Življenje v času podnebne panike: razumevanje in soočanje s podnebno tesnobo

Podnebna tesnoba je pojav, ki obsega različne neprijetne občutke, povezane s podnebnimi spremembami in mu v zadnjih letih, ko lahko opazujemo posledice podnebnih sprememb po svetu, posvečamo vedno več pozornosti. V članku predstavljamo podnebno anksioznost in njej sorodne pojme, njihovo povezanost z okolju prijaznim vedenjem in pojavnost med različnimi skupinami prebivalstva. Nazadnje predstavljamo še nekatere strategije za spoprijemanje s tovrstnimi občutki.

Uvod

Podnebne spremembe predstavljajo enega največjih izzivov današnjega časa, ki ogroža vse države sveta (OZN, 2023). Zaradi človekovih dejavnosti, kot so zgorevanje fosilnih goriv, industrijska proizvodnja, obsežno krčenje gozdov in intenzivno kmetijstvo, se v ozračje sproščajo velike količine toplogrednih plinov. Njihova povečana količina krepi učinek tople grede, kar vodi v hitro višanje temperature planeta in povzroča podnebne spremembe (CLIMA, b. d. a). Posledice slednjih postajajo vse hujše – spreminjajo se vremenski vzorci, kar ogroža pridelavo hrane, višje temperature povzročajo taljenje ledenih pokrovov, posledično pa se dviga morska gladina in narašča tveganje za uničujoče poplave. Vse pogosteje se soočamo z vremenskimi katastrofami – z nevihtami, poplavami, požari v naravi in sušami (OZN, 2023). To je le nekaj izmed številnih posledic podnebnih sprememb za naravo, ki vse bolj vplivajo na mnoge vidike naših življenj (CLIMA, b. d. b).

Ti vplivi na okolje imajo med drugim posledice tudi za zdravje (Melillo idr., 2014). Neposredno prispevajo k večji obolevnosti in smrtnosti (Hojs idr., 2023). Poslabšanje okoljskih razmer lahko na primer omogoči lažje širjenje diareje, bolezni, ki jih prenašajo žuželke, in drugih nalezljivih bolezni ter poveča tveganje za podhranjenost. Zaradi onesnaženosti zraka se pogosteje pojavljajo bolezni dihal, prav tako pa se povečuje smrtnost zaradi vročinskih valov (Kim idr., 2014). Podnebne spremembe ne ogrožajo le telesnega, temveč tudi duševno zdravje. Na blagostanje ljudi lahko vplivajo neposredno – na primer doživete vremenske katastrofe predstavljajo vir travme in povzročajo čustvene stiske, ki otežujejo posameznikovo vsakodnevno delovanje. Posredni učinki podnebnih sprememb lahko posameznike obremenjujejo s stresom različnih intenzitet (Clayton idr., 2017), ki pa je pogosto posledica tesnobe, povezane z negotovostjo glede preživetja ljudi in tudi drugih vrst (Cianconi idr., 2020). Delitev med neposrednimi in posrednimi učinki je predvsem analitična; v resničnem življenju so ti vplivi prepleteni in pogosto sočasno vplivajo tako na duševno kot na telesno zdravje. Poslabšanje telesnega zdravja zaradi podnebnih sprememb je lahko npr. vir stresa, ki vpliva na počutje. Podnebne spremembe in z njimi povezani stresorji se lahko, ne glede na to, ali jih doživljamo neposredno ali posredno, izražajo v obliki podnebne tesnobe – čustvenega odziva (Clayton idr., 2017), ki ga podrobneje predstavljamo v nadaljevanju.

Podnebna tesnoba in sorodni pojmi

Izraz podnebna ali ekološka tesnoba oz. ekoanksioznost opisuje vrsto negativnih občutij, povezanih s podnebnimi spremembami in grožnjami okolju (Clayton idr., 2017; Coffey idr., 2021). Gre za skrb in tesnobo glede prihodnosti človeštva in drugih živih bitij, strah pred podnebno katastrofo, stisko in občutke nemoči ob misli na antropogene podnebne spremembe ali intenzivna čustva ob spremljanju posledic podnebnih sprememb po svetu, pri čemer ni nujno, da jih občutimo na lastni koži. Sorodni pojmi, ki opisujejo raznolika čustva, povezana s spremembami v naravnem okolju, so npr. ekološka jeza, obup in krivda, ekološko žalovanje zaradi predvidenih ali že doživetih izgub naravnega okolja, solastalgija (stiska ob spremembah v bližnjem okolju) in okoljski distres, ki je povezan z doživetim uničenjem življenjskega okolja (pregled v Coffey idr., 2021). Pojavlja se tudi pojem skrbi glede podnebnih sprememb, ki se nanaša bolj na kognitivni vidik doživljanja, torej obremenjujoče misli, povezane s posledicami podnebnih sprememb (Stewart, 2021), medtem ko Helm in sodelavci (2018) razlikujejo med tremi vrstami podnebne skrbi: skrb zase, za svoje zdravje in življenje; skrb za druge, za sodržavljane in prihodnje generacije; in skrb za biosfero, za naravo, rastline in živali. Na področju trenutno velja precejšnja terminološka zmeda, saj se opredelitve različnih pojmov prekrivajo in so včasih obravnavani kot sopomenke, obenem pa so isti pojmi v različnih raziskavah različno operacionalizirani, kar otežuje primerjave izsledkov (Coffey idr., 2021). Daleč najpogosteje uporabljena pojma pa sta podnebna oz. ekološka tesnoba.

Različni avtorji za pojav podnebne tesnobe torej uporabljajo različne pojme, katerih definicije se bolj ali manj prekrivajo in obsegajo občutke, kot so žalost, nemoč, brezup, jeza, krivda, frustracija, depresivnost, otopelost, strah, negotovost, apatija in razdražljivost, pojavljajo pa se tudi fiziološki odzivi, npr. nespečnost (pregled v Coffey idr., 2021). Velja poudariti, da podnebna tesnoba ni “motnja, ki bi jo bilo potrebno zdraviti, ampak normalen odziv povečane zaskrbljenosti zaradi podnebnih razmer.” (Ekološka Tesnoba, b. d.). Gre za zelo raznolik spekter doživljanja, ki nas nima enotnega vpliva – lahko nas ohromi, lahko pa nas tudi spodbudi k delovanju.

V nekaterih raziskavah je bila podnebna tesnoba motivator za okolju prijazno vedenje, torej vedenje, s katerim skušamo zmanjšati svoj vpliv na okolje, v drugih pa se taka povezava ni pokazala (pregled v Clayton, 2020). Tako so Reser in sodelavci (2012) na reprezentativnem avstralskem vzorcu mdr. merili zaskrbljenost (skrb glede posledic podnebnih sprememb in zaznava njihove resnosti) in psihološki distres glede podnebnih sprememb (negativni občutki, kot so skrb, krivda, žalost, tesnoba). Oba konstrukta sta visoko korelirala z občutkom odgovornosti in pripravljenostjo za ukrepanje ter zmerno z okolju prijaznim vedenjem. Po drugi strani sta Clayton in Karazsia (2020) podnebno tesnobo opredelila z vidika oviranosti v vsakdanjem življenju (npr. težave s spanjem in koncentracijo) in tako povezave z okolju prijaznim vedenjem nista našla. Stanley in sodelavci (2021) so razlikovali med tremi skupinami čustvenih odzivov na podnebne spremembe – jezo, depresivnostjo in tesnobo. Individualno okolju prijazno vedenje je napovedovala le jeza oz. frustracija, vezana na podnebne spremembe, kolektivno vedenje, npr. udeležbo na protestih, je prav tako napovedovala jeza oz. frustracija in v manjši meri depresivnost oz. nesrečnost, medtem ko je tesnoba napovedovala nižje ravni kolektivnega udejstvovanja, z individualnim pa ni bila povezana. Helm in sodelavci (2018) so ugotovili, da sta z okolju prijaznim vedenjem in konstruktivnimi strategijami spoprijemanja bolj povezani podnebna skrb za druge in za biosfero v primerjavi s skrbjo zase. V mednarodni raziskavi Ogunbodeje in sodelavcev (2022) pa se je pokazalo, da je bila povezava med podnebno anksioznostjo in okolju prijaznim vedenjem ter okoljskim aktivizmom večja v bolj individualističnih in premožnih državah, saj imajo njihovi prebivalci manj finančnih ovir in več možnosti za tovrstno udejstvovanje. Skupaj rezultati raziskav kažejo, da nas lahko določena mera skrbi za prihodnost planeta motivira za delovanje, saj pomeni, da nismo brezbrižni do podnebnih sprememb in se zavedamo njihove realne grožnje. Po drugi strani nas lahko pretirana tesnoba ohromi – neprijetni občutki nas prevzamejo in tako onemogočijo razmišljanje o rešitvah. Ob tem pa velja poudariti, da je vpliv skrbi na vedenje odvisen tudi od naših subjektivno zaznanih in objektivnih možnosti za ukrepanje.

Podnebna tesnoba ni redek pojav. Velika raziskava Hickmana in sodelavcev (2021) v desetih državah po svetu je pokazala, da je več kot polovica mladih zelo ali ekstremno zaskrbljena glede podnebnih sprememb, v raziskavi Ogunbodeja in sodelavcev (2022) v 32 državah pa je bila slaba tretjina udeležencev zelo ali ekstremno tesnobna, slaba polovica pa zelo ali ekstremno zaskrbljena glede podnebnih sprememb. Doživljanje podnebne tesnobe je pogostejše pri posameznikih, ki jim je bolj mar za okoljska vprašanja, in pri tistih, ki so na lastni koži doživeli učinke podnebnih sprememb (Clayton, 2020). Tako so mladi na Filipinih in v Indiji mnogo bolj zaskrbljeni glede podnebnih sprememb kot njihovi vrstniki na Finskem ali v ZDA (Hickman idr., 2021). Poleg tega podnebno tesnobo v večji meri doživljajo mladostniki in mladi odrasli v primerjavi s starejšimi udeleženci, posamezniki, ki čutijo večjo povezanost z naravo, in tisti z veliko znanja o podnebnih spremembah, npr. klimatologi (pregled v Coffey idr., 2021). Nazadnje je podnebna tesnoba najverjetneje pogostejša pri staroselskih populacijah, ki pogosto živijo na območjih, ki jih podnebne spremembe najbolj ogrožajo (Clayton, 2020). Zaradi razširjenosti in intenzivnosti teh občutij je pomembno razvijati načine za njihovo obvladovanje. V nadaljevanju predstavljamo, kako lahko zmanjšamo stisko ter okrepimo smiselno in vzdržno okolju prijazno delovanje.

Kako si lahko pomagamo?

Ljudje se na podnebne spremembe odzivamo z različnimi strategijami spoprijemanja, ki jih lahko razvrstimo glede na njihovo učinkovitost in dolgoročne učinke. Nekatere strategije veljajo za adaptivne, saj nam pomagajo ohranjati blagostanje in hkrati spodbujajo dejavno odzivanje na podnebne spremembe – denimo iskanje socialne opore, reševanje težav ali izražanje občutkov. Druge strategije pa so manj učinkovite, na primer izogibanje ali zanikanje; te lahko sicer kratkoročno ublažijo stisko, vendar dolgoročno pogosto vodijo v pasivnost in opustitev okolju prijaznega vedenja (Bradley idr., 2014).

Predstavljamo izbor adaptivnih strategij spoprijemanja, ki so pregledno razvrščene v štiri skupine, ki se med seboj prepletajo (Australian Psychological Society [APS], 2022). Gre za praktičen nabor pristopov, ki nam lahko pomagajo zmanjšati stisko, povezano s podnebnimi spremembami, ter spodbujajo dejavno in premišljeno skrb za prihodnost.

Vedenjske strategije

Med najneposrednejše pristope k spoprijemanju s podnebno stisko sodijo različne vedenjske strategije – konkretna dejanja, s katerimi lahko zmanjšamo občutek nemoči in okrepimo občutek nadzora nad situacijo. Pri tem ni pomembno le, da prispevamo k reševanju okoljskih izzivov, temveč tudi, da aktivnost sama po sebi lajša psihično stisko (APS, 2022).

Ukrepanje

Mnogi posamezniki poročajo, da jim dejavno vključevanje v okoljske pobude pomaga pri soočanju z občutki skrbi, jeze ali nemoči. Med takšna dejanja sodijo sodelovanje v okoljskih skupinah, naslavljanje političnih in gospodarskih odločevalcev, pomoč drugim ter vsakodnevne spremembe življenjskega sloga – na primer uporaba javnega prevoza ali zmanjšanje porabe električne energije (APS, 2022; Ogunbode idr., 2022; Reser idr., 2012; Sciberras in Fernando, 2021).

Vzdrževanje zdrave rutine

Ljudje uspevamo v strukturiranem okolju, ki vključuje osnovna vedenja dobrega počutja. Redna telesna dejavnost, zdrava prehrana, kakovosten spanec in stik z naravo pomembno prispevajo k ohranjanju psihološke prožnosti – dinamičnega procesa prilagajanja, pri katerem preoblikujemo svoja čustva, vedenje in misli, da bi se učinkoviteje prilagodili spremembam in se uspešno soočili s težavami (Masten, 2001). Vzpostavitev takšne rutine zdravju podpornih vedenj predstavlja trdno osnovo za spoprijemanje z zahtevnimi temami, kot so podnebne spremembe (APS, 2022).

Osredotočanje na kvaliteto, ne kvantiteto

Kadar prevzamemo preveč odgovornosti in sodelujemo v številnih iniciativah hkrati, se lahko hitro znajdemo v primežu preobremenjenosti. Zmanjšanje števila področij, na katera usmerjamo svojo pozornost, omogoča večjo učinkovitost in manj stresa. Ključno je, da se naučimo reči »ne« in se zavestno odločimo, kam želimo vlagati svojo energijo (APS, 2022).

Odnosne strategije

Pomembno vlogo pri obvladovanju podnebne stiske igrajo tudi medosebni odnosi, saj ljudje delujemo in se razvijamo v socialnih kontekstih. Raziskave kažejo, da je socialna podpora eden najzanesljivejših zaščitnih dejavnikov pri soočanju s stresom, ne glede na njegov izvor (Taylor, 2011).

Socialna podpora obsega različne oblike, kot so čustvena opora, praktična pomoč, informiranje ali občutek pripadnosti. Te oblike podpore ne vplivajo le na zmanjšanje doživljanja stiske, temveč tudi omogočajo drugačen pogled na stresne okoliščine in spodbujajo iskanje konstruktivnih odzivov nanje. Posamezniki, ki zaznavajo višjo stopnjo socialne podpore, pogosto poročajo o večjem blagostanju in nižji ravni psihološke obremenitve (APS, 2022). Obenem je nedavna raziskava na nemški populaciji (Hajek in König, 2022) pokazala, da lahko podnebna tesnoba prispeva k občutkom osamljenosti in socialne izoliranosti pri ljudeh med 18. in 64. letom starosti. To je še posebej izrazito, kadar posamezniki zaznavajo, da njihovi bližnji nimajo enakih skrbi glede podnebnih sprememb. V tem kontekstu socialna podpora deluje kot pomemben zaščitni dejavnik, ki zmanjšuje občutek odtujenosti in omogoča večjo povezanost s skupnostjo.

Socialno podporo lahko krepimo na različne načine. Pomembno je, da delimo svoja razmišljanja, skrbi in občutke v zvezi s podnebnimi spremembami z osebami, ki jim zaupamo. Priporočljivo je tudi, da preživljamo čas z bližnjimi – tako s tistimi, ki delijo okoljske vrednote, kot s tistimi, ki konstruktivno ponujajo drugačne perspektive. Koristno je sodelovati v skupinah, ki temeljijo na sodelovanju in medsebojni podpori. V pomoč pri soočanju z zahtevnimi okoljskimi vprašanji je lahko tudi mentor (npr. izkušenejši sodelavec, učitelj, raziskovalec ali aktivist), ki nudi vsebinske usmeritve, spodbuja strateško razmišljanje in zagotavlja stabilno oporo.

Kognitivne strategije

Način razmišljanja o stresnih okoliščinah pomembno vpliva na naše doživljanje in odzivanje. V času stiske se pogosto zatekamo k miselnim bližnjicam ali nefunkcionalnim vzorcem razmišljanja (t. i. miselna izkrivljanja), kot so črno-belo mišljenje (videnje situacij izključno kot dobrih ali slabih, brez vmesnih možnosti), katastrofiziranje (pretiravanje glede možnih negativnih posledic) ali posploševanje (iz enega dogodka sklepamo na vse). Tovrstni vzorci so pogosti in normalni, vendar lahko prispevajo k občutkom nemoči in brezupa (APS, 2022).

Cilj kognitivnih strategij spoprijemanja ni preprosto v tem, da bi “pozitivno razmišljali”, temveč da razvijemo bolj uravnotežen, stvaren in spodbuden pogled na razmere. Tudi če so nekatere misli o podnebnih spremembah utemeljene, niso nujno koristne, če nas vodijo v paralizo ali obup. Učinkovito spoprijemanje pomeni, da se naučimo prepoznati neuporabne miselne vzorce in jih postopoma nadomestimo z bolj konstruktivnimi načini razmišljanja (APS, 2022).

Opustimo pretirane sodbe

Doživljanje stiske pogosto spremljajo stroge sodbe do sebe ali drugih. Namesto, da se kaznujemo, ker nismo znali odgovoriti na vprašanje o podnebnih rešitvah ali ker ne živimo popolnoma trajnostno, si lahko priznamo napako, jo razumemo kot priložnost za učenje in se osredotočimo na izboljšanje v prihodnosti. Takšna kognitivna preusmeritev zmanjšuje negativna čustva in krepi vztrajnost pri trajnostnih vedenjih (APS, 2022).

Gojenje upanja

Upanje je temeljna sestavina dolgoročnega zavzemanja za spremembe. Ljudje potrebujejo občutek, da so spremembe mogoče, da imamo potrebna znanja in sredstva, in da lahko s skupnimi močmi dosežemo napredek. Upanje ni zanikanje resnosti situacije, temveč transformacija strahu v namen, vizijo in dejanje. Razvijanje upanja vključuje iskanje navdiha v dobrih praksah, osredotočanje na majhne uspehe in negovanje občutka učinkovitosti (APS, 2022).

Pomembno vlogo pri tem imajo strategije, usmerjene v pomen – na primer prevrednotenje občutkov in zaupanje v druge. Prevrednotenje lahko opišemo kot poskus pogleda na situacijo in občutke ob njej z druge perspektive, kar spremeni njen čustveni vpliv na nas in naše doživljanje. Zaupanje v druge pa se izraža v prepričanju, da znanstveniki, aktivisti ali skupnosti delujejo za skupno dobro. Strategije, usmerjene v pomen, podpirajo občutek upanja, ki temelji na priznanju resnosti problema, a hkrati omogoča aktivno soočanje z njim. V raziskavi med švedskimi mladostniki so bile strategije, usmerjene v pomen, povezane z večjim zadovoljstvom z življenjem, več pozitivnimi čustvi in večjo okoljsko učinkovitostjo (Ojala, 2013). Mladostniki, ki so pogosto uporabljali tovrstne strategije, niso zanemarjali resnosti podnebne grožnje, temveč so jo znali osmisliti – bodisi z zavedanjem, da niso sami v svojih prizadevanjih, bodisi s tem, da so v negotovosti našli pomen. Tak pristop prispeva k psihološki prožnosti in hkrati spodbuja trajnostno ravnanje.

Obnova psiholoških virov

Sposobnost usmerjanja pozornosti, obvladovanja informacij in ohranjanja notranjega ravnovesja je temeljna za učinkovito delovanje človeka. Vendar sodoben svet z nenehnimi informacijskimi pritiski pogosto presega naše zmožnosti samouravnavanja. Zato je ključnega pomena, da aktivno skrbimo za obnovo psiholoških virov – torej za obnovitev svoje mentalne energije (Kaplan, 2001; Kaplan in Berman, 2010).

Nenehna izpostavljenost informacijam o podnebni krizi lahko pomembno obremeni duševno zdravje, saj gre za globalen in težko obvladljiv stresor. Pomembno je, da si zavestno vzamemo odmor – ne kot obliko distrakcije, temveč kot strateško odločitev za počitek in obnavljanje virov. To lahko vključuje izklop obvestil aplikacij in novic, začasno opustitev elektronske pošte ali dan, namenjen sprostitvi (APS, 2022).

Čustvene strategije

Ukvarjanje s podnebnimi spremembami lahko sproži intenzivna in boleča čustva – tako zaradi lastne stiske kot tudi zaradi sočutja do drugih ljudi, živali ali narave. Zato je pomembno, da razvijamo veščine samouravnavanja čustev, kar pomeni, da znamo tako krepiti pozitivna čustva kot tudi konstruktivno nasloviti boleče izkušnje (APS, 2022).

Izražanje čustev

V določenih trenutkih si moramo dovoliti, da začutimo svoje razočaranje, nemoč ali jezo. Če se ob podnebnih spremembah počutimo pretresene, je to razumljivo. Občutki, kot so žalost ob izgubi naravnega okolja, krivda zaradi osebnih navad in življenjskega sloga ali frustracija zaradi sistemske neodzivnosti, so realni in vredni priznanja. Namesto, da jih potlačimo, jih lahko prepoznamo, poimenujemo in tako ustvarimo prostor za notranjo obdelavo. Poimenovanje čustev aktivira možganske centre za samouravnavanje čustev in povečuje naš občutek nadzora (APS, 2022).

Kot že omenjeno, lahko pomaga tudi, če svoja čustva podelimo z drugimi – v pogovoru z bližnjimi ali v skupinah s skupnim vrednotnim ozadjem. Sočutna prisotnost drugih ljudi in zavedanje, da nismo sami v svojih občutkih, lahko zmanjša notranjo napetost in okrepi občutek povezanosti (APS, 2022).

Iskanje pozitivnih občutkov

Pozitivna čustva igrajo ključno vlogo pri ohranjanju zavzetosti in notranjega ravnovesja. Občutki veselja, navdušenja ali navdiha ne pomenijo, da zanemarjamo resnost situacije – nasprotno, omogočajo nam, da lažje vztrajamo pri dolgotrajnih prizadevanjih. Ko se počutimo dobro, smo bolj ustvarjalni in bolj odprti za sodelovanje (Harré, 2011). Zato je pomembno, da se načrtno vključujemo v dejavnosti, ki vzbujajo pozitivna občutja – naj gre za humor, navdihujoče projekte ali preživljanje časa z ljudmi, ki nas podpirajo (APS, 2022).

Kdaj potrebujem (dodatno) pomoč in kje jo lahko najdem?

Podnebna tesnoba je normalen odziv na podnebno krizo. Občutki, ki spremljajo podnebno tesnobo, nas lahko spodbudijo k pro-okoljskim dejanjem, lahko pa povzročajo stisko in negativno vplivajo na duševno zdravje. Čeprav lahko opisane strategije pomagajo omiliti stisko, pa v nekaterih primerih podnebna tesnoba močno obremeni duševno zdravje – povezuje se lahko z depresijo, tesnobo, nespečnostjo, stresom in poročanjem o nižjem duševnem zdravju (Boluda-Verdu, 2022).

Če postanejo občutki tesnobe zaradi podnebnih sprememb pretežki za obvladovanje in dlje časa ovirajo naše vsakdanje delovanje (NIJZ, 2021), je pomembno, da poiščemo strokovno pomoč. Na spletni strani Nacionalnega programa duševnega zdravja (NIJZ, 2020) lahko enostavno najdemo obliko pomoči, ki ustreza našim potrebam in lokaciji. Mreža virov pomoči vključuje uradno registrirane zdravstvene in socialne storitve, ki nudijo brezplačno podporo pri duševnih stiskah in prispevajo h krepitvi duševnega zdravja. Splošen pregled virov pomoči pa lahko najdemo na tej povezavi.

Prav tako je pomembno, da tudi svoje bližnje spodbudimo k iskanju strokovne pomoči, če opazimo, da podnebna tesnoba že dlje časa negativno vpliva na njihovo vsakdanje delovanje (NIJZ, 2021). Pri blažjih težavah pa jih lahko usmerimo k izvajanju opisanih adaptivnih strategij spoprijemanja. Skrb za okolje je pomembna, a enako pomembno je, da v času “podnebne panike” poskrbimo za svoje duševno zdravje in za ljudi okoli nas.

Literatura

Australian Psychological Society. (2022). Coping with climate change distress. https://psychology.org.au/getmedia/cf076d33-4470-415d-8acc-75f375adf2f3/coping_with_climate_change.pdf

Boluda-Verdu, I., Senent-Valero, M., Casas-Escolano, M., Matijasevich, A. in Pastor-Valero, M. (2022). Fear for the future: Eco-anxiety and health implications, a systematic review. Journal of Environmental Psychology, 84, 101904. https://doi.org/10.1016/j.jenvp.2022.101904

Bradley, G. L., Reser, J. P. in Glendon, A. I. (2014). Distress and coping response to climate change. V K. Kaniasty, K. A. Moore, S. Howard in P. Buchwald (Ur.), Stress and anxiety: Applications to social and environmental threats, psychological well-being, occupational challenges, and developmental psychology (str. 33–42). Logos Verlag.

Cianconi, P., Betrò, S. in Janiri, L. (2020). The impact of climate change on mental health: a systematic descriptive review. Frontiers in psychiatry, 11, 490206. https://doi.org/10.3389/fpsyt.2020.00074

Clayton, S. (2020). Climate anxiety: Psychological responses to climate change. Journal of Anxiety Disorders, 74, 102263. https://doi.org/10.1016/j.janxdis.2020.102263

Clayton, S. in Karazsia, B. T. (2020). Development and validation of a measure of climate change anxiety. Journal of Environmental Psychology, 69, 101434. https://doi.org/10.1016/j.jenvp.2020.101434

Clayton, S., Manning, C. M., Krygsman, K. in Speiser, M. (2017). Mental Health and Our Changing Climate: Impacts, Implications, and Guidance. American Psychological Association in ecoAmerica

Coffey, Y., Bhullar, N., Durkin, J., Islam, M. S. in Usher, K. (2021). Understanding eco-anxiety: A systematic scoping review of current literature and identified knowledge gaps. The Journal of Climate Change and Health, 3, 100047. https://doi.org/10.1016/j.joclim.2021.100047

Ekološka tesnoba. (b. d.). OMRA. Pridobljeno 4. junija 2025 s strani https://www.omra.si/o-motnjah/anksioznost/zanimivosti-o-anksioznosti/ekoloska-tesnoba/

Generalni direktorat za podnebno politiko [CLIMA]. (b. d. a). Podnebne spremembe. Evropska unija. Pridobljeno 23. junija 2025 s strani https://climate-pact.europa.eu/about/climate-change_sl

Generalni direktorat za podnebno politiko [CLIMA]. (b. d. b). Posledice podnebnih sprememb. Evropska unija. Pridobljeno 5. julija 2025 s strani https://climate.ec.europa.eu/climate-change/consequences-climate-change_sl

Hajek, A. in König, H.-H. (2022). Climate anxiety, loneliness and perceived social isolation. International Journal of Environmental Research and Public Health, 19(22), 14991. https://doi.org/10.3390/ijerph192214991

Harré, N. (2011). Psychology for a better world: Strategies to inspire sustainability (ponatis 2012). Department of Psychology, University of Auckland

Helm, S. V., Pollitt, A., Barnett, M. A., Curran, M. A. in Craig, Z. R. (2017). Differentiating environmental concern in the context of psychological adaption to climate change. Global Environmental Change, 48, 158–167. https://doi.org/10.1016/j.gloenvcha.2017.11.012

Hickman, C., Marks, E., Pihkala, P., Clayton, S., Lewandowski, R. E., Mayall, E. E., Wray, B., Mellor, C. in Van Susteren, L. (2021). Climate anxiety in children and young people and their beliefs about government responses to climate change: a global survey. The Lancet Planetary Health, 5(12), e863–e873. https://doi.org/10.1016/s2542-5196(21)00278-3

Hojs, A., Perčič, S., Bitenc, K., Pohar, M. in Lampič, V. (2023, 9. oktober). Podnebne spremembe vplivajo tudi na duševno zdravje. Nacionalni inštitut za javno zdravje. Pridobljeno 23. junija 2025 s strani https://nijz.si/zivljenjski-slog/podnebne-spremembe-vplivajo-tudi-na-dusevno-zdravje/

Kaplan, S. (2001). Meditation, restoration, and the management of mental fatigue. Environment and Behavior, 33(4), 480–506. https://doi.org/10.1177/00139160121973106 

Kaplan, S. in Berman, M. G. (2010). Directed attention as a common resource for executive functioning and self-regulation. Perspectives on Psychological Science, 5(1), 43–57. https://doi.org/10.1177/1745691609356784 

Kim, K. H., Kabir, E. in Ara Jahan, S. (2014). A review of the consequences of global climate change on human health. Journal of Environmental Science and Health, 32(3), 299–318. https://doi.org/10.1080/10590501.2014.941279

Masten, A. S. (2001). Ordinary magic: Resilience processes in development. American Psychologist, 56(3), 227–238. https://doi.org/10.1037/0003-066X.56.3.227

Melillo, J. M., Richmond, T. C. in Yohe, G. W. (2014). Climate change impacts in the United States: The third national climate assessment. U.S. Global Change Research Program. https://doi.org/10.7930/J0Z31WJ2

Nacionalni inštitut za javno zdravje [NIJZ]. (2020). Mreža virov pomoči na področju duševnega zdravja. Nacionalni program duševnega zdravja. Pridobljeno 23. junija 2025 s strani https://www.zadusevnozdravje.si/kam-po-pomoc/mreza-virov-pomoci/

Nacionalni inštitut za javno zdravje [NIJZ]. (2021). Seznam virov pomoči. Nisi okej? Povej naprej. Pridobljeno 23. junija 2025 s strani https://nisiokejpovejnaprej.si/kam-po-pomoc/seznam-virov-pomoci/

Ogunbode, C. A., Doran, R., Hanss, D., Ojala, M., Salmela-Aro, K., van den Broek, K. L., Bhullar, N., Aquino, S. D., Marot, T., Schermer, J. A., Wlodarczyk, A., Lu, S., Jiang, F., Acquadro Maran, D., Yadav, R., Ardi, R., Chegeni, R., Ghanbarian, E., Zand, S., … Karasu, M. (2022). Climate anxiety, wellbeing and pro-environmental action: Correlates of negative emotional responses to climate change in 32 countries. Journal of Environmental Psychology, 84, Article 101887. https://doi.org/10.1016/j.jenvp.2022.101887 

Ojala, M. (2013). Coping with climate change among adolescents: Development and evaluation of a coping scale. Journal of Environmental Psychology, 33, 62–68. https://doi.org/10.1016/j.jenvp.2012.08.003

Organizacija združenih narodov [OZN]. (2023). Podnebne spremembe. Pridobljeno 23. junija 2025 s strani https://unis.unvienna.org/unis/sl/topics/climate_change.html

Reser, J. P., Bradley, G. L., Glendon, A I., Ellul, M. C. in Callaghan, R. (2012). Public Risk Perceptions, Understandings, and Responses to Climate Change and Natural Disasters in Australia, 2010 and 2011. National Climate Change Adaptation Research Facility, Gold Coast.

Sciberras, E. in Fernando, J. W. (2021). Climate change-related worry among Australian adolescents: An eight-year longitudinal study. Child and Adolescent Mental Health, 26(4), 277–283. https://doi.org/10.1111/camh.12521

Stanley, S. K., Hogg, T. L., Leviston, Z. in Walker, I. (2021). From anger to action: Differential impacts of eco-anxiety, eco-depression, and eco-anger on climate action and wellbeing. The Journal of Climate Change and Health, 1, 100003. https://doi.org/10.1016/j.joclim.2021.100003

Stewart, A. E. (2021). Psychometric properties of the climate change worry scale. International Journal of Environmental Research and Public Health, 18(2), 494. https://doi.org/10.3390/ijerph18020494

Taylor, S. E. (2011). Social support: A review. V M. S. Friedman (Ur.), The handbook of health psychology (str. 189–214). Oxford University Press.