Od evolucijskega orodja do sodobne epidemije: razumevanje osamljenosti

Osamljenost v sodobni družbi predstavlja vse večji problem z resnimi posledicami za posameznikovo duševno in telesno zdravje. Pogosto se povezuje s slabšo samoregulacijo, kar vodi v manj zdrav življenjski slog in nižje zadovoljstvo z življenjem. Raziskave kažejo, da število ljudi, ki se soočajo z osamljenostjo, iz desetletja v desetletje narašča, kar se povezuje s spremembami v življenjskem slogu, ki vedno bolj poudarja individualizem, mobilnost in prenos interakcij v digitalno sfero. Čeprav ima osamljenost z evolucijskega vidika povezovalno funkcijo, ki je v preteklosti povečevala možnosti preživetja, lahko danes deluje kontraproduktivno, saj izkrivlja posameznikove predstave o sebi in drugih na način, da socialne interakcije dojemajo kot bolj ogrožujoče in s tem poglablja izolacijo. Reševanje osamljenosti zahteva ukrepe na sistemski, družbeni in individualni ravni. Nekatere države so osamljenost že prepoznale kot javnozdravstveni problem, kar omogoča razvoj strategij, kot so kampanje za ozaveščanje, krepitev družbenih vezi in dostop do podpornih storitev, kljub tem prizadevanjem pa ostaja prevalenca osamljenosti med odraslimi zaskrbljujoče visoka.

“In ko te zjutraj nihče ne zbudi in ko te nihče ne čaka ponoči in ko lahko počneš, kar hočeš. Kako temu rečeš, svoboda ali osamljenost?”

Milan Kundera

Kaj je osamljenost?

Čeprav so občasni občutki osamljenosti normalen in morda celo nujen del človeške izkušnje, ima kronična osamljenost lahko izrazito negativne učinke na fizično in duševno zdravje posameznika. Osamljenost opredeljujemo kot neprijeten občutek, ki nastane, ko posameznik zaznava, da njegove socialne potrebe niso kakovostno ali količinsko zadovoljene, ne glede na dejansko prisotnost ali odsotnost socialnih stikov (Hawkley idr., 2012). Pomembno je torej razlikovati med osamljenostjo in samoto: posamezniki, ki živijo sami, so lahko zadovoljni s svojo situacijo in se ne počutijo osamljene, medtem ko lahko nekdo z navidezno bogatimi socialnimi stiki občuti osamljenost, če ti stiki ne izpolnjujejo njegovih pričakovanj in potreb. Osamljenost pogosto spremljajo intenzivni čustveni odzivi, kot so žalost, frustracija, sram in obup, hkrati pa lahko vpliva tudi na fiziološko delovanje posameznika, kar se kaže v povišanih ravneh stresnega hormona kortizola in zmanjšanem delovanju imunskega sistema (Crowe idr., 2022).

Raziskave kažejo, da je občutek osamljenosti bolj povezan s kakovostjo kot s količino socialnih interakcij. Pojavlja se kot posledica kompleksne interakcije med tremi ključnimi dejavniki: individualno ranljivostjo, družbenimi vplivi in nenadnimi življenjskimi spremembami. Individualna ranljivost vključuje osebnostne značilnosti, kot so višja izraženost introvertiranosti in nevroticizma, težave v duševnem zdravju ter specifične življenjske okoliščine, denimo življenje na odročnih območjih ali soočanje s kroničnimi boleznimi (Crowe idr., 2022). Družbeni vplivi, kot so družbene norme in vrednote, prav tako igrajo pomembno vlogo, saj na primer posamezniki iz individualističnih kultur pogosteje poročajo o občutkih osamljenosti v primerjavi s tistimi iz kolektivističnih kultur. Še en pomemben dejavnik, ki je povezan z višjimi ravnmi osamljenosti, je nižji socialno-ekonomski status, saj imajo taki posamezniki pogosto omejen dostop do družbenih aktivnosti, kot so kulturni dogodki, rekreativne dejavnosti ali izobraževanja, kjer bi lahko vzpostavljali in ohranjali socialne povezave (Luhmann in Hawkley, 2016). Nenadne življenjske spremembe, kot so izguba službe, selitev ali pandemija, pa lahko dodatno povečajo posameznikovo ranljivost s preoblikovanjem socialnih vlog in prekinjanjem obstoječih medosebnih povezav (Crowe idr., 2022).

Medtem ko je raziskava Cacciopo in Patrick iz leta 2008 pokazala, da se eden izmed petih odraslih sooča z osamljenostjo, novejši podatki kažejo na naraščajočo prevalenco tega problema. Danes se z osamljenostjo sooča več kot polovica odraslih, starejših od 80, med mladimi odraslimi je takih 71 %, še pred 50 leti pa je o osamljenosti poročalo le 11 % vseh odraslih v ZDA (Crowe idr., 2022). Doba globalizacije, ki naj bi s tehnološkim napredkom in enostavno komunikacijo večala povezanost med ljudmi, s seboj prinaša novosti, ki glede na izsledke raziskav očitno prispevajo k porastu osamljenosti namesto k njenemu zmanjševanju. Med ključnimi so spremembe v tradicionalni družinski strukturi, kot so manjše in bolj razpršene družine, ter pogostejše selitve, ki slabijo dolgotrajne socialne vezi. Sodobna družba pogosto spodbuja (pretirano) neodvisnost in individualizem, kar lahko vodi v socialno izolacijo. Ta vrednotni okvir se kaže na različne načine: mobilnost zaradi zaposlitve in študija pomeni, da se posamezniki pogosto selijo v nova okolja, kjer pretrgajo prejšnje socialne mreže, novih pa ne uspejo vedno vzpostaviti. Prav tako se v individualističnih kulturah močno poudarja osebni uspeh, samouresničitev in zasebni prostor, zaradi česar imajo skupne dejavnosti in medsebojna pomoč vedno manjši pomen. K temu prispeva tudi zmanjšana medgeneracijska povezanost -mlajši se vse redkeje odločajo za bivanje s starši ali starimi starši, kar zmanjšuje vsakodnevne socialne stike ter občutek pripadnosti. Poleg tega so posamezniki vse bolj spodbujeni k samooskrbi z uporabo digitalnih orodij in storitev, kot so na primer spletno nakupovanje, dostava hrane, spletno bančništvo, samopostrežne blagajne in aplikacije za rezervacijo storitev, ki zmanjšujejo potrebo po neposrednih interakcijah z drugimi ljudmi, a s tem pogosto krepijo občutek izoliranosti (Hawkley in Cacioppo, 2010). Daljša življenjska doba povečuje tveganje za izgubo pomembnih medosebnih povezav v starosti, med mladimi odraslimi pa pomemben dejavnik predstavlja nadomeščanje neposrednih stikov z digitalno komunikacijo, ki kljub navidezni povezanosti pogosto ne zadostuje za zadovoljevanje globljih socialnih potreb (Crowe idr., 2016).

Poleg tega so lokalne institucije, ki so nekoč igrale ključno vlogo pri povezovanju skupnosti in krepitvi socialnega kapitala, danes v vedno večji meri oslabljene ali celo izginjajo. Ustanove, kot so skupnostni centri, lokalni klubi, knjižnice in drugi javni prostori, so bile nekoč jedro družbenega življenja in so predstavljale fizične prostore, kjer so se ljudje lahko srečevali, sodelovali v skupinskih dejavnostih, reševali skupne izzive in se čustveno povezovali (Putnam, 2007). Danes te institucije izgubljajo svoj pomen, nadomeščajo pa jih komercializirani prostori, kot so kavarne, telovadnice ali nakupovalna središča, kjer so interakcije odvisne od finančnih sredstev posameznika, poleg tega pa se je velik del interakcij preselil v digitalno sfero.

Dimenzije osamljenosti

Faktorske analize so razkrile obstoj treh osnovnih dimenzij osamljenosti, ki odražajo različne vidike medosebne povezanosti oziroma izolacije: intimna navezanost, odnosi iz oči v oči (angl. face-to-face relations) in družbena identiteta (Hawkley idr., 2012). Intimna navezanost se nanaša na zaznano prisotnost ali odsotnost tesnega odnosa z osebo, ki deluje kot zaupnik, zagotavlja čustveno podporo in izpolnjuje osnovne relacijske potrebe posameznika. Raziskave kažejo, da je zakonski stan pomemben napovednik tega dejavnika – Hawkley in sodelavci (2005) so namreč ugotovili, da poročeni posamezniki doživljajo nižje ravni intimne izolacije v primerjavi z neporočenimi. Odnosi iz oči v oči predstavljajo kakovostne povezave s prijatelji in družino ter se osredotočajo na pogostost in kakovost teh srečanj. Pomembno je poudariti, da se ta dimenzija primarno nanaša na osebne, fizične interakcije, ki se odvijajo iz oči v oči, torej v neposrednem stiku. Čeprav digitalna komunikacija (prek družbenih omrežij, klicev ali sporočil) lahko delno zmanjša občutek izolacije, raziskave kažejo, da ne more v celoti nadomestiti kakovosti in globine neposrednih srečanj. Odsotnost fizičnega stika, neverbalne komunikacije in občutka sočasne prisotnosti pogosto vodi v manjše zadovoljstvo s socialnimi interakcijami, kar lahko pojasni, zakaj je ta dimenzija ključna za oceno doživljanja osamljenosti. Čeprav je ta dejavnik prisoten pri obeh spolih, raziskave kažejo, da ima pri ženskah večji vpliv na splošno doživljanje osamljenosti. Družbena identiteta se nanaša na občutek pripadnosti določeni skupini ali širši družbeni entiteti, ki presega individualno raven, na primer športnemu moštvu, prostovoljski ekipi ali krogu prijateljev. Posamezniki, ki se počutijo povezane z več skupinami, poročajo o nižjih ravneh kolektivne izolacije. Ta dejavnik je posebej pomemben za moške, saj bolj vpliva na njihovo splošno doživljanje osamljenosti v primerjavi z ženskami.

Evolucijska vloga osamljenosti

Kljub negativnim občutjem, ki jih čutimo ob osamljenosti, ima ta pomembno evolucijsko vlogo, saj deluje podobno kot ostala subjektivno neprijetna stanja, kot so lakota, žeja ali fizična bolečina – neugodje, ki ga čutimo v teh stanjih, nas motivira, da to spremenimo, in usmerja naše vedenje, ki povečuje možnost preživetja. Osamljenost nas torej motivira, da iščemo in vzdržujemo socialne povezave, tvorimo skupine in gradimo širše skupnosti (Cacciopo idr., 2013). Te omogočajo medsebojno zaupanje, kohezivnost ter spodbujajo kolektivne cilje in akcije, ki okrepijo možnost preživetja skupine. Poleg tega osamljenost spodbuja iskanje novih socialnih vezi, kar lahko poveča možnost za reprodukcijo in prenos genskega materiala (Spithoven idr., 2019).  Naši predniki, ki so se počutili osamljene, so bili bolj motivirani, da se vrnejo k plemenu, kar jim je zagotavljalo zaščito pred plenilci, dostop do hrane in možnost razmnoževanja. V sodobnem svetu pa ta mehanizem pogosto trči ob drugačne okoliščine, kjer socialna izolacija ne pomeni neposredne ogroženosti, temveč vodi v dolgotrajno čustveno in psihološko stisko.

Čeprav je primarna evolucijska funkcija osamljenosti torej spodbujanje socialnih interakcij, lahko deluje tudi kontraproduktivno, saj vpliva na zaznavanje in interpretacijo družbenih situacij. Običajno jo namreč spremljajo občutki ogroženosti, stresa, tesnobe, pesimizma in sovražnosti, ki prispevajo k negativnemu dojemanju sebe in sveta. Osamljeni posameznikisvet vidijo kot bolj grozeč in se vedejo bolj samozaščitniško, zato so manj odprti za nove interakcije, kar pa zmanjša možnosti za pozitivne socialne izkušnje in poglobi njihov občutek osamljenosti. Osamljeni posamezniki so tudi bolj občutljivi za družbene znake, zlasti za znake socialnih groženj. To so zaznave, da so naši odnosi, družbeni status ali mesto v socialni skupini ogroženi. To povečuje njihovo nagnjenost k potrditveni pristranskosti, zaradi katere oblikujejo negativne sodbe o socialnih interakcijah. Prav tako si bolje zapomnijo negativne kot pozitivne dogodke, kar krepi občutek izolacije (Cacioppo in Hawkley, 2009). Negativne posledice osamljenosti pa ne izvirajo le iz posameznika, temveč tudi iz odzivov okolice. Raziskave kažejo, da ljudje osamljene posameznike zaznavajo kot manj družabne in jih posledično obravnavajo z večjo distanco. V dvoumnih situacijah njihovo vedenje pogosto interpretirajo kot bolj negativno in bodo zato manj verjetno ponovno vstopili v socialno interakcijo z njimi, kar še dodatno utrjuje njihovo izolacijo (Cacciopo idr., 2013).

Posledice osamljenosti za duševno in fizično zdravje

Posamezniki, ki niso zadovoljni s kvaliteto svojih socialnih odnosov, pogosteje izražajo depresivno simptomatiko. Ta se lahko navzven kaže skozi žalosten obrazni izraz, sključeno držo ali jok, kar lahko deluje kot klic na pomoč. Takšni signali pogosto izzovejo odziv drugih ljudi, ki poskušajo osamljenemu priskočiti na pomoč (Allen in Badcock, 2003). Osamljenost povečuje zaznani stres in negativno samoevalvacijo. Prav tako se povezuje s kognitivnim upadom, vključno z večjim tveganjem za razvoj demence in slabšim kognitivnim delovanjem. Posamezniki z Alzheimerjevo boleznijo, ki so hkrati osamljeni, imajo pogosto slabši potek bolezni. Čeprav povezava med osamljenostjo in kognitivnim upadom ni nujno vzročno-posledična, ti podatki kažejo na pomemben vpliv osamljenosti na duševno stanje (Cacioppo idr., 2000).

Osamljenost se povezuje z višjo obolevnostjo in smrtnostjo. Raziskave so na primer pokazale, da bolj kot so bili posamezniki skozi življenje osamljeni, večje je bilo njihovo tveganje za razvoj kardiovaskularnih bolezni. Prav tako se osamljenost povezuje z manjšo sposobnostjo samoregulacije in slabšo sposobnostjo inhibicije, kar pomeni, da imajo osamljeni posamezniki težave z zavestnim nadzorovanjem pozornosti in impulzov. Pri osebah v obdobju srednje in pozne odraslosti je prav tako opažen zmanjšan trud pri ohranjanju pozitivnih čustev, kar dodatno vpliva na slabše razpoloženje (Cacciopo idr., 2013). Zmanjšana motivacija za fizično aktivnost je še en pogost pojav, ki dodatno slabša tako duševno kot fizično zdravje osamljenih posameznikov. Poleg tega je osamljenost dejavnik tveganja za debelost in je povezana s slabšimi življenjskimi navadami, kot so povečana raba alkohola, kajenje in pomanjkanje kakovostnega spanca. Poleg tega raziskave kažejo, da se osamljenost povezuje tudi s fiziološkimi posledicami, kot je povišan krvni tlak, kar dodatno povečuje tveganje za zdravstvene zaplete (Crowe idr., 2022).

Kljub tem ugotovitvam je pomembno poudariti, da to področje trenutno še ni dovolj raziskano, da bi lahko trdili, da osamljenost neposredno povzroča zdravstvene težave in zgodnejšo smrt. Nekateri avtorji opozarjajo, da lahko zdravstvene težave, še posebej v pozni odraslosti, zmanjšajo priložnosti za druženje in ohranjanje socialnih odnosov, kar lahko posledično vodi v večje občutke osamljenosti. Poleg vpliva na posameznike osamljenost obremenjuje tudi zdravstvene sisteme na državni ravni. Raziskave so pokazale, da starejši odrasli, ki se soočajo s kronično osamljenostjo, pogosteje obiskujejo zdravnika, tudi kadar nimajo izrazitih zdravstvenih težav, saj iščejo način za ublažitev svoje osamljenosti (Gerst-Emerson in Jayawardhana, 2015).

Osamljenost v digitalni sferi

Osamljenost v sodobnosti ni več le posledica individualnih čustev ali socialnih okoliščin, temveč jo v veliki meri sooblikujejo tudi digitalne tehnologije in strukture sodobne družbe, ki preoblikujejo naravo naših socialnih interakcij. Na to opozarja tudi Franco Berardi, filozof in teoretik medijev, ki raziskuje vpliv kapitalizma in digitalnih tehnologij na družbene odnose in čustveno izkušnjo sodobnega človeka. Po njegovem mnenju se je prvotni ideal interneta kot prostora svobodne izmenjave in ustvarjalnosti izrodil v ‘virtualno tovarno’, ki jo nadzorujejo velike tehnološke korporacije. Takšna digitalna sfera spodbuja površinske odnose, tekmovalnost in občutke izključenosti, namesto da bi resnično povezovala ljudi. Digitalna komunikacija tako ne more nadomestiti intenzivnosti, čustvene bližine in kompleksnosti osebnih interakcij: posameznik je sicer formalno družbeno vključen, vendar je opustil možnost telesnega srečanja z drugim. Paradoks sodobne osamljenosti je tako v tem, da je povezana z iluzijo neprekinjene povezanosti. Družbena omrežja, aplikacije in digitalne platforme spodbujajo občutek vidnosti in stalne prisotnosti, hkrati pa odnose pogosto reducirajo na površinsko izmenjavo, ki ne zadošča globljim socialnim potrebam. Primerjave z idealiziranimi podobami drugih, občutek tekmovanja in nezadostnosti pa lahko še dodatno poglabljajo izolacijo.

Po Berardiju so ideološki procesi, predvsem znotraj neoliberalne ekonomije, v kateri so fleksibilnost, tekmovalnost in produktivnost postali osrednje vrednote, ključni vzroki za porast osamljenosti. Tisti, ki ne uspejo slediti pravilom ‘globalnega tekmovanja za uspeh’, se pogosto počutijo izključene. Naraščajoča osamljenost tako presega individualno raven in je vpeta v širši družbeni okvir, ki poudarja individualizem in zanemarja skupnostne strukture. Politični in ekonomski procesi, ki spodbujajo mobilnost, prekarnost in individualno odgovornost, vodijo v slabljenje stabilnih vezi in onemogočajo kolektivne, protisistemske prakse, kjer bi posamezniki lahko iskali podporo in pripadnost. Sodobna osamljenost je zato tudi izraz vrednotnih norm in struktur moči današnje družbe.

Razumevanje teh povezav odpira vprašanje, ali je mogoče problem družbene osamljenosti učinkovito reševati brez sprememb prevladujočih družbeno-političnih procesov. Digitalne tehnologije in individualne intervencije lahko ublažijo simptome osamljenosti, vendar je dolgoročno nujna preobrazba družbenih struktur – odmik od kulture tekmovalnosti in ekonomije nenehne rasti k razvoju skupnostnih prostorov, skupnih interesov in solidarnostnih praks (de Llano Neira, 2023).

Kako se boriti proti osamljenosti?

Boj proti osamljenosti zahteva celosten pristop, ki vključuje ukrepe na sistemski, družbeni in individualni ravni. Na sistemskem nivoju je ključnega pomena ustvarjanje in vzdrževanje programov ter infrastrukture, ki spodbujajo socialno povezanost in dostopnost socialnih storitev. To vključuje razvoj javnega prevoza, ki omogoča enostaven dostop do socialnih aktivnosti, investicije v skupnostne centre ter podporo nevladnim organizacijam, ki delujejo na področju socialne integracije ranljivih skupin. Pomembno je tudi, da se osamljenost prepozna kot javnozdravstveni problem, kar omogoča boljše financiranje raziskav in razvoj ciljno usmerjenih programov (Holt-Lunstad, 2017). Ena izmed učinkovitejših strategij je vključevanje osamljenosti kot javnozdravstvenega izziva v nacionalne zdravstvene strategije, kar so že storile nekatere države, kot na primer Velika Britanija, ki je leta 2018 imenovala prvo “Ministrico za osamljenost” (Minister for Loneliness), ki je povezovalo različne javne službe in sektorje (zdravstvo, lokalne oblasti, nevladne organizacije), da bi razvili celostne strategije za zmanjševanje osamljenosti. Osamljenost so prepoznali kot javnozdravstveni problem in v zvezi s tem uvedli ukrepe, kot so na primer financiranje skupnostnih centrov, prostovoljskih programov in organizacij, ki delujejo z ranljivimi skupinami, prav tako pa so preko javnih kampanj in medijskih vsebin ozaveščali ljudi o problemu osamljenosti in jih spodbujali k iskanju pomoči (The Guardian, 2018). Za še posebej učinkovito se je izkazalo ‘socialno predpisovanje’ – zdravniki so lahko pacientom ‘predpisali’ udeležbo v skupnostnih dejavnostih (npr. klubi, delavnice, športne aktivnosti), kar je pri starejših odraslih in kronično bolnih posameznikih občutno izboljšalo osamljenost (Drinkwater idr., 2019). Ministrstvo je bilo sicer leta 2021 ukinjeno kot samostojna funkcija, vendar so njegove naloge delno vključene v druge vladne sektorje. Primer dobre prakse je tudi Danska, kjer lokalne oblasti financirajo in organizirajo programe za starejše, kot so brezplačni prevozi do skupnostnih centrov, delavnice za socialno vključevanje in projekti za izboljšanje bivanjskih pogojev, ki zmanjšujejo socialno izolacijo (The Danish Ministry of Social Affairs and the Interior, n.d.). Takšne politike izboljšujejo dostopnost in hkrati gradijo socialni kapital na ravni celotnih skupnosti.

Na družbenem nivoju so učinkovite intervencije tiste, ki spodbujajo vključevanje in medsebojno pomoč v lokalnih skupnostih. Izsledki raziskav kažejo, da imajo osamljeni ljudje raje rešitve, ki se ne nanašajo na reševanje osamljenosti kot take, ampak na vezi z ljudmi s skupnimi interesi (Cattan idr., 2005). V namen ustvarjanja povezav prek skupnih interesov so nastali različni programi v skupnosti in na spletu. Eden izmed primerov je Experience Corps, medgeneracijski prostovoljski program, v okviru katerega starejši odrasli sodelujejo v lokalnih osnovnih šolah ter imajo priložnost oblikovati pomembne odnose in aktivno prispevati k skupnosti. Podobno so v Združenem kraljestvu vzpostavili TimeBank – sistem izmenjave prostovoljnega dela, kjer posamezniki za opravljeno pomoč drugim prejmejo tako imenovane ‘časovne kredite’. Ti krediti predstavljajo enote časa (npr. ena ura učne pomoči), ki jih lahko kasneje unovčijo tako, da nekdo drug iz skupnosti pomaga njim. Na ta način sistem spodbuja medsebojno podporo in krepi socialne vezi (TimeBanking, n.d.).

Na individualnem nivoju so koristne različne psihološke in socialne intervencije. Kognitivno-vedenjska terapija, na primer, lahko pomaga posameznikom spremeniti negativne, samozaščitniške miselne vzorce, ki nastanejo kot posledica osamljenosti, in izboljšati socialne veščine ter samozavest pri socialnih interakcijah. Primer konkretne prakse so tudi socialno-vadbeni programi, kjer posamezniki pridobivajo veščine za učinkovitejšo komunikacijo in navezovanje stikov, kot na primer program ‘Kognitivno-vedenjski program socialnih veščin’ (angl. Cognitive-Behavioral Social Skills Training), ki je bil uspešno uporabljen pri starejših odraslih in osebah z duševnimi motnjam.  Pomembno je tudi spodbujanje aktivnega življenjskega sloga, vključno s telesno vadbo, ki dokazano izboljšuje razpoloženje in povečuje možnosti za druženje (Cacioppo idr., 2015). Digitalne tehnologije, kot so spletne skupine in aplikacije za socialno podporo, lahko nudijo dodatne možnosti za povezovanje, še posebej za tiste, ki imajo omejene možnosti za osebne stike (Crowe idr., 2022).

Osamljenost, čeprav globoko zakoreninjena v naši evolucijski zgodovini, ostaja kompleksen izziv sodobne družbe. Reševanje osamljenosti zahteva več kot zgolj zavedanje njenega obstoja – potrebne so strateške intervencije na ravni posameznika, skupnosti in širše družbe. Razumevanje njenega delovanja nas poziva, da presežemo zgolj individualne pristope in si prizadevamo za družbene spremembe, ki spodbujajo pristne medčloveške povezave in obuditev skupnosti, hkrati pa nas spodbuja k razmisleku o vrednotah naše družbe ter ukrepom, ki lahko vodijo k bolj zdravim in trajnostnim skupnostim – mestom, kjer posamezniki čutijo, da niso sami, kjer so vezi resnične in kjer se medčloveška toplina ponovno vrača v vsakdanje življenje.

Viri in literatura

Allen, N. B. in Badcock, P. B. T. (2003). The social risk hypothesis of depressed mood: Evolutionary, psychosocial, and neurobiological perspectives. Psychological Bulletin, 129(6), 887–913. doi:10.1037/0033-2909.129.6.887

Cacioppo, J. T., Cacioppo, S. in Boomsma, D. I. (2013). Evolutionary mechanisms for loneliness. Cognition and Emotion, 28(1), 3–21. doi:10.1080/02699931.2013.837379

Cacioppo, J. T., Ernst, J. M., Burleson, M. H., McClintock, M. K., Malarkey, W. B., Hawkley, L. C. in Berntson, G. G. (2000). Lonely traits and concomitant physiological processes: The MacArthur social neuroscience studies. International Journal of Psychophysiology, 35(2–3), 143–154. doi:10.1016/ S0167-8760(99)00049-5

Cacioppo, J. T. in Hawkley, L. C. (2009). Perceived social isolation and cognition. Trends in Cognitive Sciences, 13(10), 447–454. doi:10.1016/j.tics.2009.06.005

Cacioppo, S., Grippo, A. J., London, S., Goossens, L. in Cacioppo, J. T. (2015). Loneliness: Clinical Import and Interventions. Perspectives on Psychological Science, 10(2), 238-249. https://doi.org/10.1177/1745691615570616

Cacioppo, J. in Patrick, W. (2008). Loneliness: Human nature and the need for social connection. W. W. Norton & Company

Cattan, M., White, M., Bond, J., in Learmouth, A. (2005). Preventing social isolation and loneliness among older people: a systematic review of health promotion interventions. Ageing and Society, 25(01), 41–67. doi:10.1017/s0144686x04002594

Crowe, C. L., Liu, L. in Fried, L. P. (2022). Loneliness prevention and the role of the Public Health system. Perspectives in Public Health,144(1), 31-38. https://doi.org/10.1177/17579139221106579

de Llano Neira, P. (2023). Franco Berardi, philosopher: “We have to abandon the reproduction of the species” [Intervju]. EL País (English Edition). https://english.elpais.com/culture/2023-12-30/franco-berardi-philosopher-we-have-to-abandon-the-reproduction-of-the-species.html

Drinkwater, C., Wildman, J. in Moffatt, S. (2019). Social Prescribing. British Medical Journal, 364, 11285.https://doi.org/10.1136/bmj.l1285

Gerst-Emerson, K. in Jayawardhana, J. (2015). Loneliness as a Public Health Issue: The Impact of Loneliness on Health Care Utilization Among Older Adults. American Journal of Public Health, 105(5), 1013–1019. doi:10.2105/ajph.2014.302427

Hawkley, L. C., Browne, M. W., & Cacioppo, J. T. (2005). How can I connect with thee? Let me count the ways. Psychological Science, 16(10), 798–804. doi:10.1111/j.1467-9280.2005.01617.x

Hawkley, L. C., Gu, Y., Luo, Y.-J. in Cacioppo, J. T. (2012). The Mental Representation of Social Connections: Generalizability Extended to Beijing Adults. PLoS ONE, 7(9), 44-65. doi:10.1371/journal.pone.0044065

Hawkley, L. C. in Cacioppo, J. T. (2010). Loneliness matters: a theoretical and empirical review of consequences and mechanisms. Annals of Behavioral Medicine, 40(2), 218-227. doi:10.1007/s12160-010-9210-8

Holt-Lunstad, J. (2017). The Potential Public Health Relevance of Social Isolation and Loneliness: Prevalence, Epidemiology, and Risk Factors. Public Policy & Aging Report, 27(4), 127–130. doi:10.1093/ppar/prx030

Luhmann, M. in Hawkley, L. C. (2016). Age differences in loneliness from late adolescence to oldest old age. Developmental Psychology, 52(6), 943–959. doi:10.1037/dev0000117

Putnam, R. D. (2007). E Pluribus Unum: Diversity and Community in the Twenty-first Century, The 2006 Johan Skytte Prize Lecture. Scandinavian Political Studies, 30(2), 137–174. doi:10.1111/j.1467-9477.2007.00176.x

Spithoven, A. W. M., Cacioppo, S., Goossens, L. in Cacioppo, J. T. (2019). Genetic Contributions to Loneliness and Their Relevance to the Evolutionary Theory of Loneliness. Perspectives on Psychological Science, 14(3), 376-396. https://doi.org/10.1177/1745691618812684

The Danish Ministry of Social Affairs and the Interior. (n.d.). https://www.sm.dk/en/

The Guardian (2018). UK appoints minister for loneliness to tackle isolation epidemic. https://www.theguardian.com/society/2018/jan/17/uk-appoints-minister-for-loneliness-to-tackle-isolation-epidemic

TimeBanking UK. (n.d.). Time banking. https://timebank.org.uk/