Povezava med stili navezanosti ter pozitivno in negativno emocionalnostjo

Namen naše raziskave je bil ugotoviti povezanost pozitivne in negativne emocionalnosti z različnimi stili navezanosti. Na vzorcu 140 študentov študijskega programa Biopsihologija na UP FAMNIT smo uporabili vprašalnik RSQ za merjenje stilov navezanosti v odraslosti ter vprašalnik PANAS za merjenje pozitivne in negativne emocionalnosti. Postavili smo štiri hipoteze in sicer: (1) varen stil navezanosti pozitivno korelira s pozitivno emocionalnostjo, (2) preokupiran stil navezanosti pozitivno korelira z negativno emocionalnostjo, (3) plašljivo-izogibajoči stil navezanosti pozitivno korelira z negativno emocionalnostjo in (4) odklonilno-izogibajoči stil navezanosti negativno korelira s pozitivno emocionalnostjo. Potrdili smo drugo in tretjo hipotezo, ki sta tudi edini imeli statistično značilni korelaciji. Na podlagi ugotovitev lahko predvidevamo, da so posamezniki s preokupiranim in plašljivo-izogibajočim stilom navezanosti bolj nagnjeni k doživljanju neprijetnih čustev kot so npr. žalost, jeza, strah, ter hitreje zapadejo v slabo razpoloženje ali distres. Raziskava je bila ena izmed prvih v Sloveniji, ki je raziskovala povezavo med stili navezanosti ter pozitivno in negativno emocionalnostjo, vendar je imela nekoliko nereprezentativen in premajhen vzorec. Za nadaljnje raziskave bi priporočali globlje raziskovanje povezanosti obeh področij, saj na tem področju ne obstaja veliko raziskav.

UVOD

Stil navezanosti predstavlja posameznikov značilen način odnosa do drugih v okviru intimnih odnosov, na katerega močno vplivata lastna vrednost in medosebno zaupanje (VandenBos, 2015). Teorijo navezanosti, ki je bila sprva oblikovana za pojasnjevanje čustvene vezi med otrokom in skrbnikom, je prvi oblikoval Bowlby, njena izhodišča pa sta Hazan in Shaver pozneje prenesla tudi na področje odraslih partnerskih odnosov (Tomec, 2005). Navezanost sta definirala z dvema temeljnima dimenzijama: modelom sebe in modelom drugih. Griffin in Bartholomew (1994) sta navedla, da je model sebe lahko pozitiven ali negativen. Nanaša se na posameznikovo dojemanje, ali je vreden ljubezni (takrat je model sebe pozitiven) ali je ni vreden (takrat je model sebe negativen). Tudi za model drugih sta navedla, da je lahko  pozitiven ali negativen. Pozitiven je takrat, ko posameznik druge ljudi dojema kot vredne zaupanja oz. si dovoli biti odvisen od drugih, negativen pa je takrat, ko posameznik druge ljudi dojema kot nezanesljive in zavračajoče, kar vodi v izogibanje odnosom (Bartholomew, 1990; Griffin in Bartholomew, 1994). Bartholomew (1990) je na podlagi teh dveh modelov opredelil štiri stile navezanosti in sicer: varni stil, preokupirani stil, plašljivo-izogibajoči stil in odklonilno-izogibajoči stil. Pri tem je pomembno poudariti, da štirje stili predstavljajo teoretične oz. prototipične vzorce in ne togih kategorij, v katere bi lahko vsakega posameznika nedvoumno uvrstili. Značilnosti posameznih stilov so lahko izražene v različni meri, pri posamezniku pa se lahko pojavljajo značilnosti več različnih vzorcev navezanosti. V nadaljevanju zato poimenovanje stilov uporabljamo kot okvir za opisovanje prevladujočih značilnosti doživljanja in vedenja v intimnih odnosih.

Za posameznike, katerih stil navezanosti se najbolj ujema z varnim stilom, je značilno, da se brez večjih težav čustveno zbližajo z drugimi ljudmi, imajo pozitiven odnos do sklepanja ter ohranjanja intimnih odnosov, pri čemer znajo ohraniti svojo osebno avtonomijo. Poleg tega se v odnosih počutijo varne in nimajo strahov, da jih drugi ljudje ne bi sprejemali, bi se jim preveč približali ali pa jih zapustili (Bartholomew in Horowitz, 1991). Za partnerska razmerja oseb, katerih stil navezanosti se najbolj ujema z varnim, so značilni intimnost, bližina, spoštovanje, zaupanje, konstruktivno reševanje konfliktov, konstruktivnejša regulacija čustev ter boljša zmožnost prilagajanja (Bartholomew in Horowitz, 1991; Kobak in Hazan, 1991).

Za posameznike, katerih stil se najbolj ujema s preokupiranim stilom navezanosti, velja, da se pogosto ne čutijo vredne ljubezni, pri čemer druge ljudi vrednotijo idealizirano pozitivno (Bartholomew in Horowitz, 1991). Bartholomew in Horowitz (1991) sta navedla, da je zanje značilna pretirana želja po čustvenem zbližanju oz. intimnih odnosih in visoka potreba po potrjevanju lastne vrednosti s strani drugih ljudi. Pogosto se zaradi te želje ne počutijo dobro brez tesnih stikov, ter so posledično zaradi hiperaktivacije čustvenih odzivov nagnjeni k temu, da zavrnitev zaznajo tudi v nevtralnih situacijah (torej tam, kjer objektivno ni prisotna). V partnerskih odnosih so pogosto zaskrbljeni in dvomijo v čustva partnerja, ljubezen doživljajo kot anksiozno navezanost, v romantičnih odnosih doživljajo veliko čustvenih vzponov in padcev, lahko pa so tudi izrazito ljubosumni in posesivni (Bartholomew in Horowitz, 1991; Hazan in Shaver, 1987). Kobak in Screery (1988) sta izpostavila, da se včasih počutijo preplavljeni z negativnimi mislimi in občutki (npr. tesnobnostjo). Ob izražanju jeze pogosto občutijo strah pred izgubo ali odtujitvijo osebe, na katero so navezani (Rholes idr., 1999). Pogosto tudi zapadejo v začarane kroge jeze, strahu pred osamljenostjo, krivde in težnje po dokazovanju ljubezni (Žvelc in Žvelc, 2006).

Za posameznike s plašljivo-izogibajočim stilom navezanosti je značilna želja po bližini z drugimi, a se ti zaradi nizke samopodobe in strahu pred zavrnitvijo izogibajo drugih ljudi. Pri navezovanju tesnih stikov z drugimi niso sproščeni, težko zaupajo in se zanesejo na druge ter se bojijo, da bodo prizadeti. Doživljajo se kot nevredne ljubezni, druge vidijo kot zavračajoče in nezaupljive, hkrati pa so zelo ranljivi, čustveno odvisni in zelo ljubosumni (Bartholomew in Horowitz, 1991).

Za posameznike z odklonilno-izogibajočim stilom je značilno pretirano poudarjanje neodvisnosti, samozadostnosti, podcenjevanje pomembnosti intimnih odnosov ter izogibanje le teh (Bartholomew, 1990; Bartholomew in Horowitz, 1991). Pri tem uporabljajo strategije, ki se nanašajo na obrambo pred zavedanjem potreb po navezanosti in doživljanjem negativnih čustev (Bartholomew in Horowitz, 1991). Strategije vključujejo zanikanje čustev, racionalizacijo neodvisnosti, poudarjanje samozadostnosti in čustveno distanco (Bartholomew in Horowitz, 1991; Mikulincer in Shaver, 2007).

Že opis posameznih stilov navezanosti nakazuje na to, da se med seboj ne razlikujejo le glede odnosa do bližine in drugih ljudi, ampak tudi glede čustvenega doživljanja in načinov regulacije čustev. Tako se na primer pri osebah, ki se najbolj ujemajo s preokupiranim stilom navezanosti, pogosteje pojavljajo intenzivnejši neprijetni čustveni odzivi, medtem ko so pri osebah, ki se bolj ujemajo z izogibajočim stilom navezanosti, pogostejše strategije zmanjševanja, zaviranja ali prikrivanja čustvenega doživljanja (Bartholomew in Horowitz, 1991; Žvelc in Žvelc, 2006). Prav zato je smiselno stile navezanosti obravnavati znotraj konteksta pozitivne in negativne emocionalnosti.

Teorijo navezanosti dodatno dopolnjuje psihodinamska teorija objektnih odnosov (Fairbairn, 1952), saj obe poudarjata pomen zgodnjih izkušenj za kasnejše doživljanje sebe in drugih. Zgodnje izkušnje z negovalci po Fairbairnovi teoriji prispevajo k oblikovanju notranjih delovnih modelov ter so povezane tudi z razvojem obrambnih mehanizmov, ki se lahko izražajo v kasnejših obdobjih. Pri tem notranjih delovnih modelov ne gre enačiti s konceptoma modela sebe in modela drugih. Notranji delovni modeli so širši konstrukt, ki vključuje posameznikova pričakovanja, prepričanja in čustvene predstave o sebi, drugih ter odnosih, medtem ko model sebe in model drugih predstavljata specifični dimenziji, s pomočjo katerih lahko opredeljujemo posamezne stile navezanosti. Ti modeli vključujejo tako resnične izkušnje kot tudi fantazije in projekcije, kar močno vpliva na vedenje v partnerskih odnosih. Na primer pri posameznikih s preokupiranim stilom navezanosti (pozitiven model drugih, negativen model sebe) psihodinamska teorija pojasnjuje močno potrebo po bližini z mehanizmom razcepljenosti (angl. splitting). Posameznik partnerja idealizira in ga zaznava kot vir potrditve, hkrati pa se boji, da bo postal vir zavrnitve. To spremljajo občutki tesnobe, jeze in krivde (Fairbairn, 1952). Podobno lahko odklonilno-izogibajoči stil navezanosti (negativni model sebe in drugih) razložimo s pomočjo Fairbairnove (1952) teorije. Posameznik potlači ali zanika svojo potrebo po navezanosti, da bi se zaščitil pred zavrnitvijo in/ali zapuščenostjo. To pogosto vključuje obrambne mehanizme, kot so zanikanje čustev, pretirana poudarjena neodvisnost in čustvena distanca. Ker ti zgodnji notranji delovni modeli in obrambni mehanizmi ne vplivajo le na medosebne odnose, ampak tudi na posameznikovo doživljanje samega sebe, lahko pojasnijo razlike v subjektivnem blagostanju.

Subjektivno blagostanje, ki predstavlja posameznikovo subjektivno oceno njegovega lastnega življenja, sestavljata dve komponenti: kognitivna in emocionalna (Avsec idr., 2022). Kognitivni vidik označuje splošno in premišljeno vrednotenje življenja kot celote v primerjavi z osebnimi standardi in pričakovanji. Merimo ga predvsem z lestvicami zadovoljstva z življenjem (npr. Satisfaction With Life Scale – SWLS), kjer posameznik ocenjuje svoje subjektivno zadovoljstvo z različnimi življenjskimi področji (npr. delo, medosebni odnosi, zdravje) (Diener idr., 1985). Emocionalni vidik zajema pogostost in intenziteto doživljanja pozitivnih in negativnih afektov v določenem obdobju (npr. v zadnjih štirih tednih) (Avsec idr., 2022) ter ga merimo z lestvico PANAS (Watson idr., 1988). Ta vidika sta medsebojno povezana, vendar konceptualno in empirično ločena. Visoko subjektivno blagostanje je sestavljeno iz visokega zadovoljstva z življenjem (kognitivni vidik) in prevladovanja pozitivnih afektov (emocionalni vidik) (Avsec idr., 2022; Diener, 1984). 

Emocionalni oz. afektivni vidik subjektivnega blagostanja vključuje posameznikovo doživljanje in vrednotenje pozitivne in negativne emocionalnosti (Watson idr., 1988). Pozitivna emocionalnost je težnja po doživljanju dobrega razpoloženja, iskanju temu ustreznih situacij ter izogibanju situacijam, ki vzbujajo nezadovoljstvo (Musek, 2007). Opredeljena je lahko tudi kot stanje, v katerem se posameznik počuti navdušenega, aktivnega, pozornega ter budnega (Watson idr., 1988). Povezana je z entuziazmom, dobrovoljnostjo, veseljem, radostjo, simpatijo ter ostalimi pozitivnimi emocijami (Musek, 2007). Negativna emocionalnost je opredeljena kot stanje, v katerem posameznik občuti negativna občutja, npr. jezo, prezir, gnus, krivdo, strah, živčnost in subjektiven občutek distresa (Watson idr., 1988). Zanjo je značilno pogosto zapadanje v slabo razpoloženje (npr. kot posledica distresnih ali frustrirajočih situacij) (Musek, 2007). Avtor je navedel tudi njeno povezanost z depresijo, anksioznostjo, jezo, sovraštvom ter drugimi negativnimi emocijami. Za dimenziji velja, da ne opisujeta povsem nasprotujočih si občutij (npr. hkrati se lahko počutimo navdušene in živčne) (Watson in Tellegen, 1985). Oba konstrukta lahko merimo kot stanji ali kot osebnostni lastnosti, pri čemer velja, da stanje razkriva, kako se posameznik počuti v času med reševanjem vprašalnika, osebnostna lastnost pa pove, kako se posameznik počuti skozi daljše časovno obdobje (Bhutoria in Hooja, 2018).

Vzorci navezanosti, ki jih otroci vzpostavijo tekom otroštva, se kasneje prenesejo v odraslo dobo, ter lahko med drugim vplivajo tudi na doživljanje pozitivne in negativne emocionalnosti (Freeney in Noller, 1996).

Deniz in Işik (2010) sta ugotovila, da med plašljivo-izogibajočim stilom navezanosti in negativno emocionalnostjo obstaja pozitivna povezava. Prav tako obstaja pozitivna povezava med varnim stilom navezanosti in pozitivno emocionalnostjo ter med preokupiranim stilom navezanosti in negativno emocionalnostjo. Ob tem sta avtorja izpostavila, da so vse povezave med stili navezanosti in pozitivno ter negativno emocionalnostjo statistično značilne, vendar šibke  (pri p vrednostih 0,1–0,3). Tudi študije Schiffin (2014) so nakazale na to, da posamezniki z višjo stopnjo preokupirane navezanosti kažejo višje stopnje negativne emocionalnosti in nižje stopnje pozitivne emocionalnosti. Gentzler idr. (2010) so poročali, da naj bi bili posamezniki s preokupiranim stilom navezanosti bolj nagnjeni k zmanjševanju oz. zaviranju doživljanja pozitivnih čustev, medtem ko je bila negativna emocionalnost pri njih bolj izražena. Molero in sodelavci (2017) so v svoji raziskavi ugotovili pozitivno korelacijo med preokupiranim stilom navezanosti in negativno emocionalnostjo ter negativno korelacijo medplašljivo-izogibajočim stilom navezanosti ter pozitivno emocionalnostjo. Študije niso pokazale pomembne povezave med odklonilno-izogibajočim se stilom navezanosti ter pozitivno ali negativno emocionalnostjo (Deniz in Işik, 2010; Gentzler idr., 2010; Schiffin, 2014).

Kljub raziskavam, ki kažejo povezavo med izogibajočim in preokupiranim stilom navezanosti ter višjo stopnjo negativne emocionalnosti, je potrebno upoštevati, da temeljijo na zahodnih, pretežno severnoameriških in evropskih vzorcih (Keller, 2018; Wang in Mallinckrodt, 2006). Wang in Mallinckrodt (2006) sta na primer ugotovila, da tajvanski študentje v primerjavi z ameriškimi v svojih kulturnih predstavah ideala »psihično zdrave« osebe navajajo znatno višjo stopnjo izogibanja. Vedenja, ki ji mnogi zahodni psihološki vprašalniki uvrščajo kot »izogibajoča« (npr. zadržanost, izogibanje neposrednemu razkrivanju čustev), v vzhodnoazijskem kontekstu ne nujno nakazujejo na negativen afekt ali patologijo, temveč lahko odražajo tamkajšnje cenjene kulturne ideale, ki poudarjajo ohranjanje socialne harmonije, samokontrolo ter zadrževanje oz. potlačevanje individualnih negativnih čustev v korist skupine.

Na pomen regulacije in potlačevanja čustev opozarjata tudi Karreman in Vingerhoets (2012), ki sta ugotovila, da posamezniki, katerih stil navezanosti se bolj ujema z odklonilno-izogibajočim, v stresnih situacijah pogosto poročajo o nižji negativni emocionalnosti. Vendar ta ni nujno odraz nižjega doživljanja negativnih čustev, temveč prej posledica njihovega zavestnega ali nezavednega potlačevanja. Podoben vzorec sta izpostavila tudi Mikulincer in Shaver (2007), ki sta v svoji meta-analizi navedla, da je pri izogibajočih stilih navezanosti negativna emocionalnost v kratkoročnih meritvah pogosto nižja zaradi uporabe obrambnih mehanizmov, čeprav se lahko dolgoročno celo povečuje. Ugotovitve osvetljujejo pomembnost globljega razumevanja stilov navezanosti znotraj kontekstualnega pristopa. Pri interpretaciji rezultatov je zato pomembno upoštevati tako kulturne razlike v izražanju čustev kot tudi psihološke mehanizme, ki lahko vplivajo na posameznikovo poročanje o lastnih čustvih.

Raziskovalni problem

Kljub temu, da je že Bowlby (1982) v prejšnjem stoletju poročal o tem, da je doživljanje čustev tesno povezano s stilom navezanosti, sta bili do danes obe področji medsebojno relativno malo raziskani. Zato smo si za dano raziskavo zastavili sledeče raziskovalno vprašanje: Kakšna je povezanost med različnimi stili navezanosti in poročanjem o pozitivni in negativni emocionalnosti?

Hipoteze

Pri raziskavi smo si zastavili štiri hipoteze.

H1: Varen stil navezanosti bo pozitivno koreliral s pozitivno emocionalnostjo.

Na podlagi pretekle raziskave Deniz in Işik (2010) in ugotovitev Kobak in Hazan (1991) predvidevamo, da bo korelacija med varnim stilom navezanosti in pozitivno emocionalnostjo pozitivna.

H2: Preokupiran stil navezanosti bo pozitivno koreliral z negativno emocionalnostjo.

Na podlagi predhodnih raziskav Deniz in Işik (2010), Molero idr. (2017), Schiffin (2014) in Small (2002) predvidevamo, da bo korelacija med preokupiranim stilom navezanosti in negativno emocionalnostjo pozitivna.

H3: Plašljivo-izogibajoč stil navezanosti bo pozitivno koreliral z negativno emocionalnostjo.

Na podlagi preteklih raziskav Deniz in Işik (2010) in ugotovitev Bartholomew in Horowitz (1991) predvidevamo, da bo korelacija med plašljivo-izogibajočim stilom navezanosti in negativno emocionalnostjo pozitivna.

H4: Odklonilno-izogibajoč stil navezanosti bo negativno koreliral s pozitivno emocionalnostjo.

Na podlagi predhodnih raziskav Gentzler idr. (2010) in Molero idr. (2017) predvidevamo, da bo korelacija med odklonilno-izogibajočim stilom navezanosti in pozitivno emocionalnostjo negativna.

METODA

Vzorec

Vzorec je predstavljalo 140 študentov dodiplomskega študijskega programa Biopsihologija na UP FAMNIT, od tega je bilo 11 moških (7,86 %) in 129 žensk (92,14 %). Udeleženci so bili stari med 19 in 30 let, pri čemer je bila povprečna starost udeležencev 20,90 let (SD = 1,60). Udeleženci so bili različnih narodnosti, pri čemer so prevladovali Slovenci, poleg njih pa so bili vključeni tudi posamezniki iz drugih balkanskih držav (npr. Makedonije, Srbije, Bosne in Hercegovine) in Rusije.

Pripomočki

Vprašalnik pozitivne in negativne emocionalnosti PANAS (The Positive and Negative Affect Schedule; Watson idr., 1988, v slovenščino prevedla Avsec, 2000) je namenjen merjenju doživljanja pozitivnih in negativnih čustvenih stanj pri posameznikih (Musek, 2005). Sestavljen je iz dveh lestvic: iz lestvice pozitivne emocionalnosti in lestvice negativne emocionalnosti. Lestvico pozitivne emocionalnosti sestavljajo postavke, ki merijo stopnjo budnosti, aktivnosti in entuziastičnosti. Lestvico negativne emocionalnosti sestavljajo postavke, ki merijo različna negativna čustvena stanja, kot npr. sovraštvo, zaničevanje, nervoznost, občutke krivde in gnusa. Vsako lestvico sestavlja 10 postavk, skupno 20 postavk, ki se točkujejo s seštevanjem. Udeleženci so reševali tiskano verzijo vprašalnika, na katerem so označili svojo pogostost doživljanja določenih emocionalnih stanj na petstopenjski ocenjevalni lestvici od 1 (zelo redko) do 5 (zelo pogosto). Minimum doseženih točk na vsaki podlestvici je 10, maksimum pa 50. Cronbachov koeficient á znaša med 0,86 in 0,90, za lestvico negativne emocionalnosti pa med 0,84 in 0,87 (Musek, 2005). Koeficient notranje skladnosti alfa za slovenski vzorec za lestvico pozitivne emocionalnosti znaša 0,85, za negativno pa 0,89, pri čemer moramo upoštevati, da vzorec ni bil reprezentativen, saj je vseboval 71 % žensk ter imel starostni razpon med 17 in 59 let (Avsec idr., 2022).

Vprašalnik medosebnih odnosov RSQ (Relationship Scales Questionnaire; Bartholomew in Horowitz, 1991) je namenjen merjenju štirih stilov navezanosti v odraslosti s pomočjo dveh temeljnih dimenzij: dimenzije sebe (lahko je pozitivna – “sem vreden ljubezni” – ali pa negativna – “nisem vreden ljubezni”) in dimenzije drugih (lahko je pozitivna – “drugi ljudje so vredni zaupanja” – ali negativna – “drugi ljudje niso vredni zaupanja”). Obe dimenziji se lahko izrazita visoko ali nizko, na podlagi česar se nato lahko posameznika uvrsti v enega izmet štirih tipov navezanosti. Vprašalnik sestavljajo štiri lestvice, vsaka izmed njih meri enega izmed stilov navezanosti in sicer: varni, plašljivo-izogibajoči, preokupirani in odklonilno-izogibajoči. Lestvici varnega in odklonilno-izogibajočega sta sestavljeni iz petih postavk, medtem ko lestvici preokupiranega in plašljivo-izogibajočega stila sestavljajo štiri postavke. Skupno vprašalnik vsebuje 17 postavk, ki se točkujejo s seštevanjem in obratnim vrednotenjem. Pri reševanju na papir natisnjenega vprašalnika udeleženci na ocenjevalni lestvici od 1 (sploh ni značilno zame) do 5 (zelo značilno zame) za vsako od 17 postavk označijo svoje strinjanje (Bartholomew in Horowitz, 1991). Za varen stil in odklonilen stil je minimum števila doseženih točk znašal 5, maksimum pa 25, za plašljiv ter preokupiran stil pa je minimum znašal 4, maksimum pa 20. Podatkov o zanesljivosti vprašalnika za slovenski vzorec nimamo. Guédeney idr. (2010) na francoskem vzorcu odraslih navajajo zanesljivost posameznih lestvic Cronnbachovo α med 0,60 in 0,69.

Postopek

Udeleženci so tekom vaj pri predmetu Biopsihologija motivacije in emocij reševali vprašalnika RSQ in PANAS. Za PANAS Watson idr. (1988) navajajo, da z njim lahko pozitivno in negativno emocionalnost merimo v različnih časovnih okvirjih. V našem primeru smo merili, kako ju udeleženci doživljajo na splošno (torej ne vezano na neko specifično situacijo ali časovno obdobje). Najprej jim je bilo v obliki predavanja predstavljeno področje, ki se ga preučuje z vprašalnikom, nato pa so izpolnili dani vprašalnik. Predstavitev je bila sestavljena iz opisa teoretskega ozadja medosebnih odnosov, navezanosti, ljubezni ter psihološkega blagostanja in uporabljenih vprašalnikov, skupaj z njihovim načinom vrednotenja in psihometričnih značilnosti. Samo reševanje posameznega vprašalnika je trajalo nekaj minut. Obeh vprašalnikov niso reševali na isti dan, temveč v razmaku nekaj tednov.  Podatki so se zbirali od leta 2019 do 2024, pri čemer je bil postopek pridobivanja podatkov vsako leto podoben. Za analizo podatkov smo uporabili program Jamovi 2.4.7, statistično programsko opremo za macOS. Korelacije smo izračunali s Spearmanovim koeficientom, saj se nekatere lestvice na vprašalnikih niso porazdeljevale normalno. Zanesljivost vprašalnikov na danem vzorcu smo izračunali s Cronbachovo alfo.

REZULTATI

Tabela 1

Opisne statistike, normalnost in zanesljivost pri vprašalnikih PANAS in RSQ

Opombe. W predstavlja Shapiro-Wilkov koeficient, p predstavlja stopnjo statistične značilnosti (* < 0,05) in α predstavlja koeficient notranje konsistentnosti.

Iz Tabele 1 je razvidno, da so se vse lestvice, razen plašljivo-izogibajočega stila navezanosti in preokupiranega stila navezanosti, porazdeljevale normalno. Prav tako lahko razberemo, da lestvice niso imele ustrezno visoke zanesljivosti, z izjemo lestvic preokupirani stil navezanosti, pozitivna emocionalnost in negativna emocionalnost (α > 0,70, Nunnally, 1978).

Tabela 2

Prikaz korelacij med stili navezanosti in pozitivno ter negativno emocionalnostjo

	pozitivna emocionalnost	negativna emocionalnost
varni	0,163	–0,260**
preokupiran	–0,098	0,279***
plašljivo-izogibajoči	–0,142	0,214*
odklonilno-izogibajoči	0,061	–0,048

Opombe. * p < .05, ** p < .01, *** p < .001.

Iz Tabele 2 lahko razberemo, da so se izrazile korelacije med stili navezanosti in pozitivno emocionalnostjo, a te niso bile statistično značilne. Prav tako ni bila statistično značilna korelacija med odklonilno-izogibajočim stilom in negativno emocionalnostjo. Med negativno emocionalnostjo in varnim, preokupiranim ter plašljivo-izogibajočim stilom navezanosti so se pokazale korelacije, ki so bile statistično značilne.

RAZPRAVA

Prva postavljena hipoteza je predvidevala, da bo varen stil navezanosti pozitivno koreliral s pozitivno emocionalnostjo. Korelacija med varnim stilom navezanosti in pozitivno  emocionalnostjo je sicer pozitivna, a ni statistično značilna, zato hipoteze nismo mogli potrditi. Tudi Deniz in Işik (2010) npr. navajata, da med varnim stilom navezanosti in pozitivno emocionalnostjo obstaja pozitivna korelacija, a da je ta šibka. Korelacija najverjetneje ni statistično značilna zaradi premajhnega vzorca, njegove homogenosti (sestavljen je pretežno iz žensk, vsebuje pa tudi študente, ki jim slovenščina ni materni jezik), obdobju zbiranja podatkov (uporabljene podatke smo za raziskavo zbirali od leta 2019 do leta 2024) ter razlik v prevodih vprašalnikov.

Drugo hipotezo, ki predpostavlja, da bo preokupirani stil navezanosti pozitivno koreliral z negativno emocionalnostjo, smo potrdili,  saj je bila dobljena pozitivna korelacija statistično značilna. Watson idr. (1988) navajajo, da je za negativno emocionalnost značilna pogosta prisotnost negativnega razpoloženja ter negativnih občutij. Posamezniki s preokupiranim stilom navezanosti brez tesnih stikov z drugimi pogosto občutijo neprijetna čustva, saj potrebujejo potrditev lastne vrednosti s strani drugih (Bartholomew in Horowitz, 1991; Kobak in Screery, 1988). Prav tako se pogosteje počutijo nevredne, so močno zaskrbljeni v partnerskih odnosih, gojijo strah pred izgubo partnerja, dvomijo v pristnost partnerjevih čustev in navezanosti v odnosu do njih, ter pogosteje doživljajo občutke krivde ali ljubosumja (Bartholomew in Horowitz, 1991; Hazan in Shaver, 1987; Rholes idr., 1999; Žvelc in Žvelc, 2006).

Tretjo hipotezo, ki predpostavlja, da bo plašljivo-izogibajoči stil navezanosti pozitivno koreliral z negativno emocionalnostjo, smo prav tako potrdili. Za posameznike s plašljivo izogibajočim stilom navezanosti so značilni strah pred zavrnitvijo, težave z zaupanjem in zanašanjem na druge, nesproščenost v  intimnih odnosih, strah, da jih bodo drugi prizadeli, občutek nevrednosti ter ljubosumje (Bartholomew in Horowitz, 1991). Zato je smiselna povezanost konstrukta z negativno emocionalnostjo, ki je opredeljena kot negativna čustvena naravnanost oz. pogostejša prisotnost negativnih občutij (Watson idr., 1988; Watson in Tellegen, 1985). Kljub statistično značilni pozitivni korelaciji pa moramo upoštevati, da zanesljivost lestvice plašljivo-izogibajočega stila navezanosti ni bila ustrezno visoka.

Četrte hipoteze, ki je predpostavljala, da bo odklonilno-izogibajoč stil navezanosti negativno koreliral s pozitivno emocionalnostjo, za razliko od predhodnih raziskav Gentzlerja idr. (2010) in Molera idr. (2017), ne moremo potrditi, saj korelacija ni ne statistično značilna ne negativna. Vzroki za statistično neznačilno korelacijo so lahko podobni kot pri prvi hipotezi. Do pozitivne korelacije namesto pričakovane negativne korelacije bi lahko prišlo, ker je za posameznike z odklonilno-izogibajočim stilom navezanosti značilno nizko samorazkrivanje in nizka čustvena izrazitost, kar je lahko vplivalo na njihovo odgovarjanje na postavke (Bartholomew, 2000). Pozitivna korelacija bi lahko bila tudi posledica jezikovnih razlik (prisotnost tujih študentov v vzorcu) ali korelacije med pozitivno in negativno emocionalnostjo, ki je prisotna v slovenskem prevodu PANASA, medtem ko sta v drugih jezikih ti dve dimenziji ločeni (Avsec idr., 2022; Watson idr., 1988). Do tega bi lahko prišlo tudi zaradi uporabe različnih vprašalnikov za merjenje stilov navezanosti v primerjavi z raziskavami Gentzlerja idr. (2010) in Molera idr. (2017).

Pri tujih študentih, ki jim slovenščina ni materni jezik, je dodatno mogoče tudi posredno prevajanje vprašanj v materni jezik in ponovno interpretiranje odgovorov v slovenščini. Takšen proces lahko poveča verjetnost napačnega razumevanja ali drugačne interpretacije posameznih postavk. Ker v raziskavi ni bilo zbranih podatkov o stopnji znanja slovenščine (npr. samoocena jezikovne kompetence ali primerljiv kazalnik), tega učinka ni mogoče neposredno preveriti. Za konec moramo upoštevati tudi to, da izračunana zanesljivost lestvice odklonilno-izogibajočega stila navezanosti na našem vzorcu ni bila ustrezno visoka.

Pri razlagi rezultatov je treba upoštevati tudi širši kulturni kontekst. Teorija navezanosti, kot sta jo razvila John Bowlby in Mary Ainsworth, poudarja, da kulturno okolje pomembno vpliva na razvoj in izražanje stilov navezanosti. Pri tem je pomembno omeniti kritiko Keller (2018), ki izpostavlja predvsem zahodnocentričnost teorije navezanosti ter razlaga, kako zahodna psihodiagnostična orodja (med njimi tudi uporaba tuje situacije kot mere navezanosti) pogosto ne morejo v celoti zajeti raznolikosti v značilnosti navezanosti. Pri slednjih se moramo vprašati, ali lahko zares enačimo kulturne razlike v stopnji izraženosti neke značilnosti oz. pojava, ali pa se gre samo za razlike v samem pojmovanju in pomenu konceptov med različnimi kulturami.

Raziskave kažejo, da se navezanost ne izraža univerzalno v vseh kulturah. Na primer v japonski kulturi je po zahodnih poimenovanjih zaznana višja stopnja anksioznega (odpornega) stila navezanosti (najbolj podoben preokupiranemu stilu navezanosti po teoriji Bartholomewja in Horowitza, 1991), ki naj bi bila do določene mere povezana s praksami tesne fizične bližine med materjo in otrokom (npr. skupno spanje) (Rothbaum idr., 2000). Slednja ugotovitev je le ena izmed možnih razlag iz literature ter ni končna vzročno-posledična razlaga pojava. Avtorja navajata, da kar se po zahodnem poimenovanju kaže kot preokupiran stil navezanosti, japonska kultura ne pojmuje kot nefunkcionalne navezanosti, temveč pričakovano in funkcionalno obliko odvisnosti.

Pomanjkljivo razumevanje razlik v navezanosti med kulturami v Aziji in Latinski Ameriki ter v ZDA in Evropi pogosto zajema poenostavljeno delitev teh kultur na kolektivistične in individualistične (Keller, 2018). Kolektivistične kulture naj bi spodbujale medodvisnost, kar lahko vodi do večje izraženosti anksioznih oblik navezanosti, ki lahko spominjajo na preokupiran stil, saj posamezniki iščejo več čustvene bližine in podpore (Van IJzendoorn in Kroonenberg, 1988). Predhodno omenjena Wang in Mallinckrodt (2006) sta prav tako izpostavila, da se lahko vzhodni kulturni ideali, kot so samokonotrola ter zadrževanje individualnih negativnih čustev v korist skupine po zahodnem pojmovanju razumejo kot nagnjenost k izogibajočim stilom navezanosti. Kritično moramo gledati tudi na razlago, da individualistične kulture poudarjajo avtonomijo, kar naj bi spodbujalo razvoj varnega stila navezanosti, saj lahko v primeru nižje odzivnosti okolja vodi tudi v več izogibajočih vzorcev (Rothbaum idr., 2000). Sakman in Sümer (2024) razlagata, da imajo posamezniki v vseh kulturah razvite kognitivne sheme tako za neodvisni (individualistični »jaz«) kot za soodvisni (kolektivistični »mi«) jaz, ki se aktivirata glede na trenutne okoljske in socialne dražljaje. Oyserman in sodelavci (2002) v obsežni metaanalizi dodatno razlagajo, da individualizem in kolektivizem nista nasprotna pola istega kontinuuma, temveč ločena sistema vrednot, ki sta različno prisotna v različnih kontekstih v vsaki družbi.

Če širši kulturni kontekst povežemo z razlago naše ugotovitve o pozitivni, a neznačilni korelaciji med varnim stilom navezanosti in pozitivno emocionalnostjo, moramo upoštevati sestavo našega vzorca, ki je zajemal različna kulturna ozadja (predvsem balkansko ter rusko). Slednje bi lahko vplivalo na posameznikovo razumevanje postavk pretežno zahodno zasnovanih vprašalnikov (npr. kako znotraj svoje kulture razumejo določene pojme, kdaj nek odnos razumejo kot intimnega oz. zvezo ipd.), ki bi se lahko prej poznala na manjšem vzorcu. Nenazadnje moramo upoštevati, da naša izračunana zanesljivost lestvice varnega stila navezanosti ni bila ustrezno visoka, kar lahko prispeva k neznačilni korelaciji.

SKLEPI

Z našo raziskavo smo uspešno potrdili drugo in tretjo hipotezo, ki sta na podlagi predhodnih raziskav predpostavljali, da se preokupirani in plašljivo-izogibajoči stil navezanosti pozitivno povezujeta z lestvico negativne emocionalnosti vprašalnika PANAS. Pozitivno korelacijo smo dobili tudi pri prvi hipotezi, ki je predpostavljala pozitivno povezanost med varnim stilom navezanosti in pozitivno emocionalnostjo, vendar korelacija ni bila statistično značilna (najverjetneje zaradi premajhnega vzorca), zato prve hipoteze nismo mogli dokončno potrditi.

Za razliko od predhodnjih raziskav se je v naši izkazalo, da je odklonilno-izogibajoči stil navezanosti pozitivno povezan s pozitivno emocionalnostjo, vendar korelacija ni bila statistično značilna. Na podlagi predhodnih raziskav smo namreč predpostavili, da se bo odklonilno-izogibajoči stil navezanosti negativno povezoval s pozitivno emocionalnostjo, zato četrte hipoteze ne moremo potrditi.

Povzamemo lahko, da za posameznike, ki pogosteje doživljajo neprijetna čustva, so bolj zaskrbljeni in nagnjeni k distresu ter hitreje zapadejo v slabo razpoloženje, pogosteje velja, da se bolj ujemajo s preokupiran ali plašljivo-izogibajočim stilom navezanosti. Prednosti naše raziskave so, da smo eni izmed prvih slovenskih avtorjev, ki so raziskali povezanost stilov navezanosti in pozitivne oz. negativne emocionalnosti s pomočjo vprašalnikov RSQ in PANAS. Prav tako je bilo na omenjenem področju nasploh v preteklosti malo raziskav, zato je prednost naše raziskave tudi njena aktualnost in prispevek k novejšim ugotovitvam. Največja pomanjkljivost raziskave je vzorec, saj so ga sestavljali študentje različnih narodnosti, kar bi lahko vplivalo na reševanje obeh vprašalnikov, saj ti tujim študentom mogoče niso bili dobro razumljivi. V prihodnjih raziskavah bi lahko uporabili validirane oblike vprašalnika v njihovih maternih jezikih ali kot kovariante vključili jezikovne kompetence. Omenimo lahko še, da imajo študentje Biopsihologije, ki so bili vključeni v raziskavo, več znanja o raziskovalnih področjih in o ocenjevanju obeh vprašalnikov, kar bi lahko vplivalo na socialno zaželeno odgovarjanje udeležencev. Omejitve raziskave so bile predvsem v nereprezentativnosti vzorca (npr. prevladujoč ženski spol, specifičen študijski program, velikost vzorca). Za nadaljnje raziskave predlagamo uporabo večjega in bolj reprezentativnega vzorca (večja uravnoteženost med spoli, razširitev vzorca na druge študijske smeri in fakultete, vključevanje pripadnikov različnih starostnih skupin in uporaba naključnega vzorčenja).

VIRI

Avsec, A. (2000). Področja samopodobe in njihova povezanost z realno in želeno spolno shemo [Doktorska disertacija, Filozoska fakulteta UL].

Avsec, A., Kavčič, T. in Zager Kocjan, G. (2022). Psihologija subjektivnega blagostanja: znanstvena spoznanja o sreči. Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. https://doi.org/10.4312/9789617128475

Bartholomew, K. (1990). Avoidance of intimacy: An attachment perspective. Journal of social and personal relationship, 7(2), 147–178. https://doi.org/10.1177/0265407590072001

Bartholomew, K. in Horowitz, L. M. (1991). Attachment styles among young adults: A test of a four-category model. Journal of personality and social psychology, 61(2), 226–244. https://doi.org/10.1037/0022-3514.61.2.226

Bhutoria, K. in Hooja, H. R. (2018). Role of positive affect and negative affect in orientation to happiness: A study on working population. Indian journal of health and wellbeing, 9(1), 76–82. https://www.researchgate.net/publication/348164433

Bowlby, J. (1982).  Attachment and loss (2. izd.). Basic Books.

Deniz, M. E. in Işik, E. (2010). Positive and negative affect, life satisfaction, and coping with stress by attachment styles in Turkish students. Psychological reports, 107(2), 480–490. https://doi.org/10.2466/02.09.10.20.PR0.107.5.480-490

Fairbairn, W. R. D. (1952). Psychoanalytic studies of the personality. Routledge in Kegan Paul.

Freeney, J. in Noller, P. (1996). Adult attachment. Sage publications.

Gentzler, A. L., Kerns, K. A. in Keener, E. (2010). Emotional reactions and regulatory responses to negative and positive events: Associations with attachment and gender. Motivation and emotion, 34(1), 78–92. https://doi.org/10.1007/s11031-009-9149-x

Griffin, D. in Bartholomew, K. (1994). Models of the self and other: Fundamental dimensions underlying measures of adult attachment. Journal of personality and social psychology, 67(3), 430–445. https://doi.org/10.1037/0022-3514.67.3.430

Guédeney, N., Fermanian, J. in Bifulco, A. (2010). Construct validation study of the Relationship scales questionnaire (RSQ) on an adult sample. L’Encéphale, 36(1), 69–76. https://doi.org/10.1016/j.encep.2008.12.006

Hazan, C. in Shaver, P. (1987). Romantic love conceptualized as an attachment process. Journal of personality and social psychology, 52(3), 511–524. https://doi.org/10.1037/0022-3514.52.3.511

Karreman, A. in Vingerhoets, A. J. (2012). Attachment and well-being: The mediating role of emotion regulation and resilience. Personality and individual differences, 53(7), 821–826. https://doi.org/10.1016/j.paid.2012.06.009

Keller, H. (2018). Universality claim of attachment theory: Children’s socioemotional development across cultures. Proceedings of the national academy of sciences, 115(45), 11414-11419.

Kobak, R. R. in Hazan, C. (1991). Attachment in marriage: Effects of security and accuracy of working models. Journal of personality and social psychology, 60(6), 861–869.  https://doi.org/10.1037/0022-3514.60.6.861

Kobak, R. R. in Sceery A. (1988). Attachment in late adolescence: Working models, affect regulation, and representations of self and others. Child development, 59(1), 135–146. https://doi.org/10.2307/1130395

Mikulincer, M. in Shaver, P. R. (2007). Attachment in adulthood: Structure, dynamics, and change. Guilford press. https://www.guilford.com/books/Attachment-in-Adulthood/Mikulincer-Shaver/9781462533810/contents

Molero, F., Shaver, P. R., Fernández, I. in Recio, P. (2017). Attachment insecurities, life satisfaction, and relationship satisfaction from a dyadic perspective: The role of positive and negative affect. European Journal of Social Psychology, 47(3), 337–347.  https://doi.org/10.1002/ejsp.2276

Musek, J. (2007). Pozitivna psihologija. Anthropos, 39(1), 302–343.

Nunnally, J. C. (1978). Psychometric theory (2. izd.). McGraw-Hill.

Oyserman, D., Coon, H. M. in Kemmelmeier, M. (2002). Rethinking individualism and collectivism: Evaluation of theoretical assumptions and meta-analyses. Psychological bulletin, 128(1), 3.

Rholes, W. S., Simpson, J. A. in Orina, M. M. (1999). Attachment and anger in an anxiety- provoking situation. Journal of personality and social psychology, 76(6), 940– 957. https://doi.org/10.1037//0022-3514.76.6.940

Rothbaum, F., Weisz, J., Pott, M., Miyake, K. in Morelli, G. (2000). Attachment and culture: Security in Japan and the U.S. American psychologist, 55(10), 1093–1104. https://doi.org/10.1037/0003-066X.55.10.1093

Sakman, E. in Sümer, N. (2024). Cultural correlates of adult attachment dimensions: Comparing the US and Turkey. Cross-cultural research, 58(2-3), 208-237.

Schiffrin, H. H. (2014). Positive psychology and attachment: Positive affect as a mediator of developmental outcomes. Journal of child and family studies, 23(6), 1062–1072. https://doi.org/10.1007/s10826-013-9763-9

Small, J. E. (2002). Adult attachment style differences in the trait experience, expressivity, and regulation of emotion [Doktorska disertacija, The Catholic University of America, School of Arts and Sciences]. ProQuest disertacija. https://www.proquest.com/dissertations-theses/adult-attachment-style-differences-trait/docview/304796307/se-2

Tomec, E. (2005). Navezanost v odraslosti. Anthropos, 37(1), 399–415.

VandenBos, G. R. (ur.). (2015). APA dictionary of psychology (2. izd.). American psychological association. https://doi.org/10.1037/14646-000

Van IJzendoorn, M. H., & Kroonenberg, P. M. (1988). Cross-cultural patterns of attachment: A meta-analysis of the strange situation. Child development, 59(1), 147–156. https://doi.org/10.2307/1130396

Wang, C.C. D. C. in Mallinckrodt, B. (2006). Differences between Taiwanese and U.S. cultural beliefs about ideal adult attachment. Journal of Counseling Psychology, 53(2), 192–204. https://doi.org/10.1037/0022-0167.53.2.192

Watson, D. in Tellegen, A. (1985). Toward a consensual structure of mood. Psychological bulletin, 98(2), 219–235. https://doi.org/10.1037/0033-2909.98.2.219

Watson, D., Clark, L. A. in Tellegen, A. (1988). Development and validation of brief measures of positive and negative affect: The PANAS scales. Journal of Personality and Social Psychology, 54(6), 1063–1070.  https://doi.org/10.1037/0022-3514.54.6.1063

Žvelc, G. (2010). Object relations and attachment styles in adulthood. Psihološka obzorja, 19(2), 5–18.

Žvelc, M. in Žvelc, G. (2006). Stil navezanosti v odraslosti. Psihološka obzorja, 15(3), 51–64.