Aseksualnost se v sodobnih raziskavah vse pogosteje obravnava kot samostojna spolna identiteta, ki presega klasično razumevanje aseksualnosti kot odsotnosti spolne privlačnosti. Čeprav je bila prvič posredno že v Kinseyjevem poročilu leta 1948, je desetletja ostala prezrta tako v raziskavah kot v javnosti. Leta 2001 je z ustanovitvijo Asexuality Visibility and Education Network (AVEN) prišlo do pomembnega premika v prepoznavanju aseksualnosti. aseksualnost uveljavila kot legitimno identiteto in oblikovala raziskovalni okvir, osredotočen na tri dimenzije: odsotnost privlačnosti, samoprepoznanje in vedenjske prakse. V prispevku obravnavam (?) razvoj pojmovanja aseksualnosti od zgodnjih poskusov medicinske klasifikacije do sodobnih pristopov, kjer se vse bolj prepoznava heterogenost ace spektra (npr. demiseksualnost, siva aseksualnost). Poseben poudarek namenim vprašanju patologizacije, od uvrščanja pod hipoaktivno spolno željo v DSM-IV do preobrata z DSM-5, kjer je aseksualnost jasno izključena iz diagnostičnih kategorij, če ne povzroča stiske. Poleg klinične razsežnosti razprava vključuje tudi družbeni kontekst, kjer aseksualni posamezniki pogosto doživljajo stigmo, stereotipe in ambivalenten položaj v LGBTQ+ skupnosti. 

Uvod

V znanstvenem in splošnem diskurzu je spolna usmerjenost vedno pogostejša tema, ki izgublja tabuiziranost. Ob tem pa paradoksalno ostaja izvzeta aseksualnost, ki je v krogih medicine, psihologije in sociologije, pa tudi queer teorije, presenetljivo premalo raziskana in pogosto spregledana. Aseksualni posamezniki ne doživljajo spolne privlačnosti do drugih ljudi, kar pa ne pomeni, da nimajo romantičnih občutkov ali želje po intimnosti. V prispevku bom zato skušala orisati  zgodovino preučevanja aseksualnosti, od prvih znanstvenih poskusov klasifikacije do sodobnih raziskav in družbenih implikacij, nato pa se bom osredotočila na to, kako lahko razumevanje aseksualnosti kot fluidne in subjektivne identitete prispeva k bolj inkluzivnemu pogledu na raznolikost spolnih izkušenj. Prispevek hkrati odpira tudi vprašanja o tem, kako družba razume spolnost, privlačnost in intimnost. 

Opredelitev in razvoj raziskovanja aseksualnosti

Aseksualnost je najpogosteje definirana kot odsotnost spolne privlačnosti (Bogaert, 2015). Čeprav je širši javnosti postala znana šele v sodobnem času, se njene prve omembe v raziskovalnih okvirjih pojavljajo že od sredine 20. stoletja. Med prve omembe obstoja tovrstne kategorizacije sodi Kinseyjevo poročilo¹ iz leta 1948, v katerem je Alfred Kinsey razvrstil posameznike brez izraženega spolnega odziva v t. i. »Kategorijo X« (de Oliveira et al., 2021). Čeprav je bila ta klasifikacija predvsem stranski rezultat raziskav hetero- in homoseksualnosti, predstavlja eno izmed prvih prepoznanih indikacij obstoja skupine zunaj dominantnih spolnih klasifikacij.

V desetletjih po Kinseyjevem poročilu je bila aseksualnost obravnavana zgolj fragmentarno in tako ostala na obrobju znanstvenega interesa. Preobrat se je zgodil šele leta 2001, ko je David Yay ustanovil društvo za ozaveščanje o aseksualnosti Asexuality Visibility and Education Network (AVEN), danes največjo spletno skupnost aseksualnih ljudi. Mreža je aseksualnost predstavila kot samostojno spolno identiteto in oblikovala okvir, ki jo je definiral skozi tri dimenzije: odsotnost spolne privlačnosti, samoprepoznavo in vedenjske prakse (na primer izogibanje spolnosti). S tem je AVEN odprl prostor za njen vstop v znanstveni in javni diskurz in  omogočil, da se aseksualnost začne obravnavati kot legitimna spolna identiteta in ne več kot odstopanje od norme (Van Houdenhove idr., 2014).

V sodobnejših raziskavah aseksualnost ni več vrednotena več enotna, homogena kategorija, ampak kot spekter identitet, ki se razlikujejo glede na intenzivnost in pogoje doživljanja privlačnosti. Tako so se znotraj t.i. »ace spektra« (tudi asexual spectrum ali aspec, nanaša se na raznolik razpon identitet, ki se gibljejo med popolno aseksualnostjo in spolno privlačnostjo, kot jo večina ljudi običajno doživlja) oblikovale nove oznake. To so (med popolno aseksualnostjo in seksualnostjo) demiseksualnost, pri kateri oseba doživlja spolno privlačnost šele, ko z nekom vzpostavi močno čustveno vez, siva aseksualnost (grey-A), kjer posamezniki spolno privlačnost občutijo le redko ali v zelo omejenem obsegu, ter demiseksualnost, pri kateri se privlačnost pojavi šele ob močni čustveni povezanosti (Brotto in Yule, 2017). Novo razumevanje aseksualnosti presega statičnost prejšnjih definicij in poudarja njeno fluidnost in raznolikost. 

Prav v tem kontekstu postajajo pomembni tudi glasovi znotraj skupnosti in kvalitativne raziskave. Scherrer (2008) opozarja, da univerzalne definicije pogosto ne zajamejo fenomeloške kompleksnosti osebnih izkušenj aseksualnih oseb, ki svojo identiteto pogosto interpretirajo subjektivno, v povezavi z lastnimi življenjskimi okoliščinami, odnosi in osebnimi pomeni, ki pa se pogosto razlikujejo od togih znanstvenih in medicinskih klasifikacij. Winer (2024) k temu dodaja, da fluidnost teh identitet na poseben način izziva predstavo o spolni privlačnosti kot univerzalni značilnosti človeka, kar odpira prostor za širše sociološko in psihološko dojemanje spolnosti in intimnosti. To pomeni, da aseksualnost ne izziva le normativnih predstav o spolnosti, temveč tudi psihološke teorije, ki pogosto predpostavljajo, da je spolna privlačnost nujen element človeškega razvoja. Razumevanje aseksualnosti kot raznolike identitete tako odpira prostor za širše refleksije o tem, kaj pomeni intimnost, partnerski odnos in spolna identiteta. Sodobno razumevanje aseksualnosti tako presega definicijo kot odsotnost želje in predstavlja kompleksno identitetno kategorijo, ki vključuje psihološke, družbene in kulturne dimenzije ter s tem doprinaša k razširjanju pojmovanja človeške spolnosti v smeri večje raznolikosti in fluidnosti.

Med patologijo in identiteto

Nestrinjanja glede definicije aseksualnosti kot samostojne spolne usmerjenosti ali kot simptoma motnje predstavljajo osrednjo dilemo med raziskovalci na področju aseksualnosti, predvsem znotraj klinične psihologije in seksologije. Aseksualnost so v starejših diagnostični priročnikih, zlasti DSM-IV, uvrščali pod diagnozo hipoaktivne spolne želje (ang. HSDD; Hypoactive Sexual Desire Disorder). Ključne značilnosti so bile opredeljene kot odsotnost ali zelo nizka spolna želja, ki ni posledica drugih zdravstvenih težav, zdravil ali stresa, povzročanje osebnega nelagodja ali težav v partnerskem odnosu in pojavnost tako pri moških kot tudi pri ženskah (American Psychiatric Association, 1994). Merila za ocenjevanje so bila zasnovana na predpostavki, da že sama odsotnost želje po spolnosti kaže na motnjo, pri čemer pa je kot ključni element izpostavljena osebna stiska posameznika. Znotraj takšnega okvirja so bili posamezniki, ki se identificirajo kot aseksualni, pogosto nekorektno diagnosticirani in obravnavani kot patološki (Bogaert, 2015). Do pomembne spremembe je prišlo s priročnikom DSM-5, v katerem je bila dodana jasna opomba, da aseksualnost sama po sebi ne pomeni motnje, razen če posameznik ob tem doživlja stisko (APA, 2013). Takšna sprememba je bila prelomna, saj je diskurz razširila iz zgolj odsotnosti želje po spolnosti na posameznikovo subjektivno razumevanje in doživljanje spolnih izkušenj. 

Posebej zanimive so bile tudi raziskave spolnega vedenja aseksualnih posameznikov, ki razkrivajo pestrost in raznolikost vedenjskih značilnosti posameznikov na spektru aseksualnosti. De Oliveira in sodelavci (2021) so v sistematičnem pregledu rezultatov raziskav ugotovili, da številni aseksualni posamezniki uporabljajo pornografijo, masturbirajo ali celo vstopajo v spolne odnose, vendar teh praks ne doživljajo kot posledico spolne privlačnosti. To ugotovitev sta nadgradila Brotto in Yule (2011), ko sta v svoji študiji ugotovila, da aseksualne ženske lahko izražajo fiziološke odzive na spolne dražljaje, vendar ti niso nujno povezani s subjektivno spolno željo.

Takšne ugotovitve nam pomagajo razlikovati aseksualnost od celibata, ki je prostovoljna odločitev za abstinenco, najpogosteje iz religioznih ali osebnih razlogov. Na drugi strani pa aseksualnost predstavlja trajno odsotnost spolne privlačnosti, ki ni rezultat zavestne izbire. Pri aseksualnosti stiska večinoma prihaja od zunaj, iz predsodkov, nerazumevanja in pritiska družbe (Yule in Gorzalka, 2015).

Kljub navedenim premikom pa meja med medicinskim in identitetnim razumevanjem aseksualnosti ostaja delno nejasna. Posamezniki, ki ne izražajo spolne privlačnosti, a ob tem doživljajo stisko, so lahko še vedno diagnosticirani, kar kaže na trajno napetost v klasifikacijskih sistemih (Bogaert, 2015). Kot poudarja Gressgård (2013), gre pri tem za več kot tehnično vprašanje: premik od patologizacije k razumevanju aseksualnosti kot družbene identitete spodkopava univerzalne predstave o spolni želji kot normativni človeški značilnosti in odpira prostor za nove oblike razprave o razumevanju spolnosti v psihološkem in družbenem kontekstu.

Sprejemanje aseksualnosti in njen prostor v LGBTQ+ skupnosti

Odnos širše javnosti do aseksualnosti v sodobnem družbenem kontekstu je zaznamovan z nerazumevanjem in stigmatizacijo. Čeprav sodobnejše raziskave kažejo, da se kot aseksualnih opredeli približno en odstotek odraslih v splošni populaciji (Yule, Brotto in Gorzalka, 2015), aseksualnost kot spolna identiteta v širši javnosti ostaja skoraj nevidna. Okoli nje se pogosto vzpostavljajo napačne predstave in predsodki, kot recimo, da gre zgolj za fazo, hormonske težave, ali celo posledico travmatične izkušnje (Bogaert, 2015). Takšna prepričanja vodijo v različne oblike stigmatizacije. MacInnis in Hodson (2012) sta v svoji raziskavi ugotovila, da anketirani študentje aseksualne posameznike dojemajo kot manj »človeške« in jih opisujejo kot ljudi, s katerimi si želijo najmanj stikov. Poleg neposredne stigme se aseksualni posamezniki pogosto srečujejo tudi z mikroagresijami, ki trivializirajo njihovo identiteto. Med temi so vsakdanji komentarji, kot so: »Nisi še našel pravega partnerja« ali »To bo minilo«. (Deutsch, 2018). Takšni odzivi ne samo da zanikajo aseksualnost kot identiteto, ampak jo tudi predstavljajo kot nekaj začasnega ali napačnega. K nerazumevanju dodatno prispeva tudi medijska reprezentacija, saj je v popularni kulturi skoraj ni, kadar pa se pojavi, je pogosto stereotipizirana, npr. skozi like, ki so hladni, robotski ali čustveno oddaljeni (Gressgård, 2013). 

Aseksualnost ima podobno negotov položaj tudi znotraj  LGBTQ+ skupnosti. Kljub temu da je vključena v akronim LGBTQIA+, se mnogi aseksualni posamezniki znotraj skupnosti ne počutijo sprejete (Winer, 2024). Mollet in Lackman (2018) sta ugotovila, da 87 % aseksualnih oseb meni, da bi morale biti vključene v LGBTQ skupnost, a se le 62 % dejansko identificira kot njen del. Ta razkorak priča o občutku izključenosti in marginalizacije, katerega raziskovalci razlagajo s prevladujočo predstavo, da aseksualne osebe niso prave spolne manjšine, saj niso izpostavljene enakim oblikam diskriminacije kot geji, lezbijke ali trans osebe (Decker, 2015). 

Queer teorija in praksa sta zgodovinsko temeljili na politiki radikalne seksualnosti, kjer je bila spolna želja pogosto razumljena kot prostor upora in identifikacije, aseksualnost pa to logiko postavlja pod vprašaj. Gressgård (2013) opozarja, da je odsotnost želje tista, ki včasih vodi do tega, da je aseksualnost razumljena kot »premalo queer« in zato manj legitimna. Nekateri raziskovalci pa so mnenja, da lahko aseksualnost celo ogrozi seksualizirano podobo queer gibanja, saj v ospredje postavlja druge oblike intimnosti. Hkrati pa ravno ta perspektiva odpira prostor za razmislek o tem, kako lahko queer gibanje preseže meje seksualnosti kot edinega temelja identitete.

Zaključek

Aseksualnost ni zgolj odsotnost spolne privlačnosti, temveč spolna identiteta, ki se oblikuje na presečišču psiholoških izkušenj, kliničnih diskurzov in družbenih spolnih norm. Zgoraj predstavljene študije zavračajo enačenje aseksualnosti s spolnimi disfunkcijami (kot to počne medicinska in kliničnopsihološka stroka), saj večina aseksualnih posameznikov ne doživlja stiske, ki bi izhajala iz same odsotnosti spolne privlačnosti. V kolikor je ta stiska prisotna, je najpogosteje odraz družbenih pritiskov, predsodkov in ponotranjenje stigme, kar opozarja na pomen socialnopsihološkega okvira pri njenem razumevanju.

Kljub pomembnim napredkom v znanstvenem in aktivističnem priznavanju aseksualnosti, ostajajo dileme v njenem umeščanju znotraj širših kategorij spolnih identitet. Psihološki in klinični diskurzi se sicer vse bolj odmikajo od patologizacije, vendar meje med medicinskim in družbenim razumevanjem še vedno niso povsem razločene (hmm). Prav to nakazuje, da je aseksualnost dinamičen koncept, ki odpira nove možnosti za razmislek o razmerju med individualnim doživljanjem spolnosti in socialnimi pričakovanji glede intimnosti in identitete.

Negotov položaj pa zavzema tudi znotraj LGBTQ+ skupnosti. Čeprav je formalno vključena v krovne definicije queer identitet, se posamezniki pogosto spopadajo z občutkom marginalizacije ali z vprašanjem legitimnosti lastne identitete. Psihološko gledano to pomeni, da proces oblikovanja identitete poteka ob dodatnem bremenu dvoma in zunanje invalidacije. Prepoznavnosz aseksualnih oseb je zato v veliki meri pogojena z delovanjem aktivističnih gibanj in raziskovalnih praks, ki ne le depatologizirajo aseksualnost, ampak jo umeščajo kot enakovreden del raznolikosti človeške spolnosti. V tem smislu predstavlja aseksualnost pomemben izziv za obstoječe psihološke teorije spolnosti in hkrati priložnost za razvoj inkluzivnejšega razumevanja intimnosti in identitete.

Opombe

1 Kinseyjevo poročilo je ime za dve knjigi, ki ju je Alfred Kinsey s sodelavci izdal v letih 1948 in 1953 o spolnem vedenju moških in žensk v ZDA. Vsebujejo rezultate tisočih intervjujev o praksah, kot so masturbacija, homoseksualnost in nezvestoba, ter so pokazali, da je spolnost ljudi veliko bolj raznolika, kot je takrat veljalo. Poročili sta sprožili velik družbeni šok in uvedli znamenito Kinseyjevo lestvico spolne usmerjenosti.

Viri in literatura

American Psychiatric Association. (1994). Diagnostic and statistical manual of mental disorders (4. izdaja). Washington, DC

Bogaert, A. F. (2015). Asexuality: What it is and why it matters. The Journal of Sex Research, 52(4), 362–379. https://doi.org/10.1080/00224499.2015.1015713

Bogaert, A. F. (2017). What asexuality tells us about sexuality. Archives of Sexual Behavior, 46(3), 629–630. https://doi.org/10.1007/s10508-016-0892-2

Brotto, L. A. in Yule, M. A. (2011). Physiological and subjective sexual arousal in self-identified asexual women. Archives of Sexual Behavior, 40(4), 699–712. https://doi.org/10.1007/s10508-010-9671-7

Brotto, L. A. in Yule, M. (2017). Asexuality: Sexual orientation, paraphilia, sexual dysfunction, or none of the above? Archives of Sexual Behavior, 46(3), 619–627. https://doi.org/10.1007/s10508-016-0802-7

Carvalho, J., Lemos, D. in Nobre, P. J. (2016). Psychological features and sexual beliefs characterizing self-labeled asexual individuals. Journal of Sex & Marital Therapy, 43(6), 517–528. https://doi.org/10.1080/0092623X.2016.1208696

de Oliveira, L., Carvalho, J. in Nobre, P. J. (2021). Patterns of sexual behavior and psychological processes in asexual persons: A systematic review. International Journal of Impotence Research, 33(6), 641–651. https://doi.org/10.1038/s41443-020-0336-3

Gressgård, R. (2013). Asexuality: From pathology to identity and beyond. Psychology & Sexuality, 4(2), 179–192. https://doi.org/10.1080/19419899.2013.774166

MacNeela, P. in Murphy, A. (2015). Freedom, invisibility, and community: A qualitative study of self-identification with asexuality. Archives of Sexual Behavior, 44(3), 799–812. https://doi.org/10.1007/s10508-014-0458-0

Van Houdenhove, Gijs, L., T’Sjoen, G. in Enzlin, P. (2014). Asexuality: A multidimensional approach. The Journal of Sex Research, 52(6), 669–678. https://doi.org/10.1080/00224499.2014.898015

Winer, C. (2024). Understanding asexuality: A sociological review. Sociology Compass, 18(6). https://doi.org/10.1111/soc4.13240

Yule, M. A., Brotto, L. A. in Gorzalka, B. B. (2015). A validated measure of no sexual attraction: The Asexuality Identification Scale. Psychological Assessment, 27(1), 148–160. https://doi.org/10.1037/a0038196