Odnos Zahoda do vojne in genocida: Ukrajina vs Palestina

Članek analizira razlike v odzivu Zahoda na rusko invazijo Ukrajine leta 2022 in izraelsko vojaško ofenzivo na Gazo leta 2023. Medtem ko je Ukrajina hitro prejela politično, vojaško in humanitarno podporo, je bila palestinska tragedija obravnavana precej mlačno, brez sankcij in resnega pritiska na Izrael. Ta kontrast razkriva, da univerzalne vrednote, kot so človekove pravice in zaščita civilistov, v praksi niso uporabljene enotno, temveč selektivno in v skladu z geopolitičnimi interesi. Ukrajina je predstavljena kot del “evropske družine”, kar legitimira solidarnost in obsežno pomoč, medtem ko Palestina ostaja zunaj evropskega imaginarija in je pogosto uokvirjena skozi podobe nasilja in nestabilnosti. Mediji dodatno utrjujejo ta razkorak, saj Ukrajince prikazujejo kot Evropejce “podobne nam”, Palestince pa večinoma dehumanizirajo in predstavljajo kot anonimno množico. Podobna dvojna merila se kažejo v begunski politiki ter v selektivni uporabi mednarodnega prava, ki je v primeru Rusije služilo kot temelj sankcij in obsodbe, v primeru Izraela pa ostaja podrejeno strateškim interesom ZDA in EU. Članek zato poudarja, da hierarhija sočutja, v kateri življenja Ukrajincev štejejo več kot življenja Palestincev, spodkopava zaupanje v mednarodni red, zmanjšuje verodostojnost človekovih pravic ter krepi globalno neenakost. 

Uvod

Ko je Rusija februarja 2022 napadla Ukrajino, je Zahod reagiral hitro, enotno in odločno. Sankcije so bile sprejete v nekaj dneh, milijarde evrov vojaške in humanitarne pomoči so stekle proti Kijevu, medijska poročila pa so skoraj brez izjeme izpostavljala perspektivo napadene države. Leto kasneje, oktobra 2023, je Izrael sprožil obsežno vojaško ofenzivo na Gazo, ki je terjala več deset tisoč civilnih žrtev, uničila bolnišnice, šole in drugo civilno infrastrukturo, a odziv Zahoda je bil mlačen: brez sankcij za Izrael, brez odločne obsodbe in pogosto z retoriko, ki opravičuje izraelska dejanja.

Zakaj življenja Ukrajincev štejejo več kot življenja Palestincev? Zakaj so človekove pravice v enem primeru temelj politike, v drugem pa postanejo postranska tema ter kdaj se mednarodno pravo uporablja kot orožje proti agresorju in kdaj postane zgolj prazna črka na papirju? Ta članek analizira politične, medijske in družbene razloge za ta kontrast ter razkriva, kako selektivno so univerzalne vrednote aplicirane na različne narodne in etnične skupnosti.

Oris geopolitične situacije v Ukrajini in Palestini

Po ruski invaziji Ukrajine 24. februarja 2022 so ZDA in EU v nekaj dneh uvedle obsežne sankcije, obsodile invazijo kot kršitev mednarodnega prava ter Ukrajini ponudile vojaško, finančno in humanitarno pomoč. Evropska vrata so se na stežaj odprla za milijone ukrajinskih beguncev (Oleart in Roch, 2025). Evropska zunanja služba je agresijo opisala kot da ta »ni le vojna v vojaškem pomenu besede, temveč napad na prebivalstvo Ukrajine, njena mesta, civiliste, vključno z ženskami, otroki, šolami in bolnišnicami. Ruske oborožene sile povzročajo smrt, obup in ogromno uničenje« (EEAS, 2022). V uradni komunikaciji EU v zvezi z vojnim stanjem v Ukrajini je bil hkrati poudarek na evropski enotnosti in širšem pomenu konflikta: »Nimamo druge izbire, kot da stojimo skupaj, kot Evropska unija, v podporo Ukrajini. Pri tem moramo imeti v mislih, da ne gre le za podporo Ukrajincem, temveč tudi za podporo naši varnosti in stabilnosti sveta« (EEAS, 2022). Čeprav Ukrajina ni članica EU in NATA, jo njena lega na geopolitičnem robu, v neposredni bližini Rusije, umešča v strateško središče interesov evropskega Zahoda. Za EU se njena vključitev v evropski in evroatlantski prostor kaže kot priložnost za širitev svojega vpliva proti vzhodu ter hkrati kot orodje za omejevanje ruskega vpliva v regiji (Koval in Vachudova, 2024).

Konflikt med Izraelom in Palestino predstavlja dolgoletno in globoko zakoreninjeno krizo, ki izvira iz razdelitve palestinskega ozemlja in ustanovitve Izraela leta 1948. Država Izrael je nastala kot uresničitev sionističnega gibanja in odziv na dolgoletna preganjanja Judov, ki so vrhunec dosegla v holokavstu (Pappe, 2006). Že ob ustanovitvi je prišlo do vojne z arabskimi državami in množičnega razseljevanja Palestincev, kar je povzročilo begunstvo več sto tisoč ljudi in začetek trajne begunske krize (Morris, 1988).  Do novega stopnjevanja konflikta je prišlo oktobra 2023, ko je Izrael  znatno okrepil svoje napade na palestinska ozemlja. Številni kritiki so to opisali kot obliko sistematične kolonizacije in iztrebljanja palestinskega ljudstva. Konflikt je v zahodnih medijih prejel večjo pozornost šele po oktobru 2023, pri čemer je bil povod predvsem okrepljen odziv Hamasa, medtem ko so bile dolgotrajne stiske palestinskega prebivalstva pred tem večinoma zanemarjene (Damanhoury, 2025).

Kljub dolgoletni zgodovini konflikta in obsežnim civilnim žrtvam, uničenju bolnišnic, šol in ključne infrastrukture pa v primeru Gaze ni prišlo do primerljivega mednarodnega pritiska ali sankcij s strani Zahoda v primerjavi z njegovim odzivom na stanje v Ukrajini. EU in ZDA so večinoma ponavljale izraelsko razlago o »pravici do samoobrambe«, medtem ko so se izogibale sankcijam in političnim pritiskom. Čeprav številne mednarodne organizacije opozarjajo na sistematične kršitve človekovih pravic nad Palestinci, Zahod ostaja zadržan. Celo razprave o prekinitvi dobave orožja Izraelu, ki se uporablja v Gazi, pogosto naletijo na odpor političnih elit in vplivnih lobijev (Oleart in Roch, 2025). Izrael se je pogosto skliceval na pravico do samoobrambe kot odgovor na napad Hamasa na izraelsko ozemlje 7. oktobra 2023, čeprav številni strokovnjaki opozarjajo, da je ta pravica v Gazi pogosto neupravičeno izkoriščena, saj so izraelska dejanja nesorazmerna in presegajo dovoljene meje uporabe sile. Hamas je ta napad označil kot odziv na dolgoletno represijo in okupacijo palestinskih ozemelj, češ da je to del širšega boja proti izraelski okupaciji (Boisen, 2024).

Podobnost humanitarne situacije v obeh primerih je očitna. V obeh primerih gre za vojaško močnejšo državo (Rusija, Izrael), ki izvaja agresijo nad šibkejšo sosedo (Ukrajina, Palestina), zgodovinsko zaznamovano s kolonialnimi odnosi. Obe etnični skupini sta tarča obleganja in množičnega uničevanja civilne infrastrukture, vendar pa Zahod politična in pravna merila v odzivu na nastali situaciji uporablja selektivno, kar razkriva globoke geopolitične interese Zahoda in interese kapitala (Oleart in Roch, 2025). 

Kdo sodi v evropsko družino in kdo ne

Ukrajina je v evropskem diskurzu predstavljena kot del »evropske družine«, saj je geografsko, kulturno in politično blizu EU. Ta pripadnost legitimira politično podporo, širitev EU in okrepitev NATA. V evropskih medijih in političnih govorih se Ukrajince pogosto opisuje kot “Evropejce, takšne kot smo mi”, belopolte, kristjane, ljudi z življenjskim slogom, ki se razume kot “zahodnoevropski” (Brooks in Rensimer, 2023). Takšna predstava krepi občutek bližine in s tem moralno dolžnost solidarnosti. Palestina pa ostaja »zunaj«, pogosto je prikazana skozi okvir nasilja, islama in nestabilnosti, kar jo postavlja izven evropskega imaginarija (Alaqad idr., 2025). Institucionalna praksa potrjuje to razlikovanje. Ukrajina je že leta 2022 dobila status kandidatke za članstvo v EU, s čimer je bila simbolno potrjena kot del evropske prihodnosti, Palestine pa večina držav članic EU niti ne priznava kot samostojne države. S tem Evropa jasno kaže, kdo sodi v njen politični in vrednotni prostor in kdo ostaja zunaj njega (Kochenov in Basheska, 2025).

Dvojna merila Zahoda so opazna tudi na institucionalnem in ekonomskem polju. Izrael ima z EU dolgoletne in privilegirane odnose, ki ostajajo trdni kljub dokumentiranim kršitvam človekovih pravic nad Palestinci. Nekdanji visoki predstavnik EU za skupno zunanjo in varnostno politiko ter nekdanji generalni sekretar NATA Javier Solana je dejal, da je »Izrael član EU, čeprav ne formalno«, kar odraža izjemno integracijo Izraela v evropsko politiko, vključno z udeležbo v raznih evropskih programih, od raziskovalnega financiranja (npr. Horizon Europe) do varnostnih in trgovinskih partnerstev (Lindvall, 2024). Sodelovanje med EU in Izraelom je izjemno intenzivno in sega na gospodarsko, raziskovalno, energetsko, varnostno ter kulturno in politično področje. EU je eden najpomembnejših trgovskih partnerjev Izraela, saj sporazumi o prosti trgovini (1975) in pridružitveni sporazum (1995) zagotavljajo, da Evropa pokriva več kot tretjino izraelske zunanje trgovine. Poleg tega Izrael sodeluje kot polnopravna partnerska država v raziskovalnih programih EU, kot sta Horizon 2020 in Horizon Europe, iz katerih je prejel približno 1,3 milijarde evrov nepovratnih sredstev, s čimer je postal eden največjih zunanjih prejemnikov teh sredstev. Na področju energetike se sodelovanje krepi predvsem prek načrtovanega plinovoda East-Med, ki bi do leta 2027 povezal izraelske vire zemeljskega plina z Italijo, ter preko memoranduma o izvozu plina, ki so ga junija 2022 podpisali EU, Izrael in Egipt, kar krepi energetsko varnost Evrope. Varnostno sodelovanje vključuje tesno sodelovanje z Izraelskimi podjetji, kot so Israel Aerospace Industries in Elbit, predvsem pri razvoju nadzornih tehnologij in sistemov za spremljanje meja. Primer tega je pogodba agencije Frontex iz leta 2020 v vrednosti 118 milijonov USD za najem izraelskih dronov (Hajzel, 2023; Kapeliuk-Klinger, 2014; Pardo, 2019). Poleg tega EU in Izrael sodelujeta tudi na področju okolja, inovacij in digitalne transformacije, v okviru skupnih projektov za trajnostno urbano mobilnost, obnovljive vire energije in umetno inteligenco. Kulturno in izobraževalno sodelovanje vključuje izmenjave študentov in raziskovalcev, programe Erasmus+ ter partnerstva med univerzami in kulturnimi ustanovami, kar dodatno utrjuje vezi med civilnimi družbami obeh strani. Politično sodelovanje pa se kaže v rednih dialogih o regionalni varnosti, človekovih pravicah, migracijskih vprašanjih in reševanju konfliktov na Bližnjem vzhodu (EPRS, 2024; Suša idr., 2025). Simboličen primer te privilegirane vključenosti je tudi sodelovanje Izraela v Evroviziji, kjer lahko nastopa kot del evropske glasbene skupnosti, medtem ko sta bili Rusija in Belorusija takoj po začetku invazije Ukrajine, izključeni iz tekmovanja (Öberg, 2025). Ta kontrast dodatno poudarja selektivnost evropske politike: medtem ko se kršitve človekovih pravic Palestincev prepoznavajo, a redko sankcionirajo, Izrael ostaja ne le politično in gospodarsko, temveč tudi kulturno privilegiran član evropskega prostora (Persson, 2018). Rezultat je selektivno upoštevanje univerzalnih vrednot. Za Ukrajino so to demokracija, suverenost in človekove pravice, ki legitimirajo obsežno politično, finančno in vojaško pomoč. V primeru Palestine pa je v ospredju predvsem sklicevanje na izraelsko “pravico do samoobrambe”, medtem ko so pravice Palestincev do varnosti, samoodločanja in življenja, pogosto zanemarjene in potisnjene v ozadje (Oleart in Roch, 2025). 

Popolno nasprotje privilegiranega odnosa z Izraelom je odziv EU in Zahoda na rusko invazijo Ukrajine. Že v nekaj dneh so bile proti Rusiji uvedene najobsežnejše sankcije v zgodovini EU, ki vključujejo finančne, trgovske, energetske in individualne omejitve. Ruske banke so bile izključene iz sistema SWIFT, zamrznjena so bila sredstva ruske centralne banke v tujini, prepovedan je bil izvoz visoke tehnologije in uvoz številnih surovin. Hkrati so bili uvedeni strogi vizumski režimi ter sankcije proti več tisoč posameznikom in podjetjem povezanim z ruskim režimom (European Council, 2025; Korkea-aho, 2025). Energetski sektor je bil predmet posebne pozornosti, saj je EU postopoma ukinila uvoz premoga, nafte in večine plina iz Rusije, ob tem pa povečala investicije v alternativne vire energije. Belorusija, ki je agresijo omogočila z zagotavljanjem svojega ozemlja za napade na Ukrajino, je bila prav tako vključena v sankcijske pakete, zlasti na področju potaše, jekla, lesa in financ (European Council, 2025; Lepeu 2025). Poleg gospodarskih sankcij so EU, ZDA in druge zahodne države zaprle svoj zračni prostor za ruska in beloruska letala, športne zveze in kulturne organizacije pa so hitro sledile z izključitvijo obeh držav z mednarodnih tekmovanj in dogodkov. K dodatnim ukrepom so sodile tudi prepoved sodelovanja z ruskimi državnimi mediji, kot sta Russia Today in Sputnik, zaradi njihove vloge pri širjenju propagande, omejitve izvoza luksuznega blaga v Rusijo ter prepoved naložb in zagotavljanja storitev, kot so računovodske, svetovalne in IT-storitve. EU je omejila tudi dostop ruskih ladij do svojih pristanišč ter prepovedala cestni prevoz tovornjakov ruskih in beloruskih prevoznikov (European council, 2025). Posledice sankcij so se poznale tudi v vsakdanjem življenju, saj so številne mednarodne prehranske verige in blagovne znamke, kot so McDonald’s, Coca-Cola, Starbucks, IKEA, Pepsi, Burger King in H&M, prenehale poslovati (Gruenwald, 2022). Tak obsežen in enoten odziv je pokazal, da je Zahod pripravljen dosledno uveljaviti sankcije proti agresorjem, kar ostro kontrastira s pomanjkanjem podobnih ukrepov proti Izraelu, kljub dokumentiranim kršitvam človekovih pravic Palestincev.

Tudi v jeziku in simbolnem okviru so razlike očitne. Medtem ko se v kontekstu Ukrajine pogosto uporablja izraz “Evropa je v vojni”, s čimer se napad na Ukrajino označuje kot neposreden napad na evropsko identiteto in vrednote, se dogodki v Palestini opisujejo kot “spopadi na Bližnjem vzhodu”, torej nekaj oddaljenega in tujega. Takšna retorika utrjuje mejo med “našimi”, katerih življenja štejejo kot del evropske zgodbe in “drugimi”, katerih trpljenje ostaja v ozadju (Diab, 2025).

Ko primerjamo odziv Zahoda na rusko invazijo Ukrajine in izraelsko ofenzivo na Gazo, postane jasno, da univerzalna načela, kot so spoštovanje človekovih pravic, samoodločba narodov in suverenost držav, niso vodilna sila mednarodne politike. Njihova uporaba je selektivna, podrejena geopolitičnim interesom in strateškim prioritetam posameznih držav ter zavezništev (Maulana, 2024). Ruska agresija je bila dojeta kot neposredna grožnja za evropsko varnost in red, zato je bil odziv EU in ZDA hiter in enoten. Mednarodno pravo je bilo pri tem uporabljeno kot legitimirajoče orodje. V primeru Izraela pa je odziv drugačen. Kljub obsežnim civilnim žrtvam v Palestini, Zahod ni uvedel enakih sankcij kot pri ruski invaziji, saj Izrael veja za ključnega strateškega zaveznika. Tesno sodelovanje na področju obrambe, tehnologije in raziskav, preprečujejo sprejetje ostrih ukrepov, kljub izraelskim kršitvam temeljnih človekovih pravic (Oleart in Roch, 2025; Labuda, 2023). 

Ključni razlog za evropsko zadržanost je tudi vpliv ZDA, ki kot vodilna članica NATO preko svojih zavezništev močno oblikuje evropsko varnostno politiko in svojo dolgoletno brezpogojno podporo Izraelu. Medtem ko je bila Rusija predvsem vir energetske odvisnosti in varnostne grožnje, Izrael velja za strateškega partnerja, ki ponuja dostop do naprednih tehnologij, vojaške opreme in inovacij.  Zaradi tega so ostri ukrepi proti Izraelu težje izvedljivi, saj bi neposredno ogrozili interese in povezave, ki jih evropske države prepoznavajo kot strateško dragocene (Bosse, 2023). Takšna razmerja ustvarjajo dvojna merila v uporabi mednarodnega prava. V primeru Ukrajine je pravni diskurz temelj sankcij in preiskav vojnih zločinov, v primeru Palestine pa prevlada govorica o izraelski “pravici do samoobrambe”, pri čemer se zanemarja nesorazmernost ukrepov in ponavljajoče se kršitve mednarodnega prava (Huber, 2025).

Mediji kot ustvarjalci realnosti

Mediji imajo ključno vlogo pri oblikovanju našega razumevanja družbenih in političnih dogajanj. Ne samo, da vplivajo na to, katere informacije sploh dosežejo javnost in kako so le-te predstavljene, njihovo poročanje tudi odslikava širše družbene in politične vrednote ter razmerja moči, hkrati pa to razkriva odnos Zahoda do posameznih konfliktov. Medijsko poročanje o Ukrajini in Palestini razkriva kulturno in rasno pristranskost. Po invaziji na Ukrajino so nekateri novinarji in komentatorji izrazili sočutje do Ukrajincev na način, ki implicitno zmanjšuje vrednost življenj ljudi iz Bližnjega vzhoda ali Afrike. Takšno poročanje ne le oblikuje javno mnenje, ampak tudi utrjuje hierarhije vrednosti med različnimi življenji in trpljenji. V nadaljevanju bom preko primerov in izjav novinarjev ponazoril, kako se ti vzorci rasizma in etnocentrizma manifestirajo v diskurzih o konfliktih in vojnah. 

Charlie D’Agata (CBS News) je izjavil: “Ukrajina ni kraj, kot Irak ali Afganistan, kjer bi se konflikti odvijali že desetletja. To je relativno civilizirano, relativno evropsko mesto, kjer ne bi pričakovali, da se bo to zgodilo.” Takšen opis implicitno ustvarja hierarhijo, v kateri so življenja Evropejcev predstavljena kot bolj vredna in njihova izguba bolj tragična kot izgube življenj ljudi iz drugih regij (Bayoumi, 2022).

Nekdanji namestnik ukrajinskega generalnega tožilca je za BBC povedal: “Zelo čustveno je zame, ker vidim evropske ljudi z modrimi očmi in blond lasmi, ki umirajo vsak dan.” Izpostavljanje fizičnih lastnosti, ki so povezane z evropsko identiteto še dodatno utrjuje idejo, da so te žrtve nam bližje in s tem bolj vredne sočutja (Bayoumi, 2022).

Phelipe Corbe (BFM TV) je dodal: “Ne govorimo o Sirijcih, ki bežijo pred bombardiranjem s strani režima v Siriji. Govorimo o Evropejcih, ki bežijo v avtomobilih, podobnim našim, da bi si rešili življenje.” S tem se ustvarja jasna razlika, v kateri so “drugi” begunci prikazani kot manj vredni sočutja, medtem ko so evropski begunci predstavljeni kot tisti, ki si dejansko zaslužijo empatijo (Bayoumi, 2022).

Novinar ITV-ja je izjavil: “Zgodilo se jim je tisto, česar si ni bilo mogoče zamisliti. In to ni država tretjega sveta, to je Evropa!” Takšne izjave krepijo predstavo, da so vojne na Bližnjem vzhodu ali širšem islamskem svetu nekaj pričakovanega in manj pretresljivega, medtem ko so v Evropi dojete kot nenavadne ter šokantne in zato deležne večje pozornosti (Bayoumi, 2022).

Tudi Al Jazeerin voditelj je komentiral begunce iz Ukrajine: “Po oblačilih sodeč gre za premožne ljudi iz srednjega sloja, ne pa za tipične begunce, ki bežijo iz območij na Bližnjem vzhodu, kjer vojna še vedno traja.” To potrjuje stereotipe o “tipičnih” beguncih ter spodbuja predstavo, da je trpljenje Ukrajincev pomembnejše kot pa trpljenje Palestincev (Bayoumi, 2022).

Takšne izjave ustvarjajo implicitno hierarhijo sočutja, kjer je vojna dojeta kot nekaj normalnega za ljudi z Bližnjega vzhoda, medtem ko so Evropejci predstavljeni kot civilizirani in “kot mi”. Ameriška Arabska in Bližnjevzhodna novinarska organizacija je takšne orientalistične in rasistične implikacije obsodila ter opozorila, da takšno poročanje dehumanizira ljudi iz regij, kjer je vojna prisotna že dlje časa (Bayoumi, 2022).

Podoben vzorec je razviden pri obravnavi oboroženega odpora: ukrajinski civilisti, ki mečejo motolovke, so “branilci domovine”, palestinski civilisti v enaki situaciji pa so označeni za teroriste. S tem mediji ne samo poročajo, vendar tudi oblikujejo percepcijo žrtve in agresorja ter vplivajo na javno podporo političnim odločitvam (Alaqad idr., 2025).

V zahodnih medijih je mogoče zaznati izrazite razlike tudi v načinu poročanja o Palestincih v primerjavi z Ukrajinci, kar razkrivajo specifične jezikovne in pripovedne pristranskosti. Palestinske žrtve so pogosto reducirane na zgolj številke, brez predstavitve osebnih zgodb, življenjskih okoliščin in čustvene teže vsake izgube. Pri opisu dogodkov se pogosto uporablja pasivni glagolski način, ki briše odgovornost povzročiteljev. Izraelci so denimo opisani kot tisti, ki so bili »ubiti«, medtem ko se za Palestince uporablja izraz, da so »umrli«, pri čemer storilci niso imenovani (Alaqad idr., 2025). Tak pristop zamegljuje odgovornost agresorja, saj so napadi na civilne cilje v Gazi opisani z nevtralnimi izrazi, kot sta »eksplozija« ali »udar«, brez omembe izraelskega bombardiranja kot vzroka. Poleg tega se v poročanju pogosto poudarja trpljenje ene skupine žrtev, medtem ko je druga (v tem primeru palestinska) bodisi minimalizirana bodisi popolnoma prezrta. Medtem ko so Ukrajinci v zahodnih medijih pogosto humanizirani in predstavljeni kot posamezniki z družinami, imeni in zgodbami, so Palestinci večkrat obravnavani kot anonimna masa. Takšno poročanje v določenih primerih celo prispeva k ustvarjanju legitimacije za nadaljnje napade, denimo ko je BBC dan pred napadom na bolnišnico poročal, da naj bi bile bolnišnice uporabljene kot predori Hamasa (Alaqad idr., 2025; Matar, 2024).

Zahodni prevladujoči in korporativni mediji v poročanju o Izraelu in Palestini pogosto ohranjajo videz nevtralnosti do konflikta, a ta nevtralnost je navidezna. Pogosto ustvarjajo lažno moralno enakovrednost med okupatorjem in okupiranim narodom, pri čemer zameglijo kolonialno razmerje moči med Izraelom in Palestino (Matar, 2024). Izrael deluje kot kolonialna sila, ki vzpostavlja vojaško, politično in gospodarsko nadvlado nad Palestinci, medtem ko so ti prisiljeni živeti pod okupacijo in v omejenih življenjskih pogojih, ki vplivajo na njihovo vsakdanje življenje. Politike poselitvenega kolonializma se kažejo v širjenju naselbin, razlasitvi zemlje, omejevanju gibanja in blokadi Gaze, kar Palestince potiska v fragmentirane nenadzorovane teritorije. Kljub tej očitni nesimetriji mediji pogosto prikazujejo Palestince kot enako odgovorne za nasilje kot Izraelce, kar ustvarja napačen vtis simterije in zmanjšuje razumevanje dejanske strukture moči ter odgovornosti v konfliktu, saj briše kolonialni značaj izraelske okupacije ter posledično trivializira vsakodnevno realnost palestinskega življenja pod okupacijo (Joko Santoso idr., 2025; Matar, 2024).

Jezik, ki ga zahodni mediji uporabljajo, je izrazito obremenjen s pristranskostjo – palestinske borce pogosto opisujejo kot »militante« ali »teroriste«, izraelsko vojsko pa kot »obrambne sile«, nikoli kot agresorja ali okupatorja. Takšen okvir javnosti posreduje sliko, da Izrael ne izvaja neizzvanih napadov, ampak se zgolj brani pred domnevnimi napadi Hamasa. Pri poročanju o izraelskih napadih na Gazo pogosto izpuščajo ključne podrobnosti in zmanjšujejo odgovornost Izraela. Primer tega je članek New York Timesa, ki je poročal o smrti 20 Palestincev, a ni omenil, da so med njimi tudi otroci – poudaril pa je uboj »vodje militantov«. Ko so bile kasneje razkrite smrti otrok, je bilo to omenjeno v isti sapi kot izraelska razlaga, da so bile posledica »skladiščenja orožja v stanovanjskih območjih« ali »zgrešenih palestinskih raket« (Alaqad idr., 2025; Darojat in Widhiatama, 2025).

Podoben vzorec se pojavlja pri BBC-ju. Naslov članka “Gaza’s children are used to the death and bombing” ne navaja povzročitelja nasilja. Tudi v poročilu o smrti deklice Layan je jezik oblikovan tako, da zmanjšuje odgovornost Izraela. Nakazuje se, da je bila smrt posledica naključja, saj je družina »ravno takrat peljala mimo vojaškega tabora«, ki je bil tarča izraelskega napada. Dodano je celo, da je izraelska vojska poskušala rešiti deklico in da je bila »užaloščena zaradi njene smrti«, medtem ko ostajajo zamolčane izjave izraelskih politikov, ki so odkrito pozivali k ubijanju palestinskih otrok (Amer, 2022).

Takšno poročanje ne le zmanjšuje empatijo do palestinskih žrtev, temveč tudi izkrivlja naravo palestinskega boja. Pogosto se uporablja izrazoslovje, kot sta »flare ups« (izbruhi nasilja) ali »caught in the crossfire« (ujeti v navzkrižni ogenj), kar palestinski boj za svobodo prikazuje kot nepovezano in nesmiselno nasilje, ne kot odpor proti okupaciji (Darojat in Widhiatama, 2025).

Tudi mediji, ki so načeloma naklonjeni Palestincem, pogosto prevzemajo izraelski propagandni okvir, saj uporabljajo izraze, kot je »IDF« (izraelske obrambne sile), in prevzemajo terminologijo iz zahodnih novinarskih agencij. Vse to krepi narativ, ki razčlovečuje Palestince in legitimizira izraelska vojaška dejanja, hkrati pa preprečuje resnično razumevanje narave konflikta (Matar, 2024).

Begunci in azil

Odziv Evrope na val beguncev iz Ukrajine je bil izrazito drugačen kot pri prejšnjih migracijskih krizah. Po ruskem napadu leta 2022 so bili ukrajinski begunci sprejeti z izjemno hitrostjo in velikodušnostjo. Ukrajinskim beguncem je bil omogočen dostop do trga dela, zdravstvenih storitev, šolanja in stanovanja brez dolgotrajnih postopkov. Politični voditelji in mediji so jih opisovali kot naše sorodnike, izobražene in kot Evropejce, ki si zaslužijo solidarnost ter podporo. Takšen diskurz ni zgolj odraz sočutja, ampak tudi oblikovanje nekakšne skupnosti, ki je ukrajinske begunce uvrstilo v okvir “naših” (Blomqvist Mickelsson, 2024). 

Nasprotno pa so se begunci iz Sirije, Afganistana, Sudana ali Palestine soočali s povsem drugačnim odzivom. Namesto humanitarnega sprejema so jih čakale ograje, pridržanja in kriminalizacija poskusov prečkanja meje. Ob tem so bili pogosto izpostavljeni nehumanim razmeram v sprejemnih centrih ali celo nasilju varnostnih organov (Moise, idr., 2023). Retorika o teh beguncih je bila večinoma zaznamovana s stereotipi o varnostnih grožnjah, kulturni nezdružljivosti ali celo invaziji. Takšen dvojni standard razkriva, da pravica do azila v praksi ni univerzalna, temveč selektivna. Odziv nanjo je pogojen s kulturno in versko bližino ter z rasnimi predstavami, ne pa z objektivno potrebo po zaščiti, ki jo mednarodno pravo opredeljuje kot temeljno (IMISCOE, 2022). S tem je načelo enakosti pred zakonom postavljeno pod vprašaj, s čimer se zmanjšuje verodostojnost mednarodnega sistema zaščite beguncev. Namesto, da bi azil služil kot univerzalna varovalka za vse, ki bežijo pred vojno in takšnim ali drugačnim preganjanjem, se postopoma spreminja v orodje politične in kulturne selekcije. To vodi v izgubo zaupanja v mednarodne institucije ter krepijo prepričanje, da imajo nekatera življenja ljudi večjo vrednost od drugih, odvisno od njihovega porekla, vere in barve kože (Lee in Nerghes, 2018).

Mednarodno pravo in njegove meje

Mednarodno pravo se v zadnjih desetletjih vse bolj kaže kot selektivno orodje, ki se uporablja glede na politične interese, ne pa kot univerzalno veljaven sistem norm. V primeru Ukrajine je služilo kot osrednji argument za uvedbo sankcij, diplomatsko izolacijo Rusije ter sprožitev postopkov za preiskavo vojnih zločinov. Nasprotno pa je v primeru Palestine, kljub vsem dokumentarnim kršitvam Izraela, kot so blokada Gaze, nezakonite naselbine in množično ubijanje civilistov, ni prišlo do primerljive uporabe mednarodnih pravnih instrumentov. Ta razlika razkriva dvojne standarde in postavlja pod vprašaj verodostojnost prava kot univerzalnega varovala človekovega dostojanstva (Qassis, 2025).  Pravo, ki bi moralo biti nevtralno, se v praksi pogosto podredi političnim razmerjem moči. Ko se interesi velikih sil, kot so ZDA, EU, Združeno kraljestvo, Nemčija ali Kitajska, ujemajo s pravnimi načeli, pride do odločnega odziva mednarodne skupnosti, ko pa bi izvrševanje prava ogrozilo geopolitične in gospodarske povezave, ostanejo ukrepi simbolični oziroma jih sploh ni. Prav ta odvisnost od politične volje zmanjšuje legitimnost mednarodnega prava ter utrjuje percepcijo, da gre za instrument močnih, ne pa za varovalo šibkih (Antai, 2025).

Poleg selektivne uporabe pa je mednarodno pravo pogosto uporabljeno kot retorično orožje. Države ga instrumentalizirajo za opravičevanje svojih dejanj, bodisi pod krinko samoobrambe bodisi s sklicevanjem na načela sorazmernosti in varnosti. Takšna uporaba prava ne krepi njegove avtoritete, temveč jo slabi, saj pravne norme delujejo zgolj kot retorika, prilagojena političnim interesom (Mitchell, 2023).

Vprašanje, ali je mednarodno pravo še vedno relevantno, je tesno povezano predvsem z njegovo dejansko izvršljivostjo. Čeprav pravni okvir obstaja in se tudi razvija, njegova učinkovitost v praksi temelji na pripravljenosti držav, da spoštujejo svoje obveznosti. Ker se veto v Varnostnem svetu pogosto uporablja kot politično orodje, mednarodna kazenska sodišča pa nimajo dovolj moči, za prisilno izvajanje odločitev, je mednarodno pravo dandanes pogosto omejeno z interesi najmočnejših držav. Kljub temu pa je prihodnost mednarodnega prava odvisna od tega, ali ga bo mogoče institucionalno okrepiti in ponovno vzpostaviti kot univerzalno pravilo, ki presega interese posameznih držav (Staller, 2024).

Zaključek

Medtem ko v Gazi vsak dan umirajo civilisti in število smrtnih žrtev visoko narašča, ostaja odziv mednarodne skupnosti omejen na simbolne geste. To jasno pove, da univerzalne vrednote veljajo le tam, kjer se ujemajo z geopolitičnimi interesi. Ukrajina je vključena v evropski imaginarij kot “ena izmed nas”, Palestina pa ne. Takšna selektivnost ne vpliva zgolj na neposredno politično prakso, temveč ima globlje posledice, saj spodkopava mednarodni red, zmanjšuje verodostojnost človekovih pravic in krepi globalno neenakost.

Ko se načela, kot so pravica do samoodločbe, suverenost in zaščita civilistov uporabljajo selektivno, postanejo orodje moči, ne pa univerzalni standard. To ustvarja nevaren vzorec, saj nakazuje, da vrednost življenja ni univerzalna, temveč politično pogojena. Kaže na to, da ima smrt Ukrajinca večji politični pomen kot smrt Palestinca. Posledica je izguba zaupanja v mednarodne institucije in občutek nepravičnosti, ki lahko vodi v še več konfliktov in nestabilnosti. 

Če želi Zahod ohraniti moralno avtoriteto, ne more več spregledovati trpljenja tam, kjer mu to politično ne koristi. Če želimo, da svetovni red temelji na pravičnosti in ne samo na interesih najmočnejših, moramo mednarodno pravo in človekove pravice spoštovati enako v vseh primerih. Obsodba vojnih zločinov in agresije mora biti enako odločna, ne glede na to, kdo je storilec in kdo žrtev, ne glede na barvo kože, vero, politične povezave ali strateške koristi.

Kot je zapisal palestinsko-ameriški akademik Edward Said: “Nobena stran nima monopola nad trpljenjem, nobeno življenje ni bolj dragoceno od drugega.” Ta misel ponazarja bistvo problema: dokler bo svet dopuščal hierarhijo sočutja in selektivno uporabo univerzalnih vrednot, ne bo mogel doseči resnične pravičnosti in miru. 

Viri

Amer, M. M. A. (2022). BBC and New York Times’ coverage of the May 2021 Israel onslaught on Gaza: A critical discourse analysis. International Journal of English Linguistics, 12(5), 1–10. https://doi.org/10.5539/ijel.v12n5p1

Antai, G. O. (2025). The politics in enforcement of international law: Israel-Gaza in perspective. KIU Interdisciplinary Journal of Humanities and Social Sciences, 6(1), 347–376. https://doi.org/10.59568/KIJHUS-2025-6-1-24

Aşkar Karakır, İ. in Akgül Durakçay, F. (2024). Discrepancies in the European Union’s Responses: Syrian versus Ukrainian Refugee Crises. Akdeniz İİBF Dergisi, 24(2), 114–127. https://doi.org/10.25294/auiibfd.1511462

Bayoumi, M. (2022, 3. marec). They are ‘civilised’ and ‘look like us’: the racist coverage of Ukraine. The Guardian. https://www.kooriweb.org/foley/news/2000s/2022/march/guardian3mar2022.pdf

Boisen, C. (2024). Israel’s Punitive War on Palestinians in Gaza. Journal of Genocide Research, 1–22. https://doi.org/10.1080/14623528.2024.2406098

Brooks, R. in Rensimer, L. (2024). Higher education actors’ responses to the Ukraine-Russia conflict: an analysis of geopolitical spatial imaginaries. Journal of Education Policy, 40(1), 111–129. https://doi.org/10.1080/02680939.2024.2334945

Darojat, A. in Widhiatama, D. A. (2025). Deconstructing the Israeli-Palestinian Conflict in Online News Media: A Critical Discourse Analysis. SALEE: Study of Applied Linguistics and English Education, 6(1), 70–87. https://doi.org/10.35961/salee.v6i1.1581

Diab, J. L. (2025). Hues of Refuge: Framing Compassion and Condemnation in Refugee Portrayals Through a Political-Media Cycle of Reinforcement. The Journal of Race, Ethnicity, and Politics, 1–30. https://doi:10.1017/rep.2024.36

Dionysiou, E. (2023). Building a geopolitical European Union after Russia’s attack on Ukraine: The valuable tool of enlargement. Studia Europejskie – Studies in European Affairs, 27(2), 7–26. https://doi.org/10.33067/SE.2.2023.1

European Council. (b.d.). EU sanctions against Russia explained. Evropski svet. https://www.consilium.europa.eu/en/policies/sanctions-against-russia-explained/

European Parliamentary Research Service. (2024). The European Union’s response to the Israeli-Palestinian conflict: Policy and prospects (EPRS Briefing No. 757632). Evropski parlament. https://www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/BRIE/2024/757632/EPRS_BRI(2024)757632_EN.pdf

Flapan, S. (1987). The Palestinian Exodus of 1948. Journal of Palestine Studies, 16(4), 3–26. https://doi.org/10.2307/2536718

Gruenwald, H. (2022). Ukraine conflict and business sanctions. ResearchGate. https://www.researchgate.net/publication/366004364_Ukraine_Conflict_and_Business_Sanctions

Hajzler, S. (2023). Gaza on the radar: Whilst genocide happens in plain sight: the media, propaganda and information wars. Radio Študent. https://radiostudent.si/kultura/r-a-d-a-r/gaza-on-the-radar

Hashim Sani Centre for Palestine Studies. (2025). The International Journal of Palestine Studies, 1(1). Universiti Malaya.

Kapeliuk-Klinger, D. (1993). A Legal Analysis of the Free Trade Agreement of 1975 between the European Community and the State of Israel. Israel Law Review, 27(3), 415–446. https://doi:10.1017/S0021223700011365

Kochenov, D. V. in Basheska, E. (2025). Ukraine and the EU Enlargement: What Is the Law and Which Is the Way Forward? European Journal of Risk Regulation, 1–17. https://doi:10.1017/err.2025.23

Korkea-aho, E. in Lonardo, L. (2025). How Russia’s war against Ukraine changed EU sanctions decision-making. Journal of European Integration, 1–22. https://doi.org/10.1080/07036337.2025.2545921

Koval, N. in Vachudova, M. A. (2024). European Union enlargement and geopolitical power in the face of war. Journal of Common Market Studies, 62(S1), 135–146. https://doi.org/10.1111/jcms.13677

Labuda, P. I. (2023). Beyond rhetoric: Interrogating the Eurocentric critique of international criminal law’s selectivity in the wake of the 2022 Ukraine invasion. Leiden Journal of International Law, 36(4), 1095–1116. https://doi:10.1017/S0922156523000237

Lee, J.-S. in Nerghes, A. (2018). Refugee or migrant crisis? Labels, perceived agency, and sentiment polarity in online discussions. Social Media + Society, 4(3), 1–22. https://doi.org/10.1177/2056305118785638

Lindvall, C. (2024). A platform for politics or pop culture? A case study of Eurovision Song Contest 2024 [Magistrska naloga, Uppsala University]. DiVA. https://www.diva-portal.org/smash/get/diva2:1953064/FULLTEXT01.pdf

Matar, D. (2025). Habitual media: interrogating Western legacy media’s complicity in the epistemic ‘war’ against Palestinians. Third World Quarterly, 1–16. https://doi.org/10.1080/01436597.2025.2462787

Mickelsson, T. B. (2024). Ukrainian Refugees’ Differentiated Treatment: A Critical and Systematic review. Global Networks, 25(1). https://doi.org/10.1111/glob.12502

Mitchell, L. (2023). International law as shibboleth: The continued appeal of heroic narratives. London Review of International Law, 11(3), 481–510. https://doi.org/10.1093/lril/lrad019

Moise, A. D., Dennison, J. in Kriesi, H. (2023). European attitudes to refugees after the Russian invasion of Ukraine. West European Politics, 47(2), 356–381. https://doi.org/10.1080/01402382.2023.2229688

Oleart, A. in Roch, J. (2025). The Colonial Imaginary of ‘Europe’ in the EU’s Asymmetrical Response to the Russian and Israeli Aggressions: Ukraine as a Member of the ‘Family’ Whilst ‘Othering’ Palestine. Journal of Common Market Studies. Advance online publication. https://doi.org/10.1111/jcms.13719

Öberg, C. (2025). Eurovision Song Contest: From apolitical to Mega‐Political? Politics & Amp Policy, 53(3). https://doi.org/10.1111/polp.70051

Pappé, I. (2021). The ethnic cleansing of Palestine. Yplus.

https://yplus.ps/wp-content/uploads/2021/01/Pappe-Ilan-The-Ethnic-Cleansing-of-Palestine.pdf

Persson, A. (2018). ‘EU differentiation’ as a case of ‘Normative Power Europe’ (NPE) in the Israeli-Palestinian conflict. Journal of European Integration, 40(2), 193–208. https://doi.org/10.1080/07036337.2017.1418867

Peters, J. in Pinfold, R. G. (Eds.). (2024). Routledge Handbook on Israel’s Foreign Relations. Routledge. https://doi.org/10.4324/9781003048398

Suša, M., Sušnik, V., & Mislej, M. (2025). Akademski bojkot? EU could never. Radio Študent. https://radiostudent.si/univerza/kaj-pa-univerza/akademski-bojkot-eu-could-never
Qassis, T. (2025). A comparative study: United Nations response to international law violations in Ukraine and Gaza [Diplomsko delo, Linnaeus University]. DiVA. https://www.diva-portal.org/smash/get/diva2:1929630/FULLTEXT01.pdf