klasični kliničnopsihološki praksi je tudi pri telepsiholoških storitvah nujna supervizija, saj lahko le tako ostaneta kompetentnost izvajalcev in kakovost storitve na ustrezno visoki ravni. Deseta smernica tako poudarja pomen telesupervizije pri digitalni psihološki obravnavi. Ta se je glede na raziskavo Tarlow idr. (2020) izkazala za enako učinkovito kot običajna supervizija. Supervizorji in supervizanti so pri telesuperviziji namreč dajali podobne ocene zadovoljstva in kakovosti delovnega odnosa kot pri običajni superviziji. 

Zadnja enajsta smernica pa psihologe spodbuja, naj vse navedene etične, pravne in empirične pomisleke in smernice aplicirajo tudi na katerokoli novo tehnologijo, ki se uporablja v psihološki praksi. 

Uspešna telepsihološka obravnava torej temelji na ustreznih kompetencah psihologa, skrbno zastavljenem informiranem soglasju, varnih tehnoloških rešitvah ter neprestanem prilagajanju potrebam posameznika. Telepsihologija lahko tako le z odgovornim in premišljenim pristopom ohranja svojo strokovno vrednost in zagotovi učinkovito ter etično oskrbo njenih uporabnikov. 

Zaključek

Kljub temu, da je telepsihologija relativno novo področje v psihologiji, je bilo deležno že kar nekaj raziskav, ki potrjujejo njeno učinkovitost, zlasti pri obravnavi depresivnih in anksioznih motenj. Njena največja prednost je omogočanje kliničnopsihološke obravnave posameznikom, ki zaradi različnih omejitev nimajo možnosti fizičnega dostopa do psihologa. Stalna komunikacija s ponudniki teh storitev zagotavlja podrobnejše spremljanje napredka klientov, hkrati pa je cenovno bolj dostopna kot klasična obravnava. Kljub vsem naštetim prednostim pa na področju še vedno ostaja nekaj negotovosti glede varovanja osebnih podatkov in ohranjanja motivacije klientov. Zaenkrat se najbolj učinkovita rešitev zdi hibridni sistem obravnave, saj bi tako bili psihologi dostopnejši širši populaciji, hkrati pa bi klientom v običajni obravnavi lahko nudili bolj poglobljeno spremljanje napredka in posvete tudi, ko jim je to zaradi raznih okoliščin onemogočeno (npr. da nimajo prevoza, so na potovanju ipd.). Telepsihološka obravnava drugih, redkejših motenj pa še vedno ostaja uganka, zato je nadaljnje raziskovanje potrebno usmeriti v oblikovanje smernic za prilagajanje obravnave glede na specifično vrsto motenj. Telepsihologija ne more popolnoma nadomestiti osebnega stika s terapevtom, vendar ostaja dragocena alternativa, ki posameznikom omogoča dostop do strokovne pomoči, kadar bi sicer ostali brez nje. Z etično in premišljeno uporabo lahko pomembno prispeva k izboljšanju duševnega zdravja.

Literatura

American Psychological Association. (2023). Psychologists reaching their limits as patients present with worsening symptoms year after year: 2023 Practitioner Pulse Survey. https://www.apa.org/pubs/reports/practitioner/2023-psychologistreach-limits

American Psychological Association (2024). Proposed Revision of Guidelines of the Practice of Telepsychology. https://www.apa.org/practice/guidelines/telepsychology-revisions.pdf

Backhaus, A., Agha, Z., Maglione, M. L., Repp, A., Ross, B., Zuest, D., Rice-Thorp, N. M., Lohr, J. in Thorp, S. R. (2012). Videoconferencing psychotherapy: A systematic review. Psychological Services, 9, 111–131. https://doi.org/10.1037/a0027924

Bailenson, J. N. (2021). Nonverbal overload: A theoretical argument for the causes of Zoom fatigue. Technology, Mind, and Behavior, 2(1). https://doi.org/10.1037/tmb0000030

Balcombe, L. in De Leo, D. (2020). An integrated blueprint for digital mental health services amidst COVID-19. JMIR Publications, 7(7). https://doi.org/10.2196/21718

Barr Taylor, C., Fitzsimmons-Craft, E. in Graham, A. (2020). Digital technology can revolutionize mental health services delivery: The COVID-19 crisis as a catalyst for change. International Journal of Eating Disorders, 53(7), 1155–1157. https://doi.org/10.1002/eat.23300

Boydell, K. M., Hodgins, M., Pignatello, A., Teshima, J., Edwards, H. in Willis, D. (2014). Using technology to deliver mental health services to children and youth: A scoping review. Journal of the Canadian Academy of Child and Adolescent Psychiatry = Journal de l’Académie Canadienne de Psychiatrie de l’enfant et de l’adolescent, 23(2), 87–99. 

Cooper, S. E., Campbell, L. F. in Smucker Barnwell, S. (2019). Telepsychology: A primer for counseling psychologists. The Counseling Psychologist, 47(8), 1074–1114. https://doi.org/10.1177/0011000019895276 

Corey, D. M. in Ben-Porath, Y. S. (2020). Practical guidance on the use of the MMPI instruments in remote psychological testing. Proffesional Psychology: Research and Practice, 51(3), 199–204. http://dx.doi.org/10.1037/pro0000329 

Croes, E. A. J., Antheunis, M, L., Schouten, A. P. in Krahmer, E. J. (2019). Social attraction in video-mediated communication: The role of nonverbal affiliative behavior. Journal of Social and Personal Relationships, 36(4), 1210–1232. https://doi.org/10.1177/0265407518757382

Cuijpers P., Donker T., Johansson R., Mohr D. C., van Straten A. in Andersson G. (2011).  Self-guided psychological treatment for depressive symptoms: A meta-analysis. PLoS ONE, 6(6), 1—7. https://doi.org/10.1371/journal.pone.0021274

Drum, K. in Littleton, H. (2014). Therapeutic boundaries in telepsychology: Unique issues and best practice recommendations. Professional Psychology: Research and Practice, 45(5), 309–315. https://doi.org/10.1037/a0036127

Drummond, A., Cromarty, P. in Battersby, M. (2015). Privacy in the digital age: Implications for clinical practice. Clinical Psychology: Science and Practice, 22(3), 227–237. https://doi.org/10.1111/cpsp.12105

Elhai, J. D. in Hall, B. J. (2015). How secure is mental health providers’ electronic patient communication? An empirical investigation. Professional Psychology: Research and Practice, 46(6), 444-450. https://doi.org/10.1037/pro0000054 

Gosar, D. (2023). Etične smernice in psihološka praksa na področju telepsihologije. V V. Poštuvan in M. Čerče (ur.), Psiholog v dilemi: etične vsebine in etična zavest v praksi (str. 459–480). Založba Univerze na Primorskem. https://doi.org/10.26493/978-961-293-275-6.459-480

Griffiths K.M., Farrer L. in Christensen H. (2010). The efficacy of internet interventions for depression and anxiety disorders: A review of randomized controlled trials. Medical Journal of Australia, 192(11), 4–11 . https://doi.org/10.5694/j.1326-5377.2010.tb03685.x 

Gros, D. F., Morland, L. A., Greene, C. J., Acierno, R., Strachan, M., Egede, L. E., Tuerk, P., W., Myrick, H. in Frueh, B. C. (2013). Delivery of evidence-based psychotherapy via video telehealth. Journal of Psychopathology and Behavioral Assessment, 35(4), 506–552. https://doi.org/10.1007/s10862-013-9363-4

Hilty, D. M., Ferrer, D., Burke Parish, M., Johnston, B., Callahan, E. J. in Yellowlees, P. M. (2013). The effectiveness of telemental health: A 2013 review. Telemedicine Journal and E-Health, 19(6), 444–454. https://doi.org/10.1089/tmj.2013.0075

Jarrett, M. P. (2017). Cybersecurity – A serious patient care concern. JAMA, 318(14), 1319–1320. https://doi.org/10.1001/jama.2017.11986

Lustgarten, S., Garrison, Y., Sinnard, M. in Flynn, A. (2020). Digital privacy in mental healthcare: Current issues and recommendations for technology use. Current Opinion in Psychology, 36, 25–31. https://doi.org/10.1016/j.copsyc.2020.03.012 

Luxton, D. D., Pruitt, L. D. in Osenbach, J. E. (2014). Best practices for remote psychological assessment via telehealth technologies. Professional Psychology: Research and Practice, 45(1), 27–35. https://doi.org/10.1037/a0034547

Martinez-Martin, N. in Kreitmair, K. (2018). Ethical issues for direct-to-consumer digital psychotherapy apps: Adressing accountability, data protection and consent. JMIR Mental Health, 5(2), e32. https://doi.org/10.2196/mental.9423 

Morland, L., Greene, C., Rosen, C., Kuhn, E., Hoffman, J. in Sloan, D. (2016). Telehealth and eHealth interventions for posttraumatic stress disorder.  Current Opinion in Psychology, 14, 102–108. https://doi.org/10.1016/j.copsyc.2016.12.003

Parker, L., Halter, V., Karliychuk, T. in Grundy, Q. (2019). How private is your mental health app data? An empirical study of mental health app privacy policies and practices. International Journal of Law and Psychiatry, 64, 198–204. https://doi.org/10.1016/j.ijlp.2019.04.002

Richardson, L., Reid, C. in Dziurawiec, S. (2015). “Going the extra mile”: Satisfaction and alliance findings from an evaluation of videoconferencing telepsychology in rural western Australia. Australian Psychologist, 50(4), 252–258. https://doi.org/10.1111/ap.12126 

Riedl, R. (2021). On the stress potential of videoconferencing: Definition and root causes of Zoom fatigue. Electronic Markets, 32, 153–177. https://doi.org/10.1007/s12525-021- 00501-3

Riedl, R., Kostoglou, K., Wriessnegger, S. C. in Müller-Putz, G. R. (2023). Videoconference fatigue from a neurophysiological perspective: Experimental evidence based on electroencephalography (EEG) and electrocardiography (ECG). Scientific Reports, 13, 18371. https://doi.org/10.1038/s41598-023-45374-y

Stoll, J., Müller, J. A. in Trachsel, M. (2020). Ethical issues in online psychotherapy: A narrative review. Frontiers in Psychiatry, 10(993), 1–16. https://doi.org/10.3389/fpsyt.2019.00993

Tarlow, K. R., McCord, C. E., Nelon, J. L. in Bernhard, P. A. (2020). Comparing in-person supervision and telesupervision: A multiple baseline single-case study. Journal of Psychotherapy Integration, 30(2), 383–393. https://doi.org/10.1037/int0000210

Torous, J., Myrick, K., Rauseo-Ricupero, N. in Firth, J. (2020). Digital mental health and COVID-19: Using technology today to accelerate the curve on access and quality tomorrow. JMIR Publications, 7(3). https://doi.org/10.2196/18848

Wang Z., Wang J. in Maercker A. (2013). Chinese My Trauma Recovery, a Web-based intervention for traumatized persons in two parallel samples: Randomized controlled trial. Journal of Medical Internet Research, 15(9), 1—14. https://doi.org/10.2196/jmir.2690