Intervju s transpersonalnim terapevtom 2/2
Kakšni se vam zdijo pogledi/stališča slovenske strokovne javnosti do transpersonalne psihoterapije in njenega delovanja na področjih holotropnih stanj zavesti/psihospiritualnih kriz oz. v terminologiji sodobne psihiatrije in psihologije – duševnih motenj?
Strokovna psihoterapevtska javnost transpersonalno vejo psihoterapije lepo sprejema, na kar kaže tudi sprejem našega Društva za transpersonalno psihoterapijo med redne članice Slovenske krovne zveze za psihoterapijo (SKZP).
Četudi smo si psihoterapevtske šole in smeri nekoliko različne pri našem razumevanju duševnosti in najboljšega pristopa k obravnavanju duševnih motenj, smo vsi v psihoterapevtski stroki načeloma precej odprti eden do drugega, tako da kritik odprtosti transpersonalne psihoterapije do razširjenih stanj zavesti v psihoterapevtski stroki ni.
Kar pa se tiče psihiatrične strokovne javnosti, ta javno sicer nikoli ni izrazila nikakršnih pomislekov do transpersonalne psihoterapije, redno pa izraža pomisleke do vsakršne psihoterapije pri delu z ljudmi, ki doživljajo to, kar označujejo kot prehodno ali trajno obliko psihotične motnje. V teh primerih precej izrazito nasprotujejo psihoterapiji, oz. jo dopuščajo le, kadar je primarna oblika zdravljenja psihiatrična oz. medikamentozna.
Kljub temu da je transpersonalna psihoterapija ena mlajših psihoterapevtskih smeri (vzpostavljena v 2. polovici 20. stoletja) pa, kot že omenjeno, njene korenine segajo v davno vzpostavljene filozofije Vzhoda, šamanske obrede in različne druge duhovne prakse, ki so se v svojih specifičnih oblikah pojavljale po vsem svetu. Ljudem so holotropna stanja zavesti med drugim pomagala pri razreševanju duhovnih kriz in jim omogočala osebnostno in duhovno rast (danes bi rekli, da so služila kot psihoterapija). Zakaj je danes tak, lahko bi rekli, strah/odpor/nevednost mnogih (ne samo strokovne javnosti) do ‘dela’ znotraj območja spremenjenih stanj zavesti in dojemanje tega izključno kot patološkega stanja (ne samo stanj povzročenih s psihedeličnimi substancami, ki so kriminalizirane)?
Menim, da je vzrok predvsem dvojne narave. Prvi je ta, da so skorajda vse starodavne civilizacije in družbe ne le poznale ta stanja zavesti, temveč so jih tudi redno prakticirale in spodbujale. Medtem smo v naši družbi na podlagi krščanske tradicije in kasnejšega razvoja znanstvene miselnosti vsa ta stanja zavesti (z izjemo sanj) pričeli preganjati in zatirati do te mere, da so nam danes tako tuja in odtujena, da vsakršno njihovo manifestacijo ne le, da smatramo za patološko, temveč pogosto tudi izredno strašljivo.
Še globlji vzrok pa se po mojem skriva v dejstvu, da redno delo v razširjenih oz. holotropskih stanjih zavesti razkriva dejstvo, da se v vseh nas skriva globok strah pred smrtjo, minljivostjo in nepredelano travmo rojstva, kar se manifestira predvsem kot strah pred izgubo kontrole in sumničavim zavedanjem, da se ‘tam spodaj’ skriva veliko več kot pa tisto, s čimer smo se pripravljeni soočiti.
Medtem ko bi klasični psihoanalitiki to smatrali za zdravo reakcijo ega pred strašljivimi globinami ida, bi številni transpersonalni psihoterapevti to označili kot globok odpor in razvojno fiksacijo na točki ega, ki jo bomo morali tako posamezniki kot družba na neki točki preseči, saj bomo le tako lahko premagali globok individualizem, potrošniško miselnost, strah in nezaupanje pred drugimi ter potrebo po moči, nadvladi in vojskovanju, ki predstavljajo temelje duševnosti naše zahodne civilizacije.
Svojo strokovno pomoč pri osebnem razvoju in premagovanju najrazličnejših osebnih težav nudite v zasebni praksi Osma hiša. Od kod izvira ime in kakšen pomen predstavlja vam?
Osma hiša v arhetipski astrologiji označuje eno izmed dvanajstih hiš ali področij v rojstni astrološki karti. Vsaka hiša nosi svoje specifične lastnosti, izmed katerih osma hiša označuje najbolj intenzivne duševne procese, ki so nam dosegljivi in med katere spadajo spolnost, rojstvo, smrt, obredi prehoda in preporoda, psihedelične izkušnje, globinska psihoterapija, arhetipi ipd. Ker so to vsebine, ki tudi mene izredno privlačijo, in pri katerih nudim pomoč in podporo svojim klientom, sem se odločil, da tudi svojo zasebno prakso poimenujem Osma hiša.
Ste tudi predsednik Društva za transpersonalno psihoterapijo. Katere so glavne aktivnosti društva?
Glavne aktivnosti Društva za transpersonano psihoterapijo so predvsem združevanje psihoterapevtov in specializantov psihoterapije ali psihologije, ki nas zanima transpersonalna psihoterapija in ki delamo po transpersonalnih principih. V društvu organiziramo tudi predavanja in delavnice, s katerimi želimo tako med laično kot strokovno javnostjo širiti ideje in spoznanja transpersonalne psihoterapije. Razvijanje strokovnega izobraževanja iz transpersonalnega pristopa po slovenskih in evropskih psihoterapevtskih standardih pa je zaenkrat prevzel Inštitut za transpersonalno psihoterapijo.
Kako bi ocenili zanimanje ljudi za transpersonalno psihoterapijo v Sloveniji?
Če je bilo na transpersonalno psihoterapijo še ne dolgo nazaj gledano s sumničavim pogledom ‘neznanstvenosti’, je zanimanje zanjo v zadnjih letih izredno poraslo. Vzrok tega je verjetno predvsem širjenje transpersonalnih idej v različnih medijih, organizacija zanimivih delavnic in obiski znanih transpersonalnih psihoterapevtov, ki smo jih organizirali v tem obdobju. Del novega vala zanimanja pa izvira zagotovo tudi iz porasta zanimanja za raziskave psihedelične psihoterapije, ki so v zadnjih letih v tujini v izrednem porastu in ki pritegujejo predvsem mlajše generacije tako laične javnosti kot psihoterapevtske stroke. Če se bo ta trend nadaljeval, vse kaže, da transpersonalno psihoterapijo čaka precej svetla prihodnost.
Slovar manj znanih izrazov
HOLOTROPNO DIHANJE – tehnika hitrega in globokega dihanja, ki sta jo utemeljila Stanislav in Christina Grof. Glavni namen te dihalne tehnike je odpiranje globokih notranjih procesov, ki vodijo k razširitvi zavesti in raziskovanju samega sebe.
TRANSPERSONALNO – onstran ali nadosebno; nanaša se na vsebine, ki presegajo osebnost, na izkušnje, katerih razširitev je zunaj našega običajnega občutka sebe.
