Intervju s transspolno osebo 2/2

Filip je 24-letni študent likovne pedagogike na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, ki prihaja iz Radovljice. Posveča se umetnosti, piše pesmi, slika in piše stripe. Veliko časa vloži tudi v aktivizem, saj je prostovoljec pri TransAkciji, društvu, ki se bori za pravice transpolnih oseb. Filip se namreč ne identificira s spolom, ki so mu ga pripisali ob rojstvu in v intervjuju v dveh delih z nami deli svojo zgodbo.

Prvi del članka lahko preberite na povezavi: http://revijapanika.si/2018/07/13/intervju-s-transspolno-osebo/

 

V peti izdaji Diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih bolezni (DSM-V, 2013) je opisana spolna disforija, ki se nanaša na afektivno oziroma kognitivno nezadovoljstvo posameznika z ob rojstvom pripisanim spolom.

Ja, gre za diagnozo spolne disforije, uporablja pa se tudi diagnoza transseksualizem. To sta zdaj dve stvari, ki sta na seznamu duševnih motenj. Kar pomeni, da se v bistvu transpolnost obravnava kot duševno bolezen. Če hočeš v Sloveniji že samo spremeniti spolni identikator (pravna sprememba spola, torej se spremeni samo spolni identikator v osebnih dokumentih), moraš k psihiatru, kjer lahko dobiš potrdilo, da si transspolna oseba. Brez obiska psihiatra in pridobitve ustrezne diagnoze ne moreš nič narediti. V Sloveniji se s tem ukvarjata dva psihiatra. Postopek izgleda tako, da te sprašujeta o vsem, o tvojem otroštvu, o spolnosti, o tem, kako te drugi vidijo … Sledijo psihološki testi, ki niso povezani s spolno identiteto, domnevam, da bolj preverjajo duševno stabilnost. Spomnim se na primer vprašanja ‘ali slišiš glasove’. Potem so tudi testi inteligentnosti in na podlagi vsega tega ugotovijo, ali imaš ‘transseksualizem’. Ko dobiš diagnozo, ti psihiater napiše mnenje. S tem listom greš lahko na upravno enoto, kjer lahko spremeniš spolni identikator v osebnih dokumentih. Tudi za plastično operacijo in hormonsko terapijo potrebuješ mnenje psihiatra. Brez mnenja psihiatra lahko v Sloveniji spremeniš samo ime. Na primer na Islandiji se mora ime ujemati s spolnim indikatorjem, v Sloveniji tega ni treba. Poznam veliko trans oseb, ki so najprej spremenile ime.

S procesom tranzicije se sicer ukvarja poseben konzilij. Sestavljajo ga plastični kirurg, ginekologinja, ki predpiše hormone, torej estrogen ali pa testosteron in seveda psihiater in psihiatrinja, ki pa imata tvojo usodo v rokah. Žal od njiju ne dobimo ustrezne pomoči. Jaz na primer psihiatru nisem povedal, da sem nebinaren. Bil sem opozorjen, da psihiater tega ne bo razumel in da če bom povedal, da sem nebinaren, bodo to razumeli, kot da nisem dovolj trans. Zato sem rekel, da sem trans moški. Torej mora veliko ljudi zatreti svojo spolno identiteto, tudi sam sem moral povedati še nekaj stereotipov o transspolnih osebah, recimo ‘ujet sem v napačnem telesu’, ‘ko sem bil majhen, sem se igral samo z avtomobilčki’ … in podobne stvari, da so potrdili, da sem res transspolna oseba. Toda nekatere take stvari niso resnične, igrače res ne morejo definirati tvoje spolne identitete.

Ja, meni se to zdi smešno. To je toliko prepletenih svari … Obstaja veliko stereotipov in za vsak spol je predpisanih toliko stvari. Od otroštva do mladostništva še nekako gre, če imaš v redu družino. Recimo pri meni doma je bilo dokaj v redu. Lahko smo se igrali s čemerkoli in nosili oblačila kakršnih koli barv. V mladostništvu pa sem že dobil občutek, da se moram nekam usmeriti, biti bolj ženstven. Trudil sem se biti ženska v smislu tega, kako naj bi normativna ženska izgledala, ker sem mislil, da drugo tako ali tako ne obstaja. In da tako mora biti. Ampak potem sem ugotovil, da tako ne bom mogel živeti. In sem si priznal, da sem trans. In da hočem biti bolj maskulin kot pa ženstven.

Sicer pa bo letos morda spolna disforija odstranjena s seznama duševnih motenj, namesto tega se naj bi jo dalo pod kategorijo ‘stanj’, kjer je tudi npr. nosečnost. Kar pomeni, da bi tudi v prihodnje operacijo in hormone krilo zdravstveno zavarovanje, zmanjšala bi se tudi stigma, da je transspolnost neka bolezen.

 

Stigma, ki je povezana s transspolnostjo, verjetno še dodatno oteži proces.

Ja, transseksualizem je duševna motnja … Problem je med drugim tudi, da če trans oseba, ki je v tem postopku, psihatrinji_u prizna, da ima depresijo ali kakšno drugo duševno bolezen, je to po vsej verjetnosti velika napaka. V tem primeru bo psihatrinja_er potem predpisala_l antidepresive in se postopek tranzicije ustavi. Ne pomislijo, da je ta oseba depresivna, ker na primer, še ne more imeti operacije. Celoten postopek je zelo črno-bel, kot rečeno moraš povedati neko zgodbo, ki jo oni hočejo videti in slišati. Če preveč izstopaš iz te zgodbe trans osebe, ki je sicer srčna, toda z nekim pridihom tragike, se proces lahko kar zavleče. In seveda, če si trans ženska ali trans feminina oseba (op.p.oseba, ki ji je bil ob rojstvu pripisan moški spol, in se identificira z več aspekti femininosti, vendar se ne identificra kot ženska (Steinmetz, 2014)) je postopek avtomatično takoj daljši. Žal je v družbi maskulinost malo več vredna kakor pa ženstvenost. Če ima cis ženska hlače, je to ok, če pa ima cis moški krilo, ga že čudno gledajo. Ljudje se pri trans ženskah sprašujejo, zakaj bi neki moški hotel biti ženska. Kot da je biti moški univerzalen cilj. V konziliju sta dva psihiatrinji_a. Ampak eden od njiju, sprašuje trans ženske, če niso morda samo ‘gej’. Zelo je mizoginist in transmizoginist. Največji problem je, da na primer tisti psihiater, ki sem ga jaz obiskoval, sprašuje po spolnih stereotipih. Recimo vprašal me je, s čim sem se igral kot otrok, s čimer je očitno ciljal na to, da bom rekel z avtomobilčki itd. Problem je tudi, da si ne zapomni oz. zapiše stvari in jih od srečanja do srečanja pozablja. Dobil sem občutek, da me noče zares slišati. Na drugo psihiatrinjo v konziliju, se pa prav tako ne da zanesti in mi ne deluje kot v redu oseba. Torej to niso osebe, h katerim bi šel. Toda k njej trans ženske raje hodijo, ker je tisti drugi takšen, kot pač je. Jaz sem šel k njemu, ker sem dobil informacije, da je vseeno boljši kot ona, razen če si trans ženska, žal … Malo so nastradale. Ker jih nobeden od njiju ne jemlje dovolj resno. Če v enem letu dobijo vsa mnenja, ki jih rabijo, je to že kar hitro.

 

Kako potem lahko trans oseba skrbi za svoje duševno zdravje? Kot razumem, če bi se na primer hotel zdraviti ali samo pogovoriti s psihiatrom o morebitnih težavah z depresijo ali anksioznostjo, bi to ustavilo proces tranzicije?

Ja, oziroma odvisno od tega h komu greš. Če greš k prej omenjenima psihiatroma, ki se s tem ukvarjata, so lahko težave. Zato pa organizacije, kot na primer TransAkcija, ki se bori za pravice trans oseb, in Legebitra, ki je bolj mainstream LGBT slovenska organizacija, nudijo brezplačno svetovanje. Imajo tudi podporne skupine, kamor zahaja veliko trans oseb. Zdi se mi, da tam dobijo veliko več podpore kakor pa pri psihiatrinjah_ih.

 

Pri transspolnih osebah je sicer visoka stopnja samomorilnosti, in obstaja stereotip, da je to zato, ker so to pač transspolne osebe in da je problem v sami trasspolnosti.

Ja, samo to ni razlog. Razlog je okolje. Če bi neka trans oseba odraščala v svetu, kjer je biti trans oseba ok, zares ok, ta oseba ne bi bila samomorilna ali pa bila zaradi nekih drugih razlogov. Bombardirani smo z normativi, kaj je v redu in kaj ne, in to na vsakem koraku. Šele zadnja leta se trans osebe pojavljajo v medjih, filimih … Če po TV vidiš samo neko tradicionalno družino, kjer sta fantek in punčka in heteroseksualni starši, ne veš, da obstaja še kaj drugega. In po možnosti so še vsi beli. Veliko je zadev, ki so še vedno aktualne, še posebej to z igračami. Tudi frizure, npr. fantki imajo kratke lasje, deklice dolge, take neumnosti, ki pa so na žalost zelo zakoreninjene v družbi. Sicer vse manj, toda težko jih je iztrebiti.

 

In to je lahko boleče …

In tudi nevarno. Tudi smrtno, in ne samo v smislu samomorov, ampak umorov. Še posebej trans žensk. Vsako leto je 21. november “transgender day of remembrance” (dan spominjanja ubitih transspolnih oseb), kjer se spominjamo žrtev umorov transpolnih oseb. Med oktobrom 2016 in oktobrom 2017 je bilo 525 umorov transspolnih oseb na svetu.  Večinoma so to ne bele trans ženske, veliko jih je iz Južne Amerike, ki se ukvarjajo s prostitucijo, kar je zanje edini vir dohodkov. Velikokrat so na cesti, ker jih družine vržejo iz hiš. Žal je tukaj veliko tragičnih zgodb. Moški jih ubijejo večinoma zaradi tega, ker pred spolnih odnosom, ne povejo, da so trans ženske, kar pa seveda ne bi smel biti razlog, da nekoga ubiješ. Večinoma morilcev tudi ne kazujejo. Velikokrat se niti ne poroča o teh umorih, ker gre za žrtve iz nižjih slojev. Po smrti jim na nagrobnik dajo še napačno ime in napačni spol. V družbi je potrebno še veliko spremeniti in mislim, da je to mogoče, že samo, če se malo izobražuješ o tem. Sploh tisti, ki se ukvarjajo z ljudmi vsak dan – na primer psihiatri in psihologi.

 

Nam lahko poveš kako se lahko pravilno izrazimo, ko govorimo s transspolno osebo?

V pisni obliki se uporablja podčrtaj, uporablja se namesto poševnice. Torej, če povem primer, namesto razrešil/la boš, se napiše razrešila_il boš, ta podčrtaj predstavlja prostor, kjer se lahko najdejo tudi nebinarne osebe. Je pa res, da ustno to ni idealna rešitev. Nekateri naredijo premor pri govoru in tako zaznamujejo podčrtaj, toda to lahko zveni malo hecno. Poznam nebinarne osebe, ki zase uporabljajo oba zaimka, in tudi želijo, da drugi zanje uporabljajo oba zaimka. Kar pa ne pomeni, da šteješ, koliko je ženskih in koliko je moških zaimkov. Tudi sam sem to delal, ampak so ljudje to razumeli, kot da je vseeno kateri zaimek se uporablja in so tako velikokrat kar uporabljali ženski zaimek, saj mi je bil ženski spol pripisan ob rojstvu. Delamo na tem, da bi našli rešitve, kako se pravilno izražati. Na delavnici transjezikanje, ki jo je organizirala TransAkcija smo tako prišli do zaključka, da bi bilo potrebno narediti spremembe v slovnici, dodati neki zaimek, ki ne bi bil spolno zaznamovan.

V angleščini načeloma ‘they’ deluje. Ker je slovnično že tako uporabljen kot tudi edninski zaimek. Na primer uporablja se, ko govoriš o osebi za katero ne veš spola oziroma zaimka. ‘They’ je najbolj popularen nebinarni zaimek v angleščini. Obstajajo pa tudi ze, zir in razne druge variacije. V drugih jezikih, na primer v italijanščini, težavo rešujejo tako, da enostavno ne pišejo spolno zaznamovanih končnic. Enostavno pustijo samo koren besede. V španščini kot sem slišal tudi uporabljajo nebinarni zaimek, ki je nastal v LGBTQ krogih. V nemščini pa uporabljajo podčrtaj. Od tam je tudi prišel k nam. Vendar so te oblike večinoma delujoče le v pisni obliki, z izjemo v angleščini in španščini, seveda.

 

Se ti zdi, da se situacija v Sloveniji vseeno izboljšuje?

Jaz živim v takem mehurčku. Zadnja leta, odkar se je ustanovila TransAkcija, je več prispevkov, več je informacij v medijih, tudi znotraj LGBT skupnosti se veliko več govori tudi o transspolnosti. Kakšno pa je neko splošno mnenje o tem, pa ne vem. Verjetno večina pozna Salome, ki je verjetno najbolj znana trans oseba v Sloveniji. Ampak verjetno je problem, da se ljudje ustavijo pri njeni zgodbi in jo žal velikokrat posplošijo na vse transspolne osebe. V medijih tudi na primer ne pokažejo njene cele zgodbe. Kako je Salome prikazana, je zelo problematično. Tako kot so si cisspolne osebe različne, so si tudi transspolne.

Če si maskulina oseba lahko tukaj udobno živiš, ni nekih nevarnosti. Lahko živiš relativno normalno življenje. Zaradi seksizma in diskriminacije se trans ženske soočajo z veliko problemi, trans ženske se bolj bojijo, tudi niso tako zelo prisotne v aktivizmu in želijo živeti življenje naprej brez nekih aktivističnih prizvokov. Drugje pa so recimo trans ženske na vodilnih položajih v trans organizacjah, ker so to osebe, ki čutijo, da nimajo kaj izgubiti. Zelo je odvisno od države. Mislim, da je treba še veliko delati na ozaveščanju. Žal vse oteži tudi to, da so ljudje v Sloveniji apatični in pasivni. Ljudem pri nas je dokaj vseeno za pravice trans oseb. Vseeno se mi zdi, da gre na boljše. V Sloveniji je vseeno bolje kot pa v marsikateri drugi državi.

 

Viri

LGBTQ Slovar (2018). Dostopno na: https://www.kulturnicenterq.org/lgbtqslovar/

Steinmetz, K. (2014, februar). A Comprehensive Guide to Facebook’s New Options for Gender Identity. Time. Dostopno na: http://techland.time.com/2014/02/14/a-comprehensive-guide-to-facebooks-new-options-for-gender-identity/

Termania (2018). Slovenski medicinski slovar. Dostopno na: https://www.termania.net/slovarji/95/slovenski-medicinski-slovar

TransAkcija (2018). Slovar.  Dostopno na: http://transakcija.si/2017/03/13/slovar-izrazov/

World Health Organization. (2018). ICD-11: Classifying disease to map the way we live and die. Dostopno na: http://www.who.int/health-topics/international-classification-of-diseases