Je telesna kazen res vzgojna?

Telesna kazen pomeni uporabo fizične sile za discipliniranje otrok. Čeprav je po svetu precej razširjena, številne raziskave kažejo, da ima negativne učinke na otrokov razvoj in blagostanje, saj povzroča stresne odzive in psihološko stisko ter lahko dolgoročno vodi do duševnih motenj in težav z zdravjem. Otroci, ki so telesno kaznovani, pogosto razvijejo manj kvaliteten odnos s starši in lahko postanejo bolj agresivni, saj se učijo, da je nasilje sprejemljivo sredstvo za reševanje konfliktov. Namesto ponotranjenja norm delujejo iz strahu pred kaznijo, kar zmanjša notranjo motivacijo za ustrezno vedenje. Poleg tega telesna kazen dolgoročno ni učinkovita, saj ne spodbuja samoregulacije ali učenja novih veščin, temveč le kratkoročno ubogljivost. Ker lahko vodi v fizično zlorabo in ker obstajajo učinkovitejše in neškodljive metode vzgoje, telesna kazen ni primerna vzgojna strategija. Zaradi vseh možnih tveganj je prepovedana v številnih državah, tudi v Sloveniji, in velja za kršitev otrokovih pravic.

Uvod

Vzgoja je proces, s katerim želimo oblikovati lastnosti posameznika v skladu z vrednotami družbe, ki so pomembne za samostojno življenje in sožitje z drugimi (Musek, 2020). Poteka v različnih vsakdanjih situacijah in medosebnih interakcijah, zato k njej pomembno prispevajo tako starši kot tudi drugi odrasli, ki so v stiku z otrokom. Način vzgoje je tesno povezan z otrokovimi razvojnimi izidi, zato se z njim ukvarjajo tudi različni strokovnjaki, kot so psihologi, sociologi, pediatri in drugi. Ti lahko z ozaveščanjem in strokovnimi nasveti staršem pomagajo izbirati bolj podporne vzgojne pristope in opuščati neustrezne vzgojne strategije, ki se pogosto prenašajo iz generacije v generacijo. Ena izmed takih strategij je tudi telesno kaznovanje, ki je po svetu še vedno precej razširjeno kljub znanstvenim dokazom o njegovih negativnih učinkih. Čeprav se v družbi vedno bolj uveljavlja prepričanje, da se otrok ne sme telesno kaznovati, so razlogi za to pogosto premalo poznani. V tem članku sem zato želela predstaviti značilnosti telesnega kaznovanja otrok in razloge, zakaj strokovnjaki to prakso vse bolj odsvetujejo.

Telesna kazen v vzgoji otrok

Telesno kaznovanje otrok je namerna uporaba fizične sile, ki povzroča bolečino, da bi otroka disciplinirali oziroma naučili, da se ne sme neprimerno vesti. Najpogosteje vključuje udarjanje otrok z rokami ali predmeti (npr. klofutanje, šeškanje), pa tudi brcanje, tresenje, vlečenje za lase ali ušesa, ščipanje, metanje, prisilno zadrževanje v neudobnih položajih in podobno (World Health Organization, 2021). Po podatkih UNICEF-ove raziskave (2014), ki je vključevala 56 držav iz celega sveta, je kar 60% otrok, starih med 2 in 14 let, izpostavljenih telesnemu kaznovanju s strani svojih skrbnikov. Nacionalni inštitut za javno zdravje (2024) ugotavlja, da je ta vzgojna strategija prisotna tudi v Sloveniji – tretjina slovenskih staršev priznava uporabo telesnega kaznovanja, prav tako tudi podobno velik delež otrok poroča, da so telesno kaznovani – mnogi izmed teh menijo, da po krivici.

Starši, ki uporabljajo telesno kaznovanje, se sicer precej razlikujejo glede pogostosti in intenzivnosti njegove uporabe. Raziskave kažejo, da po tej vzgojni metodi posegajo predvsem takrat, ko želijo, da bi otroci prenehali z agresivnim, nevarnim ali socialno neustreznim vedenjem, da bi pridobili otrokovo pozornost ob neprimernem vedenju ali sporočili otroku, da imajo oni (starši) nadzor (Gershoff, 2010). Drugi razlogi za uporabo telesnega kaznovanja vključujejo tudi dolgo tradicijo telesnega kaznovanja v kulturi in konservativna verska prepričanja. Predvsem v krščanskih skupnostih je (bila) taka vzgoja priporočljiva, saj nekateri citati iz Stare zaveze narekujejo uporabo trde discipline pri vzgoji otrok (Greven, 1990). S pogostejšo uporabo telesnega kaznovanja se poleg verskih in kulturnih dejavnikov povezujejo tudi nižji socialno-ekonomski status staršev, večji stres, slabše duševno zdravje, pomanjkljivo znanje o otrokovem razvoju, doživljanje telesnega kaznovanja v otroštvu in otrokovo težavno vedenje (Gershoff, 2008). Telesno kaznovanje je pogosto posledica impulzivnih odzivov staršev, še posebej kadar so pod vplivom močnih negativnih čustev, kot so jeza, frustracija in utrujenost. Takrat so namreč manj sposobni regulirati svoje odzive, poleg tega pa bolj pogosto negativno zaznavajo otrokovo vedenje (Gershoff, 2002).

Kljub različnim razlogom za uporabo telesnega kaznovanja je pomembno vedeti, da spada tovrstna vzgojna strategija pod kršitve otrokovih pravic do telesne integritete in dostojanstva, zdravja, razvoja in zaščite pred škodljivimi vplivi (World Health Organization, 2021). Švedska je zato kot prva država že leta 1979 zakonsko prepovedala telesno kaznovanje otrok, do leta 2025 pa je takšna prepoved v veljavi v skoraj 70 državah, vključno s Slovenijo (End Corporal Punishment, b.d.). Zakon o preprečevanju nasilja v družini, ki je bil sprejet leta 2008 in dopolnjen leta 2016, namreč navaja, da je telesno kaznovanje otrok prepovedano (Zakon o preprečevanju nasilja v družini, 2008, čl. 3a). Ti zakoni sicer bolj kot nadzoru vzgojnih praks služijo izobraževalni in preventivni funkciji, namenjeni ozaveščanju in spreminjanju družbenih norm (Heilmann idr., 2021).

Čeprav telesna kazen krši otrokove pravice, je treba poudariti, da ne bo vsak otrok, ki je telesno kaznovan, doživel negativnih posledic. Študija iz leta 2021 (Heilmann idr.) je pregledala 69 longitudinalnih študij, ki so preučevale vpliv telesnega kaznovanja na razvojne izide otroka, in pri tem ugotovila, da je 59% raziskav našlo negativne učinke telesnega kaznovanja, 23% raziskav ni našlo statistično pomembnih učinkov, 17% pa je našlo mešane učinke. Telesno kaznovanje torej ne prinaša nujno negativnih izidov, vendar pa strokovnjaki poudarjajo, da predstavlja tak način vzgoje dejavnik tveganja za pojav različnih težav. S pomočjo številnih študij in psiholoških teorij sem raziskala, zakaj je temu tako ter različne razlage in vzroke združila v šest glavnih argumentov.

1. Telesno kaznovanje povzroča škodljive psihološke in fiziološke odzive pri otroku

Ko je otrok telesno kaznovan, poleg fizične bolečine doživlja še močno negativno čustveno vzburjenje: občutke žalosti, strahu, jeze, sramu, krivde in ponižanja (World Health Organization, 2021). Preko takšne izkušnje lahko dobi sporočilo, da je sam nevreden in slaba oseba, namesto da je njegovo vedenje neustrezno, kar dolgoročno zmanjšuje njegovo samozavest in lahko vodi v nizko samopodobo (Aničić idr., 2017). Tovrstni občutki lahko povzročijo težave z duševnim in telesnim zdravjem, kot so anksioznost, depresija, samopoškodovalno ali samomorilno vedenje, zloraba drog in alkohola, srčno-žilne bolezni, debelost in artritis (World Health Organization, 2021). Te težave se lahko pojavijo tako v otroštvu in mladostništvu kot tudi v odraslosti. Študija iz leta 2021 (Gershoff in Grogan-Kaylor) je pokazala, da je tudi manj hudo telesno kaznovanje, kot je šeškanje, povezano s težavami z duševnim zdravjem. Negativnega učinka na psihološko blagostanje torej ne moremo pripisati samo hudim oblikam telesnega kaznovanja, na kar se zanaša precej ljudi, ki menijo, da otroku »ena po riti« že ne more škodovati.

Poleg tega da telesna kazen vzbuja mnogo neprijetnih občutkov, hkrati aktivira otrokove stresne odzive. Ob fizični bolečini se namreč aktivirajo nevronske poti, povezane z odzivanjem na nevarnost, ki otroka pripravijo na obvladovanje grožnje v okolju (World Health Organization, 2021). Dokler stresor sicer ni premočan in ima otrok na voljo skrbne odrasle, lahko s pomočjo njihove prisotnosti in podpore uravna svoj stresni odziv – raven stresnih hormonov se vrne na normalno (National Scientific Council on the Developing Child, 2014). Vendar je ob telesnem kaznovanju ravno starš vir bolečine in čustvene stiske, zato se otrok ne more zanesti nanj za pomoč pri zmanjšanju stresa (Shonkoff idr., 2009). Če se tak stres ponavlja, lahko otrok razvije preobčutljivost na stres in občutek stalne ogroženosti, kar se kaže v višjih ravneh kortizola, bolj obremenjenem živčnem sistemu, motnjah v delovanju krvno-žilnega in prebavnega sistema ter celo spremembah v možganskih strukturah, kot so prefrontalni korteks, amigdala in hipokampus (Gershoff, 2016). Nekatere nevrološke študije so pokazale, da tudi milejše oblike telesnega kaznovanja, kot je šeškanje, vodijo v spremembe v možganskih regijah, povezanih z zaznavanjem groženj. V študiji Cuartasa in drugih (2021) so na primer ugotovili, da so otroci, ki so bili šeškani (v primerjavi s tistimi, ki niso bili), kazali večjo aktivacijo nekaterih delov prefrontalnega korteksa ob pogledu na prestrašene obraze, ki so signal za nevarnost v okolju, v primerjavi z nevtralnimi obrazi. To pomeni, da lahko šeškanje spremeni otrokove nevronske odzive na okoljske grožnje – ti otroci se v večji meri naučijo zaznavati svet kot nevaren in negotov. Tovrstna nevrološka občutljivost ima sicer lahko kratkoročno prilagoditveno funkcijo, ki otroku pomaga, da se izogne potencialni škodi, vendar dolgoročno vodi v povečano čustveno odzivnost in anksioznost.

2. Telesno kaznovanje slabša kvaliteto odnosa s starši

Telesno kaznovanje negativno vpliva na odnos med otrokom in staršem in ovira razvoj varne navezanosti, ki je ključna za otrokovo blagostanje, zdrav psihosocialni razvoj ter občutek varnosti znotraj družine. Varna navezanost se razvije skozi tople in spodbudne interakcije med otrokom in staršem, medtem ko trda, kaznovalna vzgoja to navezanost ruši (Smith, 2006). Otrok, ki vidi starša kot vir bolečine in ne kot varno zatočišče, lahko razvije občutke nezaupanja in odtujenosti. Bolečina ob telesnem kaznovanju, ki je za otroka zelo neprijetna, in jo po navadi spremljata še strah in jeza na starša, spodbuja motivacijo za izogibanje bolečemu dražljaju (Gershoff, 2010). To posledično vodi v izogibanje staršu, celo v prijetnih situacijah, kot je na primer igra. Če torej otroci vidijo svoje starše kot povzročitelje bolečine, se jih lahko bojijo ali jim zamerijo, kar spodkopava zaupanje in povezanost v odnosu (Gershoff, 2002). Posledično lahko otrok razvije ne-varen vzorec navezanosti na starša, kar se povezuje z različnimi negativnimi izidi, kot so razvojni zaostanki, težave z vzpostavljanjem zdravih odnosov, neprimerni odzivi v socialnih situacijah, vedenja ponotranjenja ali pozunanjenja in še mnogo drugih psihosocialnih težav (Klebanov in Travis, 2015).

3. Telesno kaznovanje povečuje agresivnost in nasilje pri otrocih

Telesno kaznovanje negativno vpliva na otrokovo vedenje in socialno prilagoditev. Otroci, ki so telesno kaznovani, pogosto postanejo bolj agresivni, antisocialni, manj empatični in pogosteje uporabljajo nasilne metode za reševanje konfliktov. Hkrati so bolj podvrženi vedenjskim težavam, ustrahovanju drugih, laganju, izostajanju od pouka, bežanju od doma in celo kriminalnim dejanjem (Nacionalni inštitut za javno zdravje, 2024).

Otroci se iz lastne izkušnje telesne kazni ali opazovanja, ko starš kaznuje sorojenca, lahko naučijo, da je nasilje sprejemljiv način reševanja konfliktov in nadziranja vedenja šibkejših. Tekom odraščanja se namreč po teoriji socialnega učenja (Bandura, 1977) veliko učijo prek posnemanja, predvsem tistih, ki jim predstavljajo avtoriteto in vzor (Smith, 2006). Poleg modela agresije, ki ga predstavlja starš oziroma odrasel, ki telesno kaznuje otroka, so otroci priča tudi pozitivnim učinkom telesnega kaznovanja – otrok uboga, starš pa je zadovoljen. Tako se naučijo, da je agresija res učinkovit način, kako druge pripraviti do tega, da se bodo obnašali tako, kot oni želijo (Gershoff, 2002). 

Še en mehanizem, ki utrjuje povezavo med telesnim kaznovanjem in povečano agresivnostjo, opisuje teorija socialnega procesiranja informacij (Dodge, 1986). Izkušnja s trdo vzgojo namreč vpliva na to, kako otroci procesirajo socialne informacije – otroci, ki so telesno kaznovani, drugim hitreje pripišejo sovražne namene in zato tudi večkrat uporabijo agresivne odzive, da bi se zaščitili (Gershoff, 2002).

Večina raziskav, ki preučuje učinke telesnega kaznovanja, ni longitudinalnih ali eksperimentalnih, zato je težko zagotovo vedeti, ali je telesno kaznovanje vzrok ali posledica otrokovega agresivnega in antisocialnega vedenja. Samoumevno se mogoče zdi, da so otroci, ki se vedejo bolj neprimerno, tudi bolj trdo kaznovani, zato je smer povezave med telesnim kaznovanjem in agresivnostjo vprašljiva. Vendar so se nekateri raziskovalci osredotočili tudi na ta problem, in sicer so kontrolirali začetno raven agresivnosti oziroma antisocialnega vedenja (Gershoff, 2013). Ugotovili so, da se je tovrstno vedenje pri otrocih, ki so bili šeškani, s časom povečalo, tudi ob nadzoru sovplivajočih spremenljivk. Torej ne gre samo za to, da so bolj »težavni« otroci bolj pogosto telesno kaznovani, temveč je lahko povezava tudi obratna, torej da telesno kaznovanje otrok povečuje njihovo agresivnost.

4. Telesno kaznovanje nosi potencial za fizično zlorabo

Telesno kaznovanje za razliko od fizične zlorabe povzroča določeno mero trenutne bolečine, ki ni dolgotrajna in ne vodi v poškodbe (Fréchette idr., 2015). Čeprav večina staršev ne želi povzročati bolečine svojim otrokom, pa je po principu instrumentalnega pogojevanja ravno bolečina tista, ki zmanjšuje verjetnost pojavljanja neprimernega vedenja, saj se ji otroci želijo izogniti (Gershoff, 2010). Ker so odrasli večji in močnejši od otrok ter imajo v trenutku doživljanja negativnih čustev lahko manjši nadzor nad svojim vedenjem, vedno obstaja potencial za poškodbe, tudi pri dobronamernih starših. Nekaj raziskav iz različnih držav je ugotovilo, da se je več kot polovica incidentov zlorabe otroka začelo kot telesno kaznovanje z namenom popraviti otrokovo neprimerno vedenje (Gershoff, 2010). To nakazuje, da za večino zlorabe otrok ne stojijo kruti starši, ki bi se znašali nad otrokom, ampak se ta začne kot telesno kaznovanje, ki s časom vodi do poškodb. To se lahko zgodi zaradi različnih razlogov, eden izmed njih je na primer to, da morajo starši, ki telesno kaznujejo svoje otroke, z odraščanjem otrok pogosto povečevati intenzivnost telesne kazni, da dobijo enak rezultat. Otroci namreč s časom postajajo vedno bolj samostojni, močni in kljubovalni, zato mile oblike kazni morda ne zadoščajo več (Holden idr., 2011).

5. Telesno kaznovanje ne spodbuja ponotranjenja vrednot in učenja samoregulacije

Čeprav je pri vzgoji otrok zelo privlačna uporaba strategij, ki delujejo takoj, je smiselno razmišljati tudi o dolgoročnih ciljih vzgoje (Holden idr., 2011). Ni namreč pomembno le, da otrok takoj uboga, razen če resno ogroža sebe ali druge, ampak je ključno tudi to, da razume, zakaj je določeno vedenje (ne)primerno. Telesno kaznovanje samo po sebi ne spodbuja moralnega učenja in ponotranjanja družbenih vrednot, kot so empatija, altruizem, upiranje impulzom, prevzemanje odgovornosti in podobno (Durrant, 2008). Ko je otrok telesno kaznovan, se namreč pogosto osredotoča le na bolečino in potrebo po umiku, zato je takrat zelo omejeno njegovo razumevanje vzgojnega sporočila in razlogov, zakaj je bilo njegovo vedenje neprimerno. Tako težko ponotranji moralne norme in zato ne razvije notranje motivacije za primerno ravnanje, temveč deluje iz strahu pred kaznijo (Gershoff, 2002). Čeprav telesna bolečina zagotovo pritegne otrokovo pozornost in lahko deluje kot kazen, saj zmanjšuje verjetnost pojavljanja vedenja, se otrok brez moralnega kompasa nauči, da se mora lepo vesti le v navzočnosti staršev oziroma ko bi ga starši lahko kaznovali; ko pa staršev ni zraven, se verjetnost kršenja pravil poveča (Glicksmann, 2019).

Tudi nekatere teorije psihologije vedenja potrjujejo te ugotovitve. Teorija atribucije (Lepper, 1983) na primer navaja, da metode vzgoje, ki temeljijo na zlorabi moči, kamor spada tudi telesno kaznovanje, spodbujajo otrokove zunanje atribucije za vedenje (»tega ne smem narediti, ker bom kaznovan«), namesto notranjih (»tega ne želim narediti, ker je narobe«) (Gershoff, 2002). Teorija socialne kontrole (Hirschi, 1969) pa opozarja, da telesno kaznovanje ruši zaupanje in povezanost med staršem in otrokom, zato se manjša verjetnost, da bo otrok sprejel in prevzel sporočila oziroma vrednote staršev. Otroci, ki se ne čutijo povezane s starši, se namreč težje identificirajo z njimi in prevzamejo njihove vrednote. Sprejemanje vrednot staršev je pogosto tudi sprejemanje vrednot družbe, zato se s tem poveča verjetnost agresivnega, antisocialnega in celo kriminalnega vedenja (Gershoff, 2002).

Če želimo, da otroci odrastejo v funkcionalne posameznike, sposobne sobivanja v družbi, je poleg učenja in ponotranjenja družbenih norm ključnega pomena tudi, da se naučijo uravnavati svoja čustva in vedenje (UNICEF, 2024). Otroci so namreč sposobni doživljati veliko čustev z visoko intenziteto, vendar jih zaradi nerazvitih sprednjih delov možganov še niso zmožni ustrezno uravnati in izraziti. To pogosto vodi v socialno neželeno vedenje (Razvojni kotiček, 2023a). Čeprav se sicer morajo naučiti, da določenih stvari ne smejo početi kljub intenzivnim čustvom ali nezadovoljenim potrebam, telesno kaznovanje ne spodbuja učenja ustreznih strategij samouravnavanja, ki bi otroku lahko pomagale, da bi se naslednjič odzval na družbeno bolj sprejemljiv način (Razvojni kotiček, 2023b). Metaanaliza Čepukienė in Janulevičė (2025) je celo pokazala, da je negativna disciplina, kamor spada tudi telesno kaznovanje, statistično značilno povezana s slabšo sposobnostjo samoregulacije. Čeprav specifični mehanizmi te povezave še niso povsem pojasnjeni, Roskam in drugi (2014) poudarjajo, da negativna disciplina ustvarja okolje, ki povzroča stres, občutke strahu in čustveno disregulacijo. Takšno okolje ovira razvoj otrokovega samonadzora in uravnavanja čustev. Možna razlaga za takšno povezavo pa je tudi ta, da so otroci z bolje razvitimi samoregulacijskimi sposobnostmi manj vedenjsko zahtevni in zato redkeje izzovejo uporabo telesne kazni.

6. Telesno kaznovanje ni potrebno za doseganje vzgojnih ciljev

Čeprav obstaja slovenski pregovor, da mora biti kazen vzgojna, se je treba zavedati, da otroci ne potrebujejo bolečine, da se naučijo lekcije (Glicksmann, 2019). Sicer je res, da se telesno kaznovanje pozitivno povezuje s takojšnjo ubogljivostjo otrok (Gershoff, 2002), vendar so za doseganje dolgoročnih vzgojnih ciljev, kot so denimo socializacija, moralnost in kompetentnost, bolj učinkovite druge metode vzgoje, ki ne vključujejo fizičnega nasilja (American Psychological Association, 2008). V literaturi se kot alternativa pogosto omenja pozitivna disciplina, ki vključuje držanje ravnotežja med postavljanjem jasnih meja ter toplino, empatijo in razumevanjem otroka (Čepukienė in Janulevičė, 2025). Brez postavljenih mej se namreč otroci lahko poškodujejo, ne razvijajo ustreznih vedenj in ne morejo samozavestno raziskovati okolja. Hkrati pa je pomembno tudi, da so meje postavljene na sočuten način – da so otrokova čustva prepoznana in dovoljena, čeprav niso vsa vedenja sprejemljiva (Razvojni kotiček, 2023c). Konkretne strategije pozitivne discipline med drugim vključujejo: nagrajevanje in modeliranje ustreznega vedenja, preusmerjanje pozornosti ob neprimernem vedenju, razlaganje posledic vedenj in spodbujanje zavzemanja perspektive drugega, dosledno postavljanje pravil in mej, logične posledice namesto kazni in podobno (Čepukienė in Janulevičė, 2025; Smith, 2006). Čeprav sicer zaradi raznolikosti otrok, staršev, okolja in situacij ne obstaja univerzalen recept za učinkovito vzgojo (Smith, 2006), na ustreznost pozitivne discipline kažejo njene povezave s pozitivnimi razvojnimi izidi. Med njimi so na primer boljša sposobnost samoregulacije, večja empatija in prosocialno vedenje, bolj ponotranjene moralne vrednote ter boljše duševno zdravje otrok in mladostnikov (Čepukienė in Janulevičė, 2025; Gershoff, 2002; Hornor idr., 2020). Po drugi strani pa v raziskavah, ki so se do zdaj ukvarjale z učinki telesne kazni, manjka povezav s pozitivnimi izidi pri otrocih (Heilmann idr., 2021), kar prav tako kaže na dejstvo, da telesno kaznovanje ni potrebno za doseganje vzgojnih ciljev.

Metodološke pomanjkljivosti študij

Povezave med različnimi dejavniki, ki vplivajo na razvojne izide posameznikov, so sicer lahko zelo kompleksne in jih je težko natančno in zanesljivo izmeriti, zato se je ob interpretiranju rezultatov raziskav treba zavedati tudi njihovih metodoloških pomanjkljivosti. Veliko študij na primer ugotavlja povezavo med telesnim kaznovanjem in negativnimi posledicami, kot so agresivnost, slabši akademski uspeh, duševne težave in podobno, a to še ne pomeni, da je telesno kaznovanje vzrok teh težav. Poleg tega nekatere raziskave uporabljajo zelo široke in raznolike definicije telesnega kaznovanja (od blagih klofut do resnega fizičnega nasilja), kar lahko vpliva na slabšo primerljivost rezultatov. Upoštevati je treba tudi omejen vzorec raziskav. Čeprav so vplive telesnega kaznovanja preučevali v različnih kulturah po svetu, večina študij vključuje severnoameriške in evropske vzorce. Podatki prav tako pogosto temeljijo na spominu staršev ali otrok, ki je lahko nezanesljiv ali pa so njihovi odgovori socialno zaželeni. Nekateri raziskovalci so se sicer že odzvali na tovrstne kritike in ponovili študije tako, da so upoštevali navedene pomanjkljivosti; zanimivo je, da so dobili zelo podobne rezultate kot v predhodnih raziskavah (Gershoff, 2013; Gershoff idr., 2018; Heilmann idr., 2021).

Zaključek

Telesno kaznovanje otrok je glede na vrsto raziskav in psiholoških teorij neustrezna vzgojna strategija, saj lahko vodi do mnogo negativnih izidov, predvsem pa ima zelo nizko vzgojno vrednost. Treba je sicer vedeti, da se otroci razlikujejo po osebnostnih lastnostih in okoliščinah, v katerih živijo, zato telesna kazen ne vpliva na vse enako. Poleg tega je ta vzgojna metoda le eden izmed mnogih dejavnikov, ki oblikujejo otrokovo življenje – nekatere izkušnje so lahko zanj še bolj škodljive, druge pa tako podporne, da ublažijo negativne posledice telesne kazni. Kljub temu pa telesno kaznovanje zaradi svoje narave in možnih posledic sodi med dejavnike tveganja za otrokov zdrav razvoj. Čeprav lahko spremeni otrokovo vedenje, menim, da je cena njegove učinkovitosti previsoka. »Lepo obnašanje« namreč ni vse, kar nas v vzgoji zanima – če želimo vzgojiti čustveno stabilne, asertivne, empatične in kompetentne posameznike, moramo najti pot vzgoje, ki spodbuja bolj zrela in primerna vedenja ter razvija pomembne vrednote; hkrati pa ohranja empatijo, občutek varnosti ter povezanosti v odnosu. Tega s telesnim kaznovanjem ne dosežemo, zato lahko zaključim, da telesna kazen ni zares vzgojna.

Literatura

American Psychological Association. (2008). Corporal punishment. https://www.apa.org/about/policy/corporal-punishment

Aničić, K., Hrovat, T., Hrovat Svetičič, T. in Sušnik, A. (2017). Nasilje nad otroki: Strokovne smernice za delo z otroki, ki doživljajo zanemarjanje in/ali nasilje (2. izdaja). Društvo za nenasilno komunikacijo. https://www.drustvo-dnk.si/images/publikacije/2017-smernice_otroci.pdf

Bandura, A. (1977). Social learning theory. General Learning Press.

Cuartas, J., Weissman, D. G., Sheridan, M. A., Lengua, L. in McLaughlin, K. A. (2021). Corporal punishment and elevated neural response to threat in children. Child Development, 92(3), 821–832. https://doi.org/10.1111/cdev.13565

Čepukienė, V. in Janulevičė, J. (2025). Parental discipline and self-regulation in children aged 2 to 5: A meta-analysis of research conducted from 2000 to 2022. Child & Youth Care Forum. https://doi-org.nukweb.nuk.uni-lj.si/10.1007/s10566-025-09854-8 

Dodge, K. A. (1986). A social information processing model of social competence in children. V M. Perlmutter (ur.), Cognitive perspectives on children’s social and behavior development (str. 77–125). Erlbaum.

Durrant, J. E. (2008). Physical punishment, culture, and rights: current issues for professionals. Journal of developmental and behavioral pediatrics, 29(1), 55–56. https://doi.org/10.1097/DBP.0b013e318135448a

End Corporal Punishment. (b.d.). Countdown – End Corporal Punishment of Children. https://endcorporalpunishment.org/countdown/

Fréchette, S., Zoratti, M. in Romano, E. (2015). What is the link between corporal punishment and child physical abuse? Journal of Family Violence, 30(2), 135–148. https://doi.org/10.1007/s10896-014-9663-9

Gershoff, E. T. (2002). Corporal punishment by parents and associated child behaviors and experiences: A meta-analytic and theoretical review. Psychological Bulletin, 128(4), 539–579. https://doi.org/10.1037/0033-2909.128.4.539

Gershoff, E. T. (2008). Report on Physical Punishment in the United States: What Research Tells Us About Its Effects on Children. Columbus. OH: Center for Effective Discipline.

Gershoff, E. T. (2010). More harm than good: A summary of scientific research on the intended and unintended effects of corporal punishment on children. Law and Contemporary Problems, 73(2), 31–56. https://doi.org/10.2139/ssrn.2277636

Gershoff, E. T. (2013). Spanking and child development: We know enough now to stop hitting our children. Child Development Perspectives, 7(3), 133–137. https://doi.org/10.1111/cdep.12038

Gershoff, E. T. (2016). Should parents’ physical punishment of children be considered a source of toxic stress that affects brain development? Family Relations, 65(1), 151–162. https://doi.org/10.1111/fare.12177

Gershoff, E. T. in Grogan-Kaylor, A. (2021). Physical punishment and child outcomes: A narrative review of longitudinal studies. The Lancet, 398(10297), 355–364. https://doi.org/10.1016/S0140-6736(21)00582-1

Gershoff, E. T., Sattler, K. M. P. in Ansari, A. (2018). Strengthening causal estimates for links between spanking and children’s externalizing behavior problems. Psychological Science, 29(1), 110–120. https://doi.org/10.1177/0956797617729816

Glicksman, E. (2019). Physical discipline is harmful and ineffective. Monitor on Psychology, 50(5). https://www.apa.org/monitor/2019/05/physical-discipline 

Greven, P. (1990). Spare the child: The religious roots of punishment and the psychological impact of physical abuse. Alfred A. Knopf.

Hirschi, T. (1969). Causes of delinquency. University of California Press.

Heilmann A., Mehay, A., Watt, R. G., Kelly, Y., Durrant, J. E., van Turnhout, J., Gershoff, E. T. (2021). Physical punishment and child outcomes: a narrative review of prospective studies. Lancet, 398(10297), 355–364. https://doi.org/10.1016/S0140-6736(21)00582-1

Holden, G. W., Vittrup, B. in Rosen, L. H. (2011). Families, parenting, and discipline. V Social development: Relationships in infancy, childhood, and adolescence. (str. 127–152). The Guilford Press.

Hornor, G., Garcia Quinones, S., Boudreaux, D., Bretl, D., Chapman, E., Chiocca, E. M., Donnell, C., Herendeen, P., Kahn, D., Loyke, J., Morris, K. A., Mulvaney, B., Perks, D. H., Terreros, A. in VanGraafeiland, B. (2020). Building a safe and healthy America: Eliminating corporal punishment via positive parenting. Journal of Pediatric Health Care, 34(2), 136–144. https://doi.org/10.1016/j.pedhc.2019.09.008

Klebanov, M. in Travis, A. D. (2015). The critical role of parenting in human development. Routledge.

Lepper, M. R. (1983). Social control processes and the internalization of social values: An attributional perspective. V E. T. Higgins, D. N. Ruble in W. W. Hartup (ur.), Social cognition and social development (str. 294 –330). Cambridge University Press.

Musek, J. (2020). Vrednote, kultura in vzgoja. V B. Marentič Požarnik (ur.), Kultura in umetnost v izobraževanju – popotnica 21. stoletja (str. 78–82). Ministrstvo za kulturo RS.

Nacionalni inštitut za javno zdravje. (2024). Telesno kaznovanje ali nasilje nad otroki. https://nijz.si/zivljenjski-slog/otroci/telesno-kaznovanje-ali-nasilje-nad-otroki/

National Scientific Council on the Developing Child. (2014). Excessive stress disrupts the architecture of the developing brain: Working Paper 3 (posodobljena izdaja). Center on the Developing Child, Harvard University. https://developingchild.harvard.edu/wp-content/uploads/2024/10/Stress_Disrupts_Architecture_Developing_Brain-1.pdf

Razvojni kotiček. (2023a). Izbruhi trme – Zakaj se pojavljajo? https://razvojnikoticek.si/izbruhi-trme-zakaj-se-pojavljajo/

Razvojni kotiček. (2023b). Katerim strategijam se izogibati ob čustvenih izbruhih? https://razvojnikoticek.si/custvenih-izbruhih-izogibajte/ 

Razvojni kotiček. (2023c). Sočutna vzgoja – kaj zares pomeni? https://razvojnikoticek.si/socutna-vzgoja/

Roskam, I., Stievenart, M., Meunier, J. C. in Noël, M. P. (2014). The development of children’s inhibition: Does parenting matter? Journal of Experimental Child Psychology, 122, 166–182. https://doi.org/10.1016/j.jecp.2014.01.003

Smith, A. B. (2006). The state of research on the effects of physical punishment. Social Policy Journal of New Zealand, 27, 114–127.

Shonkoff, J. P., Boyce, W. T. in McEwen, B.S. (2009). Neuroscience, molecular biology, and the childhood roots of health disparities: Building a new framework for health promotion and disease prevention. Journal of the American Medical Association, 301, 2252–2259. https://doi.org/10.1001/jama.2009.754

UNICEF. (2014). Hidden in plain sight: A statistical analysis of violence against children. https://www.unicef.org/media/66916/file/Hidden-in-plain-sight.pdf

UNICEF. (2024). Violent discipline. https://data.unicef.org/topic/child-protection/violence/violent-discipline/

World Health Organization. (2021). Corporal punishment and health. https://www.who.int/news-room/fact-sheets/detail/corporal-punishment-and-health

Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND). (2008). Uradni list RS, št. 16/08, 68/16, 54/17 – ZSV-H in 196/21 – ZDOsk. https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO5084