Preobrazba intimnosti: spolnost, ljubezen in erotika v sodobnih družbah

Giddens v središče pozornosti pričujočega dela postavi končen produkt preobrazbe intimnosti kot temeljnega dejavnika za doseganje družbenih sprememb v pozni moderni.

Preobrazba intimnosti vključuje korenite spremembe v razmerjih med moškimi in ženskami, za katera so v nekdanjosti veljala dvojna merila. Slednja so se odražala v spoštovanju nedolžnosti žensk pred poroko (v nasprotnem primeru je veljala za nečisto lahkoživko) v primerjavi z moškimi, katerih družbeni sloves je temeljil na številnih spolnih osvajanjih. Ljudske množice so zatem dosegli ljubezenski romani. Romantična ljubezen je, z zavračanjem misli o urejeni domačnosti kot edinem pomembnem idealu, poskušala zakonsko zvezo osvoboditi širših sorodstvenih vezi in ekonomskih koristi. Tovrstna ljubezen predpostavlja določeno stopnjo samoizpraševanja o občutkih do človeka, kar je sprožilo povečano dejavnost žensk pri ustvarjanju ljubezenske zgodbe, obenem pa je zagotavljala dolgoročno življenjsko pot, usmerjeno v naprej pričakovano prihodnost. Moški in ženske so postajali sodelavci v čustvenem podjetju, dom je postal kraj medsebojne čustvene opore in stal v nasprotju z instrumentalnostjo delovnega okolja. Pritiske po snovanju družine je nadomestila težnja po omejitvi le-te. V podporo restrikciji, se pojavijo moderne metode kontracepcije, ki je spolnost za množice žensk ločila od neskončnega cikla nosečnosti in porodov. Ta ženskam ni pripomogla le k omejevanju nosečnosti, temveč je povzročila oblikovanje in prilagajanje seksualnosti po lastni volji. Spolnost s progresivno diferenciacijo seksa od potreb reprodukcije, postane avtonomna in preide v last posameznikov ter njihovih medsebojnih dogovorov. Seksualna revolucija z žensko spolno emancipacijo in razcvetom homoseksualnosti začrta nove temelje seksualnosti ter z njo prodre v družbeno življenje. Seksualnost postane element javnega diskurza postmodernih družb, ki vplivajo na oblikovanje pogledov spolne prakse, in pospešuje refleksivnost posameznikov na tem področju. Refleksivnost, je po besedah Giddensa, neizbežna lastnost postmodernih družb, zaznamovanih s tveganostjo in negotovostjo vsakdana. Te, napram tradicionalnim, ne določajo vnaprej danih vzorcev in navad, kar se kaže v posameznikovem nenehnem pogajanju za uveljavitev svojega življenjskega sloga, ki obenem postaja tudi vprašanje spolne identitete. Refleksivni projekt sebstva ali samopripoved individuuma je nujno sredstvo za zagotavljanje potrebe po ontološki varnosti.

Paradigma romantične ljubezni je pomagala utreti pot do tega, da so se na področju seksualnosti oblikovala »čista razmerja«, ki jih avtor vpelje kot segment splošnega prekonstruiranja intimnosti. »Čisto razmerje« pomeni tesno in trajno čustveno vez z drugim človekom; dva stopita v družabni stik zaradi stika samega, zaradi tega, kar lahko vsaka oseba dobi iz odnosa, ta pa traja toliko časa, kolikor obe strani menita, da je zadovoljiv. Prototip čistega razmerja temelji na »sotočni ljubezni«, ki predpostavlja enakost pri čustvenem dajanju in prejemanju, kar poganja partnerja k vzajemnemu prizadevanju za ohranjanje partnerske zveze. Uspeh ljubezni je tako odvisen od stopnje partnerskega priznavanja intimnosti.

“Posamezniki  morajo biti dejavni pri določanju pogojev za medsebojno povezovanje”, je misel, ki jo lahko vzamemo za zgled idealnega čistega razmerja. Izraža namreč primarno razliko med tradicionalno in današnjo zakonsko zvezo in sega do bistva možnosti za demokracijo, ki ga ponuja preobrazba intimnosti. Da pa bi bilo moč demokracijo doseči, Giddens sprva predlaga spremembe in cilje osebnega delovanja posameznika: visoka stopnja avtonomije, odsotnost kakršnekoli prisile, komunikacijsko odprtost ter vzajemno partnersko odgovornost in zaupanje. Demokratizacija osebnega življenja in transformacija intimnosti s čistim razmerjem na čelu sta ključni komponenti realizacije demokracije in s tem širših družbenih sprememb.  

Zdi se, da je avtor pojmovanje čiste zveze in transformacije intimnosti predstavil v idealnotipski obliki, a nas obenem v delu seznani z ovirami, ki otežkočajo obstoj čistega razmerja. Skozi branje nas seznani o problematiki romantične ljubezni, zasvojenosti s spolnostjo, soodvisnosti v razmerju, toksičnega starševstva in poseže celo v protislovja čistega razmerja, ki se ga analitično loti na primerih homoseksualnih razmerij. Na naštetih ratificiranih teoretskih fundamentih gradi analizo sodobnih osebnih, psiholoških in identitetnih vprašanj ter s tem opravi verodostojno delo. V delu je med drugim moč zaslediti posredno podporo feminizmu in prikrito zagovaranje emancipacije žensk, a slednje v grobem spregleda, saj tej temi ne ponudi več pozornosti, skozi katero bi bralcu postregel z vpogledom v neznana obzorja feminizma.

Navkljub kakovostnim ponujenim nasvetom in opozorilom na prepreke pri vzpostavljanju tovrstnega razmerja, so ti osredotočeni zgolj na delovanje posameznika in ustvarjajo vtis priročnika za samopomoč. Na tem mestu zanemarja elemente medsebojne komunikacije, ki čisto razmerje sploh uresničujejo in ne intervinira v globje sfere psihološkega delovanja človeka. Čisto razmerje tako nenadoma postane ideal, brez potencialne podpore v resničnosti. Spričo že navedenih mogočih problematik, ki nam jih predstavi, se avtor sooči tudi s preostanki neenakosti med spoloma. Izkaže se namreč, da kljub vse večji emancipaciji žensk, v partnerskih odnosih ta ostaja vseprisotna in preprečuje demokratizacijo odnosa. Vnema za vzpostavljanje Giddensovega idealnega razmerja se tako premesti na prizadevanje konzerviranja spolne neenakosti. Avtorju bi težko dosodili nepazljivost v izvedbi čistega razmerja, sam to nedvomno pojasni: »Nihče ne ve, ali se bo pokazalo, da je čisto razmerje nekaj, kar bo imelo bolj razdiralne kot pa združujoče posledice. Preobrazba intimnosti skupaj s plastično seksualnostjo zagotavlja razmere, ki bi lahko prinesle spravo med spoloma. Vendar gre pri tem več kot le za večjo ekonomsko enakost in psihično prestrukturiranje, čeprav je že to dvoje izjemno težko doseči.« (Giddens, 2000; str. 160).

Če zanemarimo avtorjev citiran antagonističen pristop, je njegovo delo zanimiva interpretacija družbenih sprememb, ki segajo v sfere zasebnosti. Giddensova razprava se postavi po robu tradicionalnim vrednotam s situiranjem intimnosti v področje demokratičnega delovanja in bralca s provokativnimi tezami izzove h konstruiranju nadaljnjih razlag ter dopušča možnost prevpraševanja realizacije podanih idej.

Referenca

Giddens, A. (2000). Preobrazba intimnosti: spolnost, ljubezen in erotika v sodobnih družbah. Ljubljana: Založba/*cf.