PS1 Sociološka imaginacija za psihologe

»Danes ljudje svoja življenja pogosto občutijo kot niz pasti. Občutek imajo, da v svojih vsakdanjih svetovih niso kos svojim težavam, in ta občutek je pogosto dokaj pravilen. To, česar se navadni ljudje neposredno zavedajo in kar poskušajo narediti, je namreč zavezano zasebnim sferam, v katerih živijo. Njihove vizije in moči so omejene na ozka prizorišča službe, družine in soseske, v drugih okoljih pa so udeleženi posredno in le kot gledalci. In čim bolj – četudi nejasno – se zavedajo stremljenj in groženj, ki presegajo njihova neposredna okolja, tem bolj ujete se počutijo.

V jedru tega občutka ujetosti so na videz neosebne spremembe v sami strukturi družb, ki naseljujejo posamezne kontinente. Dejstva sodobne zgodovine so namreč tudi dejstva o uspehu in neuspehu posameznih moških in žensk. Ko se družba industrializira, kmet postane delavec, fevdalni gospod pa je bodisi odstranjen bodisi postane poslovnež. Z vzponom oziroma padcem razredov človek dobi oziroma izgubi zaposlitev; z naraščanjem oziroma upadanjem investicijske stopnje dobi nov zagon ali bankrotira. Ko pride do vojne, zavarovalni agent postane raketar, prodajalec postane radarist, žena živi sama in otrok odrašča brez očeta. Brez razumevanja obojega ni mogoče razumeti ne življenja posameznika ne zgodovine družbe.«

Tako ameriški sociolog Charles Wright Mills začne svoje delo Sociološka imaginacija (1959/2018). Toda, nadaljuje Mills, ljudje običajno ne razmišljajo o svojih težavah v kontekstu zgodovinskih in institucionalnih pojavov; redko se zavedajo povezav med lastnimi življenji in potekom svetovne zgodovine in ne zmorejo zapopasti »medsebojnega vplivanja med človekom in družbo, biografijo in zgodovino, lastnim jazom in svetom« (str. 35). In prav ta nezmožnost tvori temelj občutka ujetosti in splošnega nelagodja, kajti svoje osebne težave lahko v celoti razumemo le na presečišču biografije in zgodovine, le z umeščanjem svojega osebnega miljeja v dobo, v kateri živimo. V svetu hitrih sprememb in preobloženosti z informacijami – pojavov, ki sta danes vsaj toliko pereča kot v Millsovem času – ljudje potrebujemo zmožnost, ki nam bo omogočila razumeti dogajanje v svetu in v nas samih. Ta zmožnost je sociološka imaginacija.

Sociološka imaginacija omogoča ločevanje med osebnimi težavami miljeja in javnimi vprašanji družbene strukture. Če se prve dogajajo na osebni ravni in na ravni neposrednih odnosov z najbližjimi, druga presegajo te ozke kroge in se nanašajo na institucije neke družbe v nekem zgodovinskem trenutku. Mills razliko ponazori na primeru brezposelnosti:

»Če je v mestu s 100.000 prebivalci brezposeln le en človek, je to njegova osebna težava in pri njenem reševanju se upravičeno oziramo k značaju tega človeka, njegovi poklicni usposobljenosti in njegovim trenutnim priložnostim. Če pa ima država 50 milijonov zaposlenih in 15 milijonov brezposelnih, je to javno vprašanje in ni mogoče upati, da bomo rešitev našli v okviru priložnosti, ki se ponujajo kateremu koli posamezniku, saj se je sesula prav struktura priložnosti. Tako pravilna opredelitev problema kot obseg mogočih rešitev od nas zahtevata, da si ogledamo ekonomske in politične institucije v družbi, in ne zgolj osebni položaj in značaj peščice posameznikov.« (str. 40)

Pomanjkanje sociološke imaginacije torej ne prinaša težav le posameznikom, temveč tudi družboslovnim raziskovalcem, ki jih pri povezovanju biografije in zgodovine ovira težnja, ki jo Mills imenuje »abstraktni empirizem[1]« (str. 83 in dalje) – raziskovanje, ki je fragmentirano, partikularizirano, segmentirano, ahistorično in omejeno na ozke študije izbranih skupin. Tako raziskovanje je metodološko inhibirano, kar pomeni, da »se tisto, kar naj bi proučevali, zamenjuje z nizom metod, s katerimi naj bi to proučevali« (str. 84); metoda določa raziskovalna vprašanja in ne obratno. Abstraktni empirizem zamenja teorijo z zbirko spremenljivk, resnico pa s (psevdo)natančnostjo. Tovrstna prizadevanja se zanašajo na upanje, da se bodo, ko bo napočil čas za to, posamični nepovezani izsledki nemara sami od sebe sešteli ali se kot Lego kocke zložili v širšo sliko in končno prinesli razumevanje družbenega dogajanja, kar temelji na predpostavki, da lahko družbeno dogajanje sámo zvedemo na seštevek posameznih miljejev. Psihologizem in abstraktni empirizem gresta z roko v roki: če je možno pojave družbene strukture pojasniti preko psihološkega ustroja in vedênja posameznikov, lahko s kopičenjem partikularnih raziskav sčasoma zgradimo vednost o družbi. Gre seveda za jalovo početje; kot pikro pripomni Mills, se »šibkost doseženih rezultatov […] kosa le še z dovršenostjo metod in vloženo skrbnostjo.« (str. 85).

In verjetno ni nihče večji mojster psihologizma kot sami psihologi – ko obravnavamo nasilje z vidika individualne patologije, sovraštvo kot produkt kognitivnih izkrivljanj, stisko pa kot rezultat genov in osebnih nesreč; ko so naše raziskave brezuspešne, ker smo pozabili na politično, ekonomsko, ideološko, zgodovinsko, strukturno komponento. Seveda je psihologija znanost o človeku, a človeka ne moremo razumeti, če ga obravnavamo izolirano, pa tudi ne, če se omejimo le na ozek krog medosebnih odnosov. Mills se obrača prav na psihologijo, ko piše, da »[ž]ivljenja posameznika ne moremo ustrezno razumeti, ne da bi vzeli v ozir institucije, v katerih se odvija njegova biografija« (str. 190). Šele, ko razumemo družbene strukture in zgodovinske spremembe teh struktur, ki vplivajo na zasebne izkušnje, lahko zares razumemo tudi razloge za vedenje in občutenje posameznikov. A glede na to, da je večina psihologov praktikov in ne raziskovalcev, so tu morda še pomembnejše posledice pomanjkanja sociološke imaginacije za naše delo z ljudmi: v kolikšni meri so lahko naši nasveti in rešitve zares uspešni, če zanemarjamo ali celo dalje zamegljujemo odnos med osebnim in družbenim, ko vztrajamo pri delovanju na ozkem področju posameznika in njegovih najtesnejših odnosov?[2]

Mills je bil sociolog, zato je njegova imaginacija sociološka, toda sam poudarja, da ima v mislih vse družbene vede, od zgodovine do psihologije (str. 49, opomba 2), in v zadnjem poglavju svoje knjige očrta politično nalogo družboslovcev. Ne moremo se namreč preprosto izogniti vrednotnim opredelitvam; vsi naši problemi so politično pozicionirani in utemeljeni v določenih vrednotah, vprašanje je le, ali se tega zavedamo. Ne izbiramo med političnostjo in apolitičnostjo, temveč med tem, ali bomo »moralno avtonomni, […] podrejeni morali drugih ali […] moralno prepuščeni toku.« (str. 207). Politična naloga družboslovcev je tako po Millsovem mnenju pomagati ljudem preseči svoje miljeje, povezati njihove osebne težave s problemi družbene strukture in jim omogočiti vpogled vase (v antičnem, ne freudovskem smislu) ter na ta način prispevati k vzgoji in izobrazbi svobodnih ljudi. Preprosto povedano, naša naloga je razviti sociološko imaginacijo in jo pomagati razvijati drugim.

Tega pa ne moremo početi, če izhajamo iz abstraktnega empirizma – v takem primeru lahko ljudi le usmerjamo k odvisnosti od znanstvenih avtoritet in fragmentiranega znanja, ki ga proizvajajo, kar pa ni najboljša podlaga za osvoboditev, saj neposredno zavira razvoj sociološke imaginacije.

Zato si želim, da bi bila Panika prostor za raziskovanje tem, ki v učnih načrtih nimajo prostora, ki se zdijo manj »psihološke«, a so kljub temu pomembne za razumevanje človeka; prostor za interdisciplinarnost in preseganje meja, za seganje širše. Panika naj odpira prostor za razvijanje sociološke imaginacije in za refleksijo vrednot – tako tistih, ki jih gojimo kot posamezniki, kot tudi tistih, ki zaznamujejo psihološko znanost in prakso.

Priporočeno branje:

Mills, C. W. (2018). Sociološka imaginacija (P. Mesec in B. Cajnko, prev.). Fakulteta za družbene vede. (izvirnik objavljen leta 1959); predvsem prvo, tretje in osmo poglavje

Vir slike: https://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:Piet_Mondriaan,_1921_-_Composition_en_rouge,_jaune,_bleu_et_noir.jpg

---

[1] Mills sicer piše o še eni omejujoči težnji, nasprotni abstraktnemu empirizmu, namreč o »veliki teoriji« oz. »fetišizmu Koncepta« (str. 67), tj. teoretiziranju na ravni, ki teži k taki abstraktnosti in univerzalnosti, da ne zmore pojasniti nobenega družbenega pojava. S to težnjo se na tem mestu ne bom ukvarjala, ker sodobna psihologija velikih teorij ne premore.

[2] Kot dejavnik, ki omejuje pogled psihologov, lahko izpostavim našo omejeno poklicno vlogo: Mills piše o psihoanalitikih, ki se pri svojem delu običajno ukvarjajo s posameznim pacientom, zato vidijo le nekatere težave (str. 189). To tezo lahko razširimo na psihologe v praksi, ki, četudi se včasih ukvarjajo z manjšimi skupinami in ne le s posamezniki, spadajo med ljudi, za katere Mills v enem prejšnjih poglavij pravi, da se »usposabljajo za poklicno nesposobnost dvigniti se nad ‘niz primerov’« (str. 120). To nam seveda razvijanja sociološke imaginacije ne onemogoča, pomeni pa, da se moramo do neke mere upreti ozki vlogi, ki nam je dodeljena.