Panika o socialni in moralni paniki

Panika je dobila ime po grškem mitološkem bogu Panu, ki je bog divjine, gozda, pastirjev, čred, pašnikov in lova. Grki verjamejo, da se je velikokrat mirno sprehajal po gozdu in zraven igral na piščal. Vedno, ko ga je kaj nenadoma prebudilo iz njegovega popoldanskega spanca, je glasno zakričal, kar je pognalo čredo v dir. Izhajajoč iz narave Pana so Grki po njem izpeljali besedo panika, ki označuje pojav nenadnega strahu.

Proučevanje panike, ki nastane v socialnih situacijah, je bilo vedno problematično in podvrženo tako etičnim kot metodološkim vprašanjem ustreznosti. Precejšen del literature o paniki temelji na vtisih o sami izkušnji oseb, ki so paniko doživele, spominih in predvidevanjih, ki onemogočajo globoko in verodostojnejšo sistematično intepretacijo (Klein, 1976). Empiričnega raziskovanja panike se je prvi lotil J. P. R. French, ki je naredil simulacijo požara v zaklenjeni sobi, kjer so se nahajali udeleženci eksperimenta. Celotna raziskava je bila etično sporna, saj po etičnem kodeksu nikomur ne smemo načrtno povzročati kakršnekoli škode in trpljenja, poleg tega pa je bil njegov eksperiment tudi metodološko oporečen.

Alexander Mintz je leta 1951 naredil eksperiment, ki je bil simulacija panike. Simulacija je situacija, ki je realni situaciji čim bolj podobna. Elementi v simulaciji so lahko čisto drugačni kot v realnosti, vendar pa morajo biti odnosi v njej približno enaki oz. analogni odnosom v realni situaciji. Tako lahko iz ugotovitev, ki jih dobimo s simulacijo, sklepamo na realno situacijo. Mintz se je ukvarjal z vprašanjem neadaptivnega vedenja pri ljudeh. Zanimalo ga je, zakaj ljudje, ko na primer v gledališču zagori, blokirajo izhod, ko pa bi bili lahko vsi rešeni le v  nekaj minutah. Mintz je analiziral situacijo požara v gledališču in prišel do zaključkov, da je za tako situacijo značilna nestabilna struktura nagrade; posamezniki ne vejo, komu se bo uspelo rešiti. Individualni interesi posameznikov narastejo v trenutku, ko se poruši vzorec sodelovalnega vedenja, kar bi bilo v tem primeru to, da bi vsi v vrsti drug za drugim odšli skozi izhod. Le nekaj posameznikov, ki začnejo potiskati proti izhodu, je dovolj, da drugi v skupini začutijo ogroženost in prevzame jih prepričanje, da se bodo rešili iz gledališča le, če bodo postavili lastne interese pred cilj celotne skupine, kar pa je druga specifika te situacije (Mintz, 1951). To so po njegovem značilnosti situacije, ki povzročijo paniko. S tem je zavrnil prepričanje, da so močna čustva, ki se razširijo v skupini, tista, ki povzročijo paniko. Do socialne panike ne pride v primerih, ko je rešitev bodisi zaznana za vse posameznike bodisi, ko rešitev ni zaznana oz. mogoča za nikogar. Ključna je torej zaznava, da se bo uspelo rešiti le nekaterim.

Prikaz posode, ki je bila uporabljena v eksperimentu.

Alexander Mintz je bil prepričan, da če ta teorija drži, jo je mogoče preveriti in potrditi v laboratorijski situaciji. Tako se je lotil analogije situacije panike. Oblikoval je eksperiment, kjer so udeleženci iz posode z ozkim vratom morali potegniti stožec, ki je bil privezan na vrvici. Vrat posode je bil oblikovan tako, da je na enkrat lahko potegnil svoj stožec le en udeleženec. Ozek vrat je predstavljal izhod iz situacije, ki ogroža posameznika, stožci pa so posamezniki, ki se morajo rešiti. Oblikoval je dve situaciji. V prvi so bili udeleženci nagrajeni z majhno vsoto denarja, če so ven potegnili svoj stožec in kaznovani, če ga niso. Imeli so omejen čas oz. so morali stožec potegniti ven, preden je voda pritekla v posodo. V drugi situaciji udeleženci niso bili ne nagrajeni ne kaznovani.  V tem pogoju je Mintz predvideval, da ne bo prišlo do zastojev, torej da več posameznikov ne bo poskušalo hkrati potegniti ven svojega stožca, razvili bodo sodelovalno obliko vedenja in se dogovorili, kako se bodo lotili svoje naloge. Predvideval je, da bo v prvi situaciji prišlo do neadaptivnega vedenja posameznikov, v drugi pa ne. Svojo hipotezo je potrdil, saj je, ko je bila udeležencem predstavljena možnost nagrade ali kazni, prišlo do občutnih zastojev, več udeležencev je hkrati  poskusilo potegniti ven svoj stožec (Mintz, 1951). S simulacijo socialne situacije je pokazal, katere značilnosti prisostvujejo nastanku socialne panike, torej, ko imamo nestabilno strukturo nagrade in posameznik ne ve, ali bo uspel priti do nagrade/se rešiti ali ne. Mintz je v eksperimentu nadzoroval tudi skupno facilitacijo čustev, saj udeleženci v enem izmed pogojev eksperimenta niso mogli videti drug drugega. Tudi v tem primeru je prišlo do zastojev, kar pomeni, da niso čustva tista, ki povzročajo blokiranje izhoda v gorečem gledališču, temveč nestabilna struktura nagrajevanja oz. negotova rešitev.

Klein (1976) je nadaljeval z raziskovanjem socialne panike. V eksperimente, ki so prav tako temeljili na simulaciji realne situacije socialne panike, je vključil še spremenljivko vodenja oz. posameznika, ki prevzame vlogo vodje. V eksperimentu je ugotovil, da se neusklajenost posameznikov močno zmanjša, če imamo v skupini posameznika, ki bo prevzel vlogo voditelja in vodil skupino proti rešitvi.

Dandanes smo priča številnim pomembnim družbenim vprašanjem, kateri odgovori bi nam bili v veliko pomoč pri razumevanju delovanja tega tako kompleksnega mehanizma. Na veliko takih vprašanj pa žal ne moremo kredibilno odgovoriti zgolj z vprašalniki osebnosti, stališč, vrednot in raznimi testi. Simulacije socialnih situacij bi nam v takih primerih lahko prinesle veliko odgovorov na pomembna družbena vprašanja, ki jih danes vse tako premalo prevprašujemo. Današnji socialni psihologi se družbenih problemov v večini ne lotevajo z oblikovanjem eksperimentov oz. simulacij realnih situacij, ki bi omogočale bolj poglobljeno razumevanje socialnih pojavov. To posledično pripelje do tega, da stroka pri oblikovanju odgovorov na pomembna družbena vprašanja velikokrat ostane bosa. Velik izziv bi bil preučiti, kateri elementi so ključni pri oblikovanju moralne panike, o kateri bom spregovorila v nadaljevanju. Če bi nam uspelo analizirati tako elemente kot odnose, ki so ključni pri moralni paniki in oblikovati simulacijo realne situacije, bi nam to poleg boljšega razumevanja lahko bilo v pomoč tudi pri delovanju proti širitvi moralne panike.

Moralna panika je občutje strahu, da nekaj slabega oz. neko »zlo« ogroža blagostanje družbe. Vedno je prisotna med večjim številom posameznikov. Gre za proces, pri katerem narašča socialna zaskrbljenost o določeni težavi, ki je ponavadi povezana z masovnimi mediji in zagovorniki določene moralne drže oz. »pravilno mislečimi ljudmi«. Stanley Cohen je bil prvi, ki se je s tem pojavom začel intenzivneje ukvarjati. Cohen  leta 1973 v svoji prvi knjigi Folks Devils and Moral Panics (op. prevod: Ljudski hudiči in moralne panike) pravi, da moralna panika nastane, ko določeno stanje, epizoda, oseba ali skupina postane definirana kot grožnja societalnim vrednotam in interesom družbe. Cohen je izhajal iz socialnokonstruktivističnega pogleda na družbeno deviantnost in je pomembno vlogo pri širjenju in utrjevanju moralne panike videl v vlogi medijev. Mediji so tisti, ki naravo posameznikov ali določene skupine, ki naj bi ogrožala družbo, predstavljajo stereotipizirano in tipizirano.

Cohen (2002) je definiral pet ključnih korakov pri nastanku moralne panike:

  1. Nekdo, nekaj ali določena skupina je definirana kot grožnja socialnim normam in interesom družbe.
  2. Grožnja je nato opisana in označena s preprostim in hitro prepoznavnim simbolom ali obliko preko medijev.
  3. Upodabljanje tega simbola povzroča naraščanje skrbi v družbi.
  4. Na to se odzovejo avtoriteta in oblasti.
  5. Moralna panika o tej zadevi se kaže v socialni spremembi znotraj določene družbe.

Moralna panika je skozi zadnje stoletje spremljala več različnih pojavov, od označevanja mater samohranilk, homoseksualcev, tujcev, emigrantov, obolelih z aidsom (Eversman in Bird, 2017) in še bi lahko naštevali. Mediji so tisti, ki imajo ključno vlogo pri izgradnji njihove identitete in oblikovanju deviantnosti. Devianti so predstavljeni kot tisti, ki bodo ogrozili družbo, ki so bolani in nas bodo okužili, tisti, ki nam bodo vzeli delovna mesta,  posilili naše ženske in pokvarili našo mladino, zato je prav, da se jih bojimo in jih iz družbe izločimo; če ne, jo bodo okužili z virusom smrtonosne bakterije in vsi bomo pogubljeni. Bojmo se in preprečimo vstop »ljudskih hudičev« v našo družbo.

Moralna panika je prisotna v vsaki družbi in jo lahko večkrat zasledimo tudi v naših medijih. V nadaljevanju bom izpostavila le nekaj primerov. Rome naši mediji predstavljajo kot kradljivce, kot tiste, ki živijo na račun države. V medijih, tudi nacionalnih, jih označujejo z določenimi stereotipi in pri poročanju o njih uporabljajo besede, ki so slabšalne in zaničevalne. Po teoriji simboličnega interakcionizma se bo pri posamezniku, ki ga označimo za kradljivca, počasi začela oblikovati njegova sekundarna identiteta. Posameznik se bo začel vesti skladno z oznako, ki mu jo pripišejo drugi.

V zadnjem času je bilo v medijih veliko govora o beguncih. Gre za šolski primer moralne panike. Kako radi mediji stereotipizirajo, se kaže že pri netočni uporabi besede begunci, saj v resnici niso vsi, ki so prišli, begunci, nekateri so tudi ekonomski migranti. Najprimerneje bi bilo uporabljati besedo pribežnik, vendar jo bomo v medijih  stežka zasledili. Tudi besedna zveza begunski val v podtonu označuje negativnost, saj predstavlja vdor ljudi na »naše« ozemlje, ki ga bodo zavzeli in porušili naše vrednote in interese, kot val poruši peščeni grad. Še bolj problematična pa je besedna zveza begunska kriza. Beseda kriza je tu popolnoma neustrezna, saj že vnaprej označuje nekaj slabega. Krizna razmerja niso prihodi beguncev, krizno razmerje bi bila recimo vojna. Pomemben problem pri poročanju o problematiki pribežnikov pa je tudi to, da se večina medijev na vse načine trudi doseči ideal objektivnosti, kar pomeni, da ne predstavljajo iz kakšnih razmer prihajajo pribežniki, kaj so njihovi resnični razlogi oz. njihove osebne zgodbe. Predstavljajo nam nek objektivni pogled na celotno situacijo, ki pa ni ustrezen, saj do razmer in posameznikov, ki so primorani zapustiti svojo domovino, družino, prijatelje in v katastrofalnih razmerah prepotovati pol sveta v upanju na boljše razmere, nikakor ne smemo biti objektivni.  S pretirano objektivnim pogledom lahko pozabimo, da gre za primere, kjer je vsak posameznik enkraten in zahteva svojo posebno obliko obravnave in pomoči.

Moralna panika vedno služi interesom določene skupine. Ponavadi gre za interese skupine ljudi, katerih cilj je ohranjanje določene družbene strukture, družbenih norm in vrednot. Dominantna kultura hoče vriniti svoje norme in vrednote drugi, navadno manjšinski kulturi. Mediji, ki vzbujajo strah pred takimi skupinami posameznikov, imajo pri tem največjo moč.

Na nas vseh je, da spodbujamo kritičnost do medijev in prevprašujemo njihove načine poročanja, analiziramo jezik in diskurz, ki ga uporabljajo pri poročanju o deviantih in posledično tudi javno opozarjati na vse neustreznosti, ki se jih pri tem poslužujejo. Družba, ki se boji drugačnosti, je družba, ki se boji same sebe.

 

Viri

Cohen, S. (2002). Folks devils and moral panics. London; New York: Routledge.

Eversman, M. H., in Bird, J. P. (2017). Moral panic and social justice: A guide for analyzing social problems. Social Work62(1), 29–36.

Klein, A. (1976). Changes in Leadership Appraisal as a Function of the Stress of a Simulated Panic Situation. Journal of Personality and Social Psychology 1976, 34(6), str. 1143–54.

Mintz, A. (1951). Non-adaptive group behavior. The Journal of Abnormal and Social Psychology, 46 (2). 150–159.

Leave a Reply

Your email address will not be published.