31,  Obča psihologija

Ali imajo čustva zgodovino? Socialnopsihološki pristop k zgodovinskosti čustvovanja

Prispevek obravnava zgodovinskost čustvovanja s socialnopsihološkega in sociokulturnega vidika. V ospredju je vprašanje, kako razumeti zgodovinsko spremenljivost čustvovanja, ne da bi pri tem zanemarili njegovo telesno razsežnost. Analitično razlikujemo med afektom kot telesno afektiranostjo in čustvovanjem kot načinom, kako subjekt to afektiranost razločuje, osmišlja ter vključuje v odnos do sveta, drugih in samega sebe. Izhajamo iz relacijskega razumevanja psihičnega razvoja, po katerem se posameznikov odnos do lastnih stanj oblikuje v odnosih z drugimi, ti pa so vselej vpeti v zgodovinsko specifične družbene prakse in institucije. Osrednja teza prispevka je, da zgodovinske spremembe zadevajo tudi konstitucijo čustvovanja in z njo povezane oblike subjektivitete. Takšno izhodišče ima neposredne metodološke posledice: življenje čustev v preteklosti je dostopno le posredno, prek virov, ki so nastali znotraj konkretnih družbenih odnosov, praks in konvencij. Zgodovina čustvovanja se s tega vidika kaže kot raziskovanje spreminjajočih se načinov človekove afektivne vpetosti v svet ter oblikovanja odnosa do sebe in drugih.

Uvod

Sodobna psihologija čustev obsega različne teoretske pristope, od kognitivno-evalvacijskih in evolucijsko-funkcionalističnih teorij do psihološkega konstrukcionizma in socialno usmerjenih razlag. Kljub pomembnim razlikam med njimi razlagalno težišče pogosto ostaja na ravni posameznega organizma, njegovih fizioloških in kognitivnih procesov, presoj ali ciljev. Družbeno okolje pri tem večinoma nastopa kot kontekst, ki vpliva na vsebino, izražanje in uravnavanje posameznikovega čustvovanja.

To je v določeni meri značilno tudi za teorijo konstruiranih čustev, ki zavrača predstavo o prirojenih in jasno ločenih čustvenih programih. Barrett (2017) čustvene dogodke razume kot rezultat kategorizacije telesnih in drugih čutnih signalov s pomočjo konceptov, ki jih posameznik usvoji v družbenem okolju. Čustvene kategorije so v tem smislu del socialne realnosti, nastanek konkretnega čustvenega dogodka pa je pojasnjen predvsem prek procesov, s katerimi možgani osmišljajo in kategorizirajo čutne signale. Za našo razpravo se tu odpira nekoliko drugačno vprašanje: kako razumeti družbeno stvarnost kot konstitutivni pogoj oblikovanja subjekta? Gre za svet simbolno posredovanih odnosov, institucij in praks, znotraj katerega se posameznik razvija kot psihološki subjekt in oblikuje odnos do lastnih stanj.

Za nadaljnjo razpravo je koristno analitično razlikovati med afektom in čustvom. Z afektom označujemo predvsem telesno afektiranost, ki vključuje spremembe v stanju organizma, vzburjenost, napetost, ugodje ali neugodje ter pripravljenost na delovanje. Čustvo označuje način, kako subjekt takšno afektiranost razločuje, povezuje s situacijo ali objektom, ji pripisuje pomen in jo vključuje v svoje ravnanje. Gre za razlikovanje znotraj enotnega psihofiziološkega procesa, saj se tudi načini telesne pozornosti, odzivanja in samouravnavanja oblikujejo skozi razvoj, odnose z drugimi in ponavljajoče se prakse. Vprašanje čustev tako odpira širši problem razmerja med telesno afektiranostjo, družbenimi odnosi in oblikovanjem subjektivitete.

Ta problem ima v psihologiji dolgo zgodovino. Wilhelm Wundt (1912/1916) je poleg eksperimentalne psihologije razvijal tudi Völkerpsychologie, v okviru katere je raziskoval jezik, mit, običaje in druge kulturne pojave. Kulturne oblike, nastale v skupnem življenju, je obravnaval kot sestavni del psihološkega sveta, ki ga zgolj z vidika individualne zavesti ni mogoče ustrezno pojasniti. S tem je odprl metodološko vprašanje, pomembno tudi za raziskovanje čustev: katere psihološke pojave je sploh mogoče ustrezno razumeti, če posameznika abstrahiramo od zgodovinsko nastalih oblik skupnega življenja?

Relacijsko razsežnost psihofiziološkega razvoja je še izraziteje poudaril Henri Wallon. Otrok je zanj od začetka socialno bitje, njegova subjektiviteta pa se oblikuje v prepletu telesnega razvoja, dejavnosti in odnosov z drugimi. V zgodnjem razvoju imajo pri tem osrednjo vlogo afektivne in telesne manifestacije, ki prek odzivov drugih pridobivajo komunikacijsko in regulativno funkcijo. Prav skozi takšne izmenjave se postopoma oblikujeta odnos do lastnih stanj in razlikovanje med seboj in drugimi (Wallon, 1965/1984). Subjekt in njegove sposobnosti samouravnavanja so s tega vidika rezultat razvoja v odnosih z drugimi.

Soroden problem na ravni jezika odpira Wittgensteinova kritika zasebnega jezika. Po njegovi argumentaciji pomen izrazov za občutja ne more izhajati iz povsem zasebnega dejanja introspekcije, saj merila njihove rabe pripadajo javnim in deljenim jezikovnim praksam določene »forme življenja« (Wittgenstein, 1953/2014). Telesno občutenje ni odvisno od poimenovanja, načini njegovega razločevanja, razumevanja in prepoznavanja kot določenega stanja pa se oblikujejo znotraj družbenih praks. Jezik tako sodeluje pri oblikovanju načinov, na katere posameznik vzpostavlja odnos do lastnega doživljanja.

Sodobna razvojna psihologija je te relacijske procese podrobneje raziskala na ravni zgodnje koregulacije. Človekova dolgotrajna razvojna odvisnost od skrbnikov, ki jo evolucijska literatura med drugim obravnava v okviru sekundarne altricialnosti (Rosenberg, 2021), pomeni, da velik del zgodnjega razvoja poteka v tesni interakciji z drugimi. Dotik, obrazna in glasovna odzivnost ter ritmi medosebne izmenjave sodelujejo pri uravnavanju otrokovega vzburjenja in postopnem razvoju njegovih regulativnih zmožnosti. Pomen recipročne odzivnosti so Tronick idr. (1978) preučevali v eksperimentalni situaciji neodzivnega oziroma »zamrznjenega« obraza. Ko skrbnik med običajno interakcijo preneha odgovarjati na otrokove pobude, otrok praviloma najprej poskuša ponovno vzpostaviti stik, nato pa se povečata negativni afekt in umikanje. Takšne ugotovitve dodatno osvetljujejo razvojno logiko, ki jo je poudarjal že Wallon: afektivna regulacija se sprva vzpostavlja v odnosu z drugim, sposobnosti samouravnavanja pa se razvijajo na podlagi predhodne koregulacije med otrokom in skrbnikom (Holodynski in Kärtner, 2023).

Od tod se odpira vprašanje, ključno za zgodovino čustev. Če se posameznikov odnos do lastnih psihofizioloških stanj in do samega sebe oblikuje v odnosih z drugimi, postane zgodovinska spremenljivost teh odnosov psihološko pomembna. Družinske in vzgojne prakse, družbene vloge, moralni in religiozni sistemi ter organizacija vsakdanjega življenja se skozi zgodovino spreminjajo. Z njimi se preoblikujejo tudi pogoji, v katerih posameznik razvija odnos do lastne afektiranosti in do samega sebe.

V tem prispevku zgodovinskost čustvovanja razumemo širše od kulturne raznolikosti poimenovanj in pravil izražanja čustev. Osrednje vprašanje je, kako zgodovinsko spremenljivi odnosi in prakse sodelujejo pri oblikovanju načinov čustvovanja in samorazumevanja. Od tod izhaja tudi temeljni problem prispevka: v kakšnem smislu je čustvovanje zgodovinsko in kako je mogoče njegove zgodovinske oblike raziskovati?

Zgodovinskost čustvovanja

Če izhajamo iz tako zastavljenega problema, se vprašanje razširi od tega, kako različne družbe čustva poimenujejo in izražajo, k vprašanju, katere razsežnosti čustvovanja so zgodovinsko spremenljive. Pozornost se s tem premakne od kategorij čustev k raznolikim načinom afektivne vpetosti v svet: k temu, kaj v določenem družbenem okolju pridobi čustveno razsežnost, na kaj je posameznik pozoren, katere telesne in vedenjske odzive razvija ter katere možnosti ravnanja prepoznava kot smiselne ali dopustne.

To lahko ponazorimo na primeru žalovanja. V različnih zgodovinskih obdobjih se razlikujejo predstave o njegovi primerni dolžini, načinih izražanja ter razmerju med javnim in zasebnim. Rituali, telesne geste, oblačila in časovni režimi dajejo izgubi družbeno prepoznavno obliko ter sodelujejo pri oblikovanju načina, kako jo posameznik doživlja in umešča v lastno življenje. Pri jezi se zgodovinska spremenljivost kaže nekoliko drugače. Spreminjajo se družbeni pomeni, v okviru katerih posameznik določeno ravnanje doživi kot žalitev, krivico ali poseg v dostojanstvo, pa tudi pričakovani načini odzivanja. Zgodovinskost čustvovanja tako zadeva družbene pogoje, v katerih situacije pridobivajo čustveno noto, posameznik pa razume sebe, druge in možnosti lastnega delovanja.

Procesi čustvovanja imajo relacijsko in kolektivno razsežnost, ki je analiza besedišča čustev sama ne more v celoti zajeti. Jezik, rituali, institucije in materialne kulturne oblike posamezniku posredujejo pravila primernega izražanja ter strukturirajo situacije, v katerih določena stanja pridobijo pomen in postanejo predmet uravnavanja. Zgodovinsko raziskovanje čustvovanja mora ob pomenu čustvenih izrazov upoštevati tudi prakse in družbene odnose, v katerih ti pomeni dobivajo konkretno obliko.

Na pomen zgodovinskega raziskovanja življenja čustev je že v prvi polovici 20. stoletja opozoril francoski zgodovinar in soustanovitelj šole Annales Lucien Febvre. V programskem članku »La sensibilité et l’histoire: Comment reconstituer la vie affective d’autrefois?« je zastavil vprašanje, kako lahko zgodovinar raziskuje čustvovanje ljudi iz preteklosti, če se čustva na prvi pogled kažejo kot izrazito individualni pojavi (Febvre, 1941/1973). Pri odgovoru je izhajal iz njihove družbene razsežnosti. Čustva je razumel kot pojave, ki se oblikujejo in izražajo v odnosih med ljudmi, ponavljajoče se geste, rituali in načini odzivanja pa se lahko ustalijo v kolektivne vzorce čustvovanja. Modalitete čustvovanja so bile s tega vidika sestavni del zgodovinsko spremenljive družbene stvarnosti.

Za našo razpravo je posebej pomembno, da se je Febvre pri razmišljanju o čustvovanju neposredno navezoval na psihologijo Henrija Wallona. Ta povezava kaže, da je bilo vprašanje zgodovine čustev že v njenem zgodnjem programskem obdobju zastavljeno širše od zgodovine besedišča čustev in norm njihovega izražanja. Psihološki problem razvoja subjekta in zgodovinski problem spreminjanja družbenih oblik sta se pri Febvru srečala v vprašanju, kako kolektivno življenje sodeluje pri oblikovanju načinov občutenja in ravnanja. Wallonova psihologija pri tem ponuja razvojni model, s katerim je mogoče pojasniti, zakaj so spremembe družbenih odnosov pomembne tudi za konstitucijo subjektivitete in čustvovanja.

Poznejše raziskave v zgodovini čustev so ta vprašanja razvijale v različnih smereh. Barbara Rosenwein (2006) je s pojmom čustvenih skupnosti opozorila na socialno specifične načine vrednotenja, izražanja in razumevanja čustev, Monique Scheer (2012) pa je čustva obravnavala kot prakse ter poudarila vlogo družbeno oblikovanega oziroma habituiranega telesa. Oba pristopa čustvovanje umeščata v odnose, telesne navade in kulturne prakse, znotraj katerih čustva pridobivajo svoje družbeno prepoznavne oblike.

Takšni pristopi odpirajo tudi vprašanje zgodovinsko specifičnih oblik subjektivitete. Predstave o spolu, družini, avtoriteti ali dostojanstvu sooblikujejo merila družbeno sprejemljivih odzivov ter vrste situacij, v katerih se posameznik lahko prepozna kot užaljen, kriv, ponižan, ponosen ali žalosten subjekt. Politične, religiozne in vzgojne institucije s svojimi praksami in normami urejajo izražanje čustev ter sodelujejo pri oblikovanju položajev, iz katerih posamezniki razumejo sebe in svoje odnose z drugimi.

Viri in ravni zgodovinske analize čustev

Zgodovinar ljudi iz preteklosti ne more neposredno opazovati, intervjuvati ali vključevati v psihološke eksperimente. Na voljo so mu sledi njihovega ravnanja, praks in načinov samorazumevanja, ki so se ohranile v zgodovinskih virih. Ker se čustvovanje oblikuje in izraža v jeziku, telesnih praksah, družbenih odnosih in institucijah, so njegove zgodovinske oblike dostopne le posredno, prek gradiva, v katerem so se ohranile sledi teh procesov. Tudi viri sami so umeščeni v konkretne okoliščine in zaznamovani s konvencijami svojega nastanka. Njihova interpretacija mora zato upoštevati, kaj razkrivajo o čustvovanju, pa tudi pogoje, zaradi katerih so določena ravnanja, izkušnje in načini samorazumevanja sploh postali zapisljivi in zgodovinsko vidni.

Gradivo, pomembno za zgodovino čustvovanja, je zelo raznovrstno: od zasebnih pisem, dnevnikov in avtobiografij do sodnih zapisov, medicinskih in psihiatričnih besedil, verskih virov, časopisja, literature, vizualnih upodobitev, materialnih predmetov ter pravnih in institucionalnih pravil. Posamezne vrste virov odpirajo različne vidike čustvovanja. Normativna besedila predvsem kažejo, kaj je bilo pričakovano, zaželeno ali dopustno. Sodni dokumenti so pogosto posebej povedni v situacijah konflikta, osebni zapisi pa zahtevajo pozornost do konvencij samopredstavljanja in samorazumevanja. Umetniški in materialni viri lahko osvetlijo širše kulturne predstave in prakse, znotraj katerih je čustvovanje dobivalo določeno obliko. Nobenega od teh virov ni mogoče obravnavati kot neposreden zapis določenega čustvenega izkustva; interpretirati ga je treba v povezavi z družbenimi odnosi, praksami in pomeni, znotraj katerih je nastal.

Zgodovinsko analizo čustvovanja je mogoče razviti na več med seboj povezanih ravneh. Ena od njih zadeva jezik in kategorizacijo čustev. Raziskovalca zanima, katere izraze so ljudje uporabljali za posamezna stanja, kako so jih med seboj razlikovali in kako so se njihovi pomeni skozi čas spreminjali. Enaka beseda v različnih obdobjih ne označuje nujno enakega načina doživljanja, prav tako ni samoumevno, da so pretekle skupnosti čustva razčlenjevale v kategorije, primerljive s tistimi, ki jih uporablja sodobna psihologija. Raziskovanje zgodovinske semantike tako omogoča vpogled v načine, kako so ljudje čustva razumeli in jih med seboj razločevali.

Z jezikom je tesno povezano vprašanje norm čustvovanja. Pomembno je, kaj je bilo v določeni družbi ali skupini razumljeno kot primeren način izražanja čustev ter v katerih okoliščinah so bili posamezni odzivi pričakovani, zaželeni ali problematični. O takšnih pričakovanjih pričajo vzgojni in religiozni diskurzi, medicinske klasifikacije ter različne družbene norme. Tovrstno gradivo razkriva predvsem merila, po katerih so bile posamezne oblike čustvovanja presojane, samo po sebi pa še ne pokaže, kako so ljudje v vsakdanjem življenju dejansko ravnali.

Pomembno raven analize predstavljajo konkretne prakse. Ritualne oblike ravnanja, telesne geste in načini samopredstavljanja kažejo, kako je čustvovanje dobivalo praktično in telesno obliko. Pri žalovanju se denimo odnos do izgube oblikuje skozi navade, telesna dejanja in rituale, ki izgubi dajejo mesto v vsakdanjem življenju. Primerjava normativnih pričakovanj s praksami lahko pokaže, kako so ljudje družbena pravila sprejemali, prilagajali, obšli ali jim nasprotovali.

Poseben vidik predstavlja institucionalna organizacija čustvovanja. Šole, cerkve, vojske, bolnišnice, delovne organizacije in politične ustanove vzpostavljajo lastna pričakovanja glede vedenja, izražanja čustev in samouravnavanja. S pravili, rutinami in razmerji avtoritete sodelujejo pri oblikovanju navad in dispozicij, ki so v posameznem okolju cenjene ali zahtevane. Institucije so pomemben del zgodovinskih procesov, skozi katere se določeni načini čustvovanja utrjujejo, prenašajo in spreminjajo.

Opisane ravni je mogoče analitično razločiti, v konkretnem zgodovinskem gradivu pa se nenehno prepletajo. Jezik se spreminja v povezavi s praksami, norme se uveljavljajo prek institucij, te pa se vzdržujejo in preoblikujejo skozi vsakdanje ravnanje. Za zgodovinsko raziskovanje so posebej povedna mesta, kjer med temi ravnmi nastajajo razhajanja: ko praksa odstopa od normativnega ideala, ko se besedišče čustev spreminja hitreje od institucionalnih ureditev ali ko novi načini samorazumevanja pridejo v napetost z obstoječimi pravili. Takšna razhajanja omogočajo vpogled v procese zgodovinskega preoblikovanja življenja čustev, saj pokažejo, kako se skupaj z družbenimi odnosi spreminjajo modalitete čustvovanja in oblike, v katerih posamezniki razumejo sebe ter svoje mesto med drugimi.

Zaključek

Obravnavani pristop zgodovinskosti čustvovanja ne omejuje na spreminjanje besedišča in pravil izražanja čustev. Zgodovinsko spremenljivi so tudi načini, kako situacije pridobivajo določeno čustveno razsežnost, kako posamezniki razločujejo in uravnavajo lastno afektiranost ter kako se v teh procesih vzpostavljajo kot določene vrste subjektov. Zgodovina čustvovanja je s tega vidika tesno povezana z zgodovino subjektivitete.

Takšno izhodišče ima neposredne metodološke posledice. Sodobnih psiholoških kategorij ni mogoče brez premisleka prenašati na čustvovanje ljudi iz preteklosti. Podobnost izrazov še ne zagotavlja primerljivosti izkušenj, normativni predpisi in osebni zapisi pa omogočajo le posreden dostop do preteklih načinov doživljanja. Ker so viri nastajali znotraj konkretnih odnosov, institucij in kulturnih konvencij, je njihova posredovanost sestavni del zgodovinske analize.

Tudi arhivsko gradivo je selektivno. Nekatere družbene skupine so za seboj pustile bistveno več pisnih sledi kot druge, institucije pa so praviloma beležile predvsem tisto, kar je bilo z njihovega vidika vredno nadzora, presoje ali evidentiranja. Zgodovinska interpretacija zato zahteva primerjanje različnih vrst gradiva in pozornost do njihovih medsebojnih razmerij. Posebej povedna so mesta, kjer se normativna pričakovanja, načini samopredstavljanja in vsakdanje prakse razhajajo. V takšnih napetostih se pogosto najjasneje kažejo procesi, skozi katere se oblike čustvovanja ohranjajo, spreminjajo ali postajajo predmet sporov.

Takšen pristop vprašanja preteklega doživljanja ne razreši neposredno, omogoča pa natančnejše raziskovanje pogojev, v katerih je življenje čustev dobivalo zgodovinsko specifične oblike. Analiza se lahko usmeri v razmerja med besediščem čustev, normami, praksami in institucijami, znotraj katerih so ljudje razumeli lastna duševna stanja in z njimi ravnali, ne da bi njihove izkušnje vnaprej prevajali v kategorije sodobne psihologije. Zgodovina čustvovanja s tega vidika raziskuje zgodovinske procese, v katerih so se oblikovali načini doživljanja in razumevanja teh stanj ter z njimi povezane oblike subjektivitete.

Literatura

Barrett, L. F. (2017). The theory of constructed emotion: An active inference account of interoception and categorization. Social Cognitive and Affective Neuroscience, 12(1), 1–23. https://doi.org/10.1093/scan/nsw154

Febvre, L. (1973). Sensibility and history: How to reconstitute the emotional life of the past (K. Folca, prev.). V P. Burke (ur.), A new kind of history: From the writings of Febvre (str. 12–26). Routledge & Kegan Paul. (Izvirno delo objavljeno 1941)

Holodynski, M. in Kärtner, J. (2023). Parental coregulation of child emotions. V I. Roskam, J. J. Gross in M. Mikolajczak (ur.), Emotion regulation and parenting (str. 129–148). Cambridge University Press. https://doi.org/10.1017/9781009304368.011

Rosenberg, K. R. (2021). The evolution of human infancy: Why it helps to be helpless. Annual Review of Anthropology, 50, 423–440. https://doi.org/10.1146/annurev-anthro-111819-105454

Rosenwein, B. H. (2006). Emotional communities in the early Middle Ages. Cornell University Press.

Scheer, M. (2012). Are emotions a kind of practice (and is that what makes them have a history)? A Bourdieuian approach to understanding emotion. History and Theory, 51(2), 193–220. https://doi.org/10.1111/j.1468-2303.2012.00621.x

Tronick, E., Als, H., Adamson, L., Wise, S. in Brazelton, T. B. (1978). The infant’s response to entrapment between contradictory messages in face-to-face interaction. Journal of the American Academy of Child Psychiatry, 17(1), 1–13. https://doi.org/10.1016/S0002-7138(09)62273-1

Wallon, H. (1984). The psychological development of the child (M. Vale, prev.). V G. Voyat (ur.), The world of Henri Wallon (str. 133–146). Jason Aronson. (Izvirno delo objavljeno 1965)

Wittgenstein, L. (2014). Filozofske raziskave (E. Strniša, prev.). Krtina. (Izvirno delo objavljeno 1953)

Wundt, W. (1916). Elements of folk psychology: Outlines of a psychological history of the development of mankind (E. L. Schaub, prev.). George Allen & Unwin; Macmillan. (Izvirno delo objavljeno 1912)

* Članek je nastal v okviru raziskovalnega projekta J6-70229 »Čustva v središču: študije primerov z območja med Alpami in severnim Jadranom« ter raziskovalnega programa P5-0439 »Raziskovanje duševnih stisk in dobrega počutja«, ki ju financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS).

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *