Na poti do svobode: evropski pristopi k rehabilitaciji zapornikov

V preteklosti so bili zapori institucije, ki so služile izključno kaznovanju; rehabilitacija in reintegracija zapornikov pa sta bili videni kot sporni in nesmiselni. Temeljili so na fizičnem kaznovanju, uveljavljena je bila smrtna kazen, javno zasramovanje in označevanje s simboli, kot so žigi in rute. Zaradi prenatrpanosti so zapori postali vir številnih bolezni, posilstev in nadaljnjih zločinov. Izvajane oblike kaznovanja niso doprinesle k zmanjšanju stopnje kriminalitete, ljudje pa so hitro začeli zavračati tovrstne pristope. Tako se je oblikovala potreba po reformi kazenskega sistema. Ideje o preoblikovanju v smeri večje humanizacije postopkov in učinkovitejše rehabilitacije in reintegracije so se začele pred več kot 200 leti s t. i. “Izrazom humanističnih sanj zahodne civilizacije”. V okviru te reformacije lahko opazimo razvoj rehabilitacije, ki je prešla od kaznovanja do terapije in se razvila v okviru različnih socialnih modelov, osredotočenih na pravice zapornikov (Behan, 2014). Prvi korak preoblikovanja je vključeval fizično delo, ki naj bi zapornike učilo discipline in spretnosti. Kasneje so bili vključeni verski programi, ki naj bi nudili moralno in duhovno podporo (Miller, 2022). Dandanes se rehabilitacijski programi primarno osredotočajo na reintegracijo, zmanjšanje stopnje kriminala in sodnih stroškov ter povečanje javnega zaupanja v kazenski sistem (Behan, 2014). V okviru članka se bomo poglobili v te programe in poskušali razumeti, katere prakse so tiste, ki v evropskem prostoru omogočajo uspešno reintegracijo.

Kaj vse vpliva na zaporniško populacijo?

Aebi in Cocco (2024) izpostavita glavne ugotovitve raziskave, ki zajema kazenske statistike za leto 2023 in nakazuje na neenakomerno porazdelitev zaporniške populacije (delež zapornikov glede na število prebivalcev države) med različnimi Evropskimi državami. Natančneje, v primerjavi z zahodnoevropskimi in severnoevropskimi državami, države vzhodne Evrope in Kavkaza, vključno z Azerbajdžanom, Gruzijo in Turčijo, beležijo precej višje stopnje zaporniške populacije. Države, kot so Nemčija, Nizozemska, Slovenija, Švica in nordijske države, pa poročajo o neprimerljivo nižjih stopnjah. 

Število državnih zapornikov pa ni odvisno le od specifičnega zaporniškega sistema, temveč odraža vpliv večih med seboj prepletenih dejavnikov. Aebi in Cocco (2024) med pomembnejšimi naštevata obliko kazenskega sistema. Nekatere države tako izvajajo strožje in daljše kazni ter obvezne minimalne kazni, kar vodi v večje število zapornikov. Drugod pa imajo sodniki več svobode in namesto zaporne kazni lahko dodelijo pogojno obsodbo ali družbeno koristno delo, kar vodi v manjšo zaporniško populacijo. Nadalje avtorja opozarjata, da ne smemo spregledati vpliva državne politike, kulture, družbenega odnosa do kriminala ter stopnje zaupanja v pravosodni sistem in državne institucije. Pomemben vpliv imajo tudi socialno-ekonomski dejavniki, kot so revščina, neenakost, stopnja izobrazbe, stopnja zlorabe drog, starostna struktura in razmerje med spoloma v prebivalstvu. 

Poleg naštetih dejavnikov na zaporniško populacijo vplivajo tudi rehabilitacijski programi. Slednji  namreč pripomorejo k zmanjševanju recidivizma – pojava, ko je nekdanjemu zaporniku ponovno dodeljena zaporna kazen. Tudi rehabilitacijski programi se med državami močno razlikujejo, tako v svoji strukturi kot v aplikaciji. Skupno pa jim je, da naslavljajo problematiko kriminogenih dejavnikov (dejavnikov, ki v okviru zapora posredno ali neposredno vplivajo na povečanje kriminalnega vedenja) in da je za njihovo oblikovanje in izvedbo zaslužna psihološka stroka (Mastrobuoni in Terlizzese, 2014).  

Vpliv psihologije na oblikovanje zaporniškega sistema

Mnogi posamezniki zapor zapustijo bolj odtujeni in manj vešči prosocialnih veščin, kot pred izkušnjo zapora, kar poveča možnosti za recidivizem. Prestajanje zaporniške kazni lahko deluje retravmatizacijsko, saj ohranja občutek strahu in negotovosti ter poglobi nezaupanje do oblasti (Bloom in Bradshaw, 2022). Kultura kaznovanja nadalje ignorira zapornikova zgodnja razvojna obdobja in mrežo psiholoških, socialnih, kulturnih in ekonomskih dejavnikov (Behan, 2014). Za uspešno rehabilitacijo, družbeno reintegracijo in nižji recidivizem so nasprotno ključni razumevanje, empatija ter zaupni odnosi (Bloom in Bradshaw, 2022). 

Na tem mestu je pomembna psihologija, ki je pripomogla k pričetku reforme dela v zaporih, saj je zapornike začela obravnavati kot individualne osebe, potrebne podpore in pomoči (Behan. 2014). Razumevanje vplivov rehabilitacijskih programov je, po mnenju avtorjev Bierie in Mann (2017), nadalje mogoče predvsem zaradi raznovrstne udeležbe psihologa v zaporniškem življenju. Klinični psihologi se osredotočajo na diagnostiko in zdravljenje duševnih motenj ter čustvenih stisk. Sodelujejo pri organizaciji in izvedbi rehabilitacijskih programov (npr. za obvladovanje jeze) ter vodijo individualne in skupinske terapije. Forenzični psihologi ocenijo zapornikovo pripravljenost na izpust, tveganje za recidiv (ponovno storjeno kaznivo dejanje), sodelujejo pri pripravi poročil za sodišče, kjer podajo mnenje o zapornikovi osebnostni strukturi ali morebitni psihopatiji. Socialna psihologija pripomore k raziskovanju vpliva družbenega okolja na vedenje zapornikov ter k oblikovanju programov za izboljšanje medosebnih odnosov (npr. delavnice socialnih veščin, delavnice reševanja konfliktov…). Psihologi imajo tudi raziskovalno vlogo, saj zbirajo in analizirajo podatke o zapornikih, njihovem vedenju in učinkovitosti rehabilitacijskih programov.  Psihologija tako omogoča drugačen pogled, ki zapornika opredeljuje kot aktivnega posameznika v procesu rehabilitacije in izpostavlja negativne vplive povečanega nadzora. Psihosociološke teorije omogočajo prehod od diskriminacije in kaznovanja k rehabilitaciji in reintegraciji, ter osvetlijo pomembnost zapora za širšo družbo. Etiketirna teorija, kot jo opisuje Becker (1963), pojasnjuje, kako družbene oznake oblikujejo posameznikovo identiteto in vedenje. Ko je oseba enkrat označena kot “kriminalec,” lahko ta oznaka postane osrednji del njene samopodobe, kar povečuje tveganje za recidivizem. V kontekstu rehabilitacije teorija opozarja na škodljive učinke negativne stigmatizacije, ki lahko oteži ponovno vključitev v družbo. Zato poudarja pomen spreminjanja družbenih zaznav in obravnave zapornikov kot posameznikov s potencialom za osebnostno rast, učenje in pozitivne spremembe. Rogers in Maslow sta v okviru humanistične psihologije izpostavila posameznikov potencial za samoaktualizacijo ob zagotovitvi nekaterih osnovnih pogojev (varnost, sprejetost, spoštovanje), zato rehabilitacijski programi temeljijo na izgradnji občutka vrednosti in osebne odgovornosti (Bierie in Mann, 2017). Baumeisterjeva in Learyjeva teorija pripadnosti pa opisuje človekovo osnovno potrebo po pripadnosti in sprejetosti. V kontekstu rehabilitacije to pomeni, da je uspešna resocializacija odvisna od vzpostavljanja podpornih socialnih vezi in zmanjševanja občutka izključenosti. Programi, ki temeljijo na tej teoriji, zato spodbujajo povezanost z družino, skupnostjo in širšim družbenim okoljem (Baumeister in Leary, 1995). Prisotnost psihologije nadalje zagotavlja etično ravnanje z zaporniki, ustreznost obravnave in oblik pomoči ter prisostvuje k zagotavljanju spoštovanja človekovih pravic. Pomembna je za razvoj znanstvenih raziskav v povezavi z delovanjem ali preoblikovanjem zaporniških sistemov in ključna za preusmeritev dvomljivih korektivnih strategij (Bierie in Mann, 2017).  

S tem namenom je A. Birgden (2008) oblikovala smernice, ki naslavljajo moralna, družbena in etična vprašanja rehabilitacije in navedla nabor normativnih pravil, ki psihologe usmerjajo pri oblikovanju rehabilitacijskih programov. Smernice temeljijo na ideji, da je storilca potrebno obravnavati v skladu z etičnimi načeli psihološke prakse. Po Glaserju (2003) med ta načela sodijo ustrezna obravnava, izogibanje škodi, koristnost (cilj obravnave je dobrobit posameznika) in sorazmernost (intenzivnost obravnave mora biti sorazmerna s stopnjo kriminala). A. Birgden (2008) pa pri tem opozarja, da mora psiholog raziskati zapornikove potrebe, vrednote, motivacijo in dejavnike tveganja (odvisnosti, psihopatologije…). Paziti mora na spoštovanje človekovih pravic in upoštevati svobodo odločanja, pri katerih rehabilitacijskih programih ali terapijah zapornik želi sodelovati. Zagotoviti mora ustrezen terapevtski pristop, terapija mora biti individualizirana ter usmerjena na močne točke in kompetence. Avtorica nazadnje dodaja, da mora biti psiholog ustrezno izobražen in kompetenten, v okviru terapevtske alianse pa mora zagotoviti avtonomijo ter uporabljati medsebojno skladne multidisciplinarne pristope.

Mehanizmi rehabilitacijskih programov

Uspešnost rehabilitacijskih programov je odvisna od več med seboj prepletenih mehanizmov. Ti kot celota stremijo k oblikovanju drugačne socialne kulture in spodbujanju samorefleksije o lastnih dejanjih, osebnosti in preteklosti (Aebi in Cocco, 2024). Slednje naj bi namreč vodilo k preoblikovanju koncepta sebstva in identitete, konceptov, ki se nanašata na posameznikovo razumevanje sebe in svoje vloge v svetu. Izobraževalni pristop in spodbudna kultura rehabilitacijskih programov sta ključna za transformacijo zapornikov v aktivne posameznike v procesu samoaktualizacije (Behan, 2014). Evropski rehabilitacijski programi zato običajno vključujejo kombinacijo izobraževanja, delovnih aktivnosti, psihološke podpore in rekreacije. Imajo strukturiran dnevni urnik, ki omogoča sodelovanje v različnih dejavnostih – npr. dopoldansko opravljanje dela, popoldansko obiskovanje tečajev ali terapije, večerni prosti čas za rekreacijo (Holc, 2021).

Psihološka podpora se izvaja v obliki terapije, delavnic čuječnosti ali skupinskih razprav, kjer posamezniki raziskujejo svojo preteklost, vzorce vedenja in posledice svojih dejanj. To spodbuja globljo samorefleksijo in jih uči skrbi za mentalno zdravje ter bolj konstruktivnega reševanja problemov. V okviru programov se izvaja tudi formalno izobraževanje, kar vključuje pridobivanje osnovne izobrazbe in poklicnih kvalifikacij ali učenje jezikov. Poklicno usposabljanje pa zapornikom omogoča pridobivanje znanja in veščin, potrebnih za prihodnost. Tovrstno izobraževanje in usposabljanje spodbujata občutek kompetentnosti, osebne vrednosti in prisostvujeta k razvoju življenjskih veščin, kot sta reševanje konfliktov ter upravljanje s financam. To je izrednega pomena, saj lahko vodi v kasnejšo ekonomsko samostojnost. Programi nadalje slonijo tudi na konceptu transformativnega izobraževanja, ki temelji na razvoju kritičnega mišljenja in samorefleksije ter spodbuja analizo lastnih prepričanj in dejanj. Spodbuja razmislek o povezanosti z družbo in stremi k vzpostavitvi občutka socialne odgovornosti, civilne aktivnosti ter k razvoju demokratičnih vrednot, načel in norm (Behan, 2014). Tovrstno izobraževanje vključuje razprave, pisanje refleksij o izkušnjah ter študij etike in družbene pravičnosti, kar pomaga pri razvoju razumevanja svoje družbene vloge. Za uspeh transformativnega izobraževanja je ključna vzpostavitev spodbudnega okolja, ki zapornikom omogoča soočanje z eksistencialnimi vprašanji in stresorji (Kirk, 2012). To zajema možnost pogovora s strokovnjakom o vprašanjih, kot so: “Kakšen je smisel življenja zdaj, ko sem v zaporu?”, “Ali lahko postanem koristen član družbe?”, “Ali imam pravico do druge priložnosti?” itd. Poleg takšnega spodbudnega okolja pa programi skušajo vzpostaviti tudi pozitivno socialno okolje. Sodobni, antropocentrični rehabilitacijski programi poudarjajo individualnost posameznika ter upoštevajo vpliv širšega socialnega, političnega in ekonomskega okolja. Preko mentorskih razmerij, sodelovanja z osebjem in sojetniki ter sodelovanja v prosocialnih aktivnostih, zaporniki razvijajo občutek pripadnosti in zaupanja. Programi vključujejo športne aktivnosti, umetniške delavnice in skupinske terapije, ki spodbujajo socializacijo in sodelovanje. Slednje predstavljajo orodje za soočanje s stigmatizacijo ter učijo vzorce socialno sprejemljivega vedenja. Ključno je sodelovanje pri skupnih projektih, kot so priprava obrokov ali timske igre, kajti s tem zaporniki krepijo občutek pripadnosti in zmanjšujejo socialno izolacijo (Behan, 2014). To lahko spodbuja tudi arhitektura zapora, ki naj bi čim bolj spominjala na vsakdanje okolje. Skupni prostori namreč omogočajo nadomeščanje primanjkljaja socialnih stikov, druženje zapornikov z osebjem pa spodbuja modelno učenje. Vnaprejšnje načrtovanje arhitekture prav tako  preprečuje prenaseljenost zaporov ter pojavnost “mrtvih kotov”, v katerih zaradi oteženega nadzora lahko pride do napadov nad šibkejšimi zaporniki (Filipič, 2019). Tudi Tartarini (2021) poudarja pomen dobrega psihosocialnega počutja, vzpostavljanja pozitivnega čustvovanja ter spodbujanja osebnostne rasti za uspešnost rehabilitacije. Izpostavlja vključevanje v različne družbene odnose (s sozaporniki, pazniki, družino in prijatelji), ki krepijo občutek vrednosti ter ohranjajo pozitivno identiteto. Za večino zapornikov kazen predstavlja prekinitev socialnih odnosov in s tem možnosti za uspešno reintegracijo v družbo (Farrall, 2004), ravno obiski pa predstavljajo stik s sedanjostjo in svetom izven zapora. 

Notranjo motivacijo za sodelovanje pri rehabilitaciji po mnenju različnih avtorjev (Laws in Ward, 2011; Mann idr., 2004; Ward in Brown, 2004) spodbuja predvsem trajna podpora pri odkrivanju lastne identitete, dobrega počutja ter kvalitetnih socialnih stikov. Nekatere torej motivira pridobivanje znanja in spretnosti, druge pa želja po osebnostnem razvoju. Pomembna razloga za sodelovanje sta prekinitev monotonega zaporniškega življenja (programi predstavljajo način soočanja z osamljenostjo, socialno izolacijo in dolgočasjem) in način priprave na življenje po izpustu. Rehabilitacijski programi tako postanejo strategija spoprijemanja z zaporniškim življenjem in možnost za opustitev življenja povezanega s kriminalno aktivnostjo (Behan, 2014).

Primeri dobre prakse in zakaj delujejo?

Rehabilitacijski programi v evropskih državah, kot so Švica, Danska, Nemčija in Norveška, ponujajo različne pristope, ki učinkovito zmanjšujejo recidivizem in spodbujajo reintegracijo zapornikov v družbo (Aebi in Cocco, 2024).

Švicarski kazenski sistem poudarja pomembnost socialnega dela pri zmanjševanju tveganja za pojav recidivizma. Vsakemu zaporniku je zagotovljena socialna asistenca, ki se osredotoča na spodbujanje pozitivnih sprememb v socialnem vedenju in razvoj življenjskih pogojev stran od kriminalnih dejavnosti (Emprechtinger in Richter, 2023). Izpostavljajo pomembnost dualistične vloge socialnega dela, ki deluje na individualni in družbeni ravni (Kawamura-Reindl in Schneider, 2015). Gonçalves in drugi (2021) so raziskovali vpliv dualističnega sistema in zaključili, da individualizirani intervencijski programi pomagajo zmanjšati recidivizem, saj so zaporniki deležni intenzivnejše in bolj personalizirane rehabilitacijske obravnave, hkrati pa se značilno podaljša čas obravnave in supervizije po izpustu. Socialni delavci so ključni vidik uspešne rehabilitacije, saj so vir notranje socialne pomoči, ki opolnomoči zapornika, sestavljajo in prilagajajo individualne načrte pomoči ter minimizirajo tveganje recidivizma (Emprechtinger in Richter, 2023).  

Danski sistem omogoča začasne izhode, ki temeljijo na konceptu človečnosti (vzdrževanje pozitivnih odnosov izven zapora, boljša zaporniška klima, razvoj moralnega samozavedanja) in konceptu discipline (spodbujajo sledenje pravilom institucije). Začasni izhodi predstavljajo možnost učenja življenjskih veščin, ki olajšajo reintegracijo, in kompetenc, ki razvijejo zanesljivost, vestnost in odgovornost. Različne oblike izhodov so utemeljene glede na njihov namen (udeležitev izobraževalnih programov ali programov za premagovanje odvisnosti, ohranjanje socialnih stikov, opravljanje dela na delovnem mestu izven zapora), dolžino (popoldanski, enodnevni, večdnevni ali izhodi na delovno mesto tekom tedna) in pogoje za pridobitev (vrsta storjenega zločina) (Storgaard, 2020). Prav tako so na Danskem vodilni pri implementaciji digitalnih orodij za izobraževanje, ki zmanjšujejo digitalno nepismenost, omogočajo vzdrževanje socialnih odnosov, povečajo možnosti zaposlitve in vodijo v uspešnejšo reintegracijo (Chatzipolakis idr., 2024). Zivanai in Mahlangu (2022) namreč poudarjata, da je za učinkovito rehabilitacijo ključna podobnost zaporniškega okolja z vsakodnevnim okoljem sodobne družbe. Mnogi danski zapori uporabljajo SK network, intranetni sistem, ki nudi možnosti pridobivanja digitalnih kompetenc in širšega izobraževanja. Zaradi številnih pozitivnih učinkov na življenje zapornikov in uspešnosti rehabilitacijskih programov nadaljujejo z raziskovanjem načinov implementacije digitalnega izobraževanja. Poskusili so z uporabo virtualne realnosti, kot načinom strokovnega usposabljanja in z dopolnilnimi spletnimi seminarji različnih kadrovskih strokovnjakov (Chatzipolakis idr., 2024). 

Nemški sistem rehabilitacijo opredeljuje kot resocializacijo, ki je ustavno zagotovljena pravica zapornikov in izhaja iz pravice do dostojanstva in svobodnega samorazvijanja (Hosser in Weber, 2021). Poudarjajo pomen normalizacije (življenjske razmere v zaporih morajo biti čim bolj podobne razmeram zunaj zaporov), velik pomen pa pripisujejo programom pomoči po odsluženi kazni (reševanje finančnih potreb, težav z drogami in alkoholom, podpora pri obvladovanju jeze) (Osment, 2018). Nemški sistem izpostavlja vpliv javnega mnenja in izvaja t.i. racionalno politiko kriminala, ki vključuje informiranje in spreminjanje javnega mnenja o rehabilitaciji zapornikov (Kury, 2018). Več študij je pokazalo, da bolje obveščena javnost izkazuje večjo naklonjenost k rehabilitaciji. Vsi ukrepi temeljijo na načelu individualizacije in sorazmernosti; večje kot je tveganje recidivizma, intenzivnejši rehabilitacijski program je izbran, pri tem pa mora izbran program sovpadati z zapornikovimi značilnostmi in sposobnostmi (Thomas, 2019). Poleg rehabilitacijskih programov, ki se izvajajo v zaporih, obstajajo tudi posebni socialno-terapevtski zapori, ki zapornikom ponujajo možnost intenzivne psihološke pomoči, ki se izvaja v ločenih socialno terapevtskih ustanovah ali v ločenih oddelkih za zdravljenje znotraj rednih zaporov (Kury, 2018). Redni zapori izvajajo programe s poudarkom na intenzivni resocializaciji posameznika. Zaradi pomanjkanja osebja so slednji pogosto izvedeni v obliki skupinskih terapij in kažejo manjše pozitivne učinke kot individualizirani programi izvajani v socialno-terapvtskih zaporih. Obe vrsti pomoči sta učinkoviti tudi za zmanjševanje kriminala in stroškov obravnave ter hkrati zajemata različne vidike ozadja kriminalnega vedenja (Aos, 2003). Osment (2018) je naredil pregled oblik nemških rehabilitacijskih programov in jih kategoriziral v nadredne skupine: izobraževalni, poklicni, življenjski, psihosocialni, terapevtski in rekreacijski. Izpostavil je t.i. programe socialnega učenja, ki spodbujajo samoučinkovitost in so specifično usmerjeni na soočanje z družbeno stigmo zapora. Izvaja se tudi dialektična vedenjska terapija, ki temelji na pogovorni terapiji, pri kateri zaporniki govorijo o svojem zločinu. Pogovorna terapija pomaga pri prepoznavanju močnih in šibkih področij ter pri prepoznavanju pozitivnih vidikov lastne osebnosti. Osredotoča se na učenje nadzorovanja negativnih emocij, misli in obnašanj, stremi k spremembi neučinkovitih odzivov v kriznih situacijah in spodbuja k prevzemanju odgovornosti. Takšni programi so časovno omejeni in lahko trajajo od šestih mesecev do enega leta, zaporniki pa sodelujejo v manjših skupinah, večkrat tedensko (Osment, 2018).

Tako Norveška kot tudi nekatere druge skandinavske države so znane po manjši zaporniški populaciji in nižjem recidivizmu. Primer dobre prakse so t.i. odprti zapori, ki se od (“klasičnih”) zaprtih razlikujejo v tem, da se nahajajo bližje skupnosti in so manj strogo varovani (manj ograj, zidov, rešetk ipd.). Tovrstni zapori delujejo kot nekakšna samostojna skupnost, saj zaporniki z lastno plačo kupujejo hrano, plačujejo davke in najemnino, varčujejo za izpust, na voljo imajo televizijo, ključ do svoje sobe, izhode brez elektronskih nadzornikov gležnjev in prosto izbiro oblačil (Pratt, 2008). Norveški zaporniški sistem se bistveno razlikuje od drugih, saj zaporniki uživajo enake pravice kot ostali državljani. To vključuje volilno pravico, dostop do interneta, možnost izobraževanja in zaposlitve, kar jim omogoča večjo vključenost v družbo in spodbuja občutek odgovornosti (Sutter, 2012; Wilson, 2008). Obenem imajo tudi obveznosti, ki jih morajo izpolnjevati, kar prispeva k njihovi osebni rasti in rehabilitaciji (Sutter, 2012). Vloga paznikov v takšnem sistemu presega zgolj nadzor, saj so pogosto primerjani s socialnimi delavci. Gre za policiste, ki pred delom v zaporu opravijo dve leti dodatnega formalnega usposabljanja, kjer se usmerjajo tudi v rehabilitacijske pristope (Berlioz, 2020). Njihove naloge zajemajo varnostne in intervencijske ukrepe, hkrati pa so odgovorni za individualno mentorstvo zapornikov. Pomagajo jim pri oblikovanju načrta za prihodnost, jih seznanjajo z njihovimi pravicami in so njihova prva oporna točka pri reševanju težav (Kilmer idr., 2023). Pomemben element norveškega zaporniškega sistema je koncept “dinamične varnosti”, ki temelji na smiselnih interakcijah med pazniki in zaporniki. Osredotoča se na vzpostavljanje medosebnih odnosov, odprto komunikacijo in vzajemno spoštovanje, kar prispeva k boljši zaporniški klimi (Crewe in Liebling, 2015). Raziskave kažejo, da tak pristop krepi občutek zaupanja in spoštovanja med zaporniki in osebjem, kar pozitivno vpliva na njihovo identiteto in spodbuja njihovo osebnostno rast (Auty in Liebling, 2020; Bennett in Shuker, 2018; Schalast idr., 2008). Ključni dejavniki uspešne rehabilitacije vključujejo tudi prejemanje pomoči po izpustu, možnost osebne izbire ter normalizacijo zaporniškega okolja (Andvig idr., 2021). Nordijski model naslavlja tudi pojav samouresničujoče se prerokbe, kjer pričakovanja okolice vplivajo na vedenje posameznika (Merton, 1948). To se povezuje s teorijo etiketiranja, ki poudarja, da lahko posamezniki zaradi družbenega mnenja prevzamejo vlogo devianta, kar vodi v nadaljnje kriminalno vedenje (Skaggs, 2024). Norveški zapori se temu skušajo izogniti s spoštovanjem zapornikov kot posameznikov z vrednostjo in potencialom za spremembo. Halden, eden najsodobnejših norveških zaporov, tako poudarja normalizacijo in opolnomočenje, saj pozitivna obravnava krepi zapornikovo zaupanje vase in v družbo ter spodbuja prosocialno vedenje. Poskuša torej spremeniti pričakovanja zapornikov iz tistih bolj negativnih (“si nepopravljiv kriminalec”) do bolj pozitivnih (“zmožen si spremembe in prispevka družbi”), kar zaporniki internalizirajo ter s tem postanejo motivirani za prosocialno vedenje. Teorija diferencialne asociacije predpostavlja, da se kriminalnega vedenja lahko naučimo prek interakcij z deviantnimi posamezniki, še posebej, če je posameznik zavrnjen s strani prosocialnih skupin. Slednje lahko vodi v širjenje kriminalne subkulture (Tang, 2023). Da bi to preprečili, nordijski model poudarja samooskrbo, skupne bivalne prostore in neposredno vključevanje zapornikov v procese upravljanja zapora, kot so razprave o skupnih težavah ali predstavitev stališč upravniku. S tem se krepi občutek pripadnosti prosocialnim skupinam in zmanjšuje tveganje za ponovitveno kriminaliteto (Pratt, 2008; Dreisinger, 2016).

V slovenskih zaporih se v okviru rehabilitacijskih programov izvajajo različne dejavnosti. Ena izmed njih je izobraževanje, kjer pedagoška obravnava poteka individualno in skupinsko. Individualna obravnava se nanaša na obsojenčeve osebne okoliščine, ki vplivajo na prestajanje kazni in njegovo življenje po izpustu. Na skupinskem nivoju se izvajajo predavanja, vodene diskusije, pogovori in interaktivne vaje, ki so namenjene prilagajanju na življenje v instituciji, pridobivanju socialnih spretnosti ter vzpostavljanju medosebnih odnosov (Holc, 2021). Največji poudarek pedagoške obravnave leži v izobraževanju in prekvalifikaciji. Pedagogi prirejajo skupinske dogodke, kot so razstave, tečaji, delavnice nenasilne komunikacije in razne športne aktivnosti (Vauhnik, 2024). Posebnega pomena so prostočasne dejavnosti, ki zmanjšujejo razlike med zaporniki ter predstavljajo priložnosti za ustvarjanje. Ob upoštevanju zapornikove izobrazbe, želja in sposobnosti, strokovni delavci pripravijo individualiziran osebni načrt, ki obsega cilje, program zdravljenja in terapij ter utemeljitev umestitve na specifičen oddelek. Vsakemu zaporniku je nato dodeljen strokovni delavec, ki ga spremlja skozi celoten proces rehabilitacije oz. služenja kazni. V pripravo na izpust so vključeni zaposlitev, nastanitev, urejanje materialnih razmer, prav tako pa tudi priprava ožjega družinskega kroga. Poleg osnovnega pedagoškega spremljanja se izvajajo tudi specialne obravnave, kot so obravnava odvisnosti od psihoaktivnih snovi, obravnava zoper spolno nedotakljivost, obravnava storilcev kaznivih dejanj z elementi nasilja in preventivni program obravnave samomorilno ogroženih obsojencev (Holc, 2021). 

Opisani primeri dobrih rehabilitacijskih praks nakazujejo, da uspešne strategije rehabilitacije in reintegracije vključujejo socialno podporo, personalizacijo programov, vključevanje tehnologij in ohranjanje pozitivnih socialnih interakcij.

Kako merimo uspešnost rehabilitacijskih programov?

Za opredelitev uspešnosti rehabilitacijskih programov mora biti njihovo preučevanje umeščeno v širši socialni kontekst (Behan, 2014). Uspešnost programov torej vrednotimo preko možnosti, ki jih rehabilitacija ponuja za vključevanje v družbo in ponovno socializacijo. Možen način merjenja je raziskovanje recidivizma. Recidivizem je odvisen od več dejavnikov: trajanja zaporne kazni, pogojev in vzdušja v zaporu, raznovrstnosti in kvalitete rehabilitacijskih programov, odnosa zaposlenih do zapornikov, programov pomoči po izpustu, motivacije in sodelovanja zapornika, vrste prekrška ipd. (Mastrobuoni in Terlizzese, 2014). Avtorja ugotavljata, da je recidivizem pogojen z vrsto storjenega zločina, pri čemer so učinki rehabilitacijskih programov veliki za zapornike ekonomsko motiviranih zločinov ter skoraj ničelni za zapornike, obtožene zločinov nasilne vrste. Nadaljujeta, da so učinki višji pri zapornikih z nižjo izobrazbo in tistih z daljšo zgodovino recidivizma, kar nakazuje na pomembnost zgodnje aplikacije. Višje učinke opažata pri programih, ki omogočajo priložnosti za delo ali dnevne izhode iz zapora. Programi so učinkovitejši pri posameznikih, ki imajo zunaj zapora družino. Učinki so močno povezani tudi s strukturo in organizacijo zapora, pri čemer med pomembne faktorje uspešnosti naštevata spoštljive medčloveške odnose, produktivno porabo časa in večjo mero odgovornosti. Več časa kot zapornik preživi v zapornih, ki spoštujejo dostojanstvo, nižja je pojavnost recidivizma. Eden pomembnejših faktorjev je tudi motivacija zapornika in prostovoljna udeležba v omenjenih programih. Avtorja ugotavljata, da so učinki rehabilitacije premo-sorazmerno povezani z dolžino trajanja sodelovanja v programih in obratno-sorazmerni s pojavom recidivizma (Mastrobuoni in Terlizzese, 2014).

Pomanjkljivosti rehabilitacijskih programov

Zaključimo lahko, da je rehabilitacija zapornikov znotraj kazenskega sistema učinkovita, nujno potrebna in da bi v teoriji morala delovati. Vendar tudi najboljši rehabilitacijski programi ne delujejo popolno. Kljub številnim prednostim se soočajo s številnimi izzivi, kot so motiviranje zapornikov za sodelovanje, učinkovito prilagajanje programov na različno dolžino zaporniških kazni, osip udeležencev ipd. Eden najpogostejših razlogov za njihov neuspeh leži v pomanjkanju finančnih sredstev in dovoljšnjega števila usposobljenega in kompetentnega osebja. Posledično je lahko problematično samo izvajanje programov, saj neustrezne ocene posameznikovih potreb lahko vodijo do neprimernih intervencij, kar omejuje njihovo učinkovitost. Nadaljnje lahko slabe prakse (npr. neprostovoljno vključevanje v programe) povzročijo odpor do rehabilitacije in zmanjšajo učinkovitost celotnega sistema. Ko govorimo o učinkovitosti, pa je pomembna tudi dolgoročna podpora po zaključku programov, ki je le redkokdaj prisotna (Cullen in Jonson, 2011). 

Zaključek

Na velikost zaporniške populacije v posamezni državi vpliva mnogo dejavnikov, ki se raztezajo od tistih širših, družbenih in socialno-ekonomskih, do tistih bolj specifičnih, vezanih na posamezno zaporniško kulturo in organizacijo. Zaradi naraščajočega števila zapornikov se nama raziskovanje mehanizmov rehabilitacijskih programov, ki vodijo v manjšo pojavnost recidivizma in uspešnejšo družbeno reintegracijo, zdi pomembna tema raziskovanja. Kot psihologi imamo namreč veliko vlogo pri spreminjanju pogleda na zapornike. Ponudimo lahko smiselne razlage delovanja različnih mehanizmov uspešne rehabilitacije, ki služijo kot temelji za razvoj učinkovitejših programov in razumevanja konceptov reintegracije. Kot glavno orodje uspešnih rehabilitacijskih programov bi izpostavili izbiro izobraževalnega pristopa, ki stremi k razvoju kritičnega mišljenja in socialne odgovornosti. Prav tako pa se nama zdi ključna vzpostavitev spodbudnega okolja in pozitivnih socialnih odnosov med zaporniki, osebjem in pomembnimi drugimi izven zidov institucije. Zaradi vse večjih razlik med posamezniki in hitro spreminjajočim se sodobnim svetom kot ključni za uspeh naštevava tudi načeli individualizacije in personalizacije posameznikovega programa. Pri razvoju slovenskega zaporniškega sistema se lahko zgledujemo po kazenskih sistemih nekaterih evropskih držav, ki predstavljajo primere dobre prakse. Švicarski sistem poudarja pomen dualistične vloge socialnega dela, kot najpomembnejšo prednost pa prepoznavava apliciranje intenzivnejših in bolj personaliziranih rehabilitacijskih obravnav. Po danskem sistemu se lahko zgledujemo na področju digitalizacije in po aplikaciji začasnih izhodov. Nemški sistem več pozornosti nameni programom pomoči po izpustitvi ter izvaja racionalno politiko kriminala, kjer prepoznavava velik potencial pri vplivanju na mnenje slovenske javnosti. Norveška pa nam je lahko v zgled glede delovanja odprtih zaporov, ki zapornikom omogočajo več pravic, temeljijo pa na konceptu dinamične varnosti, odprte komunikacije in spoštovanja. Slovenija poudarja pedagoško obravnavo zapornikov in ima razvit sistem individualnih in skupinskih dejavnosti, s poudarkom na prekvalifikaciji. Kljub tem dobrim praksam slovenskega kazenskega sistema meniva, da imajo slovenski zapori še mnogo prostora za izboljšavo. Prakse omenjenih držav nam lahko pomagajo pri prehodu v sistem, ki bo zapornikom ponujal še več opore in pomoči in z njimi sodeloval na še bolj human, personaliziran in intenziven način ter tako omogočil vsestransko družbeno in individualno dobrobit. 

Literatura

Aebi, M. F. in Cocco, E. (2024). Prisons and prisoners in Europe 2023: Key findings of the SPACE I report. Series UNILCRIM 2024/1. Council of Europe and University of Lausanne.

Andvig, E., Koffeld-Hamidane, S., Ausland, L. H. in Karlsson, B. (2021). Inmates’ perceptions and experiences of how they were prepared for release from a norwegian open prison. Nordic journal of criminology, 22(2), 203–220. https://www.idunn.no/doi/pdf/10.1080/2578983X.2020.1847954?download=true

Aos, S. (2003). Cost and benefits of criminal justice and prevention programs. V H. Kury, in J. Obergfell-Fuchs (ur.), Crime Prevention – New Approaches (str. 413–442). Mainz: Weisser Ring.

Auty, K. M. in Liebling, A. (2020). Exploring the relationship between prison social climate and reoffending. Justice Quarterly, 37(2), 358–381. https://doi.org/10.1080/07418825.2018.153842 

Baumeister, R. F. in Leary, M. R. (1995). The need to belong: Desire for interpersonal attachments as a fundamental human motivation. Psychological Bulletin, 117(3), 497–529. https://doi.org/10.1037/0033-2909.117.3.497

Becker, H. S. (1963). Outsiders: Studies in the sociology of deviance. Free Press.

Behan, C. (2014). Learning to escape: Prison education, rehabilitation and the potential for transformation. Journal of Prison education and reentry, 1(1), 20–31. http://dx.doi.org/10.15845/jper.v1i1.594   

Bennett, J. in Shuker, R. (2018). Hope, harmony and humanity: creating a positive social climate in a democratic therapeutic community prison and the implications for penal practice. Journal of Criminal Psychology, 8(1), 44–57. https://doi.org/10.1108/JCP-06-2017-0030 

Bierie, D. M. in Mann, R. E. (2017). The history and future of prison psychology. Psychology, Public Policy, and Law, 23(4), 478. https://psycnet.apa.org/doi/10.1037/law0000143 

Birgden, A. (2008). Offender rehabilitation: a normative framework for forensic psychologists. Psychiatry, Psychology and Law, 15(3), 450–468. https://doi.org/10.1080/13218710802101597 

Blagden, N., Winder, B. in Hames, C. (2016). ‘They treat us like human beings’: experiencing a therapeutic sex offenders’ prison: Impact on prisoners and staff and implications for treatment. International Journal of Offender Therapy and Comparative Criminology, 60(4), 103–119. https://doi.org/10.1177/0306624X14553227 

Bloom, T. in Bradshaw, G. A. (2022). Inside of a prison: how a culture of punishment prevents rehabilitation. Peace and Conflict: Journal of Peace Psychology, 28(1), 140. https://psycnet.apa.org/doi/10.1037/pac0000572 

Chatzipolakis, P., Yasuoka, M. in Georgoulakis, C. (2024). “To prove there is another way”: a qualitative study on digital tools for education in the Storstrøm prison of Denmark. V 57^th Hawaii International Conference in System Sciences (str. 44–53). https://hdl.handle.net/10125/106382 

Crewe, B. in Liebling, A. (2015). Staff culture, authority and prison violence. Prison Service Journal, 221(9). https://www.crimeandjustice.org.uk/sites/crimeandjustice.org.uk/files/PSJ%20221% C%20Staff%20culture.pdf 

Cullen, F. T. in Jonson, C. L. (2011). Rehabilitation and treatment programs. Crime and public policy, 293–344. https://www.researchgate.net/publication/306188507_Rehabilitation_and_treatment_programs 

Emprechtinger, J. in Richter, M. (2023). Prison social work and the risk security system: insights from swiss correctional facilities. Social Work & Society, 21(2). https://www.researchgate.net/publication/381312824_Prison_Social_Work_and_the_Risk_S curity_System_Insights_from_Swiss_Correctional_Facilities  

Farrall, S. (2004). ‘Social capital and offender reintegration: making probation desistance focused’. V S. Maruna in R. Immarigeon (ur.), After crime and punishment: Pathways to offender reintegration (str. 57–82). Portland: Willan Publishing.

Filipič, T. (2019). Primerjava slovenskega in švedskega zaporniškega sistema in uspešnost rehabilitacije zapornikov [Doktorsko delo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za upravo]. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?lang=slv&id=111718 

Glaser, B. (2003). Therapeutic jurisprudence: an ethical paradigm for therapists in sex offender treatment programs. Western Criminology Review, 4(2), 143–15. https://www.researchgate.net/publication/240345943_Therapeutic_Jurisprudence_an_Ethica _Paradigm_for_Therapists_in_Sex_Offender_Treatment_Programs

Gonçalves, L. C., Baggio, S., Weber, M., Urwyler, T., Noll, T., Singh, J. P., Rosegger, A. in Endrass, J. (2021). Recidivism in Switzerland: the influence of custodial sanctions. Swiss medical weekly, 151(1112). https://doi.org/10.4414/smw.2021.20462        

Holc, N. (2021). Tretma in socialnopedagoško delo z obsojenci v slovenski penološki praksi. Socialna Pedagogika, 25. https://revija.zzsp.org/pdf/SocPed_dec2021_final_web.pdf

Hosser, D. in Weber, S. (2021). The reasoning and rehabilitation program in the german prison system – changes in attitudes and behavior during the course of treatment. Forensische Psychiatrie, Psychologie, Kriminologie, 15, 319–326. https://awspntest.apa.org/doi/10.1007/s11757-022-00745-5  

James, E. (25.2.2013). The norwegian prison where inmates are treated like people. The Guardian. https://www.theguardian.com/society/2013/feb/25/norwegian-prison-inmates-treated-like people 

Kawamura-Reindl, G. in Schneider, S. (2015). Lehrbuch soziale arbeit mit straffälligen. Beltz Juventa. 

Kilmer, A., Abdel-Salam, S. in Silver, I. A. (2023). “The uniform’s in the way”: navigating the tension between security and therapeutic roles in a rehabilitation-focused prison in Norway. Criminal Justice and Behavior, 50(4), 521–540. https://doi.org/10.1177/00938548221143536

Kirk, P. (1.10.2012). Thoughts on Olass 4. Inside Time – the National Newspaper for Prisoners & Detainees. https://insidetime.org/newsround/thoughts-on-olass-4/ 

Kury, H. (2018). Rehabilitation in prison: German experiences and what can be done better. Romanian Journal of Sociological Studies, (1), 19–36. https://biblioteca digitala.ro/reviste/Romanian-Journal-Sociological-Studies/Romanian-Journal-Sociological Studies_no-1_2018.pdf 

Laws, D. R. in Ward, T. (2011). Desistance from sex offending: alternatives to throwing away the keys. Punishment & Society, 14, 122–124.   http://dx.doi.org/10.1177/1462474511406642c 

Maguire, M. in Raynor, P. (2017). Offender management in and after prison: the end of ‘end to end’?. Criminology and Criminal Justice, 17(2), 138–157. https://doi.org/10.1177/1748895816665435 

Mann, R. E., Webster, S. D., Schofield, C. in Marshall, W. L. (2004). ‘Approach versus avoidance goals in relapse prevention with sexual offender’. Sexual Abuse: A Journal of Research and Treatment, 16 (1), 65–75. https://doi.org/10.1177/107906320401600105 

Mastrobuoni, G. in Terlizzese, D. (2014). Rehabilitating rehabilitation: prison conditions and recidivism. Einaudi Institute for Economics and Finance EIEF Working Papers Series, 1413. https://conference.iza.org/conference_files/riskonomics2015/mastrobuoni_g3754.pdf 

Merton, R. K. (1948). The self-fulfilling prophecy. The Antioch Review, 8(2), 193–210. https://doi.org/10.2307/4609267 

Miller, G. (28.3.2022). The invention of incarceration. Knowable. 10.1146/knowable-031722-1  

Osment, L. (2018). The complexity of rehabilitation in open and closed prison setting [Magistrsko delo, Lund University, Sociology of Law Department]. http://lup.lub.lu.se/student papers/record/8948730 

Pratt, J. (2008). Scandinavian exceptionalism in an era of penal excess. Part I: The nature and roots of scandinavian exceptionalism. The British journal of criminology, 48(2), 119–137. https://doi.org/10.1093/bjc/azm072 

Schalast, N., Redies, M., Collins, M., Stacey, J. in Howells, K. (2008). EssenCES, a short questionnaire for assessing the social climate of forensic psychiatric wards. Criminal Behaviour and Mental Health, 18(1), 49–58. https://doi.org/10.1002/cbm.677

Skaggs, S. L. (17.12.2024). Labeling theory. Encyclopedia Britannica. https://www.britannica.com/topic/labeling-theory

Storgaard, A. (2020). Prison leave in Denmark: how a tradition of combining rehabilitation with discipline developed into putting access to justice at risk. European Journal on Criminal Policy and Research, 26(2), 213–229. https://doi.org/10.1007/s10610-020-09436-5 

Sutter, J. D. (24.5.2012). Welcome to the world’s nicest prison. CNN. http://www.cnn.com/2012/05/24/world/europe/norway-prison-bastoy-nicest/index.html 

Tang, K. (2023). Retribution versus rehabilitation: why North America should adopt the nordic prison model. Canadian Graduate Journal of Sociology and Criminology, 6(1). https://doi.org/10.15353/cgjsc-rcessc.v6i1.4958 

Tartarini, F. (2021). Prisoners’ rehabilitation and wellbeing: a psychosocial perspective. A Modern Guide to Wellbeing Research, 110–128. http://dx.doi.org/10.4337/9781789900163.00017 

Thomas, M. (2019). Treatment of prisoners and prison personnel training in Germany. Международный пенитенциарный журнал, (1), 46–52. DOI: 10.33463/0000 0000.2019.01(1-3).1.046-052 

Vauhnik, T. V. (2024). Reintegracija zaprtih oseb v družbo po izvršeni zaporni kazni v Sloveniji : diplomsko delo [Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Filozofska Fakulteta]. Repozitorij UL. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?lang=slv&id=159330 

Ward, T. in Brown, M. (2004). ‘The good lives model and conceptual issues in offender rehabilitation’. Psychology, Crime & Law, 10(3), 243–257. https://psycnet.apa.org/doi/10.1080/10683160410001662744 

Wilson, D. (18.10.2008). Why is it that scandinavian countries have smaller prison populations? The Guardian. https://www.theguardian.com/commentisfree/2008/oct/18/prisonsandprobation norway 
Zivanai, E. in Mahlangu, G. (2022). Digital prison rehabilitation and successful re-entry into a digital society: a systematic literature review on the new reality of prison rehabilitation. Cogent Social Sciences, 8(1). https://media.proquest.com/media/hms/PFT/1/vUHJY?_s=cvf1AY0iu9ek1RLDtee%2FjuwSs %3D