Fibromialgija – kronična bolezen mnogoterih obrazov

Fibromialgija je zapletena kronična bolezen, ki v povprečju prizadene 2,7 % svetovne populacije in se pri ženskah pojavlja bistveno pogosteje kot pri moških. Zanjo so značilne kronična razširjena bolečina, utrujenost, motnje spanja, kognitivne in različne somatske težave, ki znatno vplivajo na kakovost posameznikovega življenja. Postavitev diagnoze je zaradi odsotnosti specifičnih biomarkerjev in prekrivanja simptomov z drugimi boleznimi zahtevna in dolgotrajna. Na etiologijo bolezni vplivajo različni dejavniki, in sicer nevrobiološki, genetski in psihosocialni. Osrednjo vlogo pri vzdrževanju bolezni pa ima predvsem mehanizem centralne senzibilizacije. Učinkovito obvladovanje bolezni zahteva interdisciplinaren pristop, ki združuje farmakološke in nefarmakološke ukrepe, kot so telesna aktivnost, kognitivno-vedenjska terapija, čuječnost in akupunktura. V Sloveniji podporo bolnikom nudita URI Soča in Društvo za fibromialgijo.

Uvod

Fibromialgija je zapletena kronična bolezen, ki v povprečju prizadene 2,7 % svetovne populacije, pri čemer je razmerje med spoloma izrazito neenakomerno, saj se pri ženskah pojavlja do trikrat pogosteje kot pri moških (Queiroz, 2013). Najpogosteje zbolijo posamezniki v srednjem življenjskem obdobju. Gendelman in sod. (2018) so ugotovili, da je povprečna starost bolnikov  ob postavitvi diagnoze 50,6 let.  Za fibromialgijo je značilna kronična razširjena bolečina (angl. CWP- chronic widespread pain), pogosto pa jo spremljajo tudi  simptomi, kot so npr. utrujenost, motnje spanja, somatske in kognitivne težave oz. t.i. »fibro fog« (Clauw, 2014; Häuser idr., 2017). Ti simptomi skupaj znatno vplivajo na posameznikovo funkcionalnost in kvaliteto življenja (Fernandez-Feijoo idr., 2022).

Kljub visoki prevalenci ostaja fibromialgija pogosto spregledana in napačno diagnosticirana. Clauw (2014) kot glavni razlog za to navaja odsotnost specifičnih biomarkerjev in prekrivanje simptomov fibromialgije z nekaterimi drugimi boleznimi, kot so npr. depresija, sindrom razdražljivega črevesja in različna revmatična obolenja. Posledično bolniki pred postavitvijo pravilne diagnoze nemalokrat obiščejo več različnih specialistov in opravijo številne diagnostične preiskave. Dolgotrajna pot do diagnoze pa ima tudi pomembne psihosocialne posledice. Bolniki namreč pogosto poročajo o občutku nerazumevanja, svoje simptome pa dojemajo kot manj legitimne, kar lahko vodi do stigmatizacije. Metasinteza kvalitativnih študij je pokazala, da dolga pot do postavitve diagnoze utrjuje prepričanje, da so posameznikovi simptomi pretirani ali namišljeni, kar negativno vpliva na samopodobo bolnikov in zmanjšuje zaupanje v zdravstveno osebje (Colombo idr., 2025). Tudi empirične raziskave potrjujejo, da je pot do diagnoze fibromialgije dolgotrajna. Mednarodna raziskava je pokazala, da bolniki doživljajo simptome fibromialgijev v povprečju 6,5 let pred postavitvijo diagnoze, pri čemer je čas od prvega obiska pri zdravniku do diagnoze v povprečju znašal 2,3 let, bolniki pa so obiskali povprečno 3,7 različnih zdravnikov (Choy idr., 2010). Gendelman in sod. (2018) so po opravljeni analizi zdravstvene baze s podatki 3434 bolnikov prav tako ugotovili, da povprečen čas od začetnih simptomov do diagnoze znaša 6,4 leta, pri čemer so bolniki skoraj štiri leta preživeli pri istem osebnem zdravniku brez dokončne diagnoze. Čas do postavitve diagnoze so podaljševali dejavniki, povezani z bolniki, kot so pridružene bolezni (migrene, depresija, anksioznost) ter dejavniki, povezani z zdravniki. Ugotovljeno je bilo, da starejši zdravniki diagnozo postavljajo počasneje kot mlajši, mlajši bolniki pa so bili diagnosticirani skoraj dvakrat hitreje kot starejši, kar avtorji pojasnjujejo z večjim številom pridruženih bolezni pri starejših ter večjo verjetnostjo, da mlajši sami aktivno iščejo razlago svojih simptomov (Gendelman idr., 2018).

Namen članka je celostno predstaviti fibromialgijo z vidika diagnostičnih meril, simptomov, dejavnikov tveganja in vpliva na kakovost življenja ter navesti sodobne farmakološke in nefarmakološke pristope zdravljenja, ki v okviru multidisciplinarne obravnave omogočajo učinkovitejše obvladovanje in lajšanje simptomov bolezni.

Diagnostična merila

Diagnoza fibromialgije temelji na kombinaciji značilnih simptomov ter izključevanju drugih bolezni, saj zaenkrat ni na voljo specifičnih laboratorijskih ali slikovnih biomarkerjev (Clauw, 2014). Prva diagnostična merila Ameriškega kolidža za revmatologijo (ACR) iz leta 1990 so bila zasnovana predvsem na podlagi prisotnosti razširjene bolečine in občutljivosti na pritisk na 11 od 18 vnaprej določenih bolečinskih točk (Wolfe idr., 1990). Čeprav so ta merila prispevala k standardizaciji diagnoze, so se v praksi izkazala za omejena, saj so bila preveč osredotočena na bolečino in niso zajela tudi drugih spremljajočih simptomov fibromialgije, kot sta npr. utrujenost in kognitivne motnje (Clauw, 2014; Wolfe idr., 2010; Wolfe idr., 2016).

Kot izboljšava so bila leta 2010 oblikovana nova ACR merila, ki poleg razširjene bolečine vključujejo tudi oceno spremljajočih simptomov. V ta namen se uporabljata dve lestvici, in sicer Widespread Pain Index (WPI), ki beleži bolečino v 19-ih telesnih predelih, ter Symptom Severity Scale (SSS), ki meri resnost utrujenosti, motenj spanja, kognitivnih težav in drugih telesnih simptomov, kot so npr. glavoboli ali bolečine v trebuhu (Wolfe idr., 2010). Leta 2016 so bila merila dodatno revidirana in poenostavljena: za postavitev diagnoze morajo simptomi trajati vsaj tri mesece, bolečina pa mora biti prisotna v vsaj štirih od petih anatomskih regij. Te regije so: leva zgornja (npr. rama, roka), desna zgornja, leva spodnja (npr. noga, koleno), desna spodnja in aksialna regija (vrat, hrbtenica, prsni koš). Poleg tega mora bolnik doseči določeno kombinacijo vrednosti na lestvicah WPI in SSS (Wolfe idr., 2016).

Leta 2019 so bile predstavljene tudi nove diagnostične smernice v okviru sistema AAPT (ACTTION-APS Pain Taxonomy). Fibromialgijo so opredelili skozi pet dimenzij, in sicer:  osnovni diagnostični kriteriji, običajne značilnosti, pogoste komorbidnosti, nevrobiološke, psihosocialne in funkcionalne posledice ter etiologijo z dejavniki tveganja.  Večdimenzionalni pogled na bolezen tako presega le osredotočanje na bolečino in omogoča bolj celostno razumevanje posameznikovih težav (Arnold idr., 2019). Kljub napredku ostaja postavitev diagnoze zahtevna, saj se simptomi pogosto prekrivajo z drugimi boleznimi (Clauw, 2014).

Simptomi

Mišične bolečine so bile stoletja poimenovane kot revmatizem oziroma mišični revmatizem. Leta 1904 je William Gowers uvedel izraz fibrositis, saj je predvideval, da so bolečine posledica vnetnih procesov v vezivnem tkivu. Kasnejše raziskave domnev o vnetnih spremembah niso potrdile, izraz pa se je posledično izkazal za zavajujočega. Leta 1972 je Smythe prvi natančneje opisal razširjeno bolečino in občutljive točke (angl. tender points), s čimer je postavil temelje sodobnega razumevanja fibromialgije. Leta 1976 je bil uveden izraz fibromialgija, ki nevtralno označuje bolečinsko stanje v mišično-vezivnem tkivu brez predpostavke o vnetju (Inanici in Yunus, 2004).

Osrednji simptom fibromialgije je kronična razširjena bolečina (CWP), ki je prav tako najpogostejši razlog, zaradi katerega bolniki poiščejo medicinsko pomoč. Bolečina je difuzna in prisotna v večih anatomskih regijah. Lahko se seli po telesu ali pa spreminja intenzivnost skozi dan. Bolniki jo opisujejo kot pekočo, topo, zbadajočo, nekateri imajo tudi občutek mišične utrujenosti, pogosto pa se pojavlja v kombinaciji s povečano občutljivostjo na pritisk (Clauw, 2014; Wolfe idr., 1990, 2010). Za razliko od nociceptivne bolečine, ki je posledica dejanske poškodbe tkiv, gre pri fibromialgiji predvsem za motnjo v procesiranju bolečine v osrednjem živčnem sistemu. Proces centralne senzibilizacije povzroča prekomerno odzivanje na bolečinske in nebolečinske dražljaje (Clauw, 2014). To vodi do hiperalgezije (pretirana občutljivost na bolečino) in alodinije (bolečinski odziv na običajno neboleč dražljaj; Harris in Clauw, 2006). Dolgotrajna bolečina vpliva na funkcionalnost bolnikov, saj zmanjšuje telesno zmogljivost in kakovost življenja (Wolfe idr., 2016).

Utrujenost in motnje spanja sodijo med najpogostejše pridružene simptome fibromialgije. Bolniki se pogosto soočajo z izčrpanostjo, ki se pojavlja neodvisno od telesne aktivnosti. Njihov spanec je  neosvežujoč, s pogostimi nočnimi prebujanji in težavami z uspavanjem (Clauw, 2014). Raziskava Moldofskyja in sod. (1975) je pokazala, da je za bolnike s fibrositisom (kasneje fibromialgija) značilen pojav alfa-deltaspanja. Gre za pojav alfa valov, značilnih za stanje budnosti, v sicer globokem NREM spanju, kjer se pri zdravih posameznikih pojavljajo le delta valovi. Ugotovili so tudi, da lahko eksperimentalna deprivacija globokega NREM spanja pri zdravih začasno povzroči mišično-skeletne bolečine in motnje razpoloženja, primerljive s tistimi pri bolnikih s fibromialgijo. Ti izsledki so podprli hipotezo, da spremenjena arhitektura spanja prispeva k razvoju simptomov fibromialgije (Inanici in Yunus, 2004; Moldofsky idr., 1975). Kasnejše raziskave potrjujejo, da je kakovost spanja ključni napovednik kakovosti življenja: slabši spanec povečuje bolečinsko občutljivost in utrujenost ter slabša telesno in psihosocialno funkcioniranje. To v nadaljnje vodi k zmanjšani učinkovitosti pri delu in omejitvam v vsakodnevnem življenju (Fernandez-Feijoo idr., 2022).

Tudi diskognicija oz. t.i. »fibro fog« je vse bolj prepoznana kot ena osrednjih značilnosti fibromialgije. Zajema težave s koncentracijo, pozabljivostjo ter počasnim ali neorganiziranim mišljenjem, pogosto pa prizadane tudi delovni spomin in izvršilne funkcije. Za presejanje se uporabljajo samoocenjevalni vprašalniki, vendar je za natančnejšo oceno prizadetosti nemalokrat potrebna celovita nevropsihološka diagnostika (Arnold idr., 2019). Funkcionalne MRI študije (npr. Glass idr., 2011), so pokazale, da imajo bolniki s fibromialgijo nižjo aktivacijo v možganskih mrežah, odgovornih za inhibicijo in pozornost. Mreže za procesiranje bolečine se namreč deloma prekrivajo z mrežami za kognitivno obdelavo, zato lahko povečana obremenitev z bolečinskimi dražljaji zmanjša kognitivno funkcioniranje,  kar vodi do nastanka prej omenjenih težav (Arnold idr., 2019). Posledice kognitivnih motenj so za bolnike zelo obremenjujoče, saj prav tako zmanjšujejo delovno učinkovitost ter otežujejo vsakodnevno življenje, s čimer stopnjujejo psihosocialno stisko posameznika (Clauw, 2014; Fernandez-Feijoo idr., 2022).

Za fibromialgijo so značilni številni spremljajoči somatski simptomi, njihova raznolikost pa potrjuje,  da gre za bolezen, ki prizadane več sistemov. Pri bolnikih so pogoste senzorične težave, kot so zamegljen vid, suhe oči, šumenje v ušesih ali delna izguba sluha. Prisotne so tudi spremembe v ustni votlini (razjede, suha usta, izguba ali sprememba okusa) ter povečana občutljivost na svetlobo, hrup in vonj (Wolfe idr., 2010). Pomemben del simptomatike predstavljajo gastrointestinalne motnje, vključno s slabostjo, zgago, bolečinami v zgornjem in spodnjem delu trebuha, lahko se pojavita tudi driska in zaprtje (Wolfe idr., 2016). Pogoste so tudi dermatološke težave, kot so srbenje, izpuščaji, urtikarija, preobčutljivost na sonce ter spremembe barve kože na mrazu. Te težave nakazujejo na disregulacijo avtonomnega živčnega sistema (Wolfe idr., 2010; Wolfe idr., 2016).

Fibromialgija prav tako prinaša velike psihosocialne obremenitve. Bolniki pogosto doživljajo anksioznost, depresijo in občutke osamljenosti. V raziskavi A. Montoya Navarro in sod. (2024) je kar 75 % bolnikov poročalo o zmernih do hudih občutkih trpljenja, 75 % je imelo klinično pomembne simptome anksioznosti, 62,9 % bolnikov se je soočalo z osamljenostjo, 25,8 % bolnikov pa je imelo klinično pomembno izražene simptome depresije. Poleg tega se bolniki pogosto srečujejo s stigmatizacijo, ki izhaja iz nerazumevanja in dvomov o resničnosti njihovih simptomov. Ti predsodki zmanjšujejo kakovost bolnikovega življenja in pripravljenost na iskanje pomoči (Colombo idr., 2025).

Etiologija fibromialgije: biološki, genetski in psihosocialni dejavniki

Etiologija fibromialgije je kompleksna in vključuje številne dejavnike, zato je za njeno razumevanje najprimerneje uporabiti biopsihosocialni model (Turk in Adams, 2016). Osrednji biološki mehanizem predstavlja centralna senzibilizacija, pri kateri pride do povečanega odzivanja osrednjega živčnega sistema na dražljaje, in sicer tako bolečinske kot nebolečinske (Clauw, 2014). Pri teh spremembah imajo pomembno vlogo različni nevrotransmiterji. Študije (Wood idr., 2007a; Wood idr., 2007b) potrjujejo vlogo dopamina pri modulaciji bolečine, saj so pri bolnikih s fibromialgijo ugotovili, da prihaja do zmanjšane presinaptične dopaminske aktivnosti v talamusu, hipokampusu in anteriornem cingulatnem korteksu ter odsotnosti povezave med sproščanjem dopamina in subjektivno bolečinsko zaznavo. Ugotovljene so bile tudi spremembe v serotoninskem sistemu, kar se povezuje s psihiatričnimi simptomi, ki bolezen pogosto spremljajo (Filipovic idr., 2025). Neravnovesje GABA, glavnega inhibitornega nevrotransmiterja v možganih, prav tako moti uravnavanje bolečine, spanja in kognitivnih funkcij, kar se odraža v nekaterih simptomih fibromialgije (Favretti idr., 2023; Filipović idr., 2025). Pri bolnikih so izmerili tudi znatno povišane koncentracije substance P v cerebrospinalni tekočini, in sicer tudi do trikrat višje kot pri zdravih posameznikih (Evengård idr., 1998). Substanca P sodeluje pri prenosu bolečinskih signalov in senzibilizaciji hrbtenjačnih nevronov, kar dodatno okrepi občutljivost na bolečino (Filipovic idr., 2025). Raziskava Valdésa in sodelavcev (2010) je pokazala tudi, da imajo bolniki s fibromialgijo povišane ravni glutamata v desni amigdali, kar nakazuje na moteno procesiranje bolečine in čustev.

Raziskave kažejo, da ima fibromialgija tudi genetsko ozadje. Meta-analiza Leeja in sodelavcev, (2012) je pokazala, da določene spremembe v genu za serotoninski receptor (5-HT2A 102T/C) povečajo tveganje za razvoj bolezni. Prav tako rezultati družinskih študij kažejo, da imajo sorojenci bolnikov približno 14-krat večjo verjetnost, da zbolijo za fibromialgijo, kar potrjuje pomemben vpliv genetskih dejavnikov na njen nastanek (Arnold idr., 2013).

Poleg bioloških in genetskih imajo pri fibromialgiji pomembno vlogo tudi psihosocialni dejavniki. Med psihološkimi izstopata depresija in anksioznost, ki sta pogosti pridruženi psihiatrični bolezni in sta povezani z večjo intenzivnostjo bolečine ter slabšo kakovostjo življenja (Gardoki-Souto idr., 2022). Raziskava D. Mellace in sod. (2024) je pokazala, da sta katastrofiziranje bolečine in samoučinkovitost pri njenem obvladovanju pomembna napovednika vsakodnevnega funkcioniranja ter telesnega in duševnega zdravja bolnikov s fibromialgijo, pri čemer imata celo večji vpliv na bolnikovo življenje kot sama jakost bolečine. Stresni dogodki kot npr. zgodnje travmatične izkušnje, okužbe, telesne poškodbe, nesreče in različni psihosocialni pritiski prav tako predstavljajo pomemben dejavnik pri razvoju fibromialgije (Arnold idr., 2019; Zarzour in Bou Khalil, 2022). Raziskave kažejo, da so bolniki s fibromialgijo tem dogodkom pogosteje izpostavljeni, hkrati pa je pri njih ugotovljena tudi visoka prevalenca posttravmatske stresne motnje (PTSM; Zarzour in Bou Khalil, 2022). Gardoki-Souto in sod. (2022) so v svojo raziskavo vključili 88 bolnic s fibromialgijo. Ugotovili so, da jih kar 71,5 % izpolnjuje kriterije za diagnozo PTSM. Prisotnost PTSM je povezana z razširjeno bolečino, hujšimi somatskimi in psihološkimi simptomi ter večjo invalidnostjo. Travmatične izkušnje pa med drugim prispevajo tudi k razvoju centralne senzibilizacije, ki velja za osrednji mehanizem fibromialgije in je pogosto posledica dolgotrajno spremenjenega telesnega odziva na stres  (Zarzour in Bou Khalil, 2022).

Campos in sod. (2024) prav tako poudarjajo vpliv socialne podpore na potek bolezni, in sicer  rezultati raziskave kažejo, da bolniki s fibromialgijo pogosto zaznavajo nizko socialno podporo, saj nepredvidljivi in intenzivni simptomi otežujejo načrtovanje vsakodnevnih aktivnosti in vplivajo tudi na družabno življenje. Ker so simptomi navzven nevidni lahko pri posameznikovi okolici vzbudijo dvom o resničnosti bolezni, kar vodi do stigmatizacije. Po drugi strani pa dobra socialna podpora prispeva k boljšemu duševnemu zdravju in je povezana  z zmanjšanjem telesnih bolečin, zaradi česar predstavlja pomemben zaščitni dejavnik za izboljšanje kakovosti življenja bolnikov s fibromialgijo (Campos idr., 2024).

Poleg zgoraj omenjenih dejavnikov so pri fibromialgiji pomembni tudi kulturni dejavniki, ki vplivajo na nastanek, potek in načine spoprijemanja z boleznijo (Arnold idr., 2019). E. Rodes (2022) navaja, da kulturno ozadje vpliva na doživljanje simptomov, načine spoprijemanja ter dostop do zdravljenja, zato je pomembno razvijati kulturno prilagojene oblike obravnave, ki zmanjšujejo stigmo in izboljšujejo kakovost življenja bolnikov. Npr. kolektivistične vrednote v družbi lahko krepijo zdravstveno odpornost, saj tesne vezi z družino in skupnostjo delujejo kot pomemben vir socialne podpore ter lajšajo spoprijemanje z boleznijo. Po drugi strani pa lahko bolniki s fibromialgijo v teh družbenih okoljih zaradi izogibanja konfliktom in želje po ohranjanju harmonije zanemarjajo lastne potrebe ter prikrivajo bolečine, kar negativno vpliva na potek bolezni in učinkovitost obravnave (Rodes, 2022).

Lajšanje simptomov

Fibromialgija je kronična bolezen, ki zahteva interdisciplinarno obravnavo s kombinacijo farmakoloških in nefarmakoloških pristopov, pri čemer je ključna aktivna vključenost bolnika v proces zdravljenja (Clauw, 2010, 2014). Pomemben del obravnave predstavljajo izobraževanje o naravi bolezni, obvladovanje stresa, higiena spanja ter redna in ustrezna telesna aktivnost. Pri tem poleg bolnika sodelujejo tudi zdravniki, fizioterapevti, psihologi in drugi strokovnjaki (Clauw, 2014).

Farmakološko zdravljenje je usmerjeno predvsem v zmanjševanje aktivnosti ekscitatornih nevrotransmiterjev ter spodbujanje inhibitornih mehanizmov, s čimer se lajša simptome bolezni. V ta namen se najpogosteje uporabljajo  triciklični antidepresivi (npr. amitriptilin), gabapentinoidi (pregabalin, gabapentin), serotoninsko-noradrenalinski zaviralci (duloksetin, milnacipran) ter gama-hidroksibutirat (Clauw, 2010; Di Franco idr., 2010). Učinkovitost teh zdravil je sicer zmerna, a primerljiva z zdravili za druga kronična bolečinska stanja. Za optimalne učinke se pogosto uporablja kombinacija različnih učinkovin. Nesteroidna protivnetna zdravila, opioidi in kortikosteroidi pa so se izkazali kot neučinkoviti pri zdravljenju fibromialgije (Clauw, 2010, 2014).

Nefarmakološke oblike zdravljenja fibromialgije vključujejo širok nabor intervencij, ki dopolnjujejo farmakološko terapijo in so pogosto del celostnega pristopa. Devigili in sod. (2025) izpostavljajo pomen telesne aktivnosti, predvsem aerobne vadbe in vaj za moč ter kognitivno-vedenjsko terapijo (KVT) kot druge izbire. Bennett in Nelson (2006) sta dodatno pokazala, da KVT, bodisi individualna bodisi skupinska, prispeva k izboljšanju samoučinkovitosti, strategij spoprijemanja in obvladovanja bolečine ter splošnega fizičnega počutja, čeprav se kot samostojna metoda ni izkazala za izrazito bolj učinkovito od ustrezno zasnovanih programov telesne vadbe ali izobraževanja.

Adler-Neal in Zeidan (2017) poudarjata pomen meditacije, ki temelji na čuječnosti. Njune ugotovitve kažejo, da lahko vadba čuječnosti vodi do zmanjšanja bolečine in stresa, pomaga pa tudi pri depresiji in anksioznosti, s čimer izboljšuje kakovost življenja bolnikov s fibromialgijo. Za posebej učinkovite so se izkazale intervencije, ki temeljijo na načelih sprejemanja, navezanosti  in socialne vključenosti, saj vodijo do zmanjšanja psiholoških in telesnih simptomov bolezni. Učinek čuječnosti se v kombinaciji z drugimi nefarmakološkimi pristopi kot so npr. telesna vadba, KVT, joga in druge tehnike sproščanja, še okrepi.

Pomembno dopolnilo predstavlja tudi akupunktura, ki se je izkazala za učinkovito pri lajšanju bolečine in izboljšanju kakovosti življenja pri bolnikih s fibromialgijo. Njeni pozitivni učinki so bili tako kratkoročni kot tudi dolgoročni, prav tako je bila akupunktura učinkovitejša od konvencionalnih zdravil. Poleg tega udeleženci niso poročali o resnih neželenih učinkih, kar potrjuje, da gre za varno metodo (Zhang idr., 2019).

Zaključek

Fibromialgija je kronična bolezen, ki presega zgolj okvir bolečine. Lajšanje simptomov zato zahteva celosten in interdisciplinaren pristop. Zaradi odsotnosti specifičnih biomarkerjev in pogostega prekrivanja simptomov z drugimi boleznimi pot do diagnoze pogosto traja več let, bolniki pa obiščejo številne specialiste v upanju, da bodo dobili razlago za svoje težave. To povečuje trpljenje bolnikov in prispeva k njihovi stigmatizaciji. Čakalne dobe v javnem zdravstvu so pogosto dolge, kar bolnike še dodatno obremeni. Fibromialgija tako predstavlja velik javnozdravstveni izziv, ki zaradi svojih psiholoških, socialnih in ekonomskih razsežnosti presega zgolj področje medicine.

Čeprav bolezni zaenkrat ni mogoče odpraviti, se je v klinični praksi za učinkovit pristop izkazalo individualno prilagojeno zdravljenje, ki združuje farmakološke in nefarmakološke ukrepe ter omogoča znatno izboljšanje simptomov in funkcionalnosti. Pri tem je nujno upoštevati biopsihosocialni model in v procesu obravnave naslavljati tudi psihološke in  socialne dejavnike. V Sloveniji se lahko bolniki po pomoč obrnejo na URI Soča, kjer deluje rehabilitacijski program za zdravljenje kronične nerakave bolečine, vendar čakalne dobe na prvo obravnavo trenutno znašajo skoraj tri leta (URI Soča, 2025). Že več let pa pomembno podporo bolnikom zagotavlja tudi Društvo za fibromialgijo, ki nudi strokovno svetovanje, ozavešča javnost ter organizira skupine za samopomoč, s čimer prispeva k zmanjševanju stigme in izboljšanju kakovosti življenja (Društvo za fibromialgijo, b.d.).

V prihodnje bo bistvenega pomena nadaljevati raziskave učinkovitosti novih terapevtskih pristopov ter graditi dostopno, sočutno in multidisciplinarno mrežo obravnave. Pomembno je tudi vlagati v primarno preventivo, kjer bi ljudi opolnomočili za učinkovitejše spoprijemanje s stresom in jih učili uporabe tehnik samopomoči, ki dokazano pomagajo tudi pri depresiji in anksioznosti – pogostih spremljevalkah fibromialgije. Le s takšnim pristopom bo mogoče zmanjšati breme bolezni ter bolnikom povrniti kakovost življenja in občutek dostojanstva.

Viri in literatura

Adler-Neal, A. L. in Zeidan, F. (2017). Mindfulness meditation for fibromyalgia: Mechanistic and clinical considerations. Current Rheumatology Reports, 19(9), 59. https://doi.org/10.1007/s11926-017-0686-0

Arnold, L. M., Bennett, R. M., Crofford, L. J., Dean, L. E., Clauw, D. J., Goldenberg, D. L., Fitzcharles, M.-A., Paiva, E. S., Staud, R., Sarzi-Puttini, P., Buskila, D., Häuser, W. in Wang, Z. (2019). AAPT diagnostic criteria for fibromyalgia. The Journal of Pain, 20(6), 611–628. https://doi.org/10.1016/j.jpain.2018.10.008

Arnold, L. M., Fan, J., Russell, I. J., Yunus, M. B., Khan, M. A., Kushner, I., Olson, J. M. in Iyengar, S. K. (2013). The fibromyalgia family study: A genome-wide linkage scan study. Arthritis & Rheumatism, 65(4), 1122–1128. https://doi.org/10.1002/art.37842

Bennett, R. M. in Nelson, D. (2006). Cognitive behavioral therapy for fibromyalgia. Nature    Clinical Practice Rheumatology, 2(8), 416–424. https://doi.org/10.1038/ncprheum0245

Campos, R. P., Vázquez, I. in Vilhena, E. (2024). Psychological factors and health-related quality of life in fibromyalgia patients. Health Psychology Report, 12(4), 352–367. https://doi.org/10.5114/hpr/187335

Choy, E., Perrot, S., Leon, T., Kaplan, J., Petersel, D., Ginovker, A. in Kramer, E. (2010). A patient survey of the impact of fibromyalgia and the journey to diagnosis. BMC Health Services Research, 10, 102. https://doi.org/10.1186/1472-6963-10-102

Clauw, D. J. (2010). Pain management: Fibromyalgia drugs are “as good as it gets” in chronic pain. Nature Reviews Rheumatology, 6(8), 439–440. https://doi.org/10.1038/nrrheum.2010.120

Clauw, D. J. (2014). Fibromyalgia: A clinical review. JAMA, 311(15), 1547–1555. https://doi.org/10.1001/jama.2014.3266

Colombo, B., Zanella, E., Galazzi, A. in Arcadi, P. (2025). The experience of stigma in people affected by fibromyalgia: A metasynthesis. Journal of Advanced Nursing. https://doi.org/10.1111/jan.16773

Devigili, G., Di Stefano, G., Donadio, V., Frattale, I., Grazzi, L., Mantovani, E., Nolano, M., Provitera, V., Quitadamo, S. G., Tamburin, S., Truini, A., Valeriani, M., Furia, A., Vecchio, E., Fischetti, F., Greco, G., Telesca, A. in de Tommaso, M. (2025). Therapeutic approach to fibromyalgia: A consensus statement on pharmacological and non-pharmacological treatment from the Neuropathic Pain Special Interest Group of the Italian Neurological Society. Neurological Sciences, 46(5), 2263–2288. https://doi.org/10.1007/s10072-025-08048-3

Di Franco, M., Iannuccelli, C., Atzeni, F., Cazzola, M., Salaffi, F., Valesini, G. in Sarzi-Puttini, P. (2010). Pharmacological treatment of fibromyalgia. Clinical and Experimental Rheumatology, 28(6 Suppl 63), 110–116. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/21176430

Društvo za fibromialgijo. (b. d.). https://drustvo-fm.si/

Evengård, B., Nilsson, C. G., Lindh, G., Lindquist, L., Eneroth, P., Fredrikson, S., Terenius, L. in Henriksson, K. G. (1998). Chronic fatigue syndrome differs from fibromyalgia: No evidence for elevated substance P levels in cerebrospinal fluid of patients with chronic fatigue syndrome. Pain, 78(2), 153–155. https://doi.org/10.1016/S0304-3959(98)00134-1

Favretti, M., Iannuccelli, C. in Di Franco, M. (2023). Pain biomarkers in fibromyalgia syndrome: Current understanding and future directions. International Journal of Molecular Sciences, 24(13), 10443. https://doi.org/10.3390/ijms241310443

Fernandez-Feijoo, F., Samartin-Veiga, N. in Carrillo-de-la-Peña, M. T. (2022). Quality of life in patients with fibromyalgia: Contributions of disease symptoms, lifestyle and multi-medication. Frontiers in Psychology, 13, 924405. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2022.924405

Filipovic, T., Filipović, A., Nikolic, D., Gimigliano, F., Stevanov, J., Hrkovic, M. in Bosanac, I. (2025). Fibromyalgia: Understanding, diagnosis and modern approaches to treatment. Journal of Clinical Medicine, 14(3), 955. https://doi.org/10.3390/jcm14030955

Gardoki-Souto, I., Redolar-Ripoll, D., Fontana, M., Hogg, B., Castro, M. J., Blanch, J. M., Ojeda, F., Solanes, A., Radua, J., Valiente-Gómez, A., Cirici, R., Pérez, V., Amann, B. L. in Moreno-Alcázar, A. (2022). Prevalence and characterization of psychological trauma in patients with fibromyalgia: A cross-sectional study. Pain Research and Management, 2022, 2114451. https://doi.org/10.1155/2022/2114451

Gendelman, O., Amital, H., Bar-On, Y., Ben-Ami Shor, D., Amital, D., Tiosano, S., Shalev, V., Chodick, G. in Weitzman, D. (2018). Time to diagnosis of fibromyalgia and factors associated with delayed diagnosis in primary care. Best Practice & Research: Clinical Rheumatology, 32(4), 489–499. https://doi.org/10.1016/j.berh.2019.01.019

Glass, J. M., Williams, D. A., Fernandez-Sanchez, M. L., Kairys, A., Barjola, P., Heitzeg, M. M., Clauw, D. J. in Schmidt-Wilcke, T. (2011). Executive function in chronic pain patients and healthy controls: Different cortical activation during response inhibition in fibromyalgia. The Journal of Pain, 12(12), 1219–1229. https://doi.org/10.1016/j.jpain.2011.06.007

Harris, R. E. in Clauw, D. J. (2006). How do we know that the pain in fibromyalgia is “real”? Current Pain and Headache Reports, 10(6), 403–407. https://doi.org/10.1007/s11916-006-0069-0

Häuser, W., Perrot, S., Sommer, C., Shir, Y., Fitzcharles, M.-A. in European League Against Rheumatism (EULAR). (2017). EULAR revised recommendations for the management of fibromyalgia. Annals of the Rheumatic Diseases, 76(2), 318–328. https://doi.org/10.1136/annrheumdis-2016-209724

Inanici, F. in Yunus, M. B. (2004). History of fibromyalgia: Past to present. Current Pain and Headache Reports, 8(5), 369–378. https://doi.org/10.1007/s11916-996-0010-6

Lee, Y. H., Choi, S. J., Ji, J. D. in Song, G. G. (2012). Candidate gene studies of fibromyalgia: A systematic review and meta-analysis. Rheumatology International, 32(2), 417–426. https://doi.org/10.1007/s00296-010-1678-9

Mellace, D., Aiello, E. N., Del Prete-Ferrucci, G., De Sandi, A., Marfoli, A., Ruggiero, F., Mameli, F., Prandin, R., Curti, B., De Luca, G., Chieffo, D., Poletti, B., Pravettoni, G., Priori, A., Barbieri, S. in Ferrucci, R. (2024). Beyond pain: The influence of psychological factors on functional status in fibromyalgia. Clinical and Experimental Rheumatology, 42(6), 1224–1229. https://doi.org/10.55563/clinexprheumatol/9qrqel

Moldofsky, H., Scarisbrick, P., England, R. in Smythe, H. (1975). Musculoskeletal symptoms and non-REM sleep disturbance in patients with “fibrositis syndrome” and healthy subjects. Psychosomatic Medicine, 37(4), 341–351. https://doi.org/10.1097/00006842-197507000-00008

Montoya Navarro, A., Sánchez Salazar, C. A., Krikorian, A., Campuzano Cortina, C. in López Marin, M. (2024). Suffering in patients with fibromyalgia and its relationship with impact on quality of life, loneliness, emotional state, and vital stress. Revista Colombiana de Reumatología (English Edition), 31(2), 193–204. https://doi.org/10.1016/j.rcreue.202F3.03.006

Queiroz, L. P. (2013). Worldwide epidemiology of fibromyalgia. Current Pain and Headache Reports, 17(8), 356. https://doi.org/10.1007/s11916-013-0356-5

Rodes, E. (2022). Psychosocial factors in fibromyalgia: A phenomenological understanding of the experiences of Latinas [Doktorska disertacija, Pepperdine University, Graduate School of Education and Psychology]. Pepperdine Digital Commons. https://digitalcommons.pepperdine.edu/etd/1244

Turk, D. C. in Adams, L. M. (2016). Using a biopsychosocial perspective in the treatment of fibromyalgia patients. Pain Management, 6(4), 357–369. https://doi.org/10.2217/pmt-2016-0003

URI Soča. (2025). Čakalne dobe na dan 31.08.2025. https://www.uri-soca.si/f/docs/Cakalne_dobe/Cakalne-dobe-na-dan-31.08.2025.pdf

Valdés, M., Collado, A., Bargalló, N., Vázquez, M., Rami, L., Gómez, E. in Salamero, M. (2010). Increased glutamate/glutamine compounds in the brains of patients with fibromyalgia: A magnetic resonance spectroscopy study. Arthritis & Rheumatism, 62(6), 1829–1836. https://doi.org/10.1002/art.27430

  Wolfe, F., Clauw, D. J., Fitzcharles, M.-A., Goldenberg, D. L., Häuser, W., Katz, R. S., Mease, P., Russell, A. S., Russell, I. J., Walitt, B. in Winfield, J. B. (2016). 2016 Revisions to the 2010/2011 fibromyalgia diagnostic criteria. Seminars in Arthritis and Rheumatism, 46(3), 319–329. https://doi.org/10.1016/j.semarthrit.2016.08.012

 Wolfe, F., Clauw, D. J., Fitzcharles, M.-A., Goldenberg, D. L., Katz, R. S., Mease, P., Russell, A. S., Russell, I. J., Winfield, J. B. in Yunus, M. B. (2010). The American College of Rheumatology preliminary diagnostic criteria for fibromyalgia and measurement of symptom severity. Arthritis Care & Research, 62(5), 600–610. https://doi.org/10.1002/acr.20140

Wolfe, F., Smythe, H. A., Yunus, M. B., Bennett, R. M., Bombardier, C., Goldenberg, D. L., … in Sheon, R. P. (1990). The American College of Rheumatology 1990 Criteria for the Classification of Fibromyalgia. Arthritis & Rheumatism, 33(2), 160–172. https://doi.org/10.1002/art.1780330203

Wood, P. B., Patterson, J. C. II, Sunderland, J. J., Tainter, K. H., Glabus, M. F. in Lilien, D. L. (2007a). Reduced presynaptic dopamine activity in fibromyalgia syndrome demonstrated with positron emission tomography: A pilot study. The Journal of Pain, 8(1), 51–58. https://doi.org/10.1016/j.jpain.2006.05.014

Wood, P. B., Schweinhardt, P., Jaeger, E., Dagher, A., Hakyemez, H., Rabiner, E. A., Bushnell, M. C. in Chizh, B. A. (2007b). Fibromyalgia patients show an abnormal dopamine response to pain. European Journal of Neuroscience, 25(12), 3576–3582. https://doi.org/10.1111/j.1460-9568.2007.05623.x

Zarzour, M. in Bou Khalil, R. (2022). Traumatic life events and its impact on fibromyalgia symptoms through serotonin activity on pain perception and personality traits. L’Encéphale, 48(6), 725–728. https://doi.org/10.1016/j.encep.2021.09.005

Zhang, X.-C., Chen, H., Xu, W.-T., Song, Y.-Y., Gu, Y.-H. in Ni, G.-X. (2019). Acupuncture therapy for fibromyalgia: A systematic review and meta-analysis of randomized controlled trials. Journal of Pain Research, 12, 527–542. https://doi.org/10.2147/JPR.S186227